Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zaščegetáti -ám tudi -éčem stil. -áčem [zaščəgetati in zaščegetati] dov. (á ȃ, ẹ́, á)
ekspr. z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo: prah ga je zaščegetal v grlu / brezoseb. ob njenem pogledu ga je kar zaščegetalo pri srcu

SSKJ²

zaščeketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
1. oglasiti se z glasom šček: srake so zaščeketale
2. nar. zabevskati: lisica je zaščeketala / strojnica je zaščeketala

SSKJ²

zaščeméti -ím [zaščəmeti tudi zaščemeti] dov., zaščemì tudi zaščêmi (ẹ́ í)
povzročiti zlasti v očeh rahlo bolečino, ki sili k drgnjenju: močna svetloba ga zaščemi / dim ga zaščemi v oči / oči so ga zaščemele / v nosu ga je zaščemel oster vonj; brezoseb. na vratu, v dlaneh ga je zaščemelo

SSKJ²

zaščíta -e ž (ȋ)
1. glagolnik od zaščititi: poskrbeti za zaščito / krema za zaščito kože / zaščita sadnega drevja pred divjimi živalmi / protipožarna zaščita; lakiranje in druga površinska zaščita / zaščita avtomobila / pravna, socialna zaščita; organizirati zdravstveno zaščito; zaščita delavcev, potrošnikov / zaščita domače industrije pred premočno tujo konkurenco / carinska zaščita / iskati pri kom zaščito; uživati zaščito koga / vzeti koga v zaščito zaščititi ga; napadati pod zaščito topov / zaščita izuma
2. kar koga ali kaj zaščiti: skale so bile dobra zaščita
// organizacija, služba, katere namen je zaščititi koga: načelnik, vodja zaščite
♦ elektr. zaščita ukrep, s katerim se preprečuje nevarnost električnega toka za človeka, žival; ukrep za preprečevanje, ublažitev okvar v električnih napravah; diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno; načelnik civilne zaščite; zgod. Narodna zaščita med narodnoosvobodilnim bojem vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in pred domačimi izdajalci; državno sodišče za zaščito države v stari Jugoslaviji sodišče, pristojno za zaščito državne ureditve

SSKJ²

zaščíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zaščito: zaščitni pas drevja; izoliranje in drugi zaščitni ukrepi / zaščitni faktor številčno izražena stopnja na lestvici, do katere krema, losjon ali gel za sončenje varuje kožo pred škodljivimi sončnimi žarki; zaščitna krema za roke; zaščitne slušalke priprava v obliki slušalk za zaščito sluha pri zelo velikem hrupu; zaščitna očala / zaščitni bataljon / zaščitno cepljenje / zaščitni znak ali zaščitna znamka kar zagotavlja prepoznavnost koga ali česa
♦ ekon. zaščitna carina carina, predpisana zaradi zaščite domačih proizvodov; med. zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; pravn. zaščitni znak ali zaščitna znamka znak, s katerim proizvajalec opremi svoje proizvode za razločevanje od istovrstnih ali podobnih izdelkov; voj. zaščitni ogenj

zaščítno

prisl.:

zaščitno cepiti

SSKJ²

zaščítenec -nca m (ȋ)
ekspr. kdor je zaščiten: zaščitnik in zaščitenec

SSKJ²

zaščítenost -i ž (ȋ)
dejstvo, da je kdo zaščiten: socialna zaščitenost delavcev

SSKJ²

zaščítiti -im dov. (í ȋ)
1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa neprijetnega, nezaželenega: zaščititi obraz, telo; zaščititi površino s premazom; zaščititi se s kremo, rokavicami / zaščititi rastline, roke pred mrazom
♦ avt. zaščititi avtomobil premazati, pokriti spodnji del avtomobila s snovjo, ki preprečuje rjavenje
// nav. 3. os. z obstajanjem na določenem mestu narediti, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: stena jih je zaščitila pred dežjem
2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti, da kdo ne bi bil deležen česa neprijetnega, nezaželenega: v preiskavi je skušal zaščititi ostale osumljence / zaščititi predsednika s policisti
● po porodu se je zaščitila z uporabo kontracepcijskih sredstev je naredila, da ne bi zanosila, spočela
3. z določenim ukrepom, zakonskim določilom narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa slabega, nezaželenega: zaščititi domačo industrijo, narodno manjšino; zaščititi redke rastline, živali / zaščititi ime izdelka; zaščititi izum s patentom / zaščititi kmetijske površine pred zazidavo / zaščititi z zakonom
// z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da se kaj ne sme zmanjšati, odvzeti: zaščititi koristi, pravice koga

zaščíten

-a -o:

z oblogo zaščitena mizna plošča

z zakonom zaščitene pravice

zaščitene rastline, živali

♦

lov. zaščitena divjad divjad, ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti; pravn. zaščitena kmetija kmetija, ki jo sme dedovati le en dedič

SSKJ²

zaščítje -a s (ȋ)
zastar. zaščita: premazati les zaradi zaščitja / knjiga je izšla pod zaščitjem vladarja / porotna sodišča kot zaščitje proti pristranskosti sodnikov obramba

SSKJ²

zaščítnica -e ž (ȋ)
1. ženska, ki daje komu zaščito: ta ženska je njena zaščitnica; zaščitnica ubogih / ekspr. noč je bila njihova zaščitnica
2. rel. zavetnica, patrona1: sv. Barbara je zaščitnica rudarjev
3. voj. skupina vojakov ali vojaška enota, ki od zadaj ščiti, varuje večje vojaške enote na pohodu: poveljevati zaščitnici; zaščitnica brigade, kolone; predhodnica in zaščitnica / bataljon je ostal v zaščitnici

SSKJ²

zaščítnik -a m (ȋ)
1. kdor daje komu zaščito: dobiti si zaščitnika; imeti zaščitnika v glavnem mestu; zaščitnik zatiranih / vojska je bila glavni zaščitnik režima
2. rel. zavetnik, patron1: razglasiti svetnika za zaščitnika dežele; sv. Štefan je zaščitnik konj / zaščitnik pred ognjem

SSKJ²

zaščítniški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zaščitnike: zaščitniška vloga / biti do koga zaščitniški

SSKJ²

zaščítništvo -a s (ȋ)
dejstvo, da je kdo zaščitnik: njegovo zaščitništvo jih je rešilo nevšečnosti

SSKJ²

zašelestéti -ím dov. (ẹ́ í)
dati rahle, nezveneče glasove: listje pod nogami je zašelestelo; papir je zašelestel; brezoseb. v grmičevju je zašelestelo / v drevju zašelesti veter
// povzročiti take glasove: zašelesteti s papirjem

SSKJ²

zašépati -am dov. (ẹ̄)
1. neobičajno stopiti zaradi krajše ali bolne noge: ob vsakem koraku zašepa / zašepati po sobi / zašepati na obe nogi
2. ekspr. prenehati potekati gladko, brez zastojev, težav: preskrba včasih zašepa / govorniku je beseda zašepala / njegov idealizem je zašepal

SSKJ²

zašepetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
reči, povedati zelo tiho, ne da bi se pri tem tresle glasilke: zašepetati besedo; gostje so prišli, mu je zašepetal / zašepetati na uho, v uho; pren., ekspr. drevje je zašepetalo

zašepetán

-a -o:

zašepetana beseda

SSKJ²

zašepétniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
šepniti: zašepetniti besedo; proseče zašepetniti

SSKJ²

zašépniti -em, tudi zašepníti in zašépniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̑)
star. šepniti: zašepniti besedo; pojdi, mu je zašepnil

SSKJ²

zašibíti se -ím se dov., zašíbil se (ī í)
1. upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena: veje so se zašibile / ekspr. telo se mu je zašibilo pod nahrbtnikom; pren. zašibil se je pod težo bolečine
2. postati šibek, oslabel: kolena so se mu zašibila od utrujenosti / žena se je zašibila in sedla na klop

zašibíti

knjiž.

upogniti,

ukriviti:

sunek ga je zašibil v pasu

povzročiti, da je kaj šibko, oslabelo:

strah mu je zašibil noge

SSKJ²

zašifrírati -am dov. (ȋ)
spremeniti v šifre: zašifrirati sporočilo

zašifríran

-a -o:

zašifriran dopis

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zašíliti -im dov. (í ȋ)
ošiliti: zašiliti kol

zašíliti se

ekspr.

postati ožji, koničast:

zaradi shujšanosti se mu je brada zašilila

nos se ji je zašilil

zašíljen

-a -o:

zašiljen svinčnik

●

ekspr. zašiljeni vrhovi gor ostri, koničasti

♦

arhit. zašiljeni lok šilasti lok

SSKJ²

zašínek -nka m (ȋ)
na zraku sušen svinjski vrat: ričet so postregli s koščkom zašinka; kraški zašinek; panceta, pršut in zašinek

SSKJ²

zašíti -šíjem dov., zašìl (í ȋ)
1. s šivanjem narediti kaj celo: zašiti strgane rokave, nogavice; zašiti po šivih / ročno, strojno zašiti / zašiti arkado, rano, raztrganino / pog. te lepe obleke je zašila sama sešila
2. ekspr. aretirati, zapreti: zašili so ga, ker je prodajal mamila / zašili so ga za šest mesecev
3. pog. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: v svoji užaljenosti bo poskusil vse, da ga zašije
● denar je zašila v rob obleke všila; ekspr. nekaj tovarišev je sodišče že zašilo obsodilo

zašít

-a -o:

zašiti čevlji

otrok je bil vedno opran in zašit

SSKJ²

zašívati -am nedov., zašivájte; zašívala in zašivála (í)
s šivanjem delati kaj celo: prala in zašivala mu je njegova mati / dov., nar. zahodno naslednji teden si bo zašivala obleko sešila

SSKJ²

zaškíliti -im dov. (í ȋ)
nepravilno obrniti zrklo glede na smer gledanja: z očmi je rahlo zaškilil
● namrščil se je in zaškilil na prijatelja poškilil

SSKJ²

zašklefetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
nar. zašklepetati: šipe so zašklefetale / zobje so mu zašklefetali

SSKJ²

zašklepetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
dati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega
a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna so zašklepetala; šipe so glasno zašklepetale
b) zaradi drgetanja: zobje so mu zašklepetali
c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: avtomobil je še enkrat zašklepetal in obstal
// povzročiti take glasove: zašklepetati s škarjami; zašklepetati z zobmi

SSKJ²

zašklopotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) ekspr.
1. dati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja: kosilnice so zašklopotale
2. dati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj: dež je zašklopotal po strehi / puška je zašklopotala
// povzročiti take glasove: zašklopotati s težkimi škornji

SSKJ²

zaškrabljáti -ám dov. (á ȃ)
1. z glodanjem povzročiti rahle, neizrazite glasove: za omaro je zaškrabljala miš
// ekspr. povzročiti rahle, neizrazite glasove sploh: v vratih je zaškrabljal ključ
2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročiti rahle, votle glasove: dež je zaškrabljal po strehi

SSKJ²

zaškrbljáti -ám dov. (á ȃ)
zaškrebljati: miš je zaškrbljala v podu

SSKJ²

zaškrebetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) nar.
1. zacvrčati: v travi je zaškrebetala kobilica
2. zaškrabljati: dež je zaškrebetal po oknu

SSKJ²

zaškrebljáti -ám dov. (á ȃ)
1. z glodanjem povzročiti rahle, neizrazite glasove: miš je zaškrebljala pod podom
// pri hoji s kopiti, kremplji povzročiti rahle, neizrazite glasove: konji zaškrebljajo po cesti
// ekspr. povzročiti rahle, neizrazite glasove sploh: šipe v omari so zaškrebljale / pod nogami je zaškrebljal pesek
2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročiti rahle, votle glasove: zunaj je zaškrebljal dež / na okno so zaškrebljale dežne kaplje (rahlo) udarile

SSKJ²

zaškŕgar -ja m (ȓ)
nav. mn., zool. v morju živeči polži s škrgami za srcem, Opisthobranchia:

SSKJ²

zaškrípati tudi zaškripáti -ljem in -am, in zaškrípati -ljem in -am dov. (í á í; í)
1. zaradi trenja, drgnjenja dati kratke, visoke glasove: kljuka, stopnica zaškriplje; kolesa težkega voza so zaškripala; vrata so zaškripala v tečajih; zavore zaškripljejo / pesek, sneg zaškriplje pod nogami / zobje so mu zaškripali od jeze; brezoseb. v kosteh mu je zaškripalo
// s trenjem, drgnjenjem povzročiti kratke, visoke glasove: jezno je zaškripal z zobmi
2. ekspr. škripajoč se premakniti: po ulici je zaškripal tramvaj
3. slabš. zaigrati, zlasti na violino: zaškripati znano melodijo / zaškripati na violino
4. ekspr. priti v stanje, ko kaj ne poteka več gladko, brez zastojev, težav: organizacija tekmovanja je zaškripala; brezoseb. ukrepali so, preden je zaškripalo
● ekspr. počakaj, je zaškripal jezno rekel

SSKJ²

zaškrípniti -em dov. (í ȋ)
škripniti: kljuka v vratih je zaškripnila

SSKJ²

zaškŕniti -em dov. (ŕ ȓ)
nar. vzhodno priviti: zaškrnil je pipo

zaškŕnjen

-a -o:

zaškrnjena pipa

SSKJ²

zaškrobotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
dati kratke, nizke, nezveneče glasove: toča je zaškrobotala
// povzročiti kratke, nizke, nezveneče glasove: zaškrobotati s posodami

SSKJ²

zaškropíti -ím dov., zaškrópil (ī í)
1. v kapljicah, curkih hitro se razpršiti: voda je zaškropila na vse strani / dež je zaškropil čez mesto
2. brezoseb. v redkih kapljah začeti deževati: iz oblakov je zaškropilo

SSKJ²

zaškŕtati -am dov. (ŕ)
ob premiku dati kratke, rezke glasove: ključ v ključavnici je zaškrtal; vrata ograje zaškrtajo / pero je zaškrtalo po papirju / pesek je zaškrtal pod kopiti
// povzročiti s čim take glasove: zaškrtati z zobmi / pod podom je zaškrtala miš
● ekspr. lahko te sliši, je zaškrtal jezno rekel

SSKJ²

zaškŕtniti -em dov. (ŕ ȓ)
škrtniti: ključ v vratih je zaškrtnil; vrata zaškrtnejo / pesek mu je zaškrtnil pod nogami / zaškrtniti z zobmi

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zašpêcati -am dov. (ȇ)
pog. zatožiti, ovaditi: zašpecati sošolca razredniku

SSKJ²

zašpeháti -ám dov. (á ȃ)
pog., ekspr. zelo umazati, zlasti z mastjo, maščobo: zašpehati obleko; otrok se je zašpehal

zašpehán

-a -o:

zašpehane hlače

SSKJ²

zašpekulírati -am dov. (ȋ)
s špekuliranjem zapraviti: zašpekulirati premoženje

zašpekulírati se

pri špekuliranju se ušteti, se zmotiti:

s takimi predvidevanji se je zašpekuliral

SSKJ²

zašpíčiti -im dov. (í ȋ)
pog. ošiliti, priostriti: zašpičiti kol

zašpíčen

-a -o:

zašpičena palica

●

pog. žival z zašpičeno glavo dolgo, ozko

SSKJ²

zašpíliti -im dov. (í ȋ)
speti konce črev s špilo: natlačiti čreva z mesom in zašpiliti / zašpiliti krvavice / zašpiliti zrezek z zobotrebcem
● ekspr. govor je zašpilil z dolgim stavkom zaključil

zašpíljen

-a -o:

zašpiljena klobasa

SSKJ²

zašpotováti -újem tudi zašpótovati -ujem nedov. (á ȗ; ọ̑)
star. zasmehovati: zašpotovali so ga in tepli

SSKJ²

zaštékati -am dov. (ẹ̄) pog.
začeti razumeti; dojeti, spoznati: hitro je zaštekal, da ne spada tja; zaštekati poanto

zaštékati se

priti s kom v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj:

povsod se dobro zašteka z vsemi ljudmi

SSKJ²

zaštépati -am dov. (ẹ́)
nižje pog. zašiti s šivalnim strojem: zaštepati s črnim sukancem

SSKJ²

zaštorkljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. iti z nerodnimi, okornimi koraki: zaštorkljal je po stopnišču
// nerodno, okorno stopiti: sem in tja je zaštorkljal

SSKJ²

zaštrléti -ím dov. (ẹ́ í)
1. štrleč se pojaviti: v svetlobi bliska je zaštrlela skala; pred njim je zaštrlel stolp; iz megle so zaštrleli vrhovi gor
2. seči bolj daleč od sosednje stvari: brada mu je zaštrlela naprej; brki so mu zaštrleli
3. začeti štrleti: ko se je odkril, so mu lasje zaštrleli na vse strani

SSKJ²

zaštropotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
dati kratke, zamolkle glasove: toča je zaštropotala / voda je zaštropotala v umivalniku / kaplje so zaštropotale po šipah štropotajoč udarile

SSKJ²

zašumástiti -im dov. (á ȃ)
knjiž. glasno zašumeti: listje je nenadoma zašumastilo / zašumastiti s papirjem

SSKJ²

zašuméti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi; listje jim je zašumelo pod nogami; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež; papirji so zašumeli po zraku
// povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom; zašumeti s papirji
// s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo
2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela; brezoseb. po razredu je zašumelo
3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla
// ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko

SSKJ²

zašumljáti -ám dov. (á ȃ)
na rahlo zašumeti: veje so zašumljale

SSKJ²

zašumotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
knjiž. (pritajeno) zašumeti: listje je zašumotalo; brezoseb. v grmovju je zašumotalo / zašumotati s suho travo

SSKJ²

zašušljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr.
1. nav. 3. os. skrivaj reči, povedati, zlasti kaj neprijetnega: zašušljali so, da je veliko poneveril; brezoseb. med ljudmi je zašušljalo / prekleti, je tiho zašušljal rekel, povedal
2. zašumeti, zašelesteti: listje je zašušljalo

SSKJ²

zašušmáriti -im dov. (á ȃ)
nav. slabš. z nestrokovnim, površnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: zašušmariti bolnika / v bolnišnici so mu koleno zašušmarili

SSKJ²

zašuštéti -ím dov. (ẹ́ í)
dati rahle, nezveneče glasove: listje je zašuštelo; zavese zašuštijo / veter je zašuštel v gozdu; brezoseb. v grmovju je zašuštelo
// povzročiti rahle, nezveneče glasove: zašušteti s papirjem

SSKJ²

zašúštrati -am dov. (ȗ)
nav. slabš. z nestrokovnim, površnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: zdravniki so ga zašuštrali

SSKJ²

zašvedráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. iti z nerodnimi, počasnimi koraki: zašvedrati čez trg

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zašvístniti -em dov. (í ȋ)
star. švistniti: puščice so zašvistnile / zašvistniti z bičem

SSKJ²

zatacáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. počasi, okorno iti, stopiti: zatacati k oknu; zatacal je kakor medved

SSKJ²

zatajevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zatajevati: zatajevanje bolečin / nenehno zatajevanje se ji je zazdelo nesmiselno

SSKJ²

zatajeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. tajiti: zatajeval je, da bi ga poznal; ni moja navada, da bi zatajeval, kar sem storil; trdovratno zatajevati
2. prikrivati: zatajevati svoje nazore / s težavo zatajevati bolečine, nejevoljo; nista zatajevala zadovoljstva nad zmago

zatajeváti se

vesti se tako, da na zunaj ni vidno, kaj kdo misli, kako čustvuje:

zdaj se ji ni več treba zatajevati, lahko se smeje ali joče

rel.

zavestno se odrekati užitkom, ugodnostim:

kot redovnik se je vse življenje zatajeval

zatajeván

-a -o:

zatajevan jok, smeh

zatajevana želja

zatajevana čustva

SSKJ²

zatajítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zatajiti: zatajitev dejstev / zatajitev motorja

SSKJ²

zatajíti -ím dov., zatájil (ī í)
1. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: zatajiti krajo; na zaslišanju je vse zatajil; zatajil je, da bi jih izdal / vse to si vedel, zakaj si zatajil
// zatrditi, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zatajiti dolg; zatajiti svoj izvor / zatajil je svoje mladostne pesmi
// zatrditi, da kdo ni v določenem razmerju z osebkom: zatajiti svojega otroka; svoje matere ni nikoli zatajil
2. izraziti mnenje, prepričanje, da kaj ne obstaja: zatajiti dogovor, sporazum; zatajiti gospodarski polom
3. prikriti: zatajiti svoje nazore, prepričanje / skušal je zatajiti bolečine
4. nav. 3. os., ekspr. v določenem času, trenutku ne opraviti svoje funkcije, kot se želi, pričakuje: v mrazu je avtomobil zatajil; ob izstrelitvi je raketa zatajila / včasih mi zataji spomin / moštvo je zatajilo
● ekspr. letos je detelja zatajila slabo obrodila; ekspr. od presenečenja mu je zatajil glas ni mogel (spre)govoriti; ekspr. nekdanje lepote ni mogla zatajiti še vedno je bila lepa

zatajíti se

knjiž.

potajiti se:

ko sta zaslišala korake, sta se zatajila

zatajila se je pred očetom skrila

zatajèn

-êna -o:

zatajena jeza

zatajene želje

zatajena čustva

skrito, zatajeno upanje

SSKJ²

zatakalíkati -am dov. (ī)
nar. zakotaliti, zavaliti: zatakalikati kroglico po tleh

SSKJ²

zatakljáti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. zakotaliti, zavaliti: zatakljati kamen po bregu

SSKJ²

zatakníti in zatákniti -em dov. (ī á)
1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku / zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho
// s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice
2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol

zatakníti se

in zatákniti se

z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti:

ribi se je trnek zataknil v ustih

/ koščica se mu je zataknila v grlu

pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti:

hlod se je zataknil za korenino

film v fotografskem aparatu se je zataknil

/ pri odklepanju se je ključ zataknil

ekspr.

navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati:

preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila

igra se tu lahko zatakne

brezoseb. pri gradnji se je zataknilo

/ kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil

brezoseb.,

s smiselnim osebkom v dajalniku

pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev:

govorniku se je sredi govora zataknilo

pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo

●

ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan

zatáknjen

-a -o:

v lase zataknjen cvet

za kljuko zataknjen časopis

●

star. trdno zataknjeno okno zaprto

SSKJ²

zatalíti -ím dov., zatálil (ī í) teh.
1. s taljenjem zapreti: zataliti stekleno cev na enem koncu
// s taljenjem zadelati, zaobliti: zataliti robove
2. vtaliti: zataliti žico v steklo

zataljèn

-êna -o:

zataljeni robovi

zataljena cev manometra

SSKJ²

zatápljati -am nedov. (ā)
star. preplavljati, prepajati: jezera zatapljajo gozdove / duh po jedeh zataplja vonj cvetja
● star. solze so ji zatapljale oči zaradi solz ni videla

zatápljati se

ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v

izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik:

zatapljati se v branje, delo, premišljevanje

zatapljati se v pogovore

/ zatapljati se v svoje misli

/ elipt. zatapljati se v zgodovino

izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zatapljati se v žalost / dolina se zataplja v mrak

SSKJ²

zatárnati -am dov. (ȃ)
z besedami, glasovi izraziti telesno ali duševno bolečino: ko je slišala novice, je zatarnala; glasno zatarnati / gorje meni, zatarna mati

SSKJ²

zatávati -am dov. (ā)
1. počasi, z negotovimi koraki iti, stopiti: zatavati do okna; zatavati proti vratom; zatavati čez ulico / zatavati nekaj korakov naprej
2. brez cilja, brez orientacije iti: zatavala sta po mestu / ekspr. pogled mu je zataval čez mestne strehe
// ekspr. tako hodeč zaiti: včasih zatava in ne najde poti domov

SSKJ²

zatêči -têčem dov., zatêci zatecíte; zatékel zatêkla (é)
1. postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: od udarca mu je zatekel obraz; noge so mu spet zatekle
2. ekspr. dobiti, ujeti: zateči koga pri kraji / nekdo ga je zatekel, ko je vrgel kamen v okno / mi lahko poveste, kje ga zatečem dobim, najdem / bili so še daleč od doma, ko jih je zatekla noč se je znočilo; sredi dela ga je zatekla smrt je umrl; vojna jih je zatekla v Ameriki ko se je začela vojna, so bili v Ameriki

zatêči se

s prislovnim določilom

priti kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu:

srna se je zatekla med grmovje

pred dežjem so se zatekli pod streho

medved se je pred lovci zatekel v brlog

še v pravem času se je zatekel v skrivališče

kam se bomo zatekli ob napadu

/ ekspr. pred težavami se je zatekel v svoj sanjski svet

priti h komu z namenom dobiti pomoč, podporo:

v stiski se zateči h komu

ko sem bil žalosten, sem se zatekel k materi

/ zateči se pod zaščito močnejšega; zateči se v varstvo koga

●

ekspr. zatekel sem se k laži zlagal sem se; ekspr. včasih se je treba zateči k drugim pripomočkom jih je treba uporabiti

zatékel

-êkla -o:

zatekle noge

zatekle veke

zatečèn

-êna -o:

ima rdeče in zatečene roke

●

publ. zatečeno stanje dejansko

SSKJ²

zatéga -e ž (ẹ̑)
1. jeklena vrv za utrditev konstrukcije: most s poševnimi zategami / jeklene zatege
2. v zvezi plastična zatega upogljiva priprava za pritrjevanje česa ali za onesposabljanje, vklepanje koga kot z lisicami: odstraniti plastične zatege; zvezati roke in noge s plastičnimi zategami; orodje je bilo pritrjeno z varovalno plastično zatego
3. navt. jeklena vrv za utrditev jamborov: krmna zatega

SSKJ²

zatégadélj prisl. (ẹ̑-ẹ̄)
star. zato: pomagal mu je zategadelj, ker je čutil naklonjenost do brezdomcev / poklical jo je zategadelj, da bi jo posvaril / v vezniški rabi bral je le posamezne pesmi, zategadelj ni imel celovite predstave o pesnikovem delu

SSKJ²

zatégavóljo prisl. (ẹ̑-ọ̄)
zastar. zato: s tem bogatašem se je omožila samo zategavoljo, ker ni hotela živeti v revščini / v vezniški rabi njegov prijatelj je imel velik vpliv, zategavoljo se mu je priporočil

SSKJ²

zatégel -gla -o [zategəu̯] prid. (ẹ́)
ki je iz glasov, tonov, ki trajajo dalj, kot je normalno: zategel klic; zategli kriki ptic / spregovoriti z zateglim glasom
// pri katerem so zlasti zadnji glasovi, toni daljši, kot je normalno: zategla govorica; zateglo hrzanje konj; v daljavi se je slišalo zateglo lajanje psa; zateglo petje; zateglo piskanje lokomotive
● zategel les les, ki se težko cepi, kolje; star. zateglo meso trdo, žilavo

zatéglo

prisl.:

zateglo govoriti, požvižgavati

♦

glasb. zateglo označba za hitrost izvajanja lento

SSKJ²

zategljáj -a m (ȃ)
gib, premik, s katerim se kaj zategne: šivati s hitrimi zategljaji; nenaden zategljaj uzde

SSKJ²

zategnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zategniti: zategnitev jermena / zategnitev vozla

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zategníti in zatégniti -em dov. (ī ẹ́)
1. s potegom, potegi narediti
a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi; zategniti obveze; zategniti pas na hlačah; preveč zategniti; zategniti in razrahljati / zategniti zavoro / zategniti vijak priviti
● ekspr. za več let (si) je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju
b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategniti vozel, zanko / zategniti si kravato
2. nar., s prislovnim določilom potegniti: zategniti voz pod streho
// zapeljati, odpeljati: z avtomobilom jih je zategnil v mesto
3. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategniti glas e; trobentač je zadnji ton zategnil
// ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: naveličano, užaljeno zategniti / zategniti po dolenjsko / kaj naj pa jaz delam, je zategnil
4. ekspr. z zateglimi glasovi se oglasiti: ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi / harmonika je zategnila in utihnila
// s takimi glasovi naznaniti: sirene so zategnile konec delavnika

zategníti se

in zatégniti se ekspr.

s prislovnim določilom

s težavo priti, navadno na miren, varen kraj:

ranjena žival se je zategnila v grmovje

iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zategnil se je na posteljo in zaspal / medved se čez zimo zategne v brlog

trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje:

dela so se precej zategnila

začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: vrnitev domov se je zaradi slabega vremena zategnila

zatégnjen

-a -o:

zategnjen pas

zategnjena govorica

zategnjene zavore

●

ekspr. zategnjeni odnosi napeti; prisl.: pes je zategnjeno zalajal

♦

glasb. zategnjeno označba za hitrost izvajanja lento

SSKJ²

zategoválen -lna -o prid. (ȃ)
s katerim se zateguje: zategovalna vrv, žica

SSKJ²

zategoválnik -a m (ȃ)
naprava v avtomobilu, ki ob trku zategne varnostni pas, s čimer prepreči gibanje telesa potnika naprej: varnostna pasova na sprednjih sedežih sta opremljena z zategovalnikoma

SSKJ²

zategovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zategovati: zategovanje jermena, niti / zategovanje petelj pri pletenju / zategovanje končnih glasov

SSKJ²

zategováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s potegom, potegi delati
a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategovati jermen, pas; zategovati vajeti / zategovati vijak privijati
b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategovati vozel, zanko / zategovati si kravato
2. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov delati, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategovati končne glasove, tone / zategovati besede
// ekspr. govoriti kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: pri recitiranju je preveč zategoval / zategovati po dolenjsko

zategováti se

ekspr.

trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje:

vojna se zateguje

zategujóč

-a -e:

govoril je počasi, zategujoč vsako besedo

zategujoča dolenjščina

SSKJ²

zatékanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od zatekati: zatekanje nog / zatekanje k prijateljem po pomoč

SSKJ²

zatékati -am nedov. (ẹ̑)
1. postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: roka zateka; gleženj ji je hitro zatekal
2. tekoč nezaželeno prihajati kam: voda je zatekala za okenske okvire
// zamakati, puščati: streha zateka

zatékati se

s prislovnim določilom

prihajati kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu:

najraje se je zatekal v gozd, hribe

pred hrupom se je zatekala v svojo sobo

begunci so se zatekali za obzidja cerkev

premišljeval je, kam se bodo zatekali ob napadih

/ ekspr. zatekati se v samoto

prihajati h komu z namenom dobiti pomoč, podporo:

kadar je imela težave, se je zatekala k materi

zatekati se k prijateljem

/ zatekati se h komu po nasvete

●

ekspr. spet se zateka k laži laže; ekspr. pri lovu se je zatekal k pastem je uporabljal pasti; ekspr. v težavah se je zatekal v pitje je pil

SSKJ²

zateklína -e ž (í)
knjiž. oteklina: zateklina na obrazu

SSKJ²

zatekniti gl. zatakniti

SSKJ²

zatelebánost -i ž (á)
1. ekspr. zaljubljenost: mladostna zatelebanost
2. slabš. omejenost, neumnost: čuditi se njihovi zatelebanosti

SSKJ²

zatelebáti se -ám se dov. (á ȃ)
ekspr. zaljubiti se: že ob prvem srečanju se je zatelebal; na starost se zatelebati; nesrečno se zatelebati / zatelebati se do ušes zelo / zatelebal se je v te kraje

zatelebán

-a -o

deležnik od zatelebati se:

zateleban človek

zateleban v sošolko

slabš.

omejen,

neumen:

bil je čisto drugačen od zatelebanih fantov

SSKJ²

zatelováditi -im dov. (á ȃ)
začeti telovaditi: vstala je in zatelovadila
● ekspr. spodrsnilo mu je, zatelovadil je z rokami po zraku in padel z neurejenimi gibi krajši čas lovil ravnotežje

SSKJ²

zatém in zatèm prisl. (ẹ̑; ȅ)
1. izraža, da se dejanje zgodi v času po predhodnem dejanju: vrgel se je nanj. Hip zatem je počila puška; najprej sta se pozdravila in šele zatem ga je povabil v hišo; iz hiše se je zaslišal mladosten glas. Kmalu zatem je na prag stopila deklica; namočil ga je dež in dan zatem je zbolel
2. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu v času; potem1: v tujini je najprej doštudiral, zatem pa se je zaposlil
3. v vezniški rabi, pri naštevanju za dodajanje česa že povedanemu: izvažali so vino, zatem orožje, volno in platno / država usmerja gospodarski razvoj, zatem skrbi za šolstvo, zdravstvo in obrambo
// v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zatem ko potem ko: zatem ko je oče odšel, je pozvonilo pri vratih

SSKJ²

zatemnélost -i [zatəmnelost] ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zatemnelega: zatemnelost prostora
● knjiž. trenutki duševne zatemnelosti zmedenosti

SSKJ²

zatemnéti -ím [zatəmneti] dov., zatemnì in zatèmni (ẹ́ í)
1. postati (bolj) temen: papir na svetlobi zatemni; voda je zaradi močnega dežja zatemnela / oči so mu zatemnele od jeze / knjiž. ko je dan zatemnel, so se prižgale luči ko se je stemnilo
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo
// postati manj izrazit: njegova slava je hitro zatemnela
3. knjiž. postati mrk, neprijazen: ob teh besedah je njegov obraz zatemnel

zatemnèl

in zatemnél -éla -o:

od starosti zatemnele slike

SSKJ²

zatemnévati -am [zatəmnevati] nedov. (ẹ́)
postajati (bolj) temen: les zatemneva
● zastar. megla zatemneva nebo zatemnjuje

SSKJ²

zatemnílen -lna -o [zatəmnilən] prid. (ȋ)
nanašajoč se na zatemnitev: zatemnilna zavesa
♦ elektr. zatemnilno stikalo stikalo za uravnavanje svetilnosti žarnice

SSKJ²

zatemnílnik -a [zatəmnilnik] m (ȋ)
elektr. stikalo za uravnavanje svetilnosti žarnice:

SSKJ²

zatemnítev -tve [zatəmnitəu̯] ž (ȋ)
1. glagolnik od zatemneti ali zatemniti: zatemnitev prostorov
2. film. postopek za ločevanje prizorov, pri katerem konec prejšnjega prizora zbledi do popolne teme: zatemnitev in odtemnitev

SSKJ²

zatemníti -ím [zatəmniti] dov., zatemnì in zatèmni; zatèmnil (ī í)
1. z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemniti okna; zatemniti svetilko / ekspr. črn oblak je zatemnil sonce zakril
// na tak način narediti, da je kje temno: zatemniti dvorano; zatemniti sobo zaradi predvajanja filma; zatemniti z zavesami
2. knjiž. narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemniti osnovni problem / obup je zatemnil upanje
3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnile obraz
4. knjiž. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčiti: zatemnil je vse mestne veljake / skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika / s svojo lepoto je zatemnila vse druge

zatemníti se

postati temen:

nebo se zatemni

/ brezoseb. zaradi nizkih oblakov se je še pred nočjo zatemnilo stemnilo

knjiž.

postati mrk, neprijazen:

obraz se mu je ob novici zatemnil

/ prijazne oči so se ji zatemnile od žalosti

zatemnjèn

-êna -o:

zatemnjena luč, soba

okna so zatemnjena

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zatemnítven -a -o [zatəmnitven] prid. (ȋ)
nanašajoč se na zatemnitev: zatemnitvene zavese / zatemnitveni predpisi, veljavni med vojno

SSKJ²

zatemnjevánje -a [zatəmnjevanje] s (ȃ)
glagolnik od zatemnjevati: zatemnjevanje luči

SSKJ²

zatemnjeváti -újem [zatəmnjevati] nedov. (á ȗ)
1. z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemnjevati luči; zatemnjevati okna / ekspr. oblaki zatemnjujejo luno zakrivajo
// na tak način delati, da je kje temno: zatemnjevati prostor; zatemnjevati z zavesami
2. knjiž. delati, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemnjevati osnovno misel knjige; zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov
3. knjiž. delati kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnjevale čelo / problemi mu zatemnjujejo življenje
4. knjiž. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčevati: ta napaka zatemnjuje druge

SSKJ²

zatêpsti -têpem dov., zatépel zatêpla (é)
star. zbiti, stolči: dež, toča zatepe zemljo
● zatepsti sladkor v trd beljakov sneg vtepsti

zatêpsti se

potepajoč se, pohajkujoč zaiti:

s prijateljem se je zatepel v krčmo

/ že pred mnogimi leti se je zatepel v ta kraj je prišel

/ v gozd so se zatepli divji prašiči

zatepèn

-êna -o

zbit,

stolčen:

zemlja, zatepena od dežja

čokat,

tršat:

človek zatepene postave

SSKJ²

zateptáti -ám [tudi zatəptati] dov. (á ȃ)
1. s teptanjem pritisniti navzdol: zateptati sneg, zemljo okoli česa / otroci so zateptali lopatko v pesek
2. ekspr. nekajkrat udariti z nogami ob tla: deklica je trmasto zateptala / konj je zateptal zatopotal

zateptán

-a -o:

zateptan sneg

vrvica, zateptana v tla

SSKJ²

zatérjati -am dov. (ẹ̑)
knjiž. odločno zahtevati kaj; terjati: zaterjal je ključ od stanovanja / zaterjal je, naj odide

SSKJ²

zatesáti -téšem dov., zatêši zatešíte; zatêsal (á ẹ́)
1. s tesanjem narediti, izoblikovati v kaj: zatesati znamenje v les
2. nepravilno obtesati: ker dela ni bil vajen, je deblo zatesal

SSKJ²

zatesnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zatesniti: zatesnitev pip; zatesnitev z azbestom, gumo / zatesnitev stikov pri parnih kotlih / trakovi za zatesnitev vrat

SSKJ²

zatesníti -ím dov., zatésnil (ī í)
zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja: zatesniti pipo; zatesniti z azbestom, s kitom; zatesniti z gumijastimi obroči; dobro zatesniti / zatesniti okna, vrata / zatesniti špranje zadelati
● knjiž. s svojo močno postavo je skoraj zatesnil ozki prehod zaprl
♦ teh. zatesniti ležaje

zatesnjèn

-êna -o:

zatesnjeni stiki med ploščicami

dobro zatesnjene pipe

zatesnjen z gumo, usnjem

SSKJ²

zatesnjeváti -újem nedov. (á ȗ)
zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja: zatesnjevati pipe; zatesnjevati z gumo / zatesnjevati špranje v steni zadelovati

SSKJ²

zatéti -tnèm dov., zatél; nam. zatét in zatèt (ẹ́ ȅ) star.
1. dobiti, ujeti: zateti sovražnega vojaka; ko ga zatnem, ga bom kaznoval / zateti ribo, zajca / zateti koga pri kraji zalotiti, zasačiti
2. dobiti, najti: zatel ga je v pogovoru s sosedo / zatel jo je samo v sobi in jo ogovoril naletel nanjo, jo srečal
3. dobiti, presenetiti: mrak, noč zatne popotnika / sredi dela ga je zatela smrt je umrl
● star. zatela ga je nesreča doletela; star. med branjem ga je zatel spanec je zaspal

SSKJ²

zatézanje -a s (ẹ̄)
1. zategovanje: zatezanje žice; zatezanje in popuščanje / zatezanje petelj pri pletenju / zatezanje besed
2. knjiž. zavlačevanje, odlašanje: zatezanje dela / šele po daljšem zatezanju je to storil

SSKJ²

zatézati -am nedov. (ẹ̄)
1. zategovati: zatezati jermen; zatezati in popuščati vajeti / zatezati vozle, zanke / zatezati glasove / zatezati besede
2. knjiž. zavlačevati, odlašati: zatezati dela / zatezati z odgovorom
● knjiž. trpko zatezati ustnice stiskati

zatezáje

vstal je, zatezaje si pas

SSKJ²

zatézen -zna -o prid. (ẹ̄)
zategovalen: zatezna vrv, žica
♦ geom. zatezni kot kot med vodoravno premico navpične projekcijske ravnine in poševno projekcijo normale te ravnine, merjen v pozitivnem smislu od vodoravne premice k projekciji normale

SSKJ²

zatezováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. zategovati: zatezovati jermen / zatezovati besede

zatezujóč

-a -e:

govoriti z zatezujočimi glasovi

SSKJ²

zatežênost -i ž (é) pog.
lastnost, značilnost zateženega: natakarju se je opravičil za zateženost ob naročanju hrane; zateženost profesorjev; zadrtost in zateženost

SSKJ²

zatežíti -ím dov., tudi zatéži; zatéžil (ī í)
1. povzročiti komu duševno neugodje, trpljenje: to občutje ga je tako zatežilo, da bi najraje zavpil
2. pog. z nezadovoljno, nestrpno izrazitvijo svoje zahteve, občutja povzročiti komu neprijetnosti, slabo voljo: zatežila je organizatorjem, kako si drznejo izpustiti tako pomembno državo; zatežiti s svojim predlogom

zatežèn

-êna -o pog.:

zatežena tematika

zateženo vprašanje

/ zatežen sosed, šef

SSKJ²

zatìč -íča m (ȉ í)
1. podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da spaja, povezuje dva dela, elementa: namestiti zatič; jeklen, lesen zatič / vrata na zatič
2. agr. potaknjenec: razmnoževati rastline z zatiči
♦ adm. tipka pri mehanskem pisalnem stroju za pisanje velikih črk

SSKJ²

zatíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zatič: zatični spoj
♦ teh. zatični vijak vijak brez glave, z navojem po celi dolžini

SSKJ²

zatíčnik -a m (ȋ)
knjiž. odčepnik, odpirač: odpreti steklenico z zatičnikom

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zatík -a m (ȋ)
1. glagolnik od zatakniti: zatik koščice v grlu / zatiki pri tožbi / nerazpoloženje pri govorečem se pokaže v zatikih
2. knjiž. zatič: izvleči zatik

SSKJ²

zatikáč -a m (á)
zatikalo: zatikač še dobro drži

SSKJ²

zatikálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zatikalo ali zatikanje: zatikalna vzmet / zatikalna igla

SSKJ²

zatikálo -a s (á)
navadno podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da prepreči gibanje, premikanje česa: vzmet zatikala / ključavnica na zatikalo
♦ obrt. okensko zatikalo priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila

SSKJ²

zatíkanje -a s (ȋ)
glagolnik od zatikati: zatikanje vej v okna / zatikanje žage v deblu / vse je teklo brez zatikanja zapletov, ovir

SSKJ²

zatíkati1 -am nedov. (ȋ)
1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku / zatikati revolver za pas
// s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati
2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico

zatíkati se

z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati:

trnki so se zatikali za plavajoče veje

/ koščice se rade zatikajo v grlu

pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati:

drseči hlodi so se zatikali ob korenine

jermen, tekoči trak se pogosto zatika

/ pri odklepanju se ključ zatika

ekspr.

navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati:

financiranje kulture se zatika

pogovor se je začel zatikati

/ pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo

brezoseb.,

s smiselnim osebkom v dajalniku

pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve:

poročevalcu se je zatikalo

pri pripovedovanju se mu je zatikalo

●

glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko

zatikáje

zatikaje palico v tla, je počasi odšel

zatikajóč

-a -e:

zatikajoč se ključ

zatikajoč se pogovor

prisl.: zatikajoče se brati, govoriti

SSKJ²

zatíkati2 -am dov. (ī)
uporabiti v govoru s kom obliko druge osebe ednine: nerodno ji je bilo, ker ga je zatikala

SSKJ²

zatikljáj -a m (ȃ)
premor, prekinitev pri govorjenju: po zatikljaju je spoznal, da je hotela reči nekaj drugega
● knjiž. vse je teklo brez zatikljajev zapletov, ovir

SSKJ²

zatiktákati -am dov. (ā)
1. dati glas tik tak: ura je še dvakrat zatiktakala, potem se je ustavila
2. začeti tiktakati: ura je zatiktakala, ko jo je navil

SSKJ²

zatílek -lka m (ȋ)
star. tilnik, zatilnik: zatilek ga boli / zavezati ruto v zatilku

SSKJ²

zatílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zatilje: zatilni del glave; zatilna mišica
♦ anat. zatilna kost zatilnica; zatilna rupa zatilnična rupa; med. zatilna vstava plodu v maternici

SSKJ²

zatílje -a s (ȋ)
zadnji del glave in vratu: sonce mu je ožgalo zatilje; skleniti roke na zatilju; bolečine v zatilju
// zatilnik: speti si lase na zatilju; teme, zatilje in tilnik / ta kača ima na zatilju temno liso

SSKJ²

zatílnica -e ž (ȋ)
anat. neparna kost v zatilju: poškodba zatilnice; temenici in zatilnica

SSKJ²

zatílničen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zatilnico: zatilnični del možganov / zatilnična rupa odprtina v zatilnici, skozi katero prehaja hrbtenjača v možgane

SSKJ²

zatílnik -a [tudi zatiu̯nik] m (ȋ)
zadnji del glave med tilnikom in temenom: držati roke na zatilniku; popraskati se po zatilniku
● star. zatilnik se mu je upognil od starosti tilnik

SSKJ²

zatípati -am in -ljem dov. (ī ȋ)
1. zaznati s tipom: zatipal je nekaj mehkega; zatipati srčni utrip / zatipati s prsti, z roko
2. s tipanjem ugotoviti, najti: v podlogi obleke je zatipala denar; zatipal je kljuko in odprl vrata; v temi je končno le zatipal izhod / zatipa po žepih, iščoč vžigalice potipa
3. začeti tipati: odprl je omaro in zatipal po predalih; pren., ekspr. žarometi so zatipali po gozdu

SSKJ²

zatípek -pka m (ȋ)
napaka, nastala pri tipkanju: popraviti zatipek; opozorili so ga na zatipek v naslovu / narediti zatipek

SSKJ²

zatípkati -am dov. (ȋ)
knjiž. natipkati, vtipkati: zatipkati novo vrstico
● ekspr. gost je s prsti nestrpno zatipkal po mizi nekajkrat udaril

zatípkati se

pri tipkanju se zmotiti:

v naglici se zatipkati

SSKJ²

zatirálec -lca [zatirau̯ca tudi zatiralca] m (ȃ)
kdor zatira: upreti se zatiralcu; domači, fašistični zatiralci; izkoriščevalci in zatiralci / zatiralec naprednih idej

SSKJ²

zatirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zatiranje: škropiti plevel z zatiralnim sredstvom / zatiralna politika fašističnega režima / bojevanje proti zatiralnemu režimu zatiralskemu

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zatirálski -a -o [zatirau̯ski tudi zatiralski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na zatiralce ali zatiranje: zatiralske metode / zatiralski režim, sistem; izkoriščevalska in zatiralska oblast / zatiralske akcije fašizma proti okupiranim deželam

SSKJ²

zatíranec -nca m (ȋ)
kdor je zatiran: braniti pravice zatirancev; sovraštvo zatirancev do zatiralcev

SSKJ²

zatíranje -a s (ȋ)
glagolnik od zatirati: zatiranje mrčesa s kemičnimi sredstvi / zatiranje nevarnih bolezni / narodno, rasno, versko zatiranje; zatiranje in izkoriščanje ljudi / zatiranje naprednih gibanj / zatiranje kriminala / zatiranje novih idej; zatiranje ustvarjalnosti / zatiranje čustev

SSKJ²

zatírati -am nedov. (ȋ)
1. delati, povzročati, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatirati mrčes, škodljivce; zatirati plevel s kemičnimi sredstvi / zatirati nalezljive bolezni / ekspr. zatirati razvade odpravljati
2. delati, povzročati, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatirati male narode; zatirati podrejene; zatirajo jih z davščinami; gospodarsko, moralno, politično zatirati koga
3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročati, da kaj ne more več obstajati: zatirati mirovna gibanja, stavke / zatirati napredni tisk / zatirati kriminalno dejavnost
// delati, povzročati, da se kaj ne more uveljaviti: zatirati osvobodilne težnje narodov; zatirati ustvarjalnost mladih / bojijo se vsake kritike in jo zatirajo
4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatirati svoja čustva; v sebi je zatirala porajajočo se ljubezen

zatirajóč

-a -e:

zatirajoči sloj ljudi

čustva zatirajoča ženska

zatíran

-a -o:

zatirani narodi so se uprli

zatirane dežele

sam.: zatirani iščejo pravico

zatirani in zatiralci

SSKJ²

zatískati -am nedov. (í)
1. s pritiskanjem česa, stiskanjem delati kako odprtino v čem neprehodno: zatiskati komu usta z dlanjo; zatiskati si nos z robcem; ob eksplozijah si zatiskati ušesa
// navadno v zvezi z oči imeti zaprte: zatiskati oči zaradi premočne svetlobe; od strahu zatiskati oči / ni se bal mrtvim zatiskati oči pokrivati jih z vekami
2. nar. zategovati: zatiskati rahlo zavezano ruto
● ekspr. do zdaj so si zatiskali oči pred resnico niso je hoteli spoznati, priznati

SSKJ²

zatísniti -em dov. (í ȋ)
1. s pritisnjenjem česa, stisnjenjem narediti kako odprtino v čem neprehodno: zatisniti komu usta z dlanjo; zatisnil si je nos zaradi smradu; s prsti si je zatisnil ušesa, da ne bi slišal poka / prišel je od zadaj in mu zatisnil oči z rokama zakril
// navadno v zvezi z oči zapreti: zatisnil je oči, ker je hotel spati / zatisniti mrliču oči pokriti jih z vekami
2. nar. zategniti: vrv, ovito okoli rok, so mu zatisnili; zatisniti si kravato
● zatisniti oko, oči ekspr. vso noč ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. profesor včasih zatisne (eno) oko, če dijaki prepisujejo se naredi, kot da ne opazi; pri izdajanju dovoljenj je večkrat zatisnil oko spregledal kako pomanjkljivost; ekspr. za vedno je zatisnil oči umrl je; ekspr. zatisniti (si) oči pred resnico ne hoteti je spoznati, priznati; morali si bomo zatisniti pasove se odreči določenim dobrinam, ugodju

zatísnjen

-a -o:

sedel je z zatisnjenimi očmi, ker se mu je bleščalo

SSKJ²

zatíšati -am dov. (ȋ)
nar. vzhodnoštajersko utišati: zatišati glas / zatišati bolečino / posmehoval se je, da bi zatišal vest

zatíšan

-a -o:

zatišan jok

zatišane želje

SSKJ²

zatiščáti -ím dov. (á í)
s pritiskanjem povzročiti komu bolečino, neugodje: novi čevlji so jo zatiščali / mleko jo je zatiščalo v prsih / brezoseb. zatiščalo ga je v prsih, želodcu

SSKJ²

zatíšen -šna -o prid.(ȋ)
nanašajoč se na zatišje: zatišni trenutki pred viharjem / turistično zatišni meseci / naseliti se v zatišni dolini; zatišna lega vinograda / umakniti se v zatišen kraj / zatišno življenje

zatíšno

prisl.:

zatišno živeti

na kmetiji je bilo prijetno zatišno

SSKJ²

zatíšje -a s (ȋ)
1. stanje, ko navadno za krajši čas preneha hrup, hitro premikanje česa: zatišje nastane, ekspr. zavlada; zatišje pred nevihto, viharjem / jadrnico je ustavilo zatišje sredi morja brezvetrje
2. stanje, ko navadno za krajši čas preneha kako razgibano dogajanje: po hudih bojih je nastopilo zatišje; zatišje pred pomembnimi dogodki / gospodarsko, kulturno zatišje; ekspr. počitniško zatišje
3. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: poiskati zatišje; te rastline lepo uspevajo v zatišju; zasidrati čoln v zatišju / ekspr. zeleno zatišje gozda
// ekspr. kraj, prostor, zavarovan pred čim sploh: opazovati kaj iz zatišja; umakniti se v zatišje / izvabiti koga iz domačega zatišja; živeti v zatišju

SSKJ²

zatkáti -tkèm dov. (á ȅ)
vtkati: zatkati v tkanino svilene niti

zatkán

-a -o:

trdno zatkane niti

SSKJ²

zatláčiti -im, in zatlačíti in zatláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ)
1. s tlačenjem spraviti kaj za kaj: zatlačiti rjuho za žimnico / zatlačiti bluzo za hlače
// s tlačenjem spraviti kaj kam sploh: zatlačiti vato v ušesa; ekspr. roke je zatlačil v žepe dal / ekspr. v nahrbtnik je zatlačil še pulover in srajco stlačil
2. s tlačenjem zadelati, zapolniti: razpoke v čolnu so zatlačili s cunjami / z gazo zatlačiti krvavečo rano
3. ekspr. zapolniti, popolnoma napolniti: hodnik so zatlačili s pohištvom

zatláčen

-a -o:

ceste so bile zatlačene z vojaki in vozovi

hlače je imel spodaj zatlačene v škornje

SSKJ²

zatléskati -am dov. (ẹ̑)
1. dati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj: v temi so zatleskala vesla
2. povzročiti kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj: zatleskati z jezikom, s prsti

SSKJ²

zatléskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
tleskniti: igralec pri tem zatleskne s prsti / zatleskniti knjigo s tleskom zapreti

SSKJ²

zatléti -ím dov., zatlì (ẹ́ í)
1. zagoreti počasi in brez plamena: žerjavica zatli
2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito; vztleti: ljubezen spet zatli / zatlela je iskrica upanja
// pokazati se v majhni meri: v očeh mu zatli porednost

SSKJ²

zató prisl. (ọ̑)
I.
1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga
// izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu
2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj
// izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov
3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten
II. v vezniški rabi
1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro
2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro
3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan
4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha
● ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog

SSKJ²

zatočíšče -a s (í)
kraj, prostor, kamor se kdo zateče: iskati, najti zatočišče / gozdovi so bili njihovo zatočišče; sosedova hiša je bila zatočišče za vse brezdomce / zatočišče si je poiskal pri znancih / ekspr.: narava je zatočišče pesnikov; park je bil zatočišče zaljubljencev / knjiž. zaprositi za politično zatočišče za azil

SSKJ²

zatočíti -ím dov., zatóčil (ī í)
star. zakotaliti, zavaliti: zatočiti kolo, obroč; zatočiti sod po bregu; steklenica se je zatočila proti vratom; kovanec se je zatočil pod omaro

zatočèn

-êna -o:

v luknjico zatočena kroglica

SSKJ²

zatóčkati -am dov. (ọ̑)
teh. s točkalom označiti točke na površini kovine: zatočkati mesta za luknje

SSKJ²

zatogotíti se -ím se tudi zatogôtiti se -im se dov., zatogótil se tudi zatogôtil se (ī í; ō ȏ)
star. zelo se razjeziti: zatogotila se je in ga udarila
// jezno, razdraženo reči: le smej se, se je zatogotil

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zatóhel -tôhla in -tóhla -o [zatohəu̯] prid. (ọ́ ó, ọ́)
1. ki zaradi neprezračenosti, tople vlažnosti neprijetno učinkuje: zatohel hlev; zatohla soba / zatohel vonj po plesni; pren. zatohli predvojni dnevi
2. zastar. zadahel: zatohla moka; zatohlo vino

zatôhlo

in zatóhlo prisl.:

zatohlo vroče

/ v povedni rabi v prostoru je precej zatohlo; sam.: vonj po zatohlem

SSKJ²

zatôhlica in zatóhlica -e ž (ō; ọ̄)
knjiž. zatohlo ozračje: julijska zatohlica / v sobi je bila neprijetna zatohlica zatohel zrak

SSKJ²

zatôhlost in zatóhlost -i ž (ó; ọ́)
lastnost, značilnost zatohlega: zatohlost neprezračenih prostorov / zatohlost razmer / od zatohlosti ji je postalo slabo zatohlega zraka

SSKJ²

zatôhniti -em in zatóhniti -em dov. (ó ō; ọ́ ọ̄)
zastar. zadahniti: ječmenova moka na vlažnem rada zatohne / v zaprtem zaboju shranjena obleka je zatohnila

SSKJ²

zatòk -óka m (ȍ ọ́)
1. knjiž. manjši, precej zaprt zaliv, rokav: s čolnom so se prepeljali čez zatok; ribe so se drstile v zatoku; zamočvirjen morski zatok
2. knjiž. zatočišče, pribežališče: koča visoko v hribih je bila njen zatok
3. zastar. doza1, škatla: zatok za cigare

SSKJ²

zatôlči -tôlčem [zatou̯či] dov., zatôlci zatôlcite in zatolcíte; zatôlkel zatôlkla (ó)
1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine česa: zatolči zapognjeni žebelj v les / zatolči kol v zemljo zabiti
// s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti: zatolči toporišče v sekiro; zatolči veho v sod
2. nekajkrat slišno udariti: v gozdu je zatolkel detel; zatolči po mizi
3. ekspr. začeti močno biti, utripati: ob tem prizoru mu je zatolklo srce; brezoseb. v prsih mu je zatolklo
4. ekspr. z udarci ubiti: zatolči miš; zatolči s palico / zajeli so jih in jih zatolkli
5. pog. narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati: zatolči mladega ustvarjalca / prevelika samokritičnost ga je zatolkla
● ekspr. zatolči koga v zemljo uničiti ga, onemogočiti ga

zatôlčen

-a -o:

žebelj, zatolčen v desko

fant je popolnoma zatolčen

SSKJ²

zatòn -óna in -ôna m (ȍ ọ́, ó) ekspr.
1. zahod: gledati sončni zaton / žareče nebo ob zatonu / sonce se je bližalo zatonu / sonce se je nagnilo globoko na zaton bo kmalu zašlo; sonce gre v zaton zahaja
2. konec1, propad: rimskemu imperiju je grozil zaton; napovedovati zaton umetnosti / gospodarski, politični zaton dežele / to se je zgodilo na zatonu dobe, stoletja
● ekspr. dan gre v zaton večeri se; ekspr. stoletje gre v zaton se končuje; ekspr. njegova slava je v zatonu mineva; ekspr. ta filozofska smer je že v zatonu izgublja vpliv, veljavo; knjiž. loviti ribe v zatonu zalivu

SSKJ²

zatoníti -tónem dov. (ī ọ́) ekspr.
1. spustiti se za obzorje, pod obzorje; zaiti: sonce, zvezda zatone / sonce je zatonilo za goro
2. končati se, miniti: dan je zatonil; leto je zatonilo
3. navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: zatonil je v noč; gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi
4. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatonil je v spanje; zatoniti v žalost / to delo je že zatonilo v pozabo
● ekspr. njegova slava je zatonila je minila; ekspr. zvezda njegove sreče je zatonila prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen

SSKJ²

zatòp -ópa m (ȍ ọ́)
zastar. zahod: opazovati sončni zatop / sonce se bliža zatopu
● zastar. s pregradami preprečiti zatop poplavo

SSKJ²

zatopíti -ím dov., zatópil (ī í)
star. preplaviti, prepojiti: narasla voda je zatopila zemljišče / sreča mu je zatopila srce / vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje
● star. v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje utopiti

zatopíti se

ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v

izraža nastop

intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:

zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje

zatopiti se v pogovor s kom

tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja

/ zatopil se je v svoje misli; zatopiti se vase

/ elipt. zatopiti se v časopis, knjigo

stanja osebka, kot ga določa samostalnik:

zatopiti se v molk, žalost

zatopljèn

-êna -o

deležnik od zatopiti:

ljudje, zatopljeni v pogovor

zatopljen v delo, igro, molk

knjiž.

zamišljen:

zatopljen človek

biti zatopljen

sedel je ves zatopljen

SSKJ²

zatopljênost -i ž (é)
ekspr. stanje zatopljenega človeka: zatopljenost v delo, igro / globoka zatopljenost v svoje misli / knjiž. prebuditi koga iz zatopljenosti zamišljenosti

SSKJ²

zatopotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
večkrat slišno, topo udariti z nogami ob tla: konj je zatopotal; plesalci so zaploskali in zatopotali; zatopotati od jeze / zatopotati z nogami
// dati tope, kratke glasove: kolesa so zatopotala / ekspr. zunaj so zatopotali koraki
// topotaje iti, se premakniti: konji so zatopotali po cesti

SSKJ²

zatòr -óra in -ôra m (ȍ ọ́, ó)
knjiž. zatrtje: zator mrčesa, zajedavcev / zator demonstracij, vstaje / zator strasti

SSKJ²

zatórej1 -- prid. (ọ̑)
nar. toliko močen, sposoben: fant ni bil zatorej, da bi vzdignil tako breme; zatorej si pa že, da ga boš prepričala
// tako dober: zatorej pšenice ni daleč naokoli

zatórej

prisl.

toliko,

tako:

odšel bo, ko bo zatorej okreval, da ne bo potreboval pomoči

SSKJ²

zatórej2 prisl. (ọ̑)
zato: njegov govor je bil kratek in jedrnat in je zatorej ugajal večini; kar je dobrega, lepega, poštenega, a zatorej redkega na svetu, izginja / v vezniški rabi pogovarjala se je z vsakim in o vsaki stvari, zatorej so jo ljudje imeli radi / nihče noče popustiti. Zatorej sporazuma še ne bo

SSKJ²

zatôžba -e ž (ō)
zastar. obtožba, obdolžitev: njegove zatožbe niso resnične / poslušati zatožbo

SSKJ²

zatóžen -žna -o prid. (ọ̄)
navadno v zvezi zatožna klop sedež za obtoženca: približati se zatožni klopi
● ekspr. posadili, postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati

SSKJ²

zatóženec -nca m (ọ́)
1. kdor je zatožen: mali zatoženec se je hotel maščevati tožljivcem
2. zastar. obtoženec, obdolženec: zatoženec se je zagovarjal, da tega ni storil hote; iz tožnika postati zatoženec

SSKJ²

zatožíti in zatóžiti -im dov. (ī ọ́)
1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših; zatožiti sošolca učitelju; zatožiti koga, da se pretepa
// sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi: ovaduh ga je zatožil na policiji; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki
2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je; boli, je tiho zatožil
3. zastar. obtožiti, obdolžiti: zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti
● zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil

zatožíti se

in zatóžiti se zastar.

stožiti se:

zatožilo se mu je po domu

zatóžen

-a -o:

otrok se je bal, da bo zatožen

zatožen hudodelstva

po krivem zatožen

SSKJ²

zatracáti -ám dov. (á ȃ)
nar. dolenjsko zabičati: zatracal mu je, da mora takoj domov

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zatrapáti se -ám se dov. (á ȃ)
pog., slabš. zaljubiti se: na stara leta se je zatrapal / do ušes se zatrapati / dekle se je zatrapalo vanj

zatrapáti

zapraviti:

ves denar je zatrapal

zatrapán

-a -o:

zatrapan človek

biti zatrapan do ušes

noro zatrapan

SSKJ²

zatrátiti -im dov. (á ā)
knjiž. potratiti: denar je zatratil za obleke; premoženje je zatratil s prijatelji / svoj prosti čas zatrati v pivnici

SSKJ²

zatravítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zatraviti: kakovostna zatravitev brežin; zatravitev območij, površin

SSKJ²

zatráviti -im dov. (ā ȃ)
povzročiti, da se kaj zaraste, prekrije s travo: zatraviti njivo, vrt

zatráviti se

zarasti, prekriti se s travo:

poseka se je zatravila

zatrávljen

-a -o:

zatravljeno zemljišče

SSKJ²

zatrávljati -am nedov. (á)
povzročati, da se kaj zaraste, prekrije s travo: začeli so zatravljati vinograde

SSKJ²

zatrdélost -i ž (ẹ́)
knjiž. otrdelost: zatrdelost kake snovi / zatrdelost sklepa

SSKJ²

zatŕden -dna -o prid. (ŕ ȓ)
knjiž. trden, gotov: zatrden dokaz / zatrdna vest zanesljiva

SSKJ²

zatrdéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. otrdeti: zgornja plast zemlje je zatrdela / koleno zatrdi

SSKJ²

zatrdílo -a s (í)
1. izjava, da je ali da bo povedano zatrdno res, uresničeno: njihova zatrdila ga niso prepričala; ni verjel njegovim zatrdilom; skušal ga je pomiriti z zatrdilom, da je že vse urejeno; resničnost kakega zatrdila / dobil je zatrdilo, da mu bodo pomagali
● ni zatrdila, da bodo ravnali tako zagotovila; v tem je videl zatrdilo, da se ne moti potrditev
2. zatrditev1: šele po večkratnem zatrdilu, da se kmalu vrne, je lahko odšel

SSKJ²

zatrdína -e ž (í)
med. bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu: otipati zatrdino; majhna, neboleča zatrdina; zatrdina v dojki

SSKJ²

zatrdítev1 -tve ž (ȋ)
glagolnik od zatrditi, izjaviti: po zatrditvi, da je vse urejeno, se je pomiril / dobiti od koga pomirjevalne zatrditve pomirjevalna zatrdila

SSKJ²

zatrdítev2 -tve ž (ȋ)
zastar. utrditev: zatrditev šiva

SSKJ²

zatrdíti1 in zatŕditi -im dov. (ī ŕ)
izraziti kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: če ti je on to zatrdil, je gotovo res; zatrdil je, da o tem nič ne ve; zatrdil mu je, da je že vse urejeno; odločno, ekspr. sveto kaj zatrditi / zatrdil je, da se kmalu vrne / pomagal ti bom, mu je zatrdil

zatŕjen

-a -o:

tako mu je bilo že večkrat zatrjeno

SSKJ²

zatrdíti2 -ím, in zatrdíti in zatŕditi -im dov., zatŕdil (ī í; ī ŕ)
zastar. utrditi: zatrditi pas s trdo podlogo
● zastar. to je rekel, da bi svojo misel še bolj zatrdil utemeljil, podkrepil

zatrdíti se

, in zatrdíti se in zatŕditi se

strditi se:

blato se zatrdi

zatŕjen

-a -o in zatrjèn -êna -o:

zatrjeno blato

SSKJ²

zatrdlína -e ž (í)
med. bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu: otipati majhno zatrdlino; zatrdlina na nogi, v dojki

SSKJ²

zatŕdno tudi za tŕdno prisl. (ŕ)
1. izraža popolno prepričanost o čem: zatrdno je zdaj malo žensk, ki bi znale presti; te knjige zatrdno še nima; jutri bodo zatrdno prišli; to bi bilo zatrdno zelo nevarno
// izraža nepreklicnost česa: zatrdno bo napisala do jutri; boš prišel zvečer? Ne obljubim zatrdno / v členkovni rabi vrnil vam bom z obrestmi, zatrdno
2. izraža, da ni dvoma glede uresničitve, izpolnitve: zatrdno se je odločil zapustiti mesto; zatrdno pričakuje, da se bo sin vrnil
// izraža, da ni dvoma glede resničnosti česa: zatrdno je prepričan, da je na cilju; zatrdno verjame, da je popolnoma zdrav

SSKJ²

zatrèp -épa m (ȅ ẹ́)
1. grad. lesen trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe: hiše so obrnjene na cesto z zatrepi; koničast zatrep / streha na zatrep dvokapna streha z zatrepoma na ožjih straneh stavbe
2. geogr. zgornji, klinasto zaključen del gorske doline: priti v zatrep; slap v zatrepu

SSKJ²

zatrepán -a -o prid. (á)
star. čokat, tršat: majhen, toda zatrepan mož / biti zatrepane postave

SSKJ²

zatrepáti -ám in -trépljem dov. (á ȃ, ẹ́)
(na rahlo) udariti: s prsti je zatrepal po mizi / ptič zatrepa s krili

SSKJ²

zatrepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: otrok zatrepeta in zajoka; zatrepetati od groze, v strahu; zatrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so mu zatrepetale / kozarec mu je zatrepetal v roki
// ekspr. zamigljati, zamigetati: plamen sveče zatrepeta in ugasne; listje je rahlo zatrepetalo
// ekspr., s prislovnim določilom migljajoč, migetajoč pojaviti se kje: sence so zatrepetale na stropu; v očeh so ji zatrepetale solze / smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah je postal opazen, zaznaven
2. ekspr., v zvezi z za začutiti strah, skrb za koga ali kaj: zatrepetal je za sina; zatrepetali so za svoja življenja
3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti; zatresti se: glas mu je zatrepetal od ganjenosti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zatréskanost -i ž (ẹ̄)
ekspr. zaljubljenost: mladostna, prva zatreskanost

SSKJ²

zatréskati -am dov. (ẹ̄)
1. brezoseb. povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja: nenadoma je zabliskalo in zatreskalo
2. ekspr. dati močne, rezke glasove: zatreskali so rafali; zunaj zatreskajo granate, puške
3. ekspr. silovito zaloputniti: oče jezno zatreska z vrati / zatreskale so naoknice
4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: po strehi so zatreskali kostanji
5. ekspr. silovito vreči: zatreskal je torbo v kot

zatréskati se

ekspr.

zaljubiti se:

zatreskati se v sošolko

preveč, zelo se zatreskati

prvič se zatreskati

zatréskan

-a -o:

zatreskan je, zato ji vse spregleda

vsa dekleta so zatreskana vanj

SSKJ²

zatrésniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. silovito zaloputniti: zatresniti pokrov skrinje; jezno zatresniti z vrati / prepih je zatresnil okno
2. ekspr. silovito vreči: zatresnil je krožnik na tla / zatresnil je slušalko na vilice trdo položil

SSKJ²

zatrésti -trésem dov., zatrésite in zatresíte; nam. zatrést in zatrèst (ẹ́)
narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: zatresti drevo; veter je zatresel veje / izdihani zrak zatrese glasilki / ekspr.: eksplozija je zatresla šipe; tla je zatresel nov potres / zatresti z glavo, rameni
// narediti, povzročiti, da se kaj v kratkih časovnih presledkih spreminja v višini, jakosti: jeza, jok mu zatrese glas
● publ. domačini so večkrat zatresli mrežo dali več golov

zatrésti se

sunkovito, hitro se premakniti, navadno sem in tja:

most se je zatresel

stopnice so se ob vsakem koraku zatresle

nenadoma so se zatresle šipe

/ ekspr. spet se je zatresla zemlja spet je bil potres; pren., ekspr. zatresli so se temelji starega reda

nehotno, hitro se premakniti, navadno sem in tja: brada se mu je zatresla; roka s skodelico se ji je zatresla

v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti:

spregovoril je, ne da bi se mu glas zatresel

●

pog., ekspr. hlače so se mu zatresle ustrašil se je, strah ga je postalo

SSKJ²

zatréščiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. silovito zaloputniti: zatreščil je vrata za seboj
2. ekspr. silovito vreči: zatreščil je kozarec na tla

SSKJ²

zatréti -trèm tudi -tárem dov., zatrì zatríte; zatŕl (ẹ́ ȅ, á)
1. narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatreti mrčes; zatreti plesen, plevel / zatreti nekatere otroške bolezni
2. narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatreti narod; gospodarsko, politično zatreti koga
3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne more več obstajati: zatreti osvobodilno gibanje, stavko; zatreti upor / kriminala ne morejo zatreti
// narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti: osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti; zatreti otrokovo ustvarjalnost
4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatreti hrepenenje, ljubezen / zatrl je smehljaj
● krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa jim onemogočile normalno rast; ekspr. kaj v kali, korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti

zatŕt

-a -o:

zatrt človek

zatrta spolnost

zatrta čustva

●

ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami

SSKJ²

zatŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ)
1. raztrgati kaj tako, da sega poškodba v notranjost česa: zatrgati list; znamka se je pri lepljenju zatrgala; kožica ob nohtu se rada zatrga
2. brezoseb. začutiti sunkovite bolečine: v hrbtu ga je zatrgalo

zatŕgan

-a -o:

listi v zvezku so bili zatrgani

SSKJ²

zatrijánčiti -im dov. (á ȃ)
nar. začeti pritrkavati, potrkavati: še v mraku so možje zatrijančili / zvonovi so zatrijančili k prazniku

SSKJ²

zatrípati -am in -ljem dov. (ī)
knjiž. začeti utripati: veke mu zatripajo / srce mu hitreje, močno zatripa / na ulici zatripajo luči

SSKJ²

zatriumfírati -am dov. (ȋ) knjiž.
1. zmagati: zatriumfirati nad nasprotnikom / nekoč bo zatriumfirala resnica
2. začutiti, izraziti zmagoslavje: prehitro si zatriumfirala / no, vidiš, je zatriumfiral

SSKJ²

zatŕjati -am nedov. (ŕ)
knjiž. zatrjevati: zatrjal je, da ni kriv; vztrajno kaj zatrjati / zatrjal ji je svojo ljubezen obljubljal, zagotavljal

SSKJ²

zatrjeválen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. ki izraža, vsebuje zatrjevanje: zatrjevalne izjave

SSKJ²

zatrjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zatrjevati: njegovo zatrjevanje jih je prepričalo; po zatrjevanju navzočih je bilo tako; zatrjevanje in zanikovanje

SSKJ²

zatrjeváti -újem nedov. (á ȗ)
izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: zatrjeval je, da je vozil previdno; zatrjevali so, da ničesar ne prikrivajo; vztrajno, z gotovostjo, ekspr. sveto zatrjevati / mnogi zatrjujejo, da je kajenje škodljivo mislijo, menijo / knjiž. zakon jim zatrjuje pravico do pritožbe zagotavlja / dekleti sta pridni, je zatrjevala mati govorila

zatrjujóč

-a -e:

opravičil se je, zatrjujoč, da se bo drugič bolj potrudil

zatrjujoče besede

zatrjeván

-a -o:

dokazi za zatrjevana dejstva

SSKJ²

zatŕkati -am dov. (ŕ ȓ)
knjiž. potrkati: zatrkal je in vstopil
● knjiž. na šipo je zatrkal dogovorjeno znamenje potrkal je tako, kot je bilo za znamenje dogovorjeno

zatŕkati se

ekspr.

zaljubiti se:

zatrkala se je v soseda

zatŕkan

-a -o:

zatrkan fant

●

nar. dolenjsko vola sta okrogla in zatrkana polna, mišičasta

SSKJ²

zatrkljáti1 -ám dov. (á ȃ)
narediti, da se kaj premika po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: zatrkljati kamen, žogo; zatrkljati jabolko po mizi
// narediti, da kaj tako premikajoč se pride kam: zatrkljati kovanec v vdolbinico

zatrkljáti se

premakniti se po površini tako, da se vrti okoli svoje osi:

orehi se zatrkljajo na vse strani

tako premikajoč se priti kam: krogla se zatrklja pod omaro

SSKJ²

zatrkljáti2 -ám dov. (á ȃ)
knjiž. na rahlo potrkati: zatrkljati na vrata / dež je zatrkljal na šipo

SSKJ²

zatrmogláviti -im dov. (á ȃ)
ekspr. z besedami, dejanji pokazati trmoglavost, trmo: otrok je zatrmoglavil in začel jokati / zatrmoglavil je, da hči ne sme v kino

SSKJ²

zatrníti in zatŕniti -em, tudi zatŕniti -em dov. (ī ŕ; ŕ)
zastar. zažgati: z gorečo svečo je zatrnil senik
// prižgati: zatrniti petrolejko / po hišah so se zatrnile luči

SSKJ²

zatrobéntati -am dov. (ẹ̑)
1. zaigrati (na) trobento: trobentači so zatrobentali
// dati zvočne signale s trobento: vojak je zatrobental / preh. zatrobentati umik
2. ekspr. glasno, doneče se usekniti: zakašljal je in zatrobental
3. preh., slabš. glasno, vsiljivo reči, povedati: če le more, zatrobenta kaj o svojih uspehih

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zatrobíti in zatróbiti -im dov. (ī ọ́)
1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento
// dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor
2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog
3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi
// oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi
4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil
5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec
6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo

SSKJ²

zatrosíti in zatrósiti -im dov. (ī ọ́) star.
1. raztrositi: po travniku zatrositi gnoj, pepel
2. zanesti: zatrositi razdor / okužene živali so zatrosile bolezen / zatrositi ogenj v seno povzročiti, da začne goreti

SSKJ²

zatŕpati -am dov. (r̄) nav. ekspr.
1. zatlačiti, zapolniti: za prevoz so med opeko zatrpali slamo / jetnike so zatrpali v barako; vse vojašnice so zatrpali z vojaki
2. zapolniti, popolnoma napolniti: avtomobili so zatrpali ulice; sobo so zatrpali s pohištvom; križišče se je popolnoma zatrpalo

zatŕpan

-a -o:

hodnik je zatrpan z omarami

SSKJ²

zatrpávati -am nedov. (ȃ) nav. ekspr.
1. tlačiti: seno so zatrpavali za leseno pregrado v hlevu / vojake so zatrpavali v tovornjake
2. zapolnjevati, popolnoma napolnjevati: vozila so zatrpavala ceste / dostop na trg se vedno bolj zatrpava

SSKJ²

zatrpéti -ím dov., tudi zatŕpel; zatrpljèn (ẹ́ í)
knjiž. začutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: ob vsakem udarcu je zatrpela z otrokom
● nar. severovzhodno odrasli marsikaj zatrpimo, za otroke je bolj hudo potrpimo, prenesemo

SSKJ²

zatŕtje -a s (ȓ)
glagolnik od zatreti: zatrtje nekaterih nalezljivih bolezni / zatrtje upora / zatrtje narodne samostojnosti

SSKJ²

zatŕtost -i ž (ȓ)
stanje zatrtega človeka: pisatelj je poudarjal junakovo družbeno in zasebno zatrtost ter življenjsko nemoč / ljubezenska, spolna zatrtost

SSKJ²

zatŕzati -am dov. (r̄)
sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: obrvi mu zatrzajo / obraz ji je zatrzal
// nehoteno sunkovito se skrčiti: mišice na obrazu mu zatrzajo
// v zvezi s s, z narediti sunkovite premike, gibe s kakim delom telesa: zatrzati z ustnicami

SSKJ²

zatŕzniti -em dov. (ŕ ȓ)
sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustnice mu zatrznejo
● nar. vzhodnoštajersko zatrzniti vrata pripreti

SSKJ²

zatúhtati -am dov. (ú)
pog. začeti premišljati, razglabljati: ob novici so moški zatuhtali

zatúhtati se

zamisliti se:

zatuhtal se je v bridko resnico

zatuhtati se nad dejstvi

SSKJ²

zatulíti in zatúliti -im dov. (ī ú)
1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze
// dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm
2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar

SSKJ²

zatúšati -am dov. (ȗ)
nižje pog. prikriti, zakriti: škandal so poskušali zatušati; spor naj se hitro zatuša

SSKJ²

zatvárjati -am nedov. (á)
zastar. zapirati: zatvarjati okna, vrata

SSKJ²

zatvòr -ôra m (ȍ ó) zastar.
1. zapor: odvesti koga v zatvor
2. zapiralo, zaklep: zatvor puške

SSKJ²

zatvóriti -im dov. (ọ̄)
zastar. zapreti: zatvoriti vrata

SSKJ²

zatvórnica -e ž (ọ̑)
star. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa; zapornica: odpreti, zapreti zatvornice / vodna zatvornica
// premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zatvornico na cesti / železniške zatvornice
● star. odprle so se vse nebeške zatvornice začelo je zelo, močno deževati

SSKJ²

zatvórničar -ja m (ọ̑)
star. zaporničar: železniški zatvorničar

SSKJ²

zaudárek -rka m (ȃ)
knjiž. neprijeten vonj: zaudarek po znoju

SSKJ²

zaudáriti -im dov. (á ȃ)
začeti zaudarjati: poleti meso hitro zaudari / od njega je zaudaril pot; brezoseb. zaudarilo je po plesnobi, vlagi

SSKJ²

zaudárjati -am nedov. (á)
1. oddajati, dajati neprijeten vonj: meso rahlo zaudarja; gnojna rana zaudarja / brezoseb.: iz ust mu neprijetno zaudarja; zaudarja po alkoholu; v sobi zaudarja po kislem
2. ekspr. imeti, kazati negativne značilnosti česa: govor je zaudarjal po demagogiji

zaudarjajóč

-a -e:

po trohnobi zaudarjajoča klet

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zaújčkati -am dov. (ȗ)
s premikanjem lastnega telesa zagugati koga z namenom pokazati mu posebno naklonjenost: zaujčkati dojenčka, otroka / zaujčkati na rokah

zaújčkati se

ekspr.

zagugati se, zazibati se:

čoln se je nenadoma zaujčkal

SSKJ²

zaúkati -am dov. (ū)
1. oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost: fant je zaukal; svati so zaukali / glasno zaukati
2. oglasiti se z u-ju podobnim glasom: čuk, sova zauka

SSKJ²

zaukázati tudi zaukazáti -kážem dov. (á á á)
star. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: zaukazal je zapreči konja; profesor je zaukazal, naj odprejo knjige; s kretnjo, pogledom zaukazati / zaukazati umik

zaukázan

-a -o:

zaukazana je bila velika previdnost

SSKJ²

zaukazováti -újem nedov. (á ȗ)
star. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazovati: v družini je zaukazoval oče; zaukazovati vojakom

SSKJ²

zaúp -a m (ȗ) zastar.
1. zaupanje: njegov zaup je trden / zaup v lastne moči
2. kredit: prositi za zaup / dati, kupiti kaj na zaup

SSKJ²

zaúpanje -a s (ȗ)
prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga; delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje; poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase
// prepričanje, da je kdo pošten, iskren: zlorabiti zaupanje koga; ekspr. v slepem zaupanju mu je verjela
// prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupanje lastni moči / zaupanje v razum
● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj; knjiž. podarjati komu zaupanje zaupati vanj

SSKJ²

zaúpati -am nedov. in dov. (ȗ)
1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata
// biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga
2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo
3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča
● ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir)
4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo
// narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku

zaupajóč

-a -e:

zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala

vase zaupajoč športnik

zaúpan

-a -o:

zaupane skrivnosti

SSKJ²

zaupávati -am nedov. (ȃ)
knjiž. zaupati: zaupavati sosedom / zaupavati komu tajne podatke / zaupavati komu odgovorne naloge / zaupavati komu denar

SSKJ²

zaúpen -pna -o prid., zaúpnejši (ū)
1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov
2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni
3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica
// za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci
4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod
5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije
// ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo
6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz

zaúpno

prisl.:

zaupno povedati

♦

pravn. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje

SSKJ²

zaupljív -a -o prid., zaupljívejši (ī í)
1. ki (rad) zaupa, verjame: po naravi zaupljiv človek / biti zaupljiv do sodelavcev
// ki izraža, kaže zaupanje, vero: zaupljiv pogled; fant z zaupljivimi očmi
2. ki (rad) zaupa, pove kaj: do mene je zelo zaupljiv
3. ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost: zaupljiv in odkrit pogovor / ustvarjati zaupljivo vzdušje
4. zastar. zaupen: zaupljiv cilj / nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi

zaupljívo

prisl.:

zaupljivo poslušati

SSKJ²

zaupljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zaupljivega človeka: znan je po svoji zaupljivosti / njena zaupljivost jo je spravljala v začudenje

SSKJ²

zaúpnica -e ž (ȗ)
1. zaupna prijateljica: sestra je moja edina zaupnica
2. zaupna oseba koga: policijska zaupnica / delavska zaupnica nekdaj ženska, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev
3. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila zaupnico; glasovati o zaupnici; zaupnica odboru, predsedniku

SSKJ²

zaúpnik -a m (ȗ)
1. zaupen prijatelj: ko sva odraščala, sva si bila zaupnika / ekspr. papir je moj edini zaupnik
2. zaupna oseba koga: oskrbnik je gospodarjev zaupnik; partizanski, policijski zaupnik / delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev

SSKJ²

zaúpniški -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na zaupnike: zaupniško razmerje / zaupniška mreža policije

SSKJ²

zaúpnost -i ž (ū)
1. lastnost, značilnost zaupnega: zaupnost tujca ga je presenetila / zaupnost pogovora / zaupnost dokumenta
// kar je zaupno: pripovedovati zaupnosti
2. zaupljivost: znana je po svoji zaupnosti
3. zaupanje: med njimi se je ustvarila zaupnost

SSKJ²

zaupogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ī ọ́, ó)
zastar. upogniti: zaupogniti vejo

SSKJ²

zaupováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. zaupati: njemu zaupujem / zaupovati prijateljem svoje načrte / zaupovati komu pomembne naloge / zaupovati komu avtomobil

SSKJ²

zaustavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zaustaviti: zaustavitev krvi / zaustavitev stroja

SSKJ²

zaustáviti -im dov. (á ȃ)
za kratek čas ustaviti: jezdec je za nekaj trenutkov zaustavil konja / zaustaviti soseda na stopnišču / zaustaviti kri / zaustaviti motor, stroj / zaustaviti govornika s ploskanjem / zaustaviti delo / razvoja ni mogoče zaustaviti

zaustáviti se

za kratek čas se ustaviti:

avtomobil se zaustavi pred glavnim vhodom

/ ura se je zaustavila ustavila

/ proizvodnja se je spet zaustavila

/ za nekaj dni smo se zaustavili pri sorodnikih

/ kritik se je zaustavil zlasti ob vsebinskih vprašanjih

zaustávljen

-a -o:

zaustavljena vozila

♦

film. zaustavljena slika slika, ki se pri predvajanju filma zaradi dramaturškega poudarka pri umetniškem filmu ali zaradi analize pri dokumentarnem, športnem, znanstvenem filmu za daljši čas zaustavi

SSKJ²

zaustávljanje -a s (á)
glagolnik od zaustavljati: zaustavljanje avtomobila pred semaforji / zaustavljanje šivalnega stroja / zaustavljanje naraščanja cen; slovenski pouk je pomenil zaustavljanje nemškega vpliva

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zaustávljati -am nedov. (á)
za kratek čas ustavljati: policisti zaustavljajo avtomobile / zaustavljati mimoidoče / zaustavljati ponesrečencu kri / zaustavljati stroje / zaustavljati inflacijo

zaustávljati se

za kratek čas se ustavljati:

zdaj je hitela, zdaj se je zaustavljala

/ njegov pogled se zaustavlja na obrazih prisotnih

/ razpravljavci so se zaustavljali ob različnih vprašanjih

zaustavljajóč

-a -e:

pogosto se zaustavljajoč, sta se živahno pogovarjala

SSKJ²

zaúšen -šna -o prid. (ȗ)
zastar. zaušesen: zaušna bradavica

SSKJ²

zaušésen -sna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja za ušesom: zaušesni predel / zaušesne žleze pri krastači / zaušesni del držala pri očalih

SSKJ²

zaúšnica -e ž (ȗ)
udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela; dobiti zaušnico; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico
// ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu

SSKJ²

zautrípati -am in -ljem dov. (ī)
knjiž. začeti utripati: srce mu je vznemirjeno zautripalo

SSKJ²

zaúzdati -am dov. (ȗ)
nadeti, namestiti uzdo: zauzdati konja

SSKJ²

zaužíti -žíjem dov. (í ȋ)
1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: zaužiti zajtrk; ves dan ni nič toplega zaužil / zaužiti tablete, zdravilo / razočaran je zaužil strup
2. star. biti deležen česa; užiti: zaužil je veliko gorja / takrat sem zaužil dosti mraza občutil

zaužít

-a -o:

količina zaužitega alkohola

SSKJ²

zaužítje -a s (ȋ)
glagolnik od zaužiti: zaužitje hrane, pijače

SSKJ²

zaužívanje -a s (í)
glagolnik od zauživati: zauživanje hrane, alkoholnih pijač

SSKJ²

zaužívati -am nedov. (í)
1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: zauživati rastlinsko, zdravo hrano / zauživati tablete, zdravila
2. star. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega; uživati: zauživati srečo / zauživati pokoj

SSKJ²

zavabíti in zavábiti -im dov. (ī á) zastar.
1. izraziti, izreči vabilo: pojdite z nami, zavabi sosed
2. za krajši čas vzbuditi pri kom željo po obisku, stiku: gore me zavabijo / njen smehljajoči se obraz zavabi
3. v krščanskem okolju začeti vabiti: zvon zavabi k maši

SSKJ²

zavájanje -a s (ā)
glagolnik od zavajati: zavajanje na napačno pot, sled / zavajanje v protislovja, zmoto / zavajanje dekleta / spolno zavajanje / zavajanje potrošnikov

SSKJ²

zavájati -am nedov.
1. s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavajati koga na napačno sled / ekspr. zavajati koga na kriva, slaba pota
// s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati
a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: zavajati koga v dvom, zmoto / zavajati koga v mlačnost, neborbenost
b) da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavajati koga v laž, prepir / zavajati koga k pitju
2. s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljiv, nedovoljen spolni odnos: zavajati mladoletnice; zavajati sosedinega moža
3. s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno, neustrezno misli: zavajati bralce, javnost; zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki / naslov knjige zavaja
4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago; na videz lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo pot

zavajajóč

-a -e:

zavajajoče pisanje, ravnanje

SSKJ²

zavál -a m (ȃ)
petr. kamnina, ki nastane pri vdoru magme v zemeljsko skorjo; intruzija, lakolit

SSKJ²

zavalíti -ím dov., zaválil (ī í)
1. premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: zavaliti kamen, sod; zavaliti kaj po stopnicah, strmini
// povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride
a) kam: zavaliti hlod k zidu; zavaliti skale v jamo
b) od kod: zavaliti sod z voza
2. zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto: zavaliti predor s kamenjem

zavalíti se

premakniti se po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi:

otrok se je zavalil po travi

kepe snega se zavalijo po strmini

tako premikajoč se priti

kam:

kamen se je zavalil v vodo

od kod:

zavaliti se z voza

ekspr.,

s prislovnim določilom

nerodno, stežka leči, sesti:

zavaliti se na posteljo, stol

zavalil se je v naslanjač

/ opotekel se je in se zavalil v sneg

hitro se začeti premikati v veliki količini:

po sobi se zavali črn dim

/ grom se zavali čez pobočje

ekspr.,

navadno v zvezi z na

izraža, da kaj neprijetnega začne prizadevati koga:

vsa teža odločitve se je zavalila na njegova pleča

včasih se res preveč zavali na enega človeka

zavaljèn

-êna -o

deležnik od zavaliti:

zavaljen hlod, sod

zavaljen prehod

ekspr.

valjasto debel:

zavaljen moški

biti zavaljen kot sod

zavaljeno telo

/ zavaljen obraz

ekspr.

globok,

nizek:

zavaljen glas

SSKJ²

zaváljati -am dov., tudi zavaljájte; tudi zavaljála (á)
1. z valjanjem pritisniti navzdol: seme je treba na rahlo zagrebsti in potem zavaljati
2. premakniti kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: zavaljati otroka po odeji
3. slabš. z valjanjem pomečkati: obleko je že zavaljal in raztrgal

zaváljati se

slabš.

z valjanjem se zamazati:

deček se je zavaljal v luži

zaváljan

-a -o:

ves zavaljan hodi okrog

od mnogih rok zavaljana knjiga

SSKJ²

zavaljênec -nca m (é)
ekspr. valjasto debel človek: neroden zavaljenec

SSKJ²

zavaljênost -i ž (é)
ekspr. značilnost zavaljenega, debelega: kljub zavaljenosti je uren; zavaljenost trupa

SSKJ²

zavaljúh -a m (ū)
slabš. valjasto debel človek: vstopil je čokat zavaljuh

SSKJ²

zavalováti -újem dov. (á ȗ)
1. premakniti se v obliki valov: voda je močno zavalovala / trave zavalujejo v vetru / ekspr. množica je zavalovala / ekspr. lasje so ji zavalovali po hrbtu
2. ekspr. pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na licih ji je zavalovala rdečica / klic je zavaloval po zraku; brezoseb. med poslušalci je zavalovalo / z grede so zavalovali nežni vonji / jeza mu je zavalovala po žilah
● ekspr. srce mu je od vznemirjenja zavalovalo začelo močno biti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavalovéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. premakniti se v obliki valov: voda je zavalovela / krilo ji je zvonasto zavalovelo / ekspr. množica je nemirno zavalovela
2. ekspr. pojaviti se, oglasiti se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: zavaloveli so zvoki klavirja; brezoseb. med gledalci je zavalovelo

SSKJ²

zavalovíti -ím dov., zavalôvil (ī í)
1. narediti, povzročiti valove na čem: burja zavalovi gladino morja / veter je zavalovil listje
2. s prislovnim določilom povzročiti, da se kaj valujoč premakne: veter zavalovi meglice preko travnikov
3. ekspr. vznemiriti, razvneti: govor je zavalovil množico na trgu / nemir mu je zavalovil dušo

SSKJ²

zavárek -rka m (ȃ)
snov, ki se pripravi s kuhanjem; zvarek2: mazati se z zavarkom; zavarek iz hrastovega lubja
● star. sadni zavarek vkuhano sadje, kompot

SSKJ²

zavaríti -ím dov., zaváril (ī í)
1. z varjenjem zadelati: zavariti počeno cev; zavariti luknjo v posodi
2. zvariti2: zavariti dva konca cevi

zavarjèn

-êna -o:

zavarjene cevi, žice

SSKJ²

zavaroválec -lca [zavarovau̯ca tudi zavarovalca] m (ȃ)
1. kdor sklene z zavarovalnico zavarovalno pogodbo: zavarovalec in zavarovatelj
2. zastar. zavarovatelj: zavarovalec je zavarovancu že izplačal odškodnino

SSKJ²

zavaroválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zavarovanje: zavarovalni pripomočki; zavarovalna vrv / zavarovalna dejavnost / zavarovalna pogodba / zavarovalni agent, zastopnik; zavarovalna doba čas trajanja zavarovanja in jamstva pri prostovoljnem zavarovanju; čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve, ki se upošteva pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju; zavarovalna polica listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi; zavarovalna premija denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno vrsto zavarovanja
♦ pravn. zavarovalni primer primer, glede na katerega se zavaruje; zavarovalna vsota vsota, ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje plačuje zavarovalno premijo

SSKJ²

zavaroválnica -e ž (ȃ)
organizacija, ki opravlja zavarovanje oseb in premoženja: zavarovalnica mu je izplačala odškodnino; dajatve, storitve zavarovalnice / splošna zavarovalnica; zavarovalnica za življenjska zavarovanja

SSKJ²

zavaroválničar -ja m (ȃ)
kdor se poklicno ukvarja z zavarovalno dejavnostjo: pogajati se s tujimi zavarovalničarji; delati kot zavarovalničar; bankirji in zavarovalničarji

SSKJ²

zavarovalnína -e ž (ī)
dajatev, storitev zavarovalnice, določena v zavarovalni pogodbi: dobiti, izplačati zavarovalnino; upravičenec do zavarovalnine / požarna, starostna, življenjska zavarovalnina

SSKJ²

zavaroválniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zavarovalnico ali zavarovalništvo: zavarovalniški posli / zavarovalniški cenilec, uradnik

SSKJ²

zavaroválništvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki se ukvarja z zavarovanjem oseb, premoženja: dohodki v zavarovalništvu; bančništvo in zavarovalništvo / pomorsko zavarovalništvo

SSKJ²

zavaroválstvo -a [tudi zavarovau̯stvo] s (ȃ)
dejavnost, ki se ukvarja z zavarovanjem oseb, premoženja in s socialnim zavarovanjem: organiziranje zavarovalstva; zaposliti se v zavarovalstvu

SSKJ²

zavarovánčev tudi zavárovančev -a -o prid. (á; á)
nanašajoč se na zavarovanca: pravice dedičev po zavarovančevi smrti / zavarovančevi družinski člani

SSKJ²

zavarovánec tudi zavárovanec -nca m (á; á)
oseba, katere premoženjska ali kakšna druga korist je zavarovana: zavarovalnica je zavarovancu izplačala zavarovalnino; dolžnosti, pravice zavarovancev
// kdor je socialno zavarovan: zavarovanec že izpolnjuje pogoje za prejemanje pokojnine / invalidski, socialni, zdravstveni zavarovanec; zavarovanec pokojninskega, socialnega zavarovanja
♦ pravn. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca

SSKJ²

zavarovánje tudi zavárovanje -a s (ȃ; á)
1. glagolnik od zavarovati: zavarovanje glave s čelado / zavarovanje poti ob prepadu / zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco / zavarovanje svojih koristi / odločiti se za zavarovanje hiše, živine
2. pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: skleniti zavarovanje; trajanje zavarovanja / osebno, pomorsko, požarno zavarovanje; obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje; življenjsko zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja
// pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: zapornikom ni priznano zavarovanje / socialno zavarovanje / invalidsko zavarovanje; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine; starostno zavarovanje kmetov do 1983 ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do starostne pokojnine; zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge začasne nezmožnosti za delo
● pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja
♦ pravn. kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti; kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti; zavarovanje posojila vrnitve posojila z zastavo ali s poroki; zavarovanje za doživetje pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost

SSKJ²

zavarovánka tudi zavárovanka -e ž (á; á)
ženska, katere premoženjska ali kakšna druga korist je zavarovana: zaposlene zavarovanke
// ženska, ki je socialno zavarovana: socialna zavarovanka

SSKJ²

zavarovánost tudi zavárovanost -i ž (á; á)
stanje zavarovanega: zavarovanost poti; občutek zavarovanosti / družbena, gospodarska zavarovanost

SSKJ²

zavarovátelj -a m (ȃ)
zavarovalnica kot stranka zavarovalne pogodbe: zavarovatelj ladje je londonska zavarovalnica

SSKJ²

zavarováti -újem tudi zavárovati -ujem dov. (á ȗ; á)
1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg
// s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot
2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet
// z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo
3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost
4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota
// skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati
♦ alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; pravn. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja

zavarován

tudi zavárovan -a -o:

zavarovan avtomobil

biti invalidsko zavarovan

zavarovane rastline, živalske vrste

z železno mrežo zavarovana okna

●

zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami

♦

alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi

SSKJ²

závber -- [zau̯bər] prid. (á)
zastar. lep2: zavber dekleta / zavber dan

závber

prisl.:

prav zavber jo pozdravi

●

zastar. zavber fejst fant zelo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavdájati -am nedov. (ȃ)
1. star., z dajalnikom zastrupljati: opazil je, da mu žena zavdaja / človeštvo si samo zavdaja
2. zastar., z dajalnikom povzročati, vzbujati: njen pogled mu je zavdajal grozo
3. zastar., v zvezi s po zaudarjati, smrdeti: vse v hiši je zavdajalo po starem; brezoseb. zavdajalo je po plesnobi

SSKJ²

zavdáti -dám dov., 2. mn. zavdáste in zavdáte; zavdál (á) z dajalnikom
1. star. zastrupiti: zavdati gostom; zavdati psu; zavdati komu z arzenikom / v obupu si je sam zavdal
2. po ljudskem verovanju uročiti: zavdati komu s čaranjem / njena lepota je mladeniču zavdala
3. zastar. zadati: zavdati komu rane / zavdati strah ljudem povzročiti, vzbuditi

zavdán

-a -o:

zavdan je od njenega pogleda

zavdane rane

SSKJ²

zavečáti -ím dov., zavéči; zavéčal (á í) nar.
1. zakričati: jezno zaveči nanj / čuk je zateglo zavečal
2. (glasno) zajokati: otrok osramočen zaveči

SSKJ²

zavéčen -čna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. ki je za večno: zavečno dejanje / zavečni izobčenec

SSKJ²

zavédanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zavedati se: občasno bolnikovo zavedanje / zavedanje sebe, sveta / zavedanje o pomembnosti varstva okolja
● zastar. zavedanje po straneh neba orientiranje

SSKJ²

zavédati se -am se nedov. (ẹ́)
1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati
2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako
// imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno
// na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči; zavedati se resnosti položaja; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema

zavedajóč se

-a -e:

hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti

napol zavedajoč se, je začutil oster vbod

SSKJ²

zavéden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
1. ki se zaveda svoje pripadnosti kaki skupnosti, nazoru in to tudi javno kaže, izraža: zaveden delavec, revolucionar; zaveden Slovenec; biti narodno, družbeno, politično zaveden / po vojni je bil zelo zaveden socialistično zaveden; rodil se je v Trstu v zavedni družini narodno zavedni
2. knjiž. zavesten, hoten: zavedni gibi / zavedno prikrivanje, zamolčevanje česa
● star. če ne bi bil tako zavednega duha, se ne bi rešil prisebnega

zavédno

prisl.:

zavedno delovati za kaj

simetrija oken je zavedno porušena

SSKJ²

zavédeti se -vém se dov. (ẹ́)
1. zbuditi se iz stanja brez zavesti, zavedanja: poškodovanec je omedlel in se ni več zavedel; dolgo se ni mogel zavedeti / zjutraj je dolgo trajalo, preden se je zavedela popolnoma zbudila
2. preh. vključiti, sprejeti v zavest vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedeti se okolja, sebe
// na osnovi kritične presoje vključiti, sprejeti v zavest vedenje o čem: zavedeti se nevarnosti, resnice; zavedeli so se pomembnosti dogodka; zavedel se je, kakšno napako je storil / zavedeti se svojega izvora; narodnostno se zavedeti
● star. zavedel se je iz prve začudenosti prebudil, predramil; ekspr. nisem se še dobro zavedel, že smo bili doma kmalu, hitro

SSKJ²

zavedljív -a -o prid. (ī í)
ki lahko koga zavede: zavedljiva bajna bitja / zavedljiv nazor / zavedljiva jed zapeljiva

SSKJ²

zavédnost -i ž (ẹ́)
1. lastnost zavednega človeka: izražati, utrjevati svojo zavednost; narodna, politična, stanovska zavednost / priti na sestanek iz zavednosti
2. zastar. zavestnost: zavednost doživljanja / zavednost dejanja
3. star. prisebnost: osupnil je, vendar ni izgubil zavednosti / ohraniti zavednost duha
4. star. zavest: bolnik je izgubil zavednost; že dva dni je brez zavednosti
● zastar. reči kaj v zavednosti svoje prednosti zavesti

SSKJ²

zavédoma prisl. (ẹ̄)
star. zavestno: zavedoma se izogibati koga

SSKJ²

zavêjati -am dov. (ȇ)
nav. 3. os., star. zapihati: zavejal je veter / brezoseb. hladno je zavejalo skozi okno
● zastar. zavejati z roko po zraku zamahniti

SSKJ²

zavékati -am dov., tudi zavekájte; tudi zavekála dov. (ẹ́)
nar. (glasno) zajokati: v sobi zaveka otrok; ženska je obupano zavekala / ptič je zavekal

SSKJ²

záver -vra m (á)
dinozaver: izumrli zaver / morski, netopirski zavri

SSKJ²

zaverílnik -a [zaveriu̯nik tudi zaverilnik] m (ȋ)
star. zavorna veriga:

SSKJ²

zavériti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. star. priseči, zakleti se: zaveril se je, da ne bo več kadil / zaveril bi se, da je tako prav
2. zastar., v zvezi z v zaverovati se: tako se je zaveril v delo, da vprašanja še slišal ni
// zaljubiti se: zaveriti se v mlado sosedo

SSKJ²

zaverovánost in zavérovanost -i ž (á; ẹ́)
stanje zaverovanega človeka: iz zaverovanosti ga je prebudil očetov glas; zaverovanost gledalcev, občinstva; zaverovanost v delo, preteklost / zaverovanost v samega sebe

SSKJ²

zaverováti -újem in zavérovati -ujem dov.(á ȗ; ẹ́)
knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj

zaverováti se

, in zavérovati se v zvezi z v

z oslabljenim pomenom,

navadno z glagolskim samostalnikom

izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:

zaveroval se je v branje, delo

/ zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža

star.

zaljubiti se:

zaveroval se je v prelepo dekle

/ zaverovati se v čebelarstvo, gledališče

zaverován

in zavérovan -a -o:

v preteklost zaverovani ljudje

vsa je zaverovana v sina

●

zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati

SSKJ²

zavésa -e ž (ẹ̑)
1. kos tkanine, ki se kam obesi za omejevanje svetlobe, preprečevanje pogleda: na oknih visijo zavese; nagubati, odgrniti zaveso; pregraditi prostor z zaveso; bombažna, mrežasta zavesa; gosta, prosojna, težka zavesa; zavesa iz žameta; blago za zavese / dekorativne zavese; okenska zavesa; nekdaj posteljna zavesa ali zavesa pri postelji
// kos tkanine, ki ločuje oder od prostora za gledalce: zavesa se dvigne, pade; spustiti zavese / občinstvo kliče igralce pred zaveso / požarna, železna zavesa / glavna (odrska) zavesa / zavesa na koncu dramskega dela, dejanja izraža, da se zavesa spusti
2. ekspr., navadno s prilastkom kar ovira, preprečuje pogled, dostop: zavesa dežja, dima / sonce je zdrsnilo za zaveso smrek / zavesa toplega zraka pri vhodu v trgovino / obdati se z zaveso skrivnosti
● zastar. železna zavesa na oknu, vratih prodajalne rolo; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah
♦ geogr. zavesa navadno nagubana ploščata kapniška tvorba; gled. zavesa zavesi podoben element scenske opreme; voj. dimna zavesa ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje

SSKJ²

zaveselíti se -ím se dov., zavesélil se (ī í)
knjiž. razveseliti se: zaveseliti se lepega razgleda / si le prišel, se je zaveselil prijatelj

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zaveseljáčiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. z veseljačenjem zapraviti: dediščino je zaveseljačil in zakartal

SSKJ²

zavésen1 -sna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zaveso: zavesni obroček; zavesno blago
♦ fot. zavesni zaklop zaklop z navadno kovinskima zavesicama

SSKJ²

zavésen2 -sna -o prid. (ẹ̑)
navt., z zvezi zavesna ladja ladja, ki je z zadnjim delom preveč ugreznjena:

SSKJ²

zavésica -e ž (ẹ̑)
manjšalnica od zavesa: na oknih visijo zavesice; bela, nagubana zavesica / (avtomobilska) zavesica gumijasta ali plastična plošča, pritrjena za avtomobilskim kolesom, ki preprečuje dviganje vode, peska s ceste

SSKJ²

zavésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž.
1. zagrniti z zaveso: zavesiti okno, vhod / zavesiti z odejo
// zagrniti, zakriti s čim visečim sploh: zavesiti si obraz s pajčolanom
2. viseč zakriti: brki so mu zavesili zgornjo ustnico / ekspr. megla je zavesila polja
● knjiž., ekspr. nebo se je zavesilo z nizkimi oblaki se je zakrilo, prekrilo

zavéšen

-a -o:

ženske, zavešene čez obraz

zavešena okna

SSKJ²

zavesláj -a m (ȃ)
1. odriv vode z veslom: delati globoke, hitre zaveslaje; krmar določa število zaveslajev / ekspr. plavalec vdihava na vsak tretji zaveslaj rok
2. ekspr., v prislovni rabi izraža razdaljo med dvema takima odrivoma: podvodna čer je samo nekaj zaveslajev od svetilnika / naš veslač je za zaveslaj ob kolajno

SSKJ²

zavesláti -ám dov. (á ȃ)
1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal
// veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu
// veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče
// z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu
2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu
3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku
● ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo

SSKJ²

zavesljáj -a m (ȃ)
zaveslaj: narediti nekaj zavesljajev; dolgi, ritmični zavesljaji / v prislovni rabi drugi čoln je zaostal za tri zavesljaje

SSKJ²

zavést -i ž (ẹ̑)
1. sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj: bolniku se je po polurni nezavesti zavest vrnila; izgubiti zavest; biti brez zavesti / spravljati koga k zavesti; trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami; umreti pri polni zavesti
2. celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda: po uživanju mamil se mu je zavest spremenila; dno, obrobje zavesti; motnje v zavesti; zavest in podzavest / vtisniti si kaj v zavest / individualna zavest
3. navadno s prilastkom celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh: družbena, kolektivna zavest; vpliv antike na evropsko zavest; zavest dobe, družbe / ekološka, politična zavest
4. s prilastkom kar je rezultat ravnanja česa: zavest krivde, odgovornosti je rastla v njem; odhajati z zavestjo zmage; naša zavest o resnosti položaja je oslabela / imam prijetno zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost
// zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju, ravnanju: oblikovati otrokovo delovno zavest; privzgajati zavest tovarištva
// zavedanje o svoji pripadnosti čemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest; buditi domovinsko, narodno zavest
● resnica mu je prišla do zavesti zavedel se je resnice; ekspr. priklicati komu v zavest neljubi dogodek opozoriti, spomniti ga nanj; to imam vseskozi v zavesti tega se vseskozi zavedam
♦ filoz. zavest kar je in se zaveda sebe in sveta; družbena zavest v marksistični filozofiji celota idej, teorij družbe o umetnosti, znanosti, religiji, ki odraža stanje materialnega življenja; refleksivna zavest usmerjena na samo sebe; intencionalnost zavesti; razvoj zavesti po Heglu spreminjanje zavesti k popolnejšemu védenju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; psih. stanje zavesti oblika zavestnega doživljanja v budnosti, sanjah, ekstazi, meditaciji, po uživanju drog

SSKJ²

zavésten -tna -o prid. (ẹ̄)
1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje
// zastar. ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec; bolnik ni več zavesten
2. ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje: zavesten gib; zavestna kršitev, odločitev; zavestno dejanje, ravnanje; avtomatičen in zavesten / zavestno učenje
3. ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči: zavesten goljuf, saboter; zavesten graditelj miru
// ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti: zavesten ateist, Slovenec; zavesten pristaš kakega nazora

zavéstno

prisl.:

zavestno sodelovati, se upirati

SSKJ²

zavêsti -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é)
1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota
// s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti
a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome
b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju
2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljiv, nedovoljen spolni odnos: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico
3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki
4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost
● zavesti dopis vpisati, evidentirati; zastar. zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; zastar. pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje

zavedèn

-êna -o:

zavedeni bralci, kupci

zavedeno dekle

SSKJ²

zavésti se zavém se in zavêsti se zavém se dov., 2. mn. zavéste se, 3. mn. zavêjo se in zavedó se; zavédi se zavédite se in zavêdi se zavêdite se in zavedíte se; zavédel se zavédla se in zavêdel se zavêdla se; zavéden (ẹ́; é ẹ́; zavédi zavédite, zavédi zavédite; zavēdel zavēdla zavédli, zavēdel zavédla)
zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: bolnica se je šele proti jutru zavedla

SSKJ²

zavéstnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost zavestnega: bolnikova zmanjšana zavestnost / iz vročičnih blodenj se prebuditi v zavestnost zavestno stanje / zavestnost gibov, postopkov; zavestnost in spontanost / pisateljeva programska, ustvarjalna zavestnost / knjiž. visoka narodna zavestnost zavednost

SSKJ²

zavéšati -am nedov. (ẹ́) knjiž.
1. zagrinjati z zaveso: skrbno zavešati okna
2. viseč zakrivati: brki mu zavešajo ustnice / ekspr. oblaki zavešajo sonce

SSKJ²

zavéšiti -im dov. (ẹ́ ẹ̄)
star. zapreti z veho: zavešiti sod

SSKJ²

zavéten -tna -o prid. (ẹ̑)
1. zavarovan pred vetrom: jagode v zavetni legi že dozorevajo; zavetno pristanišče
2. ekspr. ki daje zavetje: zavetna skala / zavetna domača vas

SSKJ²

zavéti -vêjem dov. (ẹ́ ȇ)
1. nav. 3. os., knjiž. zapihati: sapa, rahel veter zaveje
2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom razširiti se, priti: skozi okno zaveje hlad; zavel je neprijeten vonj / med njimi je zavel molk / z njegovega obraza je zavela odločnost
3. preh., knjiž. zamesti2, zakriti: veter je zavel sledi v pesku / sneg bo zavel poti
● ekspr. zavel je drug, nov veter razmere so se spremenile

SSKJ²

zavetíšče -a s (í)
1. kraj ali stavba, ki daje komu zavetje: imeti zavetišče v grmu, jami; narediti, zgraditi si zavetišče / pastirsko zavetišče; zavetišče za živino / knjiž. dobiti politično zavetišče azil; pren. zavetišče njegovega duha je poezija
// tur. manjša stavba v gorah za zavetje planincev: planinci so prespali v zavetišču / zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna / planinsko zavetišče
2. ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo: živeti v zavetišču; upravnik zavetišča / otroško zavetišče; zavetišče za potepuhe

SSKJ²

zavétje -a s (ẹ̑)
1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje
2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči
3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije

SSKJ²

zavétnica -e ž (ẹ̑)
1. rel. svetnica, izbrana za zaščitnico osebe, cerkve: sv. Barbara je zavetnica vaške cerkve / zavetnica mornarjev
2. ženska, ki daje komu zavetje, pomoč: delovala je kot zavetnica revnih

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavétnik -a m (ẹ̑)
1. rel. svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve: župnijski zavetnik je sv. Vid / zavetnik ribičev
2. kdor daje komu zavetje, pomoč: gospodar je zavetnik sirot / knjiž. bogati tovarnar je bil umetnikov zavetnik

SSKJ²

zavétniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zavetnike: zavetniška vloga / spregovoril je z zavetniškim glasom

SSKJ²

zavétništvo -a s (ẹ̑)
1. rel. vloga, dejavnost zavetnika: sv. Štefan ima zavetništvo nad konji
2. knjiž. pokroviteljstvo, varstvo: biti pod zavetništvom visokega dostojanstvenika

SSKJ²

zavétnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost zavetnega: dolina je zaradi svoje zavetnosti zelo rodovitna / ekspr. zavetnost tople delovne sobe

SSKJ²

zavétrje -a s (ẹ̑)
kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: rasti v zavetrju; zavetrje pod skalo, pred hišo; zavetrje in privetrje

SSKJ²

zavétrn -a -o prid. (ẹ̑)
zavarovan pred vetrom: zavetrna stran hriba, ladje; trava na zavetrnih mestih že zeleni

SSKJ²

zavéza -e ž (ẹ̑)
1. kar koga zavezuje kaj storiti, delati: odvezati, rešiti koga zaveze; spoštovati, sprejeti zavezo; iz zaveze izhajajoča obveznost / podpisati zavezo / star. storil je zavezo, da bo molčal zavezal se je / zaveza molka, zvestobe; zaveza tradicije, vere
// dejanje, s katerim se kdo zaveže kaj storiti, delati: zahtevati od koga zavezo; pisna, ustna zaveza
// razmerje, ki nastane s takim dejanjem: pretrgati, skleniti zavezo s kom; zaveza med ljudmi
2. kar se kdo zaveže storiti, delati: izpolnjevati zavezo; s podpisom pogodbe sprejete zaveze / omejena zaveza
3. zastar. zveza: skleniti vojaško zavezo; združiti se v zavezo / imeti z žensko nedovoljeno zavezo razmerje
// zakonska zveza: starši nasprotujejo njuni zavezi / sklenila sta večno zavezo (cerkveno) sta se poročila
4. zastar. vez2, vrvica: odvezati, zategniti zavezo; zaveze pri oblačilu
♦ rel. Nova zaveza drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; Stara zaveza prvi del Svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; Sveto pismo Nove, Stare zaveze; skrinja zaveze pri starih Judih skrinja, ki je bila znamenje zaveze Boga in izraelskega ljudstva

SSKJ²

zavézančev -a -o (ẹ́)
pridevnik od zavezanec: zavezančevi dohodki

SSKJ²

zavézanec -nca m (ẹ́)
pravn. fizična ali pravna oseba, ki je zavezana, dolžna kaj narediti: popisati zavezance / carinski, davčni zavezanec; zavezanec vodnega prispevka; zavezanec za dohodnino

SSKJ²

zavézanka -e ž (ẹ́)
pravn. fizična ali pravna oseba ženskega spola, ki je zavezana, dolžna kaj narediti: pritožba zavezanke / davčna, inšpekcijska zavezanka; zavezanka za DDV, dohodnino

SSKJ²

zavézanost -i ž (ẹ́)
stanje zavezanega: zavezanost nahrbtnika / ekspr. zavezanost koga delu, resnici, zemlji

SSKJ²

zavézati in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel
a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop
b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto
c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
// narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša / zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo
2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego
3. v zvezi zavezati popek podvezati popkovnico:
● star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili
♦ etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka

zavézati se

in zavezáti se

z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati:

zavezati se poravnati dolg

zavezati se z besedo, obljubo

zavezal sem se, da preskrbim material

pisno se zavezati

/ zavezati se za les

z dajalnikom

z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest:

zavezati se gospodarju, poveljniku

/ star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila

ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji

●

zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali

zavézan

-a -o:

zavezan čevelj

ti dohodki so zavezani davku

kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji

●

pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik

SSKJ²

zavézen -zna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zavezo: zavezni dogovor / star. zavezne države zavezniške

SSKJ²

zavéznica -e ž (ẹ̑)
1. ženska ali država, ustanova, ki koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: v teti je našel edino zaveznico / tesna, tradicionalna zaveznica; države zaveznice
2. zastar. kravata: gospod z zaveznico

SSKJ²

zavéznik -a m (ẹ̑)
1. kdor koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: on je moj sorodnik in zaveznik; biti si zaveznik s kom / biti zaveznik otrok, zatiranih / delavstvo, mesto je naš zaveznik; ta ideja je postala njihov zaveznik / idejni, politični, vojaški zaveznik; zaveznik v vojni
// nav. mn., med drugo svetovno vojno Združene države Amerike, Velika Britanija in druge demokratične države, združene v politično-vojaški zvezi proti Nemčiji, Italiji, Japonski: zavezniki so priznali partizane in jih podpirali; letala zaveznikov so bombardirala Nemčijo / zavezniki so se izkrcali na Siciliji / zahodni zavezniki
2. kar zaradi svojih lastnosti, značilnosti koga podpira, mu pomaga pri njegovih prizadevanjih: sneg in mraz sta bila zaveznika umikajoče se ruske vojske

SSKJ²

zavézniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zaveznike: zavezniška pomoč / zavezniška vojska / zavezniška država / zavezniška pogodba / zavezniška vojaška misija pri partizanih; nacističnim zločincem so sodila zavezniška vojaška sodišča
♦ zgod. zavezniška vojaška uprava od 1947 do 1954 anglo-ameriška vojaška uprava v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja

SSKJ²

zavézništvo -a s (ẹ̑)
zavezniško razmerje: skleniti s kom zavezništvo; politično, vojaško zavezništvo; zavezništvo demokratičnih strank; zavezništvo med državama / narediti kaj v zavezništvu s kom

SSKJ²

zavézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
zakriti s čim tako, da se povezne: zavezniti krožnik s skledo / zavezniti odprtino z lesenim pokrovom

zavéznjen

-a -o:

zaveznjena posoda

nizko zaveznjeno nebo

SSKJ²

zavezovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zavezovati: zavezovanje vreče / zavezovanje kozarcev z vloženim sadjem / zavezovanje kravate, rute / zavezovanje s pogodbo, prisego

SSKJ²

zavezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel
a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo; zavezovati vreče; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve
b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči
c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
// delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo
2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali
// s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati

zavezováti se

z določeno izjavo se delati dolžnega kaj storiti, delati:

zavezovati se z obljubami, s prisego

pisno se zavezovati

/ zavezovati se za preskrbo materiala

/ dov. zavezujem se, da bom tako ravnal

zavezujóč

-a -e:

odhitela je, zavezujoč si spotoma ruto

zavezujoča merila

sam.: to ni vendar nič zavezujočega

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavibrírati -am dov. (ȋ)
zanihati, zatresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: struna zavibrira / smučka se je zapičila v sneg in zavibrirala / glas ji je zavibriral
// preh. narediti, povzročiti, da kaj tako zaniha, se zatrese: zavibrirati struno na kitari

SSKJ²

zavičáj -a m (ȃ)
zastar. domači kraj, domovina: še mlad je zapustil zavičaj

SSKJ²

zavíd -a m (ȋ)
zastar. zavist: izbruh zavida / reči kaj z zavidom

SSKJ²

zavídanje -a s (í)
glagolnik od zavidati: iz vedenja sosedov je bilo čutiti zavidanje
● ekspr. doseči zavidanja vreden položaj, rezultat zelo dober, ugoden; ekspr. zavidanja vredna stopnja napredka zelo velika, visoka

SSKJ²

zavídati -am nedov. (í)
čutiti veliko nezadovoljstvo, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: vsi sosedje mu, star. ga zavidajo; zavidati komu srečo, uspeh; zavidati komu zaradi njegovih sposobnosti / zavidati komu za bogastvo
● ekspr. takega življenja mu nihče ne zavida zelo slabo živi; ekspr. ima tako ženo, da mu jo vsi zavidajo zelo dobro; zastar. zaradi storjene krivice zavidati koga sovražiti

zavidajóč

-a -e:

gledali so ga, zavidajoč mu spretnost

zavídan

-a -o:

od mnogih zavidana sreča

SSKJ²

zavíden -dna -o prid. (í ī) knjiž.
1. zavisten: zaviden človek / biti komu zaviden za uspeh / zaviden smeh; gledati koga z zavidnimi očmi
2. zelo dober, ugoden: imeti zaviden položaj
// zelo velik, visok: zavidna stopnja razvoja

zavídno

prisl.:

zavidno reči

SSKJ²

zavídeti -im dov. (í ȋ)
star. začutiti zavist: zavideti komu bogastvo

SSKJ²

zavidljív -a -o prid., zavidljívejši (ī í)
1. zavisten: zavidljivi sosedje / biti komu zavidljiv za kaj / zavidljive oči
2. ekspr. zelo dober, ugoden: priboriti si zavidljiv položaj; soba z zavidljivim razgledom; pri delu je dosegel zavidljive rezultate
// zelo velik, visok: doseči zavidljiv uspeh; zavidljiva hitrost; naše šolstvo je doseglo zavidljivo raven

zavidljívo

prisl.:

zavidljivo gledati

zavidljivo dobra kakovost izdelkov

SSKJ²

zavidljívec -vca m (ȋ)
ekspr. zavisten človek: zavidljivci jih obrekujejo

SSKJ²

zavidljívost -i ž (í)
ekspr. zavistnost, zavist: zavidljivost sosedov / s svojim vedenjem je vzbudil zavidljivost

SSKJ²

zavídnež -a m (ȋ)
ekspr. zavisten človek: naš uspeh marsikaterega zavidneža moti

SSKJ²

zavídnik -a m (ȋ)
knjiž. zavisten človek: postal je velik zavidnik
● zastar. ima mnogo zavidnikov sovražnikov

SSKJ²

zavídnost -i ž (í)
knjiž. zavistnost, zavist: zavidnost sodelavcev; ekspr. zelena zavidnost / čutiti zavidnost do koga

SSKJ²

zavíh -a m (ȋ)
sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati, skrtačiti zavihe; na zavihu ima pripeto značko; ozki, široki zavihi
// zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavih; odvihati zavihe na rokavih / škornji na zavih / zavih na papirju
♦ zal. notranji, ob obeh robovih navznoter zavihan, upognjen del ovitka, navadno z besedilom o avtorju, delu
// prostor med zavihanim delom in osnovo: dati listek v zavih na rokavu

SSKJ²

zaviháriti -im dov. (á ȃ)
1. z veliko silo, intenzivnostjo zapihati: veter je zaviharil nad polji; pren., ekspr. v duši ji je zaviharila nevihta
2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: zaviharil je po dvorišču
● ekspr. kričanje množice je zaviharilo po trgu se je viharno razleglo, je zadonelo

SSKJ²

zavíhati -am dov. (í)
narediti, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihati papir; zavihati si brke / prezirljivo zavihati ustnice / zaradi mraza si zavihati ovratnik suknjiča usmeriti, obrniti ga navzgor
// dati, položiti del ob robu na del pred njim: zavihati rjuho široko čez odejo; zavihati rokave do komolcev / zavihati (si) hlače

zavíhati se

dobiti del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj:

krilo se ji je zavihalo

listi zvezka so se zavihali navznoter

vogal preproge se je zavihal

/ psu se je rep zavihal navzgor; ustnice so se ji porogljivo zavihale

●

ekspr. nos (se mu) je zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. zavihati si rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati

zavíhan

-a -o:

zavihani brki

zavihani rokavi

SSKJ²

zavíhek -hka m (ȋ)
1. sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati zavihke; koničasti, ozki zavihki; gumbnica v zavihku plašča; suknjič brez zavihkov
// zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavihki; krzneni zavihek kape; zavihki na rokavih / zavihki pri škornjih / zavihek papirja, pločevine
2. del programskega okna, ki omogoča prikaz katere od sočasno odprtih datotek, spletnih strani, skupine nastavitev v istem oknu: izbrati ustrezen zavihek; odpreti nov zavihek; klikniti na zavihek

SSKJ²

zavíhniti -em dov. (í ȋ)
zavihati: zavihniti pramen las / zavihniti hlačnice; zavihniti si rokav srajce

SSKJ²

zavihováti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerja iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihovati liste / zaradi mraza so si zavihovali ovratnike usmerjali, obračali jih navzgor
// dajati, polagati del ob robu na del pred njim: zavihovati rokave

SSKJ²

zavihráti -ám dov. (á ȃ)
1. viseč se začeti neurejeno, vijugajoče gibati zaradi hitrega premikanja zraka: ob sunku vetra so zastave zavihrale / lasje ji zavihrajo v vetru
// vihrajoč se pojaviti: ob prihodu osvoboditeljev so na hišah zavihrale zastave
// preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče premakne: veter zavihra trakove, zastave / vihar je zavihral krošnje dreves
2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: jezno je vstal in zavihral po sobi / konj zavihra zdirja
3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nad mestom je zavihral vihar / groza mi je zavihrala v prsih

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavihtéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. držeč v roki premakniti kaj v velikem loku: voznik zavihti bič; zavihteti kol, palico nad kom; zavihtel je vedro in izlil vodo; kramp si je s hitrim gibom zavihtel na ramo
2. ekspr. v velikem loku vreči: deček zavihti kamen v zrak / zavihteti napadalca proč od sebe
3. zamahniti pri delu s čim: zavihteti kladivo, motiko, sekiro
// ekspr. začeti opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: pridno so zavihteli krampe / nasprotnika sta zavihtela meče

zavihtéti se

z odrivom spraviti se kam:

zavihteti se na konja, v sedlo

/ zavihteti se čez ograjo

zavihtèn

-êna -o:

žvižg zavihtenega biča

SSKJ²

zavihtíti -ím dov., zavíhtil (ī í)
star. zavihteti: zavihtiti šibo / zavihtiti se na konja

SSKJ²

zavijáč -a m (á) zool.
1. nav. mn. nočni metulji z rombastimi sprednjimi in trikotnimi zadnjimi krili, Tortricidae: zavijači in pedici / jabolčni zavijač katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella
2. v zvezi trtni zavijač hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae: ličinke trtnega zavijača

SSKJ²

zavijáča -e ž (á)
1. etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi belo zavijačo na glavi; zavezala si je zavijačo; zavijača in avba
2. zastar. vijuga, zavoj: njegove črke so polne zavijač
● zastar. ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo nejasno, zapleteno izraženo mislijo

SSKJ²

zavijáčka -e ž (ā)
etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi zavijačko; vezenina zavijačke

SSKJ²

zavijálec -lca [zavijau̯ca tudi zavijalca] m (ȃ)
delavec, ki kaj zavija: zavijalec v trgovini
♦ zool. trsni zavijalec trtni zavijač

SSKJ²

zavijálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zavijanje: zavijalni papir / zavijalni stroj
♦ avt. zavijalni pas prometni pas pred križiščem, v križišču za zavijanje; gozd. borova esasta zavijalna rja glivična bolezen, pri kateri se poganjki zlasti rdečega bora zvijajo v obliki črke S

SSKJ²

zavijálka -e [zavijau̯ka tudi zavijalka] ž (ȃ)
delavka, ki kaj zavija: zaposliti zavijalko
♦ gozd. borova zavijalka borova esasta zavijalna rja

SSKJ²

zavijálnica -e ž (ȃ)
prostor za zavijanje česa: delati v zavijalnici; sortirnica in zavijalnica

SSKJ²

zavíjanje -a s (í)
glagolnik od zavijati: zavijanje avtomobila; zavijanje v levo; prehitevanje in zavijanje / zavijanje rogljičev / zavijanje daril; zavijanje v papir / zavijanje dejstev, resnice v lepe besede / zavijanje burje / slišati je bilo zavijanje psa / zavijanje po trebuhu

SSKJ²

zavíjati -am nedov. (í)
1. spreminjati smer svojega
a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
b) poteka: cesta, proga zavija
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi / zavijati oči, z očmi od jeze
4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
// ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati

zavíjati se

ekspr., z oslabljenim pomenom

izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:

vas se zavija v tišino

/ zavijati se v molk, žalost

zavijáje

prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice

zavijajóč

-a -e:

tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje

zavijajoče sirene

SSKJ²

zavijúgati -am dov. (ū)
vijugasto iti, se premakniti: riba je zavijugala med algami; sinica je zavijugala nad hišo; hitro je zavijugal po smučišču / avtomobilist je zavijugal, da bi se izognil oviri
● knjiž., ekspr. vojna je zavijugala njegovo življenje je naredila, povzročila, da je večkrat dobilo nepričakovano, nepravo smer

zavijúgati se

narediti zaporedne zavoje:

cesta se zavijuga proti vrhu

/ reka se tam zavijuga v ostro koleno

zavijúgan

-a -o:

zavijugana rečna struga

SSKJ²

zavíkati -am tudi víčem dov. (ī)
1. oglasiti se z visokim glasom: kanja, sova zavika
2. star. zakričati, zavpiti: od veselja je zavikal

SSKJ²

zavíkniti -em dov. (í ȋ)
1. ekspr. vzklikniti: kdo je prišel, zavikne
2. star. zakričati, zavpiti: zavikniti od bolečine

SSKJ²

zavínek -nka m (ȋ)
star. ovinek, zavoj: potrobiti na zavinku; po nekaj zavinkih se je ustavil / cestni zavinek / zavinek reke; stopnice z zavinki / tekati v zavinkih vijugasto, cikcakasto
● star. po zavinku vstran je nadaljeval svojo misel govorjenju o drugih stvareh

SSKJ²

zavíra -e ž (ȋ)
star. ovira: odstraniti, preskočiti zaviro / čustvena, nazorska zavira

SSKJ²

zaviráč -a m (á)
delavec, ki zavira železniško vozilo: postati zavirač; zavirač tovornega vlaka; zavirač in premikač
// ekspr. kdor kaj zavira sploh; zaviralec: zavirači napredka

SSKJ²

zavirálec -lca [prvi pomen zavirau̯ca tudi zaviralca] m (ȃ)
1. kdor kaj zavira: zaviralci so zaustavili voz / pospeševalci in zaviralci razvoja
2. farm. snov, ki preprečuje ali zavira določen biokemični proces: učinkoviti naravni zaviralci rasti bakterij; delovati, učinkovati kot zaviralec / predpisati hormonske zaviralce; jemanje, uporaba zaviralcev
// spojina, ki po vezavi na encim prepreči ali upočasni njegovo biološko funkcijo: zaviralci histaminskih receptorjev
3. kem. snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov: zaviralci gorenja

SSKJ²

zavirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zaviranje: raketa je opravila zaviralni manever / zaviralni vzvod; zaviralna naprava, raketa / zaviralna sila / publ. zaviralni momenti hitrejšega razvoja
♦ aer. zaviralno padalo padalo za dodatno zaviranje zlasti nekaterih reaktivnih letal, raketoplanov pri pristajanju; lit. zaviralni moment dogodek, ki za kratek čas odloži razplet

SSKJ²

zavirálnik -a m (ȃ)
žel. naprava na vlečnem vozilu za zaviranje vlaka: zavirati z zaviralnikom; ročica zaviralnika
● zastar. zavirati kmečki voz z zaviralnikom z zavorno verigo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavíranje -a s (ī)
glagolnik od zavirati: po večkratnem zaviranju se je avtomobil ustavil; zaviranje letala ob pristajanju; mehanizem za zaviranje; zaviranje in pospeševanje / zaviranje z motorjem / zaviranje napredka
♦ lit. zaviranje upočasnitev dogajanja, odložitev razpleta v pripovednem, dramskem delu; žel. mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro

SSKJ²

zavírati1 -am nedov. (ī ȋ)
1. prizadevati si z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik zavira ob vožnji navzdol; zavirati avtomobil, voz / avtomobil, vlak zavira / zavirati na vsa štiri kolesa; zavirati s coklo; zavirati z motorjem z odvzemanjem plina povzročati zaviralni učinek motorja na kolesa, ki ženejo vozilo
// delati, povzročati, da je premikanje počasnejše: zavirati korak; zavirati pri teku / zavirati hitrost
2. delati, povzročati:
a) da poteka kaj počasneje: sneg je zaviral hojo / tovorna vozila zavirajo promet / če ne moreš pomagati, vsaj ne zaviraj dela; pospeševati in zavirati procese
b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavirati akcijo, vstajo; zavirati izid knjige / možitev je zaviralo več reči
c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri pisanju razprave ga je zavirala bolezen / zavirali so jih v njihovih prizadevanjih
3. delati, povzročati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zavira rast rastlin; nesmotrni predpisi zavirajo razvoj gospodarstva / ekspr. zavirati cene prizadevati si, da se počasneje, manj zvišujejo
● star. skale zavirajo potoku pot zapirajo, omejujejo

zavirajóč

-a -e:

sunkovito zavirajoč, je skušal preprečiti nesrečo

imeti zavirajoč vpliv

zavirajoče okoliščine

prisl.: zavirajoče delovati

zavíran

-a -o:

zaviran proces

razvoj je zaviran

SSKJ²

zavírati2 -am nedov. (ī ȋ)
zastar. začenjati vreti: juha že zavira

SSKJ²

zavísen -sna -o prid. (í ī)
zastar. odvisen: zaradi bolezni biti zavisen od domačih / uspeh je zavisen od delavnosti

SSKJ²

zaviséti1 -ím dov., zavísel (ẹ́ í)
zastar. povesiti se, omahniti: glava mu je zavisela od utrujenosti

SSKJ²

zaviséti2 -ím dov., zavísel (ẹ́ í)
nav. 3. os., knjiž., v zvezi z od biti odvisen: uspeh zavisi od sposobnosti in delavnosti / od vas zavisi, kako bo

SSKJ²

zavísnost -i ž (í)
zastar. odvisnost: otrokova zavisnost od staršev / ekonomska, politična zavisnost

SSKJ²

zavíst -i ž (ȋ)
občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: ob njihovem bogastvu, uspehu ga obide, prevzame zavist; ekspr. grize, razganja, razjeda, tare, žre jih zavist; njena lepota vzbuja zavist; ekspr. bleda, črna, zelena zavist; zavist ob uspehu, nad uspehom tekmeca / govoriti iz zavisti; ekspr. pokati, pozeleneti, razpočiti se od zavisti; prebledeti od zavisti; bled, ekspr. zelen od zavisti / srečni ljudje, reče z zavistjo

SSKJ²

zavísten -tna -o prid. (í ī)
ki komu zavida: nevoščljiv in zavisten človek; biti zavisten komu / zavistni pogledi; ekspr. njegovo srce je zavistno

zavístno

prisl.:

zavistno gledati, opazovati

SSKJ²

zavístnež -a m (ȋ)
ekspr. zavisten človek: on je velik zavistnež

SSKJ²

zavístnica -e ž (ȋ)
ekspr. zavistna ženska: ta ženska je velika zavistnica

SSKJ²

zavístnik -a m (ȋ)
knjiž. zavisten človek: zavistnik mu ničesar ne privošči

SSKJ²

zavístnost -i ž (í)
lastnost, značilnost zavistnega človeka: premagovati zavistnost v sebi

SSKJ²

zavítek -tka m (ȋ)
1. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: kupiti zavitek cigaret, prepečenca; kilogramski zavitek / pojesti pol zavitka piškotov / pošiljati zavitke po pošti pakete, zavoje
2. knjiž. ovoj, ovitek: zavitek se je raztrgal; sneti zavitek; dati knjigo v zavitek / pisemski zavitek kuverta, ovojnica
3. pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi: jesti, speči zavitek; testo za zavitek / jabolčni, sirov zavitek / mesni zavitek mesni zvitek
4. kar je zavito: zavitek črnih las / črke krasijo vijuge in zavitki / zviti plakat v zavitek zvitek

SSKJ²

zavíti -víjem dov. (í)
1. spremeniti smer svojega
a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
// s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
// s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom
5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
// ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak
7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
● ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila

zavíti se

ekspr., z oslabljenim pomenom

izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:

vas se je zavila v mir

/ sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost

zavít

-a -o:

kozel z zavitimi rogovi

polžasto, svedrasto zavit

zavit v desno

stopati po zavitih stopnicah

zavito izražanje, vprašanje

v povoščen papir zavito pecivo

●

zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena

♦

gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati

SSKJ²

zavítnica -e ž (ȋ)
zool. spiralna guba v črevesu obloustk in nekaterih rib, ki povečuje prebavno površino:

SSKJ²

zavítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zavitega: zavitost cevi / ekspr. zavitost izražanja

SSKJ²

zavížati -am dov. (ȋ)
1. star. zapeti2, zaigrati: zavižati pesem, skladbo
2. zastar. zaviti, usmeriti se: steza je zavižala v levo / zavižati pogovor v drugo smer

SSKJ²

zavlačeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zavlačevanje: zavlačevalna taktika / zavlačevalni nameni

SSKJ²

zavlačevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zavlačevati: zavlačevanje pogajanj / zavlačevanje odhoda / razliko v ceni bodo plačali brez zavlačevanja hitro, takoj

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavlačeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, povzročati, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati pogajanja; s svojim pojasnjevanjem je le zavlačeval sejo / pomanjkanje cementa zavlačuje gradnjo / elipt. naredi, nikar ne zavlačuj
// delati, povzročati, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati odhod, z odhodom; volitve so se znova zavlačevale / čakali so in zavlačevali odločitev
♦ pravn. zavlačevati izrek sodbe; zavlačevati postopek; šport. zavlačevati igro izkoriščati dovoljene možnosti za igro z namenom porabiti čim več časa in s tem preprečiti nasprotniku uspeh
2. nar. z brananjem zakrivati: sejal je, nato pa zavlačeval

SSKJ²

zavlačíti in zavláčiti -im dov. (ī á)
1. nar. zabranati: zavlačiti umetno gnojilo / zavlačiti z brano
2. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavlačiti prašiču teloh

SSKJ²

zavlačúgati -am dov. (ȗ)
slabš. zapraviti z vlačuganjem: veliko denarja zapije in zavlačuga

zavlačúgati se

predati se vlačuganju:

odšel je od doma in se zavlačugal

zavlačúgan

-a -o:

zavlačugan moški

SSKJ²

zavládati -am dov. (ā)
1. začeti vladati: zavladati državi, ljudstvu / zavladati nad drugimi narodi, zasedenimi pokrajinami / po kraljevi smrti je zavladal njegov sin postal vladar / ekspr. v hiši je zavladala tašča
2. postati splošno razširjen: na morju je zavladalo brezvetrje; lakota je zavladala v deželi / zavladala je tišina / v književnosti je zavladal ekspresionizem

SSKJ²

zavléči -vléčem dov., zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla (ẹ́)
1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor
2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad
3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole; zavleči študij za eno leto
// narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli; zavleči odhod, z odhodom; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla
4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e; violinist je zven preveč zavlekel
// ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko
5. nar. zabranati: zavleči seme; posejal je in zavlekel / zavleči z brano
6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom
● zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi

zavléči se

ekspr.,

s prislovnim določilom

s težavo priti, navadno na miren, varen kraj:

alpinist se je zavlekel pod previs

ranjenec se je zavlekel med skale

iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zavlekel se je v kot in molčal; nihče ne ve, kam se je zavlekel / medved se čez zimo zavleče v brlog / gost mrak se je zavlekel med hiše; pren. nemir se mu zavleče v dušo

trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje:

sestanek se je zavlekel

/ dela so se zavlekla v pomlad

začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: objava razpisa delovnega mesta se je iz objektivnih razlogov zavlekla; začetek predavanj se je nekoliko zavlekel

●

ekspr. nebo se je zavleklo z oblaki se je počasi zakrilo

zavléčen

-a -o:

zavlečen pisk vlaka

njiva je bila posejana in zavlečena

ozirati se v zavlečeno nebo

prisl.: govoril je počasi in zavlečeno

SSKJ²

závod -óda tudi -a m (á ọ́; á)
1. delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen ni pridobivanje dobička: ustanoviti, voditi zavod; direktor zavoda; zavodi in ustanove / delati na zavodu / meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod; raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod; fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi / avtomobil se je ustavil pred zavodom stavbo take organizacije
// upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z njimi: državni, občinski zavod; zavod za varstvo narave
2. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: zavod sprejme nove gojence; oskrbovanci zavoda / zavod za gluhoneme, ostarele / stanovati v zavodu v stavbi take ustanove
// navadno s prilastkom ustanova za opravljanje kake dejavnosti: denarni, kreditni zavod; grafični, pogrebni, reklamni zavod; star. Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi založbe
3. navadno s prilastkom izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna: učiti na visokošolskem zavodu / zasebni učni zavod
4. zastar. industrijsko podjetje, navadno veliko: tovarna je prerasla v zavod
♦ med. zavod za transfuzijo krvi; pravn. zavod za prestajanje kazni zapora; nekdaj kazenski poboljševalni zavod; šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem; zgod. biblijski zavod v Urachu v 16. stoletju protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku

SSKJ²

zavódar -ja m (ọ̑)
ekspr. gojenec, oskrbovanec zavoda: prvo leto šolanja je bil zavodar

SSKJ²

zavódarka -e ž (ọ̑)
ekspr. gojenka, oskrbovanka zavoda: sošolka zavodarke

SSKJ²

zavódarski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zavodarje: zavodarska oblačila / zavodarsko življenje

SSKJ²

zavóden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zavod: zavodna delavnica / zavodno življenje

SSKJ²

zavódnica -e ž (ọ̑)
zastar. zapeljivka: lepa zavodnica

SSKJ²

zavódnik -a m (ọ̑)
zastar. zapeljivec: zavodnik sosedove žene

SSKJ²

zavódov in závodov -a -o prid. (ọ́; á)
nanašajoč se na zavod: zavodovi svetovalci; zavodova enota

SSKJ²

zavódski tudi závodski -a -o prid. (ọ̑; á)
nanašajoč se na zavod: zavodsko osebje / zavodska oskrba; zavodsko življenje

SSKJ²

zavóhati -am dov. (ọ̑)
1. z vohom zaznati: zavohati smrad / zavohati alkohol, dim
2. ekspr. začutiti, zaslutiti: zavohati nevarnost; morali so nekaj zavohati, da so tako hitro odšli / zavohati dobro kupčijo
// odkriti, ugotoviti: takoj je zavohala, zakaj nas sosed tako pogosto obiskuje

SSKJ²

zavohljáti -ám dov. (á ȃ)
1. krajši čas vohljati: pes je dvignil ušesa in zavohljal
2. ekspr. odkriti, ugotoviti: kmalu so zavohljali, o čem se dogovarjata

SSKJ²

zavòj -ôja m (ȍ ó)
1. glagolnik od zaviti: narediti zavoj; zavoj v desno, levo / hitri zavoji smučarjev
2. mesto, kjer kaj spreminja smer: avtomobil je pripeljal iz zavoja; pog. avtomobilist, kolesar reže zavoj; blag, oster zavoj; cestni zavoji; zavoj reke / zavoj stopnišča / cesta se v zavojih dviga čez prelaz
3. predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza: nesti, odviti zavoj; lahek, velik zavoj; teža zavoja / sprejeti zavoj paket
4. kar se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti zavoj; papirnat zavoj / dati pismo v zavoj kuverto, ovitek
5. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: zavoj kave, prepečenca; zavoji po dva kilograma / zavoj dokumentov
6. kar je zavito: zavoj las / zavoj filma svitek / zavoji polžje hišice / pisava z izrazitimi vijugami in zavoji / roko je imel povito z zavojem s povojem
♦ anat. možganski zavoj guba možganovine med dvema brazdama; možganska vijuga; med. krožni zavoj enkratna obkrožitev poškodovanega uda, dela telesa s povojem; zavoj za prvo pomoč z najnujnejšimi pripomočki za dajanje prve pomoči; šport. plužni zavoj pri katerem imajo smuči obliko pluga; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko

SSKJ²

zavójček -čka m (ọ̑)
manjšalnica od zavoj: odpirati zavojček; vzeti iz zavojčka / kupiti zavojček cigaret, tobaka / zavojček papirja / črtice, zavojčki in drugi deli znamenj / ekspr. zavezati rano z zavojčkom s povojem

SSKJ²

zavójek -jka m (ọ̑)
knjiž. zavita, vijugasta črta kot del zlasti z roko zapisane črke: zavojek v spodnjem delu črke; rokopis z zavojki
// kar je, poteka v zaviti, vijugasti obliki, črti: zavojki ročajev / ornament z zavojki

SSKJ²

zavójen -jna -o prid. (ọ̑)
ki je za zavijanje: zavojni stroški / zavojni papir

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavojeválec -lca [zavojevau̯ca] m (ȃ)
knjiž. osvajalec: fašistični zavojevalci; boj proti zavojevalcem / zavojevalec vrhov / zavojevalec ženskih src

SSKJ²

zavojeválen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. osvajalen: zavojevalni načrt; zavojevalna politika / zavojevalne vojne / zavojevalne čete

SSKJ²

zavojeválski -a -o [zavojevau̯ski tudi zavojevalski] prid. (ȃ)
knjiž. osvajalski: zavojevalska vojska / zavojevalska politika

SSKJ²

zavojevánje -a s (ȃ)
knjiž. osvojitev: zavojevanje novih dežel / zavojevanje ljudstev

SSKJ²

zavojevátelj -a m (ȃ)
star. osvajalec: oboroženi zavojevatelji / ljubezenski zavojevatelj

SSKJ²

zavojeváti -újem dov. (á ȗ)
knjiž. osvojiti: zavojevati sosednje dežele / zavojevati druge narode / pianist je s svojo igro zavojeval občinstvo / zavojevati dekle
● knjiž., ekspr. zavojevati bogat plen pridobiti si ga pri osvajanju; publ. zavojevati trg začeti prodajati na njem

zavojeván

-a -o:

zavojevane dežele

SSKJ²

zavojíca tudi zavójica -e ž (í; ọ̑)
1. knjiž. spirala: narisati zavojico / dim se v zavojicah dviga
2. zastar. zavoj, ovinek: zavojica reke

SSKJ²

zavojít -a -o prid. (ȋ)
1. knjiž. spiralast: zavojite stopnice
2. zastar. ovinkast, vijugast: zavojita reka

SSKJ²

zavójka -e ž (ọ̑)
knjiž. zavita, vijugasta oblika, črta: ornament z zavojkami / zavojka črke / reka se vije v zavojkah po dolini vijugah

SSKJ²

zavójkast -a -o prid. (ọ̑)
knjiž. ki ima zavito, vijugasto obliko: zavojkasta črta; težko berljiva zavojkasta pisava

SSKJ²

zavójnat -a -o prid. (ọ̑)
ki ima veliko zavojev, ovinkov: ravne in zavojnate črte / zavojnate stopnice

SSKJ²

zavójnica -e ž (ọ̑)
spirala: narisati zavojnico / dvigati, vzpenjati se v zavojnici
● knjiž. zavojnice na oknu rolete, navojnice

SSKJ²

zavojnína -e ž (ī)
knjiž. kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov; embalaža: zaviti maslo v primerno zavojnino; zaboji in druga zavojnina

SSKJ²

zavójščiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
star. osvojiti: zavojščiti mesto, pokrajino / dekle ga je zavojščilo
● zastar. zavojščiti na koga napasti ga z vojsko

SSKJ²

zavolj predl., star., z rodilnikom
zaradi: zavolj njega je pustila šolo; opomnili so ga zavolj slabega vedenja / v vezniški rabi stanovanja nista dobila. Zavolj tega sta se pritožila zato

SSKJ²

zavóljo predl. (ọ̄)
z rodilnikom zaradi: roke se mu tresejo zavoljo bolezni / bilo mu je žal zavoljo dekleta / v gostilno zahaja zavoljo lepe natakarice / v prislovni rabi to je rekel zavoljo lepšega / zavoljo mene lahko opravlja to delo / v vezniški rabi bilo jo je strah. Zavoljo tega ni mogla spati zato

SSKJ²

zavónjati -am dov. (ọ̑)
1. zadišati: vrtnice so zavonjale / brezoseb. zavonjalo je po kadilu
2. preh. zaznati vonj: zavonjati cvetje / knjiž. konj je zavonjal gospodarja zavohal

SSKJ²

zavòr -ôra m (ȍ ó) star.
1. zavrtje: zavor voza
2. zavora: po klancu navzdol zavor pridržuje voz

SSKJ²

zavóra -e ž (ọ̑)
1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, pog. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore / pohoditi zavoro zavreti
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem
3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
● star. odvaliti zavoro s ceste oviro
♦ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice

SSKJ²

zavóren1 -rna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zavoro: zavorni pedal, vzvod / zavorne ploščice ploščice zavore, ki ob zaviranju neposredno pritiskajo na kolo, kolut; zavorna veriga veriga, s katero se zaradi zaviranja prepreči vrtenje kolesa voza
♦ avt. zavorni boben, drog, kolut, trak; zavorne čeljusti; zavorne luči luči na zadnji strani motornega vozila, ki se prižgejo ob pritisku na pedal zavore; strojn. zavorna tekočina hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor; teh. zavorno kolo kolo, na katerega obod pritisne zavorni element; žel. zavorna spojka

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavóren2 -rna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na zaviranje: zavorni učinek / zavorna sled / zavorni mehanizem; zavorna naprava / zavorna raketa vesoljske ladje zaviralna / publ. zavorni momenti v razvoju gospodarstva zaviralni
♦ aer. zavorno padalo zaviralno padalo; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; žel. zavorni preizkus preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture; zavorna cokla cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju; zavorna teža vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila

SSKJ²

zavóriti -im dov. (ọ̄)
nar. zahodno zavreti2: zavoriti voz z verigo

SSKJ²

zavórnica -e ž (ọ̑) star.
1. zavorna veriga: zavreti kolo voza z zavornico
2. zavora: zavornice zaškripljejo in vlak se ustavi

SSKJ²

zavórnik -a m (ọ̑)
avt. zavorna ploščica: diskasta zavora je sestavljena iz koluta in zavornikov

SSKJ²

zavornják -a m (á)
žel. del zavore, ki ob zaviranju pritiska na kolo lokomotive ali vagona: zavornjaki se tesno prilegajo kolesom; obloga zavornjaka

SSKJ²

zavozíti -vózim dov. (ī ọ́)
1. vozeč priti kam: malokateri avtomobilist zavozi na ta trg / vlak zavozi v predor / ekspr. ob prehitevanju zavoziti v škarje
2. vozeč iti, se premakniti: fant je zavozil iz domače v sosednjo vas / mimo zavozi tramvaj pripelje
3. ekspr. porabiti, zapraviti z vožnjo, vožnjami: zavoziti sto evrov / zavoziti veliko ur
4. pog., ekspr. z napačnim vodenjem, delovanjem povzročiti, da pride kaj v slab, neugoden položaj: zavoziti gospodarstvo, podjetje / zavoziti študij, življenje / zavozil si jo napačno si naredil / nepreh.: fant je globoko zavozil; govornik je spoznal, da je zavozil

zavóžen

-a -o:

položaj je zavožen

zavoženo podjetje

SSKJ²

zavozlánje -a s (ȃ)
glagolnik od zavozlati: z zavozlanjem skrajšati vrv / zavozlanje problema

SSKJ²

zavozlánka -e ž (á)
1. grafični lik, risba ali skupek zlogov, številk za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed, številk: križanke, uganke in zavozlanke / številska zavozlanka
2. igrači podoben predmet, pri katerem je treba ugotoviti način, kako ga sestaviti ali preurediti: lesena zavozlanka / otroška zavozlanka

SSKJ²

zavozlánost -i ž (á)
stanje zavozlanega: zavozlanost niti / zavozlanost problema / ekspr. zavozlanost sloga

SSKJ²

zavozláti -ám dov. (á ȃ)
1. narediti vozel, vozle na čem: niti na koncu šiva zavozlamo in odstrižemo; zavozlati trak, vrv
2. z vozlom, vozli zavezati: zavozlati nit okrog paličice; zavozlati ruto pod brado / zavozlati (si) kravato zavezati
3. ekspr. narediti kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlati problem; zavozlal je vso stvar / dramatik je dobro zavozlal zgodbo

zavozláti se

nepravilno, neurejeno se preplesti, zviti, da nastane vozel, vozli:

niti, vrvi so se zavozlale

pazi, da se volna ne zavozla

/ zastava se je zavozlala okrog droga

ekspr.

postati zapleten, težko razrešljiv:

odnosi med njimi so se zavozlali

zadeva se je še bolj zavozlala

/ misli so se mu zavozlale

knjiž.,

ekspr.,

navadno v zvezi z v

zaiti, spraviti se v zapleten, težko razrešljiv položaj:

še sam ni vedel, v kaj se je zavozlal

/ zavozlati se v neprijetnosti

knjiž.,

ekspr.

priti v ljubezensko razmerje s kom:

zavozlal se je z dekletom iz sosednje vasi

zavozlala se je s poročenim moškim

knjiž.,

ekspr.

priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati:

pri razlaganju se je popolnoma zavozlal

/ tako se je zavozlal, da se sploh ne more odločiti

●

črevo se mu je zavozlalo z zasukanjem je postalo na enem mestu stisnjeno in neprehodno

zavozlán

-a -o:

zavozlan klobčič

zavozlan primer

zavozlani stavki

prisl.: zavozlano govoriti

SSKJ²

zavozlávati -am nedov. (ȃ)
1. delati vozel, vozle na čem: zavozlavati niti, vrvi
2. z vozlom, vozli zavezovati: zavozlavala in razvozlavala je pas pri halji
3. ekspr. delati kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlavati probleme / avtor spretno zavozlava in razvozlava zgodbo

zavozlávati se

nepravilno, neurejeno se prepletati, zvijati, da nastane vozel, vozli:

volna se ji zavozlava

vrvi so se zavozlavale med seboj

ekspr.

postajati zapleten, težko razrešljiv:

odnosi med njimi se zavozlavajo

/ misli se mu zavozlavajo

SSKJ²

zavozljáj -a m (ȃ)
knjiž., ekspr. zaplet, zapletljaj: njeno življenje poteka brez zavozljajev / zavozljaji v drami

SSKJ²

zavóženec -nca m (ọ́)
pog., ekspr. kdor pride, se spravi v slab, neugoden položaj: uspešneži in zavoženci

SSKJ²

zavóženost -i ž (ọ́)
pog., ekspr. stanje česa, kar je zaradi napačnega vodenja, delovanja v slabem, neugodnem položaju: zavoženost podjetja / zavoženost vojaškega položaja / zavedati se lastne zavoženosti

SSKJ²

zavpíti -vpíjem dov., zavpìl (í ȋ)
1. spregovoriti z močnim glasom: ali greste tudi vi, je zavpil; lažeš, je jezno zavpil / zavpiti na ves glas, ekspr. na vso moč zelo / zavpiti na pomoč
// izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zavpiti na koga, nad kom; jezno, oblastno zavpiti
2. dati neartikuliran, močen glas: ob vsakem udarcu je zavpil; zavpiti od bolečine, strahu

SSKJ²

zavprášati tudi zavprašáti -am dov., tudi zavprašála (á á á)
star. vprašati: zavprašal je, kaj se je zgodilo

SSKJ²

zavráčanje -a s (ā)
glagolnik od zavračati: zavračanje živine / zavračanje pomoči / zavračanje snubcev / zavračanje predlogov / zavračanje racionalizma

SSKJ²

zavráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce
2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala nasprotnikove napade odbijala
3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije
4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis
5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača
6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali
// odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga
// odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike
7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve
// izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava
8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo
9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali

zavračajóč

-a -e:

zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje

zavráčan

-a -o:

zavračana čreda

SSKJ²

zavračeváti -újem nedov. (á ȗ)
zavračati: zavračevati krave na pašnik / zavračeval je njihove pomisleke

SSKJ²

zavráten -tna -o prid. (ȃ) knjiž.
1. ovraten: zavratna ruta
2. ki skrivaj naredi kaj slabega; zahrbten: zloben in zavraten človek / zavraten napad, umor
3. navidezno nenevaren: reka je polna zavratnih vrtincev / zavratna bolezen

zavrátno

prisl.:

zavratno napasti koga

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavrátnež -a m (ȃ)
knjiž. zahrbten človek: ne zaupaj jim, ker so sami zavratneži

SSKJ²

zavrátnica -e ž (ȃ)
1. star. kravata: zavezati zavratnico; svilena zavratnica / sneti psu zavratnico ovratnico
2. knjiž. zahrbtna ženska: onemogočiti zavratnico

SSKJ²

zavrátnik -a m (ȃ)
1. star. ovratnik: zapeti zavratnik; suknjič z visokim zavratnikom
2. knjiž. zahrbten človek: razkrinkati zavratnika

SSKJ²

zavrátnost -i ž (ȃ)
knjiž. zahrbtnost: sovražiti koga zaradi njegove zavratnosti / zavratnost puščave / tako ravnanje je zavratnost zahrbtno dejanje

SSKJ²

zavréči -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ)
1. narediti, da preneha biti pri osebku to
a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo
b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače
2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila
// zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli
3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev
4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen
// ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati

zavréči se

ekspr.

prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi:

pustil je študij in se zavrgel

bali so se, da bi se v tujini zavrgla

do konca, popolnoma se zavreči

zavŕžen

-a -o

deležnik od zavreči:

zavrženi deli avtomobila

zavržen otrok

biti zavržen od očeta in matere

zavržene ideje

knjiž.

nemoralen,

pokvarjen:

zavržena ženska

/ zavrženo dejanje

●

knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi

SSKJ²

zavrèd prisl. (ȅ)
nar. zgodaj: zjutraj so se zavred odpravili na lov

SSKJ²

zavrélica -e ž (ẹ̑)
1. knjiž. pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin; prevretek, zavretek: popiti zavrelico; zavrelica iz kamilic / zdravilna zavrelica
2. knjiž. redka, vodena jed: za kosilo so dobili nekakšno zavrelico / namesto kave nam je dala slabo zavrelico
3. agr. bolezen vina, pri kateri se zaradi učinkovanja segretega alkohola prekine alkoholno vrenje in razvijejo bakterije, ki povzročajo razkroj: preprečiti zavrelico
4. star. pokvarjeno, ciknjeno vino: noče piti zavrelice

SSKJ²

zavrélka -e ž (ẹ̑)
1. agr. bolezen vina, pri kateri se zaradi učinkovanja segretega alkohola prekine alkoholno vrenje in razvijejo bakterije, ki povzročajo razkroj; zavrelica: zavrelka in druge vinske bolezni
2. star. pokvarjeno, ciknjeno vino: izliti zavrelko iz soda

SSKJ²

zavreščáti -ím dov., zavréšči in zavrêšči; zavréščal in zavrêščal (á í)
1. oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: galeb, opica zavrešči; v gozdu je zavreščala ptica
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost, bolečino: otroci so zavreščali in se razbežali / zavreščati od strahu; ekspr. zavreščati na ves glas zelo
2. slabš. spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom: kaj se to pravi, je zavreščal

SSKJ²

zavrétek -tka m (ẹ̑)
pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: popiti zavretek; zavretek iz borovnic / zdravilni zavretek

SSKJ²

zavréti1 -vrèm dov. (ẹ́ ȅ)
1. narediti, da kaj vre: zavreti mleko / zavrela nam je čaj skuhala
2. začeti vreti: čakali so, da voda v loncu zavre / ekspr. morje okoli njih je zavrelo
3. silovito, peneč se priteči od kod na površje: po deževju so spet zavreli studenci
// ekspr. hitro, v veliki količini priteči od kod: iz rane mu je zavrela kri; solze so mu zavrele iz oči
4. ekspr. začeti prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: iz dvorane so zavreli ljudje
5. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojaviti se v visoki stopnji: v njem je zavrela jeza; v prsih mu je zavrelo ljubosumje
// brezoseb. izraža nastop zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: če mi zavre, ne odgovarjam zase; v glavi mu je zavrelo; v njem je zavrelo od sovraštva / med poslušalci je zavrelo / po deželi je zavrelo so se začeli nemiri, spopadi
● ekspr. kri mi zavre, če pomislim na krivice zelo se vznemirim, razburim

SSKJ²

zavréti2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ)
1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; na hitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo
// narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost
2. narediti, povzročiti:
a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces
b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti
c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih
3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo

zavŕt

-a -o

deležnik od zavreti:

zavrte gospodarske možnosti

kolesa avtomobila so zavrta

napredovanje je bilo zavrto

oviran v normalnem razvoju, delovanju:

zavrt človek

biti zavrt

spolno zavrt

♦

psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost

SSKJ²

zavrétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od zavreti1: greti vodo do zavretja / zavretje strasti

SSKJ²

zavrévati -am nedov. (ẹ́)
začenjati vreti: voda v loncu že zavreva

SSKJ²

zavrgljív -a -o prid. (ī í)
ki se (lahko) zavrže: po uporabi zavrgljiva embalaža

SSKJ²

zavrískati -am dov., tudi zavriskájte; tudi zavriskála (í)
oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje: fantje so zavriskali; glasno, močno, prešerno zavriskati; zavriskati na ves glas, ekspr. na vse grlo; zavriskal je, da se je daleč razlegalo
// ekspr. oglasiti se z glasovi, izražajočimi veselje: orgle so zavriskale; preh. violine so zavriskale veselo pesem
// oglasiti se z visokimi, močnimi glasovi sploh: zavriskati od sreče, strahu
● ekspr. sonce je vzšlo in zavriskal je nov dan nastopil je nov dan, ki vzbuja veselje, razigranost

SSKJ²

zavrísniti -em dov. (í ȋ)
zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom: uščipnil jo je, da je zavrisnila / zavrisniti od bolečine, veselja; prestrašeno zavrisniti / zavrisnil je in dvignil kozarec zavriskal
// z visokim, močnim glasom razburjeno reči: pazi, so zavrisnili otroci

SSKJ²

zavriščáti -ím dov. (á í)
star. zavreščati: sraka je zavriščala / zavriščati od strahu

SSKJ²

zavrnílen -lna -o prid. (ȋ)
ki izraža, vsebuje zavrnitev, zavračanje: zavrnilna izjava

SSKJ²

zavrnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zavrniti: zavrnitev črede / zavrnitev ponudbe / kljub zavrnitvi si je še naprej prizadeval za njeno naklonjenost / zavrnitev prošnje / polemična zavrnitev očitkov

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavrníti in zavŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce
2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti nasprotnika odbiti
3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti
4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe
5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev
6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali
// odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice
// odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije
7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati
// izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost
8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res
9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil
10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu
♦ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto

zavŕnjen

-a -o:

zavrnjen napad

zavrnjen snubec

biti zavrnjen od koga

zavrnjena ponudba

prošnja je bila zavrnjena

SSKJ²

zavrnítven -a -o prid. (ȋ)
ki izraža nasprotovanje čemu in povzroči, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrnitveni sklep sodišča; zavrnitvena odločba; zavrnitvene reakcije

SSKJ²

zavrstjó prisl. (ọ́)
star. zapovrstjo: več dni zavrstjo so praznovali / zavrstjo je objavljal večja dela

SSKJ²

završáti -ím dov. (á í)
1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar
// s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje
2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost
3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju
● ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti

SSKJ²

završéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevesa so završela; brezoseb. zapihalo je in završelo
// s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: v nebo so završele iskre
2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: nad dolino je završel vihar / s hribov je završel mrzel veter
3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršenju podobne glasove: množica je završela; brezoseb. med poslušalci je završelo

SSKJ²

završeváti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. končevati: završevati kako delo / knjigo završuje s kratkim povzetkom / šolsko leto se počasi završuje

SSKJ²

završíti -ím dov., zavŕšil (ī í)
zastar. končati: lotil se je dela in ga tudi završil / završiti študij / tečaj se je završil sredi meseca

završèn

-êna -o:

preiskava je že završena

SSKJ²

zavrtáč -a m (á) zool.
1. nav. mn. metulji, katerih gosenice vrtajo rove v lesu, koreninah listavcev, Cossidae: gosenice zavrtačev; zavrtači in zalubniki
2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les, Pholas dactylus:

SSKJ²

zavŕtati -am dov. (r̄)
1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek
// z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les
2. z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove
3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec
// v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater
4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema
5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma
● ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga

zavŕtati se

s polkrožnimi gibi telesa prodreti v kaj:

ličinka se zavrta v les

školjka se zavrta v kamen

/ zavrtal se je v steljo in zaspal zaril; pren. vprašanje se mu je zavrtalo v glavo, možgane

ekspr.,

z oslabljenim pomenom,

navadno z glagolskim samostalnikom,

v zvezi z v

izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:

zavrtal se je v delo

/ zavrtati se v problem

/ igralec se je zavrtal v vlogo

●

ekspr. njegove oči so se zavrtale vanjo preiskujoče, ostro jo je pogledal; začel jo je nepremično gledati

zavŕtan

-a -o:

letev z zavrtanimi luknjami

SSKJ²

zavrtávati -am nedov. (ȃ)
z vrtanjem delati, oblikovati; izvrtavati: zavrtavati luknje

zavrtávati se

s polkrožnimi gibi telesa prodirati v kaj:

školjke se zavrtavajo v kamen

SSKJ²

zavrtéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi: dvignili so zapornico in voda je zavrtela mlinsko kolo; hitro, počasi zavrteti / zavrteti vrtiljak; pren., ekspr. kolesa zgodovine ne moreš zavrteti nazaj
2. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: zavrteti gumb radijskega sprejemnika; zavrteti ključ v ključavnici; zavrteti stikalo; zavrteti vijak / ekspr. zavrtel je glavo, oči, da bi bolje videl
// narediti, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter je zavrtel listje po zraku; brezoseb. ob eksploziji jih je zavrtelo in vrglo na tla / ekspr. hitro je zavrtel plesalko po plesišču
3. narediti, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: zavrteti posodo, da se oglje razžari
4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave narediti, da ta deluje: zavrteti slamoreznico
5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi narediti, da priprava deluje: zavrteti kolovrat / zavrteti ruleto
// pog. s posebnimi napravami povzročiti, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: zavrteti film; zavrteli so še nekaj resne glasbe
● ekspr. to dekle zna zavrteti moške jih zna podrediti svoji volji; ekspr. pohvala mu je zavrtela glavo postal je domišljav, prevzeten; ekspr. vino mu je zavrtelo glavo ga je (nekoliko) upijanilo; zavrteti telefonsko številko z vrtenjem številčnice vzpostaviti zvezo s klicno številko

zavrtéti se

premakniti se okoli svoje osi:

drsalec je dvignil roke in se zavrtel

kolo se je zavrtelo za en vrtljaj

plesalka se je trikrat zavrtela na prstih

ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela začeti delovati: stroji so se zavrteli; žičnice so se že zgodaj zavrtele so začele obratovati

premakniti se po prostoru, vrteč se okoli svoje osi:

list se je nekajkrat zavrtel v vetru in padel na tla

/ ekspr.: plesalca sta se spretno zavrtela po dvorani; kovanec se je zavrtel po mizi zakotalil; pren. čudne misli so se mu zavrtele po glavi

začeti se gibati po sklenjenem krogu ali elipsi:

prijeli so se za roke in se zavrteli okoli lipe

/ zdi se mu, da se je soba zavrtela okrog njega

ekspr.,

s prislovnim določilom

spreminjajoč smer iti:

priklonil se je in se zavrtel skozi vrata

začeti opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: ob našem prihodu se je gospodinja zavrtela in nam skuhala kosilo; le naglo se zavrti, da boš prej končal

ekspr.,

z dajalnikom

dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici:

vse se mi je zavrtelo

brezoseb.: pred očmi se mi je zavrtelo

zavrtelo se mi je od pijače

/ brezoseb. v glavi se mi je zavrtelo

ekspr.

zaplesati:

na veselici smo se tudi zavrteli

fantje so se zavrteli z dekleti

zavrtèn

-êna -o:

ključ je bil zavrten v levo

SSKJ²

zavŕtež -a m (ȓ) ekspr.
kdor v življenju ne uresničuje svojih potreb, želja, kar se odraža v duševnem stanju neugodja: velja za zavrteža; spolni zavrteži

SSKJ²

zavŕti -ov m mn., mest. stil. zavrtéh (ȓ)
nar. steze, pešpoti na koncu vrtov, sadovnjakov za hišami v vasi: nista hotela skozi vas, ampak sta šla po zavrtih
// svet s takimi stezami, pešpotmi: drevje na zavrtih že cveti

SSKJ²

zavrtínčiti -im dov. (í ȋ)
povzročiti, da se kaj premika v spiralastih zavojih: veter je zavrtinčil suho listje; burja zavrtinči sneg
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način zanesti: veter je v sobo zavrtinčil listje; brezoseb. zavrtinčilo jih je v globino

zavrtínčiti se

premakniti se v spiralastih zavojih:

list se dvigne in zavrtinči v zraku

plameni so zaprasketali in se zavrtinčili

voda v tolmunu se je zavrtinčila

/ oblaki so se zavrtinčili proti morju

premikajoč se na tak način nastopiti, se pojaviti: okoli nas so se zavrtinčili valovi

premikajoč se na tak način priti: iz vseh špranj se je zavrtinčil dim

ekspr.

zasukati, zavrteti se:

avtomobil se je zavrtinčil in zdrsnil s ceste

SSKJ²

zavrtíti -ím dov., zavŕtil (ī í)
star. zavrteti: zavrtiti mlinsko kolo / zavrtil se je na petah / večkrat se mu je zavrtilo v glavi

SSKJ²

zavŕtje -a s (ȓ)
glagolnik od zavreti2: zavrtje avtomobila / zavrtje razvoja

SSKJ²

zavrtljáj -a m (ȃ)
1. glagolnik od zavrteti: z vsakim zavrtljajem ročice je bil bolj utrujen / po dveh zavrtljajih se ustaviti
2. publ., navadno s prilastkom del ligaškega tekmovanja ali turnirja, v katerem igrajo nasprotniki po vnaprej določenem razporedu, navadno isti dan; kolo2: odigrati več zavrtljajev; rezultati zadnjega zavrtljaja

SSKJ²

zavŕtost -i ž (ȓ)
lastnost, značilnost zavrtega: zavrtost koles / spolna zavrtost; zavrtost čustvovanja; zavrtost v gibanju, govorjenju

SSKJ²

zavrvéti -ím dov. (ẹ́ í)
nav. 3. os. začeti vrveti: ljudje so vznemirjeno zavrveli / ob pristanku ladje je množica zavrvela; brezoseb. zatrobila je trobenta in med šotori je zavrvelo

SSKJ²

zavrvráti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. dati glasove kot voda pri vretju: morje je zakipelo in zavrvralo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zavŕžek -žka m (ȓ)
1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček: z novo tehnologijo so zmanjšali zavržek
● knjiž. sestavljati skulpture iz najrazličnejših zavržkov odpadkov
2. slabš. človek, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: počutil se je kot zavržek človeške družbe
// nemoralen, pokvarjen človek: ne druži se s tem zavržkom

SSKJ²

zavŕžen -žna -o prid. (ȓ) pravn.
nizkoten, pokvarjen: zavržno dejanje

SSKJ²

zavŕženec -nca m (ȓ)
1. ekspr. človek, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: družbeni zavrženci
2. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: od tega zavrženca lahko pričakujemo najhujše

SSKJ²

zavŕženost -i ž (ȓ)
1. ekspr. stanje človeka, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: občutek zavrženosti in nemoči
2. knjiž. značilnost nemoralnega, pokvarjenega človeka: prizadela jih je njegova zavrženost / moralna zavrženost

SSKJ²

zavsédnji -a -e prid. (ẹ̑)
nar. navaden, vsakdanji: drugi dan se je oblekla v staro, zavsednjo obleko (F. Bevk)

SSKJ²

zavsèm prisl. (ȅ)
star. popolnoma, čisto: kmalu bo zavsem zdrava / gospodaril je zavsem samostojno

SSKJ²

zavzdígniti -em dov. (í ȋ)
star. vzdigniti: zavzdigniti breme; zavzdigniti z roko / zavzdigniti glavo
● star. zavzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. zavzdignili so velik hrup povzročili, naredili; star. pevke so zavzdignile novo pesem začele peti

SSKJ²

zavzdigováti -újem nedov. (á ȗ)
star. vzdigovati: zavzdigovati bremena

SSKJ²

zavzdíhniti -em dov. (í ȋ)
1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: zavzdihnil je, rekel pa ni nič; z olajšanjem je zavzdihnila; glasno, žalostno zavzdihniti / ekspr. zavzdihnil je nad svojo usodo / grozno, je zavzdihnila; pren., ekspr. njegovo srce je tiho zavzdihnilo
2. ekspr. dati vzdihu podoben glas: motor je zavzdihnil in prenehal delovati; brezoseb. zunaj je žalostno zavzdihnilo

SSKJ²

zavzémanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od zavzemati: zavzemanje nasprotnikovih postojank / sposoben je zavzemanja pomembnih položajev v družbi / zavzemanje za demokracijo / zavzemanje za zaprte demonstrante

SSKJ²

zavzémati -am nedov. (ẹ̑)
1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo
2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke
// prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati
// prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / šport. žarg. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje
3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo
4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega območja
// publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti
5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme
// publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih
6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen
● publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih

zavzémati se

v zvezi z za

kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči:

zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije

zavzemati se za zadružništvo

v javnosti se zavzemati za pravice otrok

dosledno, načelno se zavzemati za kaj

/ močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali

z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo

zavzemajóč

-a -e:

padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko

veliko površino zavzemajoča stavba

stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj

SSKJ²

zavzéten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
zastar. presenetljiv, pozornost vzbujajoč: zanj je značilna neka zavzetna eleganca; ta lastnost je pri njej še posebno zavzetna

zavzétno

prisl.:

zavzetno lep človek

SSKJ²

zavzétež -a m (ẹ̑)
ekspr. kdor je zelo zavzet za kaj: takih zavzetežev, kot je on, je malo / kulturni zavzeteži

SSKJ²

zavzéti -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á)
1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti
2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke
// priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
// priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / šport. žarg. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj
♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže
3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo
4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige
5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
// publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah
6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen
7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele
● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil

zavzéti se

priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa:

če se zavzame, lahko vse naredi

zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov

ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu

/ ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil

v zvezi z za

pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči:

zna se zavzeti za svoje cilje, ideje

zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov

/ publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli

z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti

knjiž.

čustveno pozitivno odzvati se:

vedno se zavzame, če zasliši njen glas

ob tem prizoru so se vsi zavzeli

/ ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil

/ zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili

odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela

zavzét

-a -o

deležnik od zavzeti:

zavzeta trdnjava

zavzeto ozemlje

v razpravi zavzeta stališča

●

publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj

v povedni rabi,

v zvezi z za

ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj:

zelo je zavzet za delo z mladino

ves je zavzet za pravico

knjiž.

prevzet:

otrok je zavzet stal pred sliko

vsa zavzeta ga je gledala

knjiž.

zelo prizadeven, navdušen:

zavzet govorec

zavzet pristaš kake ideje

/ iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad

ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati

SSKJ²

zavzétje -a s (ẹ̑)
1. glagolnik od zavzeti: zavzetje bunkerja, utrdbe / zavzetje vodilnih položajev v politiki
2. star. zavzetost: delati kaj z zavzetjem / igralec je govoril brez notranjega zavzetja / pesem jih je navdala z zavzetjem jih je prevzela / občutiti srečno zavzetje ljubezni prevzetost
● star. kar onemeli so od zavzetja začudenja, osuplosti

SSKJ²

zavzétnost -i ž (ẹ́)
zastar. zavzetost, vnema: velika zavzetnost za jezik / z veliko zavzetnostjo opravlja svoje delo
● zastar. ljubezenska zavzetnost prevzetost, vznemirjenost

SSKJ²

zavzétost -i ž (ẹ̑)
1. velika stopnja duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: zavzetost raste, upada; kazati zavzetost za kaj; občudovati zavzetost koga; zavzetost za delo, pri delu / čustvena, ustvarjalna zavzetost / vse, kar dela, dela z zavzetostjo
2. knjiž. močna čustvena vznemirjenost zaradi pozitivnega odnosa do česa; prevzetost: drhteti od zavzetosti; zavzetost ob poslušanju glasbe / ljubezenska zavzetost
● knjiž. otroci so poslušali z največjo zavzetostjo zelo zavzeto

SSKJ²

zazabíti in zazábiti -im dov. (ī á)
star. pozabiti: nekaj ga je zmotilo, da je zazabil na svoje delo

zazabíti se

in zazábiti se

postati duševno odsoten:

večkrat se je zazabil

spozabiti se:

kako se je mogel tako zazabiti

SSKJ²

zazánkati -am dov. (ȃ)
1. namestiti, zategniti zanko okoli česa: z vrvjo zazankati deblo
● evfem. iz obupa se je zazankal se obesil
// ekspr. zvijačno ujeti, dobiti: končno sem te le zazankal
2. obrt., v zvezi s petlja potegniti eno petljo skozi drugo, da se pletenje zaključi in se ne para: zazankati tri petlje na mestu, kjer bo gumbnica

zazánkan

-a -o:

zazankane petlje

SSKJ²

zazdàj in za zdàj prisl., piše se narazen (ȁ)
za ta čas, trenutek: za zdaj bi bilo to dovolj / za zdaj boš delal, kot jaz hočem

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zazdéhati -am dov. (ẹ́)
zazehati: pretegnil se je in zazdehal / s smiselnim osebkom v dajalniku od dolgočasja se mu je zazdehalo

SSKJ²

zazdéti se -ím se dov., zazdì se (ẹ́ í)
1. s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zazdelo se mu je, da se v grmovju nekdo skriva; za hip se mu je zazdelo, da je doma / nenadoma se mu je zazdelo, da je na napačni poti je pomislil
2. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: na obisk pride, če se mu (tako) zazdi / komur se je zazdelo, se je gibanju lahko pridružil kdor je hotel, želel
// z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: pride, kadar se mu zazdi; utrujeni potniki so sedali, koder se jim je zazdelo
3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbudi občutek, vtis, kot ga izraža določilo: v velikem prostoru se mu je miza zazdela majhna
● dobro se mu je zazdelo, ker so ga pohvalili razveselil se je

SSKJ²

zazdévati se -am se nedov. (ẹ́)
star., nav. 3. os., s smiselnim osebkom v dajalniku zdeti se: zazdevalo se mu je, da sliši klice

SSKJ²

zazdravítev -tve ž (ȋ)
začasna ali delna ozdravitev: z zdravilom so dosegli zazdravitev in mirovanje bolezni

SSKJ²

zazdráviti -im dov. (ā ȃ)
1. začasno ali delno ozdraviti: zdravniki lahko nekatere bolezni še vedno le zazdravijo, ne pa tudi pozdravijo; uspešno zazdraviti napredovanega raka / zazdraviti rane
2. star. ozdraviti, pozdraviti2: ko ga bodo zazdravili, se bo vrnil na delo

zazdráviti se

ozdraveti, pozdraviti se:

zapustil je bolnišnico, preden se je zazdravil

/ rana se mu ni zazdravila zacelila

SSKJ²

zazdrávljenje -a s (á)
začasno ali delno ozdravljenje: pri tej bolezni ni bilo več možno ozdravljenje, ampak le nekajmesečno zazdravljenje

SSKJ²

zazébsti -zébem dov., nam. zazébst in zazèbst; zazébljen tudi zazebèn (ẹ́)
1. brezoseb. začutiti mraz: včasih ga je zazeblo; zazeblo ga je v prste, po hrbtu
// ekspr. dobiti občutek mraza: zazebe me, če se spomnim njegove strogosti
● knjiž. pri tem spoznanju ga je zazeblo v dušo, srce, pri duši, srcu je začutil potrtost, žalost
2. knjiž. povzročiti občutek mraza: mrzla zemlja je zazebla utrujeno telo / žalostna novica ga je zazebla
3. brezoseb., knjiž. postati hladen, mrzel; shladiti se: začel je pihati veter in zazeblo je

SSKJ²

zazéhati -am dov. (ẹ́)
nehotno široko odpreti usta ter globoko vdihniti in izdihniti zrak: pretegniti se in zazehati; glasno zazehati / s smiselnim osebkom v dajalniku zazehalo se mu je / široko zazehati

SSKJ²

zazéhniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. zehniti: zazehniti od utrujenosti

SSKJ²

zazelenéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dobiti (zelene) liste: drevo zazeleni / njiva, park zazeleni / ekspr. plevel je visoko zazelenel zeleneč zrasel
2. postati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlem zazeleneli
3. knjiž. zeleno se odraziti, pokazati: sredi opuščenega kamnoloma zazeleni skupina borov

SSKJ²

zazelenítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zazeleniti: predvidena je zazelenitev območja; zazelenitev strehe; zazelenitev in zasaditev drevja

SSKJ²

zazeleníti -ím dov. (ī í)
urediti površino z zasaditvijo zelenja, rastlinja: okolico tovarne so zazelenili

SSKJ²

zazévati -am dov. (ẹ́)
1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela
// razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala
// z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja
2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj; pren. v srcu je zazevala praznina
3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja; kokoš zazeva od žeje
// zazehati: zazeval je in se pretegnil; od dolgega časa je zazeval
● knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu

SSKJ²

zazíb -a m (ȋ)
premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: zazib zibelke; rahel zazib

SSKJ²

zazibálka -e [zazibau̯ka in zazibalka] ž (ȃ)
preprosta pesem v enakomernem ritmu za uspavanje otroka, peta ob zibanju: zibala ga je in mu pela zazibalko

SSKJ²

zazíbati tudi zazibáti -ljem in -am, in zazíbati -ljem in -am dov. (í á í; í)
1. narediti, da se kaj enakomerno premika sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: zazibati zibelko / veter je zazibal jambor
2. navadno s prislovnim določilom z zibanjem povzročiti, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: zazibati otroka v spanje / enakomerno drdranje koles jih je zazibalo v prijetno dremavico
// ekspr. s čim prijetnim sploh povzročiti, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: prijetna toplota ga je zazibala v sladke sanje; vino ga je zazibalo v brezskrbnost / pesem jih je zazibala v spomine

zazíbati se

tudi zazibáti se, in zazíbati se

enakomerno se premakniti sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi:

čoln se je zazibal in splul od brega

pri hoji se nekoliko zazibati

ekspr. žitno klasje se je zazibalo v vetru

ekspr.

s čim prijetnim polagoma priti v stanje, kot ga izraža določilo:

prevzelo jo je veselo upanje in zazibala se je v lepe sanje

●

ekspr. ob tem vprašanju so se mu zazibala tla pod nogami občutil je negotovost, ogroženost; ekspr. zazibal se je po sobi zibajoč se začel hoditi

SSKJ²

zazibávati -am nedov. (ȃ)
navadno s prislovnim določilom z zibanjem povzročati, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: pesem ga je zazibavala v miren sen
● ekspr. z uspavanko zazibavati otroka uspavati
// ekspr. s čim prijetnim sploh povzročati, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: te misli so ga zazibavale v prijetno dremavico / zazibavati koga v iluzije

zazibávati se

ekspr.

s čim prijetnim polagoma prihajati v stanje, kot ga izraža določilo:

zazibavati se v sanjarjenje, spomine

SSKJ²

zazíbniti se -em se dov. (í ȋ)
knjiž. zazibati se: čoln se je rahlo zazibnil

SSKJ²

zazidálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zazidavo: zazidalni red / zazidalno območje območje, določeno za zazidavo; zazidalna parcela zazidljiva parcela
● knjiž. tak zazidalni način združuje modernizem in tradicionalizem način zidanja, pozidave
♦ urb. zazidalni načrt načrt, ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo

SSKJ²

zazídanost -i ž (í)
lastnost, značilnost zazidanega: preprečiti pregosto zazidanost območja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zazídati tudi zazidáti -am dov. (í á í)
1. z zidanjem narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: pri obnovi so zazidali vse line; zazidati okno, vrata / zazidati odprtine pod streho
// z zidanjem narediti, da je kaj zaprto, nedostopno: zazidati celico, stolp / z visokim zidom so dvorišče skoraj povsem zazidali
// z zidanjem narediti
a) da kaj ni dostopno: zazidati zaklad / zazidati dragocenosti v steno
b) nekdaj da kdo mora ostati, kjer je: za kazen so ga živega zazidali / zazidati koga v stolp
2. z zidanjem stavb zapolniti prostor: zazidati vrzel med hišami / ni dovolil, da bi zazidali njive in travnik; zazidati obrežje s turističnimi objekti
// ekspr. z zidanjem stavb porabiti, zapraviti: zazidati veliko denarja / vse svoje prihranke je zazidal v hišo
3. z zidanjem, s postavitvijo zidu onemogočiti: zazidati komu dovoz / zazidati komu razgled, svetlobo
● publ. zazidati novo naselje sezidati, zgraditi; zastar. zazidati kam spominsko ploščo vzidati

zazídan

-a -o:

zazidano okno

polovica zemljišča je že zazidana

SSKJ²

zazidáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od zazidati: nasprotovati zazidavi polja; napraviti makete za zazidavo; predlog za zazidavo; parcele, namenjene zazidavi / material za zazidavo oken / obsoditi koga na zazidavo
2. kar je določeno z načinom zazidave, gradnje in razporejenostjo objektov: gosta zazidava v mestnem središču; obcestna zazidava; tipično srednjeveška zazidava mesta / atrijska, vrstna zazidava; blokovna zazidava
♦ urb. nizka zazidava z enoetažnimi ali dvoetažnimi stanovanjskimi stavbami

SSKJ²

zazidávati -am nedov. (ȃ)
1. z zidanjem delati, da kak prostor v čem preneha obstajati: zazidavati line
2. z zidanjem stavb zapolnjevati prostor: zazidavati gradbene vrzeli / nepremišljeno zazidavati kmetijska zemljišča

SSKJ²

zazidljív -a -o prid. (ī í)
ki se lahko zazida, sme zazidati: zazidljiva parcela; zemljišče ni zazidljivo

SSKJ²

zazidljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zazidljivega: potrdilo o zazidljivosti parcele

SSKJ²

zazijáti -ám dov. (á ȃ)
1. ekspr. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zaradi slabe izdelave so okna hitro zazijala / čevlji so ob strani zazijali podplat se je odtrgal od zgornjega dela
// razmeroma široko se odpreti: porinil je, da so vrata nastežaj zazijala / od presenečenja so ji zazijala usta / razpoke v čolnu so še bolj zazijale so se še povečale
// z odprtjem, razmikom česa nastati: na čelu mu je zazijala velika rana; v steni je zazijala razpoka
2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod planincem je zazijal prepad; pren. v nas je zazijala praznina
3. slabš. široko odpreti usta, kljun: ko je slišal novico, je zazijal; od začudenja je kar zazijal; petelin zazija od vročine
// zazehati: od časa do časa je zazijal
4. slabš. zakričati, zavpiti: zazijati od bolečine
● slabš. iz oči ji je zazijal strah po očeh se je videlo, da jo je strah; ekspr. pred njim je nenadoma zazijalo težko vprašanje se je pojavilo

zazijáti se

slabš.

nepremično, navadno radovedno se zagledati:

zazijal se je v izložbo

zazijati se za kom

kam si se zazijal

/ zazijal se je v mlado deklico zaljubil

SSKJ²

zazímiti -im dov. (ī ȋ)
agr. narediti, da pride kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo: zazimiti pridelke, vrtnice; zazimiti v klet
♦ čeb. zazimiti čebele

SSKJ²

zazímljenje -a s (ȋ)
glagolnik od zazimiti: zazimljenje sadja / zazimljenje čebel

SSKJ²

zazírati se -am se nedov. (ī ȋ)
knjiž. upirati, usmerjati pogled kam; gledati: zazirati se skozi okno; zazirati se v daljavo / začudeno so se zazirali v nas; pren., ekspr. zazirati se v prihodnost

SSKJ²

zazlatíti se -ím se dov., zazlátil se (ī í)
ekspr. zlato se odraziti, pokazati: na vzhodu se je zazlatila zarja

SSKJ²

zaznámba -e ž (ȃ)
1. glagolnik od zaznamovati: zaznamba višine vode ob poplavah / zaznamba izdelkov
2. knjiž. kratek zapis, opomba: pisateljeve zaznambe v knjigi / zaznamba o vpisu v državljansko knjigo na hrbtni strani rojstnega lista zaznamek
3. oznaka: zaznambe na napravah / poslati telegram z zaznambo »plača prejemnik«
4. pravn. začasni, pogojni vpis sprememb v zemljiški knjigi: zaznamba razlastitve, vknjižbe / zemljiškoknjižna zaznamba
// vpis, zapis dejstva v uradnem postopku: zaznamba dražbenega naroka; zaznamba izvršljivosti terjatve

SSKJ²

zaznámek -mka m (ȃ)
1. kratek zapis, opomba, navadno v uradnem dokumentu: zapisniki so imeli kratke zaznamke; zaznamek na dopisu / blagajniški zaznamek; službeni, uradni zaznamek; zaznamek o prispetju dopisa
2. star. seznam, spisek: objaviti zaznamek prepovedanih knjig; abecedni zaznamek
3. star. zapisek: pregledoval je svoje zaznamke / časopisi so objavili zaznamek o njegovi smrti notico

SSKJ²

zaznámen -mna -o prid. (ȃ)
s katerim se kaj zaznamuje: zaznamni količ

SSKJ²

zaznamenováti -újem dov. in nedov. (á ȗ)
star. zaznamovati: zaznamenovati poti; zaznamenovati z barvo, s količki / ta dogodek je zaznamenoval njeno življenje

zaznamenován

-a -o:

prebrati zaznamenovani odstavek

pot ni bila povsod zaznamenovana

SSKJ²

zaznamoválec -lca [zaznamovau̯ca] m (ȃ)
kdor kaj zaznamuje: zaznamovalci so naredili markacije; zaznamovalec dreves

SSKJ²

zaznamoválen -lna -o prid. (ȃ)
ki zaznamuje: zaznamovalni trak v beležnici; bočne, stranske, zadnje zaznamovalne luči na avtomobilu; zaznamovalna vrvica; uporaba zaznamovalnih orodij

SSKJ²

zaznamovánec -nca m (á)
ekspr. kdor je zaznamovan, ima posledice zaradi česa: biti, postati zaznamovanec; nesrečneži, obupanci in zaznamovanci

SSKJ²

zaznamovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zaznamovati: zaznamovanje prehoda, roba vozišča; zaznamovanje ovc; trak za zaznamovanje strani v knjigi / zaznamovanje naglasa / zaznamovanje človeka za vse življenje

SSKJ²

zaznamovánost -i ž (á)
1. lastnost, značilnost zaznamovanega: slaba zaznamovanost poti / stilna zaznamovanost besed
2. ekspr. dejstvo, da je kdo zaznamovan, ima posledice zaradi česa: težko prenašati zaznamovanost; dedna, socialna zaznamovanost; zaznamovanost s smrtjo

SSKJ²

zaznamováti -újem dov. in nedov. (á ȗ)
1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
// tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo
2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo
3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla
6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela
● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti

zaznamujóč

-a -e:

hodil je, zaznamujoč pot z vejicami

zaznamován

-a -o:

ustaviti na zaznamovanem delu cestišča

s številkami zaznamovani listi

biti zaznamovan za vse življenje

igrati z zaznamovanimi kartami

bukev je zaznamovana za posek

vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo

●

star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano

♦

jezikosl. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih

♦

filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zaznánje -a s (ȃ)
knjiž. glagolnik od zaznati; zaznava: zaznanje glasov / čutno zaznanje / od zaznanja nevarnosti do odločitve o ravnanju mine nekaj časa / ob zaznanju dneva je odpotoval
● zastar. v hribih je bilo za zaznanje snega (zelo) malo

SSKJ²

zaznáten -tna -o prid. (á ā)
star. zaznaven: dolgo zaznaten vonj / v taki globini vpliv sonca ni več zaznaten; to je edina zaznatna sprememba

zaznátno

prisl.:

komaj zaznatno se je nasmehnila

SSKJ²

zaznáti -znám dov. (á ȃ)
1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas; zaznati gibanje, premikanje; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti
2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru; na sebi je zaznala radovedne poglede; zaznati koristne učinke treninga; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili / zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje
// publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek
3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje
// na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove
4. star. izvedeti: zaznati za rojstvo sina; rada bi zaznala več o njih
5. zastar. spoznati, prepoznati: mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju

zaznáti se

star., navadno v zvezi z dan

zdaniti se:

komaj se je zaznal dan, so odšli na pot

zaznán

-a -o:

ti pojavi niso čutno zaznani

SSKJ²

zaznáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od zaznati: zaznava besed, govora; zaznava časa, prostora, razdalje, temperature; sposobnost zaznave / zaznava sprememb
2. nav. mn. kar nastane v zavesti kot posledica čutnega dojemanja sveta: obnovitev zaznav v domišljiji; jasne zaznave; zaznave in predstave / čutne, slušne, vidne zaznave

SSKJ²

zaznaválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zaznavanje: zaznavalni sistem za zračno blazino; zaznavalna komora, naprava

SSKJ²

zaznávanje -a s (ȃ)
glagolnik od zaznavati: zaznavanje barv, besed, govora; zaznavanje svetlobe, toplote; sposobnost zaznavanja / čutno, slušno zaznavanje / zaznavanje bližine koga; zaznavanje nevarnosti

SSKJ²

zaznávati -am nedov. (ȃ)
1. čutno dojemati predmetni svet: gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl; zaznavati barve, hrup, smrad; zaznavati premikanje / s čuti zaznavati; zaznavati svetlobo s celim telesom; čutno zaznavati / uho teh zvokov ne zaznava / rastline zaznavajo pojave v okolju / knjiž. v glavi je zaznaval čuden občutek čutil
2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje česa: zaznavati nevarnost; zaznavati navzočnost koga / v njegovem glasu je zaznaval tesnobo
// publ. na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati: v zadnjem času zaznavamo velike spremembe
3. na določen način kazati obstajanje česa: naprava zaznava tudi šibke tresljaje
// na določen način ugotavljati obstajanje česa: z napravo zaznavati sevanje

zaznávati se

star., navadno v zvezi z dan

začeti daniti se:

prebudil se je, ko se je zaznaval dan

/ jutro se ni še niti zaznavalo, ko so odšli

zaznávan

-a -o:

zaznavana predmetnost

čutno zaznavan

SSKJ²

zaznáven -vna -o prid. (á ā)
1. nanašajoč se na zaznavanje, zaznavo: meje zaznavne sposobnosti / zaznavni predmet predmet zaznavanja
♦ anat. zaznavna območja območja v možganski skorji, kamor prihajajo vzburjenja iz čutil; psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje
2. ki se da zaznati: komaj zaznaven smehljaj; pritisk je vedno bolj zaznaven / čutno zaznaven svet; zvočno zaznavna stran česa / težko zaznavne povezave ugotovljive
3. publ. precej velik, precejšen: zaznavni uspehi; zaznavne razlike v pogledih; neurje je povzročilo zaznavno škodo

zaznávno

prisl.:

ob rahlem dihanju se ji komaj zaznavno dvigajo prsi

sam.: razlika med zaznavnim in namišljenim

SSKJ²

zaznávnost -i ž (á)
lastnost, značilnost zaznavnega: zaznavnost dihanja / čutna zaznavnost pojavov

SSKJ²

zazóbek -bka m (ọ̑)
nazaj obrnjen zob na kakem orodju, orožju, ki preprečuje, ovira izdrtje: narediti zazobke; puščica z velikimi zazobki; zazobek cepina
♦ teh. v kovino zasekani zobje, ki preprečujejo vrtenje nasajenega predmeta

SSKJ²

zazóbnica -e ž (ọ̑)
vet. zadebelina sluznice na sprednjem delu trdega neba tik za zgornjimi sekalci pri konju:

SSKJ²

zazoréti -ím dov., zazôrel in zazorèl in zazorél (ẹ́ í)
nar. dozoreti: koruza, pšenica je že zazorela

SSKJ²

zazoríti -ím tudi zazóriti -im dov., zazóril (ī í; ọ̄)
nav. 3. os., knjiž. začeti se, nastopiti: dan je zazoril / zazorila je zora / zvečer so zazorile rdeče svetilke zasvetile

zazoríti se

, tudi zazóriti se

brezoseb.

preiti iz noči v dan;

zdaniti se:

komaj se zazori, se že oglasijo prve ptice

še preden se je zazorilo, so šli na pot

pojaviti se, pokazati se:

na vzhodu se je zazorila zarja

SSKJ²

zazrcáliti se -im se dov. (á ȃ)
knjiž. zaradi odbijanja svetlobe v čem postati viden, pokazati se: luči so se zazrcalile v jezeru; v ogledalu se je zazrcalil njen obraz
// postati viden, pokazati se: na obrazu se zazrcali bojazen, otožnost; v očeh se zazrcali strah

SSKJ²

zazréti -zrèm dov., zazŕl (ẹ́ ȅ)
knjiž. zagledati: že od daleč je zazrl dekle; kmalu za ovinkom so zazrli kočo / zazreti komu v obraz, oči pogledati / z brezizraznim pogledom se je zazrl predse; zazrl se je skozi okno; zazrla se mu je naravnost v oči / zazreti se v preteklost

zazŕt

-a -o:

vase zazrt človek

ležala je, nepremično zazrta v strop

SSKJ²

zazŕtost -i ž (ȓ)
knjiž. zagledanost: zazrtost človeka v določen cilj / zazrtost v preteklost, spomine / zazrtost vase
// veliko navdušenje, zanos, prevzetost: onemeti od zazrtosti; romantična zazrtost

SSKJ²

zazvenčáti -ím dov., zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal (á í)
dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo; veriga zazvenči; ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale

SSKJ²

zazvenéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni
2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru
3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka
// s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo
// ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo
4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost
5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih

SSKJ²

zazvenketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da so šipe zazvenketale

SSKJ²

zazvénkniti -em tudi zazvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da je posoda na polici zazvenknila

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zazvončkáti -ám dov. (á ȃ)
star. zazvončkljati: kraguljčki so zazvončkali / dvakrat je zazvončkal

SSKJ²

zazvončkljáti -ám dov. (á ȃ)
1. dati kratke, visoke, zveneče glasove: zvonček zazvončklja
// povzročiti kratke, visoke, zveneče glasove: zazvončkljati z žlicami
2. ekspr. na rahlo zazvoniti: zvonovi so zazvončkljali

SSKJ²

zazvoníti -ím dov., zazvónil (ī í)
1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti
// povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon
2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih; v pisarni zazvoni telefon
3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela
4. ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili; veriga zazvoni
// povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi
● star. jeseni mu je zazvonilo je umrl; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše
♦ lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih

SSKJ²

zažágati -am dov. (ȃ)
1. začeti žagati: zažagati po narisani črti
2. z žago nekoliko zarezati: zažagati desko, drevo
3. z žaganjem narediti, izoblikovati v kaj: zažagati v letev široke reže
4. ekspr. oglasiti se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: škržati so spet zažagali
5. ekspr. rezko, monotono zasmrčati: ni vedel, da je v spanju večkrat zažagal

SSKJ²

zažaréti -ím dov. (ẹ́ í)
1. začeti žareti: popihal je in žerjavica je spet zažarela / megle so se razpršile in sonce je zažarelo / drevje je zažarelo v jesenskih barvah / nebo je zažarelo v večerni zarji
// žareč se pojaviti: na nebu je zažarelo sonce
2. ekspr. pokazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zažarel je od sreče, veselja / obrazi so jim zažareli v navdušenju
3. ekspr. odraziti se, pokazati se v živih barvah: sredi travnika so zažareli maki
// odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njenih očeh je zažarela ljubezen, moč

SSKJ²

zažarévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. večkrat zažareti: oglje zažareva / luči so zažarevale in ugašale / ekspr. oči ji zažarevajo v jezi

SSKJ²

zažaríti se -ím se tudi zažáriti se -im se dov., zažáril se (ī í; ā ȃ)
knjiž. odbiti močno svetlobo: lasje so se ji zažarili v zahajajočem soncu

SSKJ²

zaždéti -ždím dov., zaždì (ẹ́ í)
negibno, tiho obsedeti: zaždel je na soncu in poslušal žvrgolenje ptic
// nepremično, duševno odsotno se zagledati: podprl si je glavo in zaždel predse

SSKJ²

zažebljáti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. pribiti z žeblji: zažebljati letev

SSKJ²

zažêjati -am dov. (ȇ)
1. brezoseb. začutiti potrebo po pijači: po jedi ga je zažejalo; od vročine človeka zažeja; pren. zažejalo ga je po domovini, prijateljih
2. star. užejati: slana hrana ga je zažejala / pri delu se je zažejal

SSKJ²

zaželênost tudi zaželjênost -i ž (é)
lastnost, značilnost zaželenega: zaželenost dejanja; zaželenost in koristnost razprave

SSKJ²

zaželéti -ím dov., zažêlel (ẹ́ í)
izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti
● lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti

zaželéti si

stil. zaželéti

začutiti željo po čem:

zaželeti si svežega kruha, hladne vode

zaželeti si mir, svobodo

zaželel si je pogovora s prijateljem

zaželela si je, da bi bila daleč proč

začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: čutil je, da si ga je zaželela; zelo si jo je zaželel

●

star. dobil boš vse, kar boš zaželel kar se ti bo zahotelo; star. zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov zahotelo se mu je

zaželèn

tudi zaželjèn -êna -o

deležnik od zaželeti:

najti zaželeni mir

z vznesenimi besedami zaželena sreča

prišla je zaželena svoboda

zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši

ki si ga kdo želi:

roditi zaželenega otroka

/ zaželen gost; opazil je, da pri njih ni zaželen dobrodošel

ki se zahteva:

raziskava ni dala zaželenih rezultatov

zaželena kakovost, lastnost

/ za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne izkušnje

/ izročiti kupcu zaželeno blago iskano, naročeno; sam.: zaželeno podčrtajte

SSKJ²

zaželjív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki vzbuja željo: nobena reč se mu ne zdi zaželjiva

SSKJ²

zažémati -am nedov. (ẹ̑)
knjiž. stiskati1: obleka ji zažema pas / zažemati ustnice

zažémati se

zajedati se:

vrv se mu je zažemala v dlani

SSKJ²

zaženílo -a s (í)
nekdaj denar, premoženje, ki ga ženin da, zapiše nevesti za prineseno doto:

SSKJ²

zaženíti -žénim dov. (ī ẹ́)
nekdaj dati kot zaženilo: nevesti je zaženil pol posestva

SSKJ²

zažéti -žmèm tudi -žámem dov., zažmì zažmíte in zažêmi zažemíte; zažél; nam. zažét in zažèt (ẹ́ ȅ, á)
knjiž. stisniti: zažeti komu roko / zažeti z obvezo / zažeti ustnice / srce mu je zažel strah

zažéti se

zajesti se:

jermen se mu je zažel v meso

zažét

-a -o:

tesno zažet pas

zažete ustnice

SSKJ²

zažgáti -žgèm dov., zažgál (á ȅ)
1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje
// dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo
2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline
3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala
● ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek

zažgáti se

narediti samomor z zažigom samega sebe:

iz protesta se zažgati

zažgán

-a -o:

zažgan kruh

zažgana hiša

zažgana trava

sam.: duh po zažganem

SSKJ²

zažgoléti -ím dov. (ẹ́ í)
1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: na veji je zažgolel slavček
● ekspr. deklice so zažgolele pesem s prijetnimi, visokimi glasovi zapele
2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: tudi jaz grem z vami, je zažgolela

SSKJ²

zažíg -a m (ȋ)
glagolnik od zažgati: zažig drv / zažig ognja / zažig kadila

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zažigálec -lca [zažigau̯ca] m (ȃ)
1. kdor kaj zažiga: zažigalec smeti, trave / zažigalec možnarjev
2. star. požigalec: zažigalca še niso našli

SSKJ²

zažigálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na zažiganje: zažigalna naprava; zažigalna snov / zažigalna bomba, mina / zažigalna vrvica vžigalna vrvica
2. ekspr. ki povzroča, vzbuja zelo naklonjen odziv: predstava je bila res zažigalna

SSKJ²

zažigálnica -e ž (ȃ)
1. sežigalnica: regijska zažigalnica industrijskih odpadkov
2. zastar. vžigalna vrvica: puške so vžigali z zažigalnicami

SSKJ²

zažigálnik -a m (ȃ)
knjiž. vžigalnik: prižgati z zažigalnikom / aktivirati bombo z zažigalnikom

SSKJ²

zažigálo -a s (á)
knjiž. vžigalo1: prižgati z zažigalom / nekdaj dolgo železno zažigalo za možnarje

SSKJ²

zažíganje -a s (ī)
glagolnik od zažigati: zažiganje slame / zažiganje ognja / zažiganje knjig

SSKJ²

zažígati -am nedov. (ī ȋ)
1. delati, povzročati, da kaj zagori: zažigati drva, slamo / zažigati ogenj / zažigati možnarje / star. zažigati cigareto, pipo prižigati; pren., ekspr. zažigati v srcih ljubezen
● ob prihodu Turkov so zažigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki
// dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažigati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažigati oljkove vejice ob grmenju
2. z ognjem, plamenom uničevati: zažigati dračje, vejevje; zažigati hiše, knjige
3. knjiž. razvnemati, spodbujati: zažigati upor / njegove besede zažigajo smeh

SSKJ²

zažíngati -am dov. (ȋ)
nižje pog. zapeti2: fantje so veselo zažingali; zažingati pesem

SSKJ²

zažírati -am nedov. (ī ȋ)
ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitajo mu, da jih zažira

zažírati se

s prislovnim določilom

z žretjem, grizenjem prodirati v kaj:

črvi se zažirajo v les

pren., ekspr. strah se zažira v ljudi

zaradi delovanja določene sile prihajati v kako snov:

žaga se zažira v deblo

voz se je zažiral v razmočena tla

/ vodna struga se zažira vse globlje

prihajati skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani:

prah se zažira v obleko

/ rja se zažira v kovino

/ saje so se zažirale v kožo

●

ekspr. tovarna se zažira v polje sega

SSKJ²

zažíva prisl. (ȋ)
knjiž. za življenja, v življenju: tako priznanje zaživa malokdo prejme; še zaživa si je izbral naslednika

SSKJ²

zaživéti -ím dov., zažível (ẹ́ í)
1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
// začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele
4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo
5. ekspr. postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi
● knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil

SSKJ²

zažlébiti -im tudi zažlebíti -ím dov., zažlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
narediti, da ima kaj žleb, žlebove: zažlebiti desko, tram

SSKJ²

zažlíndrati -am dov. (ȋ)
metal. povzročiti, da se določene sestavine rude in dodatkov spremenijo v žlindro: zažlindrati primesi

SSKJ²

zažlobudráti -ám dov. (á ȃ)
1. dati glasove kot voda pri močnem vretju: juha v loncu je zažlobudrala; brezoseb. v kotličku je zažlobudralo
2. ekspr. nerazločno, hitro reči, povedati: mimogrede je nekaj zažlobudral / hvala, nasvidenje, so zažlobudrale vsevprek

SSKJ²

zažmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. napol zapreti oči: pogledal je proti luči in zažmeril
// pogledati z napol zaprtimi očmi: zažmeriti v sonce

SSKJ²

zažmíkati -am dov. (ȋ)
1. zastar. dati kratke, tleskajoče glasove: razmočena zemlja je zažmikala pod nogami; brezoseb. v čevljih mu je zažmikalo
2. nar. vzhodno zmečkati, stlačiti: zažmikati peso in krompir za prašiče

SSKJ²

zažmŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
nar. zamežikati: pozdravil je in zažmrkal / zažmrkati z očmi

SSKJ²

zažmúriti -im dov. (ū ȗ)
nar. napol zapreti oči: sedel je in zažmuril
// pogledati z napol zaprtimi očmi: zažmuriti v sonce

SSKJ²

zažréti -žrèm dov., zažŕl (ẹ́ ȅ)
nizko porabiti, zapraviti za jed, hrano: zažrli so celo plačo; vse zažre in zapije

zažréti se

ekspr., s prislovnim določilom

z žretjem, grizenjem prodreti v kaj:

črv se zažre v les

/ klop se zažre v kožo

/ medved se je zažrl v tjulnjev drob zagrizel; pren. dvomi so se zažrli vanj

zaradi delovanja določene sile priti v kako snov:

kolesa so se zažrla v blato

žaga se zažre v deblo

/ vrv se mu je zažrla v dlani

/ steza se zažre v pobočje

priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani:

prah, umazanija se zažre v preprogo

/ rja se zažre v kovino

●

ekspr. avtomobil se je zažrl v strmino s težavo zapeljal; ekspr. zažreti se v branje, delo začeti intenzivno brati, delati

zažŕt

-a -o:

zažrt madež

v roke zažrta vrv

SSKJ²

zažuboréti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: potok, studenec zažubori / vodomet glasneje zažubori / ekspr.: sredi puščave zažubori studenec se žuboreč pojavi; curek vina je zažuborel v majoliko žuboreč stekel
2. ekspr. rahlo, lahkotno se zaslišati: iz radia je zažuborela violina
3. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: zažuborela mu je nekaj prijaznih besed / rada te imam, je zažuborela deklica
// živahno, lahkotno zapeti: na češnji so zažuboreli ščinkavci

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zažúgati -am dov. (ū)
1. zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: hudomušno, skrivaj mu je zažugal / zažugati s pestjo
2. ekspr. zagroziti, zapretiti: zažugali so mu, da ga bodo pretepli; zažugati komu s kaznijo

SSKJ²

zažulíti in zažúliti -im dov. (ī ú)
knjiž. ožuliti: novi škornji so ga zažulili

SSKJ²

zažúrati -am dov. (ȗ) pog.
preživeti čas v družbi, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom: zažurati s prijatelji; pošteno, noro zažurati; iti ven in zažurati

SSKJ²

zažvenketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ob sunku so zažvenketale šipe; udaril je s pestjo po mizi, da je vse zažvenketalo / kosi stekla so zažvenketali po tleh žvenketajoč padli
// povzročiti ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: zažvenketati s kovanci

SSKJ²

zažvenkljáti -ám dov. (á ȃ)
na rahlo zažvenketati: kozarci na pladnju so zažvenkljali / pred hišo so zažvenkljali zvončki zazvončkljali / zažvenkljati s kovanci v žepu

SSKJ²

zažvénkniti -em in zažvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so zažvenknile ob strelu

SSKJ²

zažvepláti -ám dov. (á ȃ)
agr. razkužiti z žveplovim dimom: zažveplati shrambo, sode

SSKJ²

zažvížgati -am dov. (í)
1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visoke, ostre glasove: zažvižgal je in zapel; glasno, predirljivo, tiho zažvižgati / zažvižgati na prste, skozi zobe / zažvižgati znano melodijo
2. z žvižganjem dati znamenje: ko bom zažvižgal, pridi; zažvižgati psu
● pog. sodnik je zažvižgal konec igre zapiskal
3. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva zažvižga; brezoseb. v daljavi je nekaj zažvižgalo
// oglasiti se s takimi glasovi: v vrhu češnje je zažvižgal kos
4. ekspr. dati žvižganju podobne glasove: burja je zažvižgala / bič je zažvižgal po zraku; krogle so zažvižgale nad glavami
// povzročiti žvižganju podobne glasove: zažvižgati s šibo po zraku

SSKJ²

zažvrgoléti -ím dov. (ẹ́ í)
1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: ptica je priletela na okno in zažvrgolela
2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: dobro jutro, je zažvrgolela

SSKJ²

zbádanje -a s (ȃ)
glagolnik od zbadati: zbadanje trnja / zbadanje z iglo, nožem / čutiti zbadanje pri dihanju; zbadanje v prsih / prenašati zbadanje prijateljev; dobrodušno, pikro zbadanje

SSKJ²

zbádati -am nedov. (ȃ)
1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: njegova brada jo je zbadala; strnišče zbada v bose noge / trnje zbada bode / ekspr.: burja zbada v obraz; mraz je zbadal do kosti
// brezoseb. čutiti ostro bolečino: pri srcu, v prsih, pod lopatico ga zbada
2. s koničastim predmetom povzročati komu bolečino: nehaj me zbadati; zbadati z buciko, iglo, s šivanko; zbadati koga z nožem
// s koničastim predmetom preizkušati kaj: zdravnik ga je zbadal na različnih mestih
3. ekspr. povzročati duševno bolečino, trpljenje: njeni očitki ga zbadajo
// s premišljenimi, posmehljivimi besedami prizadevati, žaliti: rad zbada; žena ga zbada, kadar more; hudomušno zbadati; kar naprej se zbadata / zbadati s pikrimi besedami
● jezdec je zbadal konja z ostrogami spodbadal

zbadajóč

-a -e:

zbadajoč konja se je pognal v dir

zbadajoče besede

zbadajoče bolečine

prisl.: zbadajoče odgovoriti, reči

SSKJ²

zbadljáj -a m (ȃ)
zbodljaj: zbadljaj s šivanko / ni se menil za očitke in zbadljaje

SSKJ²

zbadljív -a -o prid.(ī í)
ki rad prizadeva, žali koga z zanj neprijetnimi, posmehljivimi besedami: zbadljiv človek; zbadljiva ženska / imeti zbadljiv jezik
// ki vsebuje, izraža posmehljiv, nedobrohoten odnos do koga: zbadljiva beseda, opazka, pripomba; zbadljiva pesem; zbadljivo ime

zbadljívo

prisl.:

zbadljivo odgovoriti, vprašati

sam.:, ekspr. rad zine kako zbadljivo

SSKJ²

zbadljívec -vca m (ȋ)
ekspr. zbadljiv človek: zbadljivci so mu zoprni; posmehljivec in zbadljivec

SSKJ²

zbadljívka -e ž (ȋ)
1. zbadljiva beseda, pripomba: vse zbadljivke je mirno prenesel; hudomušna, jedka, ekspr. strupena zbadljivka
// pesem, zgodba, navadno kratka, ki na zbadljiv način prikazuje določene osebe, stvari ali dogodke: peti, pisati zbadljivke; šaljivke in zbadljivke
2. ekspr. zbadljiva ženska: ne mara te zbadljivke

SSKJ²

zbadljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zbadljivega: moti jih njegova zbadljivost / v odgovoru je začutila zbadljivost / zavrnil ga je z lahkotno zbadljivostjo

SSKJ²

zbalansíranje tudi izbalansíranje tudi zbalancíranje tudi izbalancíranje -a s (ȋ)
glagolnik od zbalansirati: zbalansiranje krmilne naprave

SSKJ²

zbalansírati -am tudi izbalansírati -am tudi zbalancírati -am tudi izbalancírati -am dov. (ȋ)
1. spraviti v ravnotežje: zbalansirati jadrnico / zbalansirati krmilno napravo
2. ekspr. loveč ravnotežje prinesti: srečno je zbalansiral poln pladenj na mizo

zbalansíran

tudi izbalansíran tudi zbalancíran tudi izbalancíran -a -o:

zbalansirano krmilo

SSKJ²

zbalírati -am dov. (ȋ)
zviti, stisniti in pripraviti za shranjevanje, transport: zbalirali so več ton sena; zbalirati in uskladiščiti velike količine slame

SSKJ²

zbanalizírati -am dov. (ȋ)
narediti kaj pusto vsakdanje, plehko, nepomembno: priredba je dramo zbanalizirala; okus poslušalcev se je zbanaliziral

zbanalizíran

-a -o:

zbanalizirani pogovori

zbanalizirano pojmovanje česa

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zbankrotírati -am dov. (ȋ)
narediti bankrot, gospodarsko propasti: trgovec je zbankrotiral
// ekspr. idejno, moralno propasti: stranka je zbankrotirala

zbankrotíran

-a -o:

zbankrotirano podjetje

SSKJ²

zbarantáti -ám tudi izbarantáti -ám dov. (á ȃ)
pog. pogoditi se za ceno: dolgo sta barantala, nazadnje sta le zbarantala; zbarantati za kravo; prim. izbarantati

SSKJ²

zbásati zbášem tudi zbásam dov., tudi zbasájte; tudi zbasála (á ȃ)
pog. stlačiti, zriniti: zbasati stvari v nahrbtnik / zbasati glavo skozi lino / vse ujetnike so zbasali v en vagon; zbasati se na avtobus
● pog., ekspr. zbasali so ga v zapor zaprli so ga; pog., ekspr. vse, kar vidi, zbaše vase poje

SSKJ²

zbáti se zbojím se dov., zbój se zbójte se; zbál se (á í)
1. začutiti strah: zbal se je in zbežal; zbati se nasprotnika, psa; zboji se vsakega šuma; star. nikogar se ne zboji, takšen hrust je ustraši
// začutiti strah pred čim neprijetnim: zbala se je moževe jeze / zbati se mraza
// začutiti strah pred čim sploh: zbati se odgovornosti, stroškov; zbal se je pogovora s predstojnikom
2. začutiti zaskrbljenost, vznemirjenost: zbala se je za otroka; zbati se za zdravje; zbal se je, da ga ne bi prizadel, užalil

SSKJ²

zbêbiti -im tudi zbébiti -im dov. (é ȇ; ẹ́ ẹ̑)
slabš. poneumiti: vino zbebi človeka; s svojimi idejami je vse zbebil; čisto se je zbebil

zbêbljen

tudi zbébljen -a -o:

zbebljen človek

SSKJ²

zbéganec -nca m (ẹ̑)
zbegan človek: tolažiti zbeganca

SSKJ²

zbéganost -i ž (ẹ̑)
stanje zbeganega človeka: loteva se ga zbeganost; novica je povzročila zbeganost; v zbeganosti se je izdal; zbeganost otrok

SSKJ²

zbégati -am dov. (ẹ̑)
spraviti v zmedenost, v zmoto: njegov prihod je ljudi zbegal; vprašanje ga je zbegalo; s svojim govorjenjem je zbegal dekle; fant se je zbegal in ni znal odgovoriti / strel je zbegal ptice

zbégan

-a -o:

zbegan človek

zbegan pogled

biti popolnoma zbegan

živali so zbegane tekale po kletki

prisl.: zbegano odgovoriti, se ozirati

SSKJ²

zbégniti -em tudi izbégniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. zbežati, uiti: vsi so zbegnili; zbegnil je čez mejo / spanec mu je zbegnil z oči; prim. izbegniti

SSKJ²

zbeléti -ím dov., zbéli (ẹ́ í)
postati bel, svetel: lasje so mu zbeleli

SSKJ²

zbelíti in zbéliti -im dov. (ī ẹ́) zastar.
1. obeliti1: sonce zbeli zavese / skrbi so mu zbelile lase
2. razbeliti: poletna pripeka je zbelila skale

zbéljen

-a -o:

snežno zbeljen prt

od sonca zbeljeno kamenje

SSKJ²

zberáčiti -im dov. (á ȃ)
z beračenjem priti do česa: zberačiti denar, živež; prim. izberačiti

SSKJ²

zbesedíčiti se -im se dov. (í ȋ)
nar. spreti se, sporeči se: zbesedičiti se s sosedom

SSKJ²

zbeséditi se -im se dov. (ẹ̄ ẹ̑)
nar. spreti se, sporeči se: zaradi otrok se večkrat zbesedijo; zbesediti se s sosedi

SSKJ²

zbesnélec -lca [zbesneu̯ca] m (ẹ̑)
ekspr. zbesnel človek: miriti zbesnelca; vpila sta kot zbesnelca

SSKJ²

zbesnélost -i ž (ẹ́)
stanje zbesnelega: v zbesnelosti ne ve, kaj dela

SSKJ²

zbesnéti -ím dov., zbêsni in zbésni (ẹ́ í)
1. v dejanju pokazati svoj bes: zbesnel je in začel pretepati otroke; če mu kdo nasprotuje, zbesni
2. ekspr. nastopiti z veliko silo: za vasjo je zbesnel boj / morje je zbesnelo

zbesnèl

in zbesnél -éla -o:

zbesnel človek

vpije kot zbesnel

zbesnela množica

SSKJ²

zbesníti -ím dov., zbêsni in zbésni; zbésnil (ī í)
spraviti v besnost: tako ravnanje ga je zbesnilo

SSKJ²

zbetonírati -am dov. (ȋ)
narediti, sezidati z betonom: zbetonirati prvo ploščo, temelje

zbetoníran

-a -o:

dobro zbetoniran rov

SSKJ²

zbezáti -ám [zbəzati] dov. (á ȃ)
z rahlim drezanjem spraviti kam, od kod: zbezati kamenček v luknjo
// z nadlegovanjem, drezanjem spraviti kam, od kod: zbezali so ga s pograda; počasi so ga le zbezali na noge; prim. izbezati

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zbezljáti -ám [zbəzljati in zbezljati] dov. (á ȃ)
1. začeti bezljati: krave so zbezljale; zaradi muh, vročine živina zbezlja
// bezljajoč uiti: žrebiček je zbezljal iz hleva; ovce so zbezljale v gozd
// pog. zdirjati, zdivjati: otroci so zbezljali čez cesto
2. ekspr. začeti se zelo hitro premikati: kazalci merilnika hitrosti so kar zbezljali
3. pog., ekspr. začeti se lahkomiselno izživljati, zlasti spolno: fant je zbezljal; pustila je moža in zbezljala
● ekspr. cene so zbezljale so se (hitro) zvišale; ekspr. srce mu je zbezljalo od veselja postal je zelo vesel

zbezlján

-a -o:

zbezljana krava

SSKJ²

zbežáti -ím dov., zbéži; zbéžal tudi zbêžal (á í)
1. hitro se umakniti iz strahu, pred nevarnostjo: ko je zaslišal ropot, je zbežal; zbežati v gozd; zbežati pred zasledovalci; pren. rad bi zbežal pred samim seboj
2. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: zbežati iz taborišča, od doma; zbežati pred nacističnim preganjanjem
3. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: zardela je in zbežala iz sobe; zbežati na vrt; pren. njegove misli so zbežale nekam daleč
4. ekspr. miniti, izginiti: čas hitro zbeži; ljubezen, veselje zbeži; lepe sanje so zbežale

SSKJ²

zbíčati -am dov. (ī ȋ)
1. natepsti, pretepsti z bičem: zbičati do krvi
2. knjiž. z udarci z bičem zbuditi, spraviti v dejavnost: zbičati hlapce pokonci / zbičati ljudstvo iz mrtvila
3. knjiž., ekspr. vznemiriti, razvneti: znala mu je zbičati strasti; prim. izbičati

SSKJ²

zbijálec -lca [zbijau̯ca] m (ȃ)
1. kdor kaj zbija: zbijalec zabojev
2. igr., šport. balinar, ki zbija: zbijalec je bil zelo uspešen
● ekspr. bil je velik zbijalec šal pripovedovalec šal; šaljivec

SSKJ²

zbíjanica -e ž (ī)
nar. prekmursko hiša, narejena iz zbite ilovice: s slamo krita zbijanica

SSKJ²

zbíjanje -a s (í)
glagolnik od zbijati: zbijanje desk; stroj za zbijanje podplatov / zbijanje okvirov, zabojev / zbijanje cene / bližanje in zbijanje pri balinanju

SSKJ²

zbíjati -am nedov. (í)
1. s tolčenjem, udarjanjem delati, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbijati deske, letve; zbijati podplate; zbijati bruna z lesenimi klini
// na tak način delati, izdelovati: zbijati okvire, zaboje; v prostem času vedno kaj zbija
2. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: zbijati sneg, zemljo
3. s silo, močnimi udarci odstranjevati s česa: zbijati klobuke z glav / vihar zbija sadeže z dreves
4. ekspr. zniževati: zbijati vročino z zdravili / zbijati ceno
5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, drugi čok: bližati in zbijati
● ekspr. zbijati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. otroci zbijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; ekspr. zbijati po vratih razbijati
♦ etn. zbijati kozo, svinjo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; zbijati lonec otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; prim. izbijati

SSKJ²

zbíksati -am dov. (í)
pog. zloščiti: zbiksati čevlje

zbíksan

-a -o:

zbiksani škornji

zbiksana tla

SSKJ²

zbír -a m (ȋ)
kar se zbere in tvori celoto: zbir gradiva, podatkov / zbir točk se s tem ne spremeni / zbir predpisov skupek

SSKJ²

zbirálec -lca [zbirau̯ca tudi zbiralca] m (ȃ)
1. kdor kaj zbira: potrpežljiv in natančen zbiralec gradiva; ekspr. zbiralec novic / zbiralec starega železa / zbiralec podpisov / veliko teh slik je pri zbiralcih umetnin; strasten zbiralec knjig, znamk / zbiralci ljudskih pesmi
2. zbiralnik: zbiralec za vodo

SSKJ²

zbirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zbiranje: zbiralno delo raziskovalcev je zaključeno / zbiralna akcija / zbiralna strast / zbiralni jašek; zbiralno jezero se hitro prazni
♦ fiz. zbiralne leče leče, ki so ob robu tanjše kot na sredini

SSKJ²

zbiralíšče -a s (í)
kraj, prostor za zbiranje: zbirališče papirja, rabljenih predmetov / iti na zbirališče; priljubljeno zbirališče mladih; zbirališče izletnikov je na trgu

SSKJ²

zbirálka -e [zbirau̯ka tudi zbiralka] ž (ȃ)
ženska, ki kaj zbira: bila je zbiralka mleka za to vas / zbiralka znamk
// kar kaj zbira: živčne celice so zbiralke informacij

SSKJ²

zbirálnica -e ž (ȃ)
prostor za zbiranje česa: kemična čistilnica ima zbiralnice po vsem mestu; v zbiralnici grozdje sortirajo; zbiralnica za mleko
♦ ptt poštna zbiralnica najmanjša enota pošte, ki posreduje poštne pošiljke na območjih brez redne dostave

SSKJ²

zbirálnik -a m (ȃ)
1. zaprt prostor ali posoda za zbiranje in shranjevanje navadno večjih količin plina, tekočine: zbiralnik se polni; zgraditi zbiralnik; velik podzemni zbiralnik / plinski, vodni zbiralnik; plavajoči zbiralnik nafte; zbiralnik za mleko
2. priprava za zbiranje in shranjevanje energije: sonce ogreva zbiralnike na strehah / parni, toplotni zbiralnik; sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka

SSKJ²

zbirálo -a s (á)
1. knjiž. kraj, prostor, kjer se kaj zbira: kotanje so zbirala nesnage
// priprava za zbiranje: pomagal si je z nekakšnim zbiralom
2. mont. sredstvo, ki se doda vodi, da postane površina mineralnih delcev neomočljiva in se ti zbirajo v peni na površini: dodati zbiralo

SSKJ²

zbirálski -a -o [zbirau̯ski tudi zbiralski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na zbiralce: zbiralsko delo / zbiralska strast

SSKJ²

zbíranje -a s (ī)
glagolnik od zbirati: zbiranje in urejanje gradiva / zbiranje oblek, obutve za pomoč poplavljencem / ločeno zbiranje zbiranje, navadno odpadkov, z razvrščanjem po lastnostih / začel je z zbiranjem pristašev / njegov konjiček je zbiranje starega denarja, znamk / javno, množično zbiranje prebivalstva

SSKJ²

zbirátelj -a m (ȃ)
kdor kaj zbira: prizadeven, zaslužen zbiratelj ljudskega blaga; zbiratelj knjig, starin; ljubitelji in zbiratelji

SSKJ²

zbiráteljica -e ž (ȃ)
ženska, ki kaj zbira: navdušena, vneta zbirateljica ljudskega izročila; strastna zbirateljica umetnin; zbirateljica figuric, knjig, razglednic, starih ur

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zbiráteljski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zbiratelje: zbirateljsko delo / zbirateljska strast, vnema

SSKJ²

zbiráteljstvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki se ukvarja z zbiranjem: spodbujati, usmerjati zbirateljstvo; knjižno zbirateljstvo; zbirateljstvo starin

SSKJ²

zbírati -am nedov. (ī í)
1. delati, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: otroci so zbirali kamenčke; zbirati na kup / zbirati dokaze, podatke; potrpežljivo zbira gradivo za svojo nalogo; zbirati rastline v študijske namene
// delati, da prihaja skupaj večja količina česa sploh: zbirati hrano, obleko, prostovoljne prispevke; mlekarne zbirajo mleko po posameznih krajih; zbirati staro železo / zbirati denar za nakup stanovanja / zbirati naročnike za novo revijo; zbirati podpise, prijave
2. delati, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbirati delavce za delo na polju; rad zbira otroke okrog sebe / sovražnik že zbira vojsko / pastirji zbirajo čredo
3. delati, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno tekočino zbirajo v posebnih posodah / leče zbirajo ali razpršujejo svetlobne žarke / ekspr. to jezero zbira vodo več rek v to jezero se izliva voda
4. prizadevati si priti do večje količine navadno istovrstnih predmetov, stvari in jih sistematično urejati: zbirati hrošče, znamke; že od mladosti zbira stare knjige / zbirati ljudske pripovedke
5. delati, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbirala je moči, da bi vzdržala; dolgo je zbiral pogum, da ji je priznal ljubezen
● bibl. zbirati komu žerjavico na glavo z dobroto vzbujati tistemu, ki komu prizadeva hudo, slabo vest

zbírati se

prihajati kam v večjem številu, navadno z določenim namenom:

na tej gori se zbirajo planinci

okrog njega, pri njem se zbirajo otroci

ob nedeljah se zbirajo v kavarni, pod lipo

množično se zbirati

/ družina se je ravno zbirala h kosilu; gostje se že zbirajo prihajajo

/ zbirati se v skupine, po skupinah

prihajati skupaj, na eno mesto:

na nebu se zbirajo temni oblaki

odvečna voda se zbira v kanalu

/ v ustih so se mu začele zbirati sline

ekspr.

pojavljati se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo:

grenkoba, maščevalnost se ji je zbirala v srcu

/ v njem se zbira jeza

prihajati v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na določeno stvar:

dolgo se je zbiral, preden je kaj povedal

●

ekspr. nad deželo se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. okrog cerkve so se zbirale kmečke hiše so bile, nastajale; šalj. babe se zbirajo, dež bo

zbirajóč

-a -e:

na trgu zbirajoči se ljudje

SSKJ²

zbirčen ipd. gl. izbirčen ipd.

SSKJ²

zbírčica -e ž (ȋ)
manjšalnica od zbirka: zbirčica novel

SSKJ²

zbírek -rka m (ȋ)
knjiž. zbir: zbirek podatkov

SSKJ²

zbíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zbiranje: zbirni jašek za odvod padavin; zbirno jezero / priti na zbirni prostor; zbirno središče; zbirno taborišče za begunce
♦ jezikosl. zbirno ime skupno ime; ptt zbirna pošta; rač. zbirni jezik programski jezik za pisanje programa, neposredno razumljivega računalniku

SSKJ²

zbírica in zbírca -e ž (ȋ)
nar. vzhodno, nekdaj dajatev učitelju ali cerkvenim ljudem; bera: dajati, pobirati zbirico; vinska zbirica; zbirica koruze, rži in pšenice

SSKJ²

zbírka -e ž (ȋ)
1. kar je nabrano, zbrano: zbirka dokazov se veča; dopolnjevati zbirko narečnih besed; to delo je zbirka nasprotujočih si trditev; ekspr. kupil mu je celo zbirko svinčnikov veliko
2. navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih: imeti, urejati zbirko hroščev; dragocena zbirka starih knjig, listin; zbirka matematičnih nalog; velika zbirka plošč, znamk / muzejska zbirka; stalna razstavna zbirka
3. skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih merilih: zbirka obsega petnajst enot; prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja / redna zbirka Mohorjeve družbe / delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci / knjižna zbirka
4. delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela: zbirka je izšla v samozaložbi; ponatisniti, urediti zbirko aforizmov; te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v zbirko; samostojna pesniška zbirka / Župančičeva zbirka Samogovori
● star. organizirala je zbirko v prid revnih otrok zbiranje denarja, (rabljenih) stvari
♦ filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih; tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko; rač. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri računalniku

SSKJ²

zbírkica -e ž (ȋ)
manjšalnica od zbirka: zbirkica pesmi

SSKJ²

zbírnik -a m (ȋ)
1. fin. knjigovodska listina s končnimi, skupnimi podatki iz več knjigovodskih listin ali pomožnih knjig: sestavljati poročila in zbirnike
2. rač. računalniški program, ki prebere program v zbirnem jeziku kot podatek in ga nato prevede v računalniku razumljiv kod: prevajalnik in zbirnik

SSKJ²

zbirokratizírati -am dov. (ȋ)
nav. slabš. uvesti birokratizem: zbirokratizirati družbene odnose, poslovanje; podjetje se je zbirokratiziralo / vodstvo se je zbirokratiziralo
● slabš. zbirokratizirati ljudi povzročiti, da postanejo formalistični, neživljenjski

zbirokratizíran

-a -o:

zbirokratiziran državni aparat

zbirokratizirana inteligenca

življenje je postalo zbirokratizirano

SSKJ²

zbiseriti gl. izbiseriti

SSKJ²

zbistrítev tudi izbistrítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zbistriti: zbistritev razuma / zbistritev pojmov

SSKJ²

zbistríti -ím tudi izbistríti -ím dov., zbístril tudi izbístril; zbistrèn tudi izbistrèn (ī í)
razviti sposobnost za mišljenje: zbistriti komu pamet, razum / zbistriti spoznavni čut / ekspr. učitelj je skušal otrokom zbistriti glave
// narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: kritika je zbistrila pogled na umetnino; zbistriti nerešena vprašanja; pojmi so se sčasoma zbistrili
● hlad, sveži zrak človeka zbistri ga naredi sposobnega mišljenja; star. pijanec se je v hipu zbistril streznil

zbistríti se

tudi izbistríti se

postati bister, zelo prozoren:

voda se je zbistrila

mošt se v nekaj dneh zbistri

/ ekspr. megleno ozračje se je zbistrilo

●

ob pogledu na planine so se mu oči zbistrile je postal vesel, veder

SSKJ²

zbíti zbíjem dov., zbìl (í ȋ)
1. s tolčenjem, udarjanjem narediti, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbiti bruna, deske; zbiti z lesenimi klini, žeblji
// na tak način narediti, izdelati: zbiti oder, okvir, splav; iz desk zbiti mizo
2. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: zbiti ilovico za tla; zbiti sneg z lopato / dež je zbil zemljo
// ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: stavec je vrste preveč zbil / zbiti besedilo
3. s silo, močnimi udarci odstraniti s česa: zbiti komu klobuk z glave; s kamnom zbiti veverico z drevesa / ploha je zbila cvetje s kostanjev / z enim zamahom ga je zbil na tla podrl / ekspr. voznik je zbil kolesarja, pešca zadel in poškodoval
4. ekspr. znižati: zbiti vročino z zdravili / zbiti ceno
5. ekspr. zelo utruditi: dolga pot ga je zbila; človek se z napornim delom zbije
● ekspr. fantje so ga zbili, da je obležal nezavesten pretepli; pog. zaletel se je in zbil avtomobil zelo poškodoval; ekspr. zbiti sovražnikovo letalo sestreliti; ekspr. ljudi so zbili v živinske vagone stlačili, strpali; ekspr. toča je zbila žito pobila
♦ igr., šport. zbiti nasprotnikovo kroglo z metom krogle jo odstraniti

zbít

-a -o:

zbit sneg

članek se težko bere, ker je preveč zbit

hiša iz zbite ilovice

zbita zemlja

na hitro zbito ležišče

biti zbit od napornega dela, hoje

●

pog. zbit kot turška fana zelo

♦

agr. zbit klas, lat klas, lat, ki ima zrna razvrščena brez presledkov; obrt. zbita obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lesenimi žebljički;

prim. izbiti

SSKJ²

zbítost -i ž (ȋ)
značilnost, stanje zbitega: zbitost snega, zemlje / ekspr. zbitost dogajanja v povesti / ekspr.: čutiti zbitost; duševna, telesna zbitost
♦ agr. zbitost klasa

SSKJ²

zblátiti -im dov. (á ā)
star. umazati z blatom: zblatiti sobo; zblatiti si čevlje

SSKJ²

zblaznéti -ím dov. (é í)
1. postati blazen: v zaporu je zblaznel; od strahu je skoraj zblaznela; mislil je, da bo zblaznel, tako mu je bilo hudo / ekspr. ko je to slišal, je čisto zblaznel
2. ekspr. začeti se zelo hitro, neenakomerno premikati: merilni aparati so zblazneli

zblaznèl

in zblaznél -éla -o:

zblaznel človek

zblaznel od bolečine

SSKJ²

zblázniti -im dov. (á ȃ)
knjiž. spraviti v veliko zmedenost, v zmoto: s svojim govorjenjem ga je zblaznil

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zblebetati gl. izblebetati

SSKJ²

zbledélost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zbledelega: zbledelost blaga / knjiž. časovna zbledelost zgodbe

SSKJ²

zbledéti -ím dov., zblédi tudi zblêdi (ẹ́ í)
1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago na soncu zbledi; rastline v temi zbledijo / barva sčasoma zbledi
// star. prebledeti: ob teh besedah je zbledel / njegov obraz je zbledel
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zbledele / modrina neba je zbledela / sončni zahod je zbledel v mrak prešel
3. knjiž. postati manj izrazit: doživetje je že precej zbledelo; njena podoba mu je zbledela; spomin na tiste čase ne bo zbledel / nasmeh na njegovem obrazu je zbledel

zbledèl

in zbledél -éla -o:

zbledel rokopis

zbledeli spomini

zbledela obleka

SSKJ²

zbledévati -am nedov. (ẹ́)
1. izgubljati prvotno izrazito barvo: obarvane sveče zbledevajo / barve sčasoma zbledevajo
// star. prebledevati: med govorjenjem je zardeval in zbledeval
2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luna zbledeva
3. knjiž. postajati manj izrazit: spomini na tiste čase zbledevajo

SSKJ²

zbledíti -ím dov., zblédi tudi zblêdi; zblédil (ī í)
narediti kaj bledo: bolezen ji je zbledila lica / mesečina je zbledila nebo

SSKJ²

zblefírati -am dov. (ȋ) pog.
s pretvarjanjem narediti, da je kaj videti drugačno od resničnega: kakovosti ni mogoče zblefirati

SSKJ²

zblekniti gl. izblekniti

SSKJ²

zblestéti -ím dov., zblésti in zblêsti (ẹ́ í)
knjiž. zableščati se, zasvetiti se: na nebu so zblestele zvezde

SSKJ²

zblêsti se zblêdem se dov., zblêdel se in zblédel se, zblêdla se, stil. zblèl se zblêla se (é)
s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici začeti zmedeno govoriti: bolniku se je zbledlo
// ekspr. postati zmeden, nerazsoden: zbledlo se ji je; od strahu se mu je zbledlo

SSKJ²

zblínčiti -im dov. (ȋ)
nar. zmlinčiti: s puškinim kopitom je zblinčil čelado / zblinčiti posodo obtolči

SSKJ²

zblíniti -im dov. (í ȋ)
razbliniti: čas je zblinil dvome / sanje so se zblinile v nič

SSKJ²

zblíza prisl. (ī) knjiž.
1. od blizu: opazovati, videti kaj zbliza; spopasti se zbliza; zbliza se mu ne zdi tako lepa; želel si je ogledati zadevo bolj zbliza
2. blizu1: prav, čisto zbliza je zagrmelo

SSKJ²

zblížanje -a s (ȋ)
glagolnik od zbližati: zbližanje sodelavcev; zbližanje med učiteljem in učenci; zbližanje z dekletom / duhovno zbližanje / zbližanje mnenj

SSKJ²

zblížanost -i ž (ȋ)
stanje zbližanega: zbližanost med učenci in učitelji / zbližanost mnenj

SSKJ²

zblížati -am dov. (ȋ)
1. povzročiti, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: težki časi ljudi zbližajo; skupno delo, zanimanje za šport ju je zbližalo; na izletu se je zbližal z dekletom; učitelj se je zbližal z učenci; preveč sta si različna, da bi se lahko zbližala / duhovno, kulturno se zbližati
2. povzročiti, da postane kaj vedno bolj podobno: zbližati misli, poglede na kaj; nekateri so se navduševali nad idejo, da bi se Slovani jezikovno zbližali

zblížan

-a -o:

zbližani ljudje

zbližana mnenja

SSKJ²

zbliževálen -lna -o prid. (ȃ)
ki zbližuje: zbliževalna moč; zbliževalna vloga knjižnega jezika

SSKJ²

zbliževánje -a s (ȃ)
glagolnik od zbliževati: srečanja prispevajo k medsebojnemu zbliževanju; zbliževanje z drugimi narodi / duhovno, kulturno zbliževanje / poskusi zbliževanja stališč

SSKJ²

zbliževáti -újem nedov. (á ȗ)
1. povzročati, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: poklic zbližuje ljudi; skupna ideja je zbliževala delavce in kmete; na srečanjih se mladi zbližujejo / duhovno, kulturno se zbliževati
2. povzročati, da postaja kaj vedno bolj podobno: zbliževati mnenja; jezikovno se zbliževati / skrajnosti se počasi zbližujejo

SSKJ²

zblóda -e ž (ọ̑) knjiž.
1. zmedenost, zmota: njegova zbloda izvira iz neprimernega čtiva / fant je v veliki zblodi / čustvene, duhovne zblode / tvoje ravnanje je zbloda zabloda
2. mešanica, zmes: njegov jezik je zbloda različnih jezikov

SSKJ²

zblodíti in zblóditi -im dov. (ī ọ́)
1. knjiž. spraviti v zmedenost, zmoto: nove ideje so zblodile mladino; knjige so fanta zblodile / zbloditi komu glavo; na starost se mu je pamet zblodila; brezoseb.: v glavi se mu je zblodilo; ekspr. zblodilo se mu je, da sliši glasove piščali
● knjiž. z očmi zbloditi po dvorani blodeč pogledati
2. star. skaliti1, zmešati: zbloditi vodo / grenka misel ji je zblodila sanje

zblójen

in zblóden -a -o:

fant je bil čisto zblojen

zblojene predstave

gledal je z zblojenimi očmi

prisl.: zblojeno govoriti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zblója -e ž (ọ̑)
knjiž. zmeda, zmešnjava: vsa ta zbloja prihaja tudi k nam / zbloja duha

SSKJ²

zblójenost -i ž (ọ́)
knjiž. zmedenost, zmešanost: v zblojenosti ni vedel, kaj dela / spolna zblojenost

SSKJ²

zblúziti -im dov. (ȗ) pog.
1. spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja s hitro, zasilno rešitvijo: Na izpitu sicer lahko zbluziš, ampak ti dve knjigi je po moje nujno prebrati
2. odtavati: Nekam je zbluzil, da ga nihče več ne zna najti

SSKJ²

zbóbnati -am dov. (ọ̑)
1. na več krajih povedati, razglasiti; razbobnati: zbobnati novico po vsej vasi
2. ekspr. z zavzetim govorjenjem, pisanjem doseči prisotnost več ljudi na kakem mestu: novinarji so zbobnali celo vrsto prič; zbobnati ljudi v dvorano; zbobnati strokovnjake na posvet; na hitro so jih zbobnali skupaj sklicali

zbóbnan

-a -o:

na trg zbobnana množica

SSKJ²

zbobnéti -ím dov. (ẹ́ í)
bobneč se hitro premakniti: plaz se je utrgal in zbobnel v dolino / jezdeci so zbobneli čez lesen most

SSKJ²

zbočiti ipd. gl. izbočiti ipd.

SSKJ²

zbóčki prisl. (ọ̑)
nar. vzhodno z bočne strani: stisniti zbočki / zbočki leči na bok, postrani
● nar. vzhodno gledati koga zbočki neprijazno, sovražno

SSKJ²

zbodljáj -a m (ȃ)
1. vbod s koničastim predmetom: zbodljaj z iglo, nožem
2. kratka, ostra bolečina: čutiti zbodljaje v prsih; skeleč zbodljaj med rebri
3. ekspr. zbadljiva beseda, pripomba: na zbodljaj je odgovoril s smehom; težko prenaša zbodljaje tovarišev

SSKJ²

zbodljív -a -o prid. (ī í)
1. bodeč: zbodljivo trnje
2. zbadljiv: zbodljiv dopis; zbodljivo ime

SSKJ²

zbog predl., star., z rodilnikom
zaradi: vinogradi so propadli zbog trtne uši / iti v mesto zbog nakupov

SSKJ²

zbóganje -a s (ọ̑)
glagolnik od zbogati: zboganje s sosedi

SSKJ²

zbógati -am dov. (ọ̑)
star. spraviti, pobotati: zbogati sprte sosede; zbogati očeta s sinom; z njegovim posredovanjem sta se zbogala

zbógati se

sprijazniti se:

zbogati se z delom, usodo, življenjem

ni se mogel zbogati z mislijo, da je umrla

SSKJ²

zbógom medm. (ọ̑)
izraža pozdrav pri slovesu: no, pa zbogom; zbogom, kmalu se vrni
● ekspr. ko gre zares, tedaj zbogom pogum je konec poguma; ekspr. reči zbogom svojim načrtom nehati misliti na njihovo uresničitev; ekspr. najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli da se poslovimo, razidemo; ekspr. plačaj, kar si dolžan, in zbogom in pojdi; sam.: še vedno sliši njen zadnji zbogom

SSKJ²

zbohôtiti se -im se in zbohotíti se -ím se dov., zbohôtil se in zbohótil se (ó ō; ī í)
knjiž. bujno se razrasti: pod grmovjem se je zbohotil teloh
● knjiž. zbohotila se je v lepo dekle postala je lepo dekle

SSKJ²

zbòj zbôja m (ȍ ó)
nekdaj past za polhe s kamnom: nastavljati zboje

SSKJ²

zbókati -am dov. (ọ̄ ọ̑)
narediti čemu obok(e): zbokati klet; prim. izbokati

SSKJ²

zboklina gl. izboklina

SSKJ²

zbókoma prisl. (ọ̑) knjiž.
1. z bokom naprej: zbokoma se je prerinil mimo; zbokoma se umikati
2. na bok, postrani: zbokoma je legel na posteljo

SSKJ²

zbôksati -am tudi zbóksati -am dov. (ó; ọ̑)
pog. z udarjanjem, suvanjem s pestmi pretepsti: fantje so ga zboksali; za vsako malenkost se zboksata
// z udarjanjem, suvanjem s pestmi spraviti kam: zboksati koga v kot

SSKJ²

zboléti -ím dov., zbôlel (ẹ́ í)
postati bolan: otrok je zbolel; zboleti na ledvicah, pljučih, srcu; zboleti za jetiko, rakom; duševno zboleti; hudo, nevarno zboleti; na hitro je zbolel in umrl; zboleti od žalosti; na smrt zboleti / takrat je zbolelo veliko živine

zbôlel

tudi zbolèl in zbolél -éla -o:

zbolel človek

za levkemijo zboleli otroci

sam.: pomagati zbolelemu

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zbolévati -am nedov. (ẹ́)
večkrat zboleti: otroci pogosto zbolevajo; zbolevati na očeh; zbolevati za jetiko

SSKJ²

zbolévnost -i ž (ẹ́)
število, ki pove, koliko ljudi zboli za isto boleznijo v določenem času, navadno glede na število prebivalcev: zbolevnost za rakom se povečuje, umrljivost pa zmanjšuje; zmanjševanje zbolevnosti

SSKJ²

zboljšati ipd. gl. izboljšati ipd.

SSKJ²

zbombardírati -am dov. (ȋ)
z bombardiranjem poškodovati, uničiti: letala so zbombardirala nasprotnikove položaje; zbombardirati letališče, železniško postajo

zbombardíran

-a -o:

zbombardiran most

mesto je bilo zbombardirano

SSKJ²

zbòr zbôra m (ȍ ó)
1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
// voljeni organ družbenopolitične skupnosti: državni zbor splošno ljudsko predstavništvo v slovenskem parlamentu, ki sprejema zakone / republiški, zvezni zbor v socializmu voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin
3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / pog. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora / pevski zbor
4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev
// ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu
5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti
// v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva
6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
// šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni
7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
♦ glasb. mešani, moški, ženski zbor; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; pravn. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev Cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.:, glasb. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj)

SSKJ²

zbôrček -čka m (ō)
manjšalnica od zbor: na hitro so sestavili zborček, ki je slavljencu zapel zdravico / otroški zborček / baletni zborček

SSKJ²

zbóren1 -rna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zbor: upravljanje ustanove v tem obdobju je bilo zborno / poslušati zborno petje zborovsko / zborna recitacija; zborno branje / zborni zapisnik / določiti zborno mesto za izlet
♦ pravn. zborno sodišče sodišče z več sodniki

zbórno

prisl.:

o pomembnejših stvareh so odločali zborno

soditi zborno

SSKJ²

zbóren2 -rna -o prid. (ọ̑)
jezikosl. nanašajoč se na najvišjo zvrst knjižnega jezika: zborni in pogovorni knjižni jezik; zborna izreka kodificirana izreka knjižnega jezika

SSKJ²

zboríst -a m (ȋ)
zborovski pevec: zboristi in solisti / operni zborist pevec v opernem zboru

SSKJ²

zborístka -e ž (ȋ)
zborovska pevka: svojo glasbeno pot je začela kot zboristka v mladinskem zboru / operna zboristka pevka v opernem zboru

SSKJ²

zboríšče -a s (í) knjiž.
1. zborno mesto: določiti zborišče; na zborišču je že precej izletnikov
2. zborovališče: ta kraj je postal že tradicionalno zborišče pisateljev

SSKJ²

zbórnica -e ž (ọ̑)
1. prostor v šoli, namenjen učiteljskemu zboru: konferenca bo v zbornici; profesor je v zbornici / profesorska, učiteljska zbornica; šolska zbornica
2. navadno s prilastkom javnoupravna skupnost ljudi istega poklica, ustanovljena z namenom, da ščiti interese svojih članov: odvetniška zbornica; nekdaj notarska zbornica; do 1946 zdravniška zbornica
// do 1962 javnoupravna skupnost ustanov, organizacij s podobno, sorodno dejavnostjo, ustanovljena z namenom, da ščiti strokovne in poslovne interese svojih članic: ustanoviti zbornico; predsednik, tajnik zbornice / kmetijska zbornica; zbornica za obrt in trgovino
♦ ekon. gospodarska zbornica javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti
3. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo; dom, zbor: seja obeh zbornic / gosposka v stari Avstriji, lordska v Angliji, senatska zbornica v Italiji zgornji dom parlamenta; poslanska zbornica v Angliji spodnji dom parlamenta
4. knjiž. zborovalnica, konferenčna soba: kongresniki se zbirajo v zbornici

SSKJ²

zbórničen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zbornico: zbornična miza / zbornična dvorana / zbornični dopis / zbornični svétnik / zbornično glasovanje

SSKJ²

zbórnik -a m (ọ̑)
publikacija s prispevki več avtorjev
a) udeležencev seminarja, kongresa: zbornik je izšel dva meseca po zborovanju; prispevki bodo objavljeni v zborniku; urednik zbornika / kongresni zbornik; zbornik predavanj, znanstvenih razprav
b) izdana v počastitev kakega pomembnega ustvarjalca: jubilejni zbornik; ob dvajseti obletnici skladateljeve smrti so izdali spominski zbornik / Trubarjev zbornik
c) o določeni tematiki, o določenem področju: izdajali so svoj dijaški zbornik; drugi zvezek umetnostnega zbornika / zbornik letalskih podatkov / Celjski, Grosupeljski zbornik

SSKJ²

zbórniški -a -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na zbornik: zborniški zvezek; izšlo je nekaj zborniških publikacij o Slovencih v 20. stoletju
2. nanašajoč se na zbornico: kot član upravnega odbora zbornice je vključen v zborniški establišment

SSKJ²

zbórnost1 -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost zbornega1: papež je poudaril pomen zbornosti v Cerkvi / zbornost sodišča

SSKJ²

zbórnost2 -i ž (ọ̑)
jezikosl. lastnost, značilnost zbornega2: zbornost in narečnost jezika

SSKJ²

zbôrov -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na (pevski) zbor: zborovo darilo dolgoletnemu dirigentu / pri izbiri pesmi je treba upoštevati zborove zmogljivosti / star. privajati se na zborovo petje zborovsko

SSKJ²

zboroválec -lca [zborovau̯ca tudi zborovalca] m (ȃ)
udeleženec zborovanja: med zborovalci je bilo čutiti vznemirjenost; sklepi zborovalcev

SSKJ²

zboroválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zborovanje: zborovalni prostor; polno zasedena zborovalna dvorana / zborovalni program / ta kraj ima že zborovalno tradicijo v tem kraju so večkrat organizirana zborovanja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zborovalíšče -a s (í)
kraj, prostor za zborovanje: delavska zborovališča; slavnostno okrašeno zborovališče

SSKJ²

zboroválka -e [zborovau̯ka tudi zborovalka] ž (ȃ)
udeleženka zborovanja: nagovoriti, pozdraviti zborovalke

SSKJ²

zboroválnica -e ž (ȃ)
prostor za zborovanje: v kulturnem domu je tudi lepo urejena zborovalnica

SSKJ²

zborovánje -a s (ȃ)
1. dogodek, pri katerem večja skupina ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, razpravlja o čem, izraža kaj: zborovanje bo na prostem; udeležiti se zborovanja; ilegalno, javno, množično zborovanje; zborovanje zgodovinarjev / organizirati, sklicati zborovanje; govoriti na zborovanju / politično, protestno zborovanje / ekspr. policija je razgnala zborovanje udeležence zborovanja; sklepi zborovanja / ekspr. ženske so imele zborovanje pri vodnjaku so v večjem številu zbrane govorile, klepetale
2. glagolnik od zborovati: naveličati se neprestanega zborovanja in razpravljanja

SSKJ²

zborováti -újem nedov. (á ȗ)
biti zbran v večjem številu na kakem kraju zaradi razpravljanja o čem, izražanja česa: študenti spet zborujejo; na trgu zboruje velika množica / slovenisti bodo zborovali oktobra na Bledu imeli zborovanje, zbor
● knjiž. vsi zbori skupščine so zborovali istočasno zasedali

zborujóč

-a -e:

zborujoči delavci

SSKJ²

zborovódja -e tudi -a m (ọ̑)
kdor umetniško vodi, usmerja pevski zbor: učitelj je bil tudi zborovodja / tečaj za zborovodje

SSKJ²

zborovódkinja -e ž (ọ̑)
ženska, ki umetniško vodi, usmerja pevski zbor: zbor vodi njegova dolgoletna zborovodkinja

SSKJ²

zborovódstvo -a s (ọ̑)
dejavnost zborovodij: poleg ravnateljskega dela se ukvarja z zborovodstvom / študij zborovodstva

SSKJ²

zbôrovski tudi zbórovski -a -o prid. (ó; ọ̑)
nanašajoč se na (pevski) zbor: rad posluša zborovsko petje / zborovska pesem, skladba; znan zborovski skladatelj; zborovski dirigent zborovodja / določiti zborovsko zasedbo / zborovska literatura tiskane skladbe za zbor

SSKJ²

zbôrovstvo tudi zbórovstvo -a s (ó; ọ̑)
dejavnost zborovskih pevcev: amatersko zborovstvo; zgodovina slovenskega zborovstva

SSKJ²

zbórski -a -o prid. (ọ̑)
zborovski: ubrano zborsko petje / zapeli so nekaj znanih zborskih pesmi

SSKJ²

zbosíti -ím tudi izbosíti -ím dov., zbósil tudi izbósil (ī í)
narediti, povzročiti, da je žival brez podkve, nepodkovana: zbositi konja, vola; konj se je zbosil, treba ga bo podkovati
// ekspr. narediti, povzročiti, da je kdo bos, neobut: pomanjkanje je zbosilo vso družino / dolga pot ga je zbosila povzročila, da si je izrabil, uničil čevlje

zbošèn

tudi izbošèn -êna -o in zbosèn tudi izbosèn -êna -o:

napol zbošen je prišel z izleta

zbošena kobila

SSKJ²

zbôsti zbôdem dov., zbôdel in zbódel zbôdla, stil. zbòl zbôla (ó)
1. zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino: ježeve bodice so ga zbodle; nekaj ga je zbodlo v prst; zbosti se na kaktusu; njegove oči so ga zbodle kot dva trna začutil je njegov ostri pogled
// brezoseb. začutiti ostro bolečino: zbodlo ga je pri srcu, v prsih, pod lopatico
2. s koničastim predmetom povzročiti komu bolečino: pazi, da me ne boš zbodel; zbosti z iglo, nožem / zbosti do krvi
// s koničastim predmetom preizkusiti kaj: zdravnik ga je zbodel v prst, pa ni ničesar čutil
3. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: ta beseda ga je zbodla; kar se mu je pripetilo, ga je zbodlo; zbodlo ga je, ker ni bilo otrok domov / očitek ga je zbodel v srce / resnica je zbodla njeno nečimrnost
// s premišljeno, posmehljivo besedo prizadeti, užaliti: zbodel me je, kadar me je mogel; zaradi pijače ga večkrat zbode
● ekspr. ta slika vsakogar zbode v oči vsakomur vzbudi pozornost; z ostrogo zbosti konja spodbosti; ekspr. kaj se bahaš s tem pihalnikom, ga je zbodel mu je zbadljivo rekel

zbodèn

-êna -o:

zboden prst

zboden z iglo

SSKJ²

zbótati -am dov. (ọ̄)
pobotati: zbotati sprte sosede; hitro so se zbotali; zbotati se z dekletom

SSKJ²

zbránati -am tudi zbranáti -ám dov. (ā; á ȃ)
zrahljati zemljo z brano: zbranati njivo, travnik

SSKJ²

zbránost -i ž (á)
stanje zbranega človeka: zbranost popušča, raste; za to delo je potrebna velika zbranost / duhovna, miselna zbranost

SSKJ²

zbráti zbêrem dov., stil. zberó; zbrál (á é)
1. narediti, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: zbral je po mizi raztresene liste / zbrati dokaze, podatke / zbrati pesmi v zbirko
// narediti, da pride skupaj večja količina česa sploh: zbrati hrano in zdravila za poplavljence; zbrali so veliko starega železa / zbrati denar za nakup stanovanja / kandidat je zbral dovolj glasov; zbrali so več sto podpisov; zbrati prijave za izlet
2. narediti, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbrati prostovoljce za delovno akcijo; ob nedeljah zbere okrog sebe otroke in jih poučuje; zbrati ljudi na trgu
3. narediti, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno vodo zberejo v posebne posode / leča zbere ali razprši svetlobne žarke / ekspr. ta reka zbere vse vode s tega območja v to reko se izlijejo
4. narediti, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbral je zadnje moči; zbrala je pogum in mu vse povedala opogumila se je / ni mogel zbrati svojih misli miselno se zbrati

zbráti se

priti kam v večjem številu, navadno z določenim namenom:

učenci so se zbrali pred šolo

ob nedeljah se zberejo vsi sorodniki

/ družina se je zbrala za kosilo, pri kosilu; zbrali so se iz vseh krajev prišli so; na turnirju so se zbrali najboljši tekmovalci

/ zbrati se v skupine

/ pog. skupaj se zbrati

priti skupaj, na eno mesto:

na nebu so se zbrali temni oblaki

/ zbrala se mu je bula naredila

ekspr.

pojaviti se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo:

v srcu se ji je zbrala grenkoba, maščevalnost

priti v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na določeno stvar:

od utrujenosti se ni mogel zbrati

zbrati se pri učenju

težko se zbere, zelo je raztresena

/ miselno se zbrati

priti v stanje, ko je osebek sposoben urejeno, pravilno misliti: za hip se je zmedla, nato pa spet zbrala; hitro se zbrati

zbrávši

zastar.:

rešili so ga, zbravši denar zanj

zbrán

-a -o:

koristno uporabiti zbrani denar

sistematično zbrani podatki

pri učenju je zelo zbran

zbrana množica

trenutek zbranega razmišljanja

♦

zal. zbrana dela vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki; prisl.: zbrano brati, poslušati

SSKJ²

zbrátiti se -im se dov. (á ȃ)
skleniti bratsko, prijateljsko razmerje: zbratiti se s pijanci; zbratila sta se, ker imata enake interese

zbrátiti

knjiž.

notranje, čustveno povezati:

nesreča, skupna usoda jih je zbratila

SSKJ²

zbrazdáti -ám dov. (á ȃ)
z ritjem, mešanjem z rokami, z nogami skaliti: zbrazdati vodo / jej lepo od kraja, da ne boš vse jedi zbrazdal; prim. izbrazdati

SSKJ²

zbrbljati gl. izbrbljati

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zbrbrati gl. izbrbrati

SSKJ²

zbŕcati -am dov. (r̄)
1. spraviti kaj kam s suvanjem noge: zbrcati kroglico v jamico / zbrcati kamenčke s poti / ekspr. zbrcali so ga iz gostilne
2. večkrat suniti, udariti z nogo: od jeze ga je zbrcal; konji so se zbrcali

SSKJ²

zbrenčáti -ím dov., zbrénči in zbrênči; zbrénčal in zbrênčal (á í)
brenčeč zleteti: čebele so zbrenčale iz panja
● pog. fant je zbrenčal postal ljubezensko vznemirjen, se zaljubil

SSKJ²

zbríhtati -am dov. (í) nižje pog.
1. spraviti k zavesti, zbuditi: z močenjem so bolnika zbrihtali; popil je kavo, da bi se zbrihtal / streljanje topov jih je zbrihtalo
2. povzročiti, da se kdo umsko razvije: učitelj je otroke dobro zbrihtal; fant se je z leti zbrihtal

SSKJ²

zbrínc -a m (ȋ)
gastr. trdi sir aromatičnega, pikantnega okusa v obliki hlebca z rumeno rjavkasto skorjo, ki se riba, strga: jed je potresla z naribanim zbrincem; polenta, rižota z zbrincem; ementalec, parmezan in zbrinc / sir zbrinc

SSKJ²

zbrís -a m (ȋ)
nar. vetru zelo izpostavljen kraj: pot pelje čez zbris; na zbrisu tako piha, da ni mogoče vzdržati

SSKJ²

zbrísati zbríšem dov., tudi zbrisála (í ȋ)
1. narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: zbrisati posodo, tablo; zbrisati z brisačo, gobo, vlažno krpo; temeljito zbrisati
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi, zbežati: pravi čas so jo zbrisali; zbrisati jo domov

zbrísan

-a -o

deležnik od zbrisati:

zbrisana klop

star.

prebrisan:

fant je zbrisan;

prim. izbrisati

SSKJ²

zbrisavati gl. izbrisavati

SSKJ²

zbrisljiv gl. izbrisljiv

SSKJ²

zbrisovati gl. izbrisovati

SSKJ²

zbrkljáti -ám dov. (á ȃ)
1. narediti z veliko drobnega dela: zbrkljati preprost voziček
2. pog. zbrskati: zbrkljati kamenčke na kup

SSKJ²

zbŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ)
knjiž. zmeniti se: drugi so se veselo zabavali, zanj pa se ni nihče zbrknil

SSKJ²

zbrnéti -ím dov. (ẹ́ í)
brneč zleteti: mimo nje so zbrneli netopirji / ekspr. krogla mu je zbrnela čez glavo

SSKJ²

zbrodíti zbródim dov. (ī ọ́)
1. s premikanjem prstov, rok v čem gostem zmešati, skaliti: zbroditi vodo v mlaki / jed je samo zbrodil
● ekspr. on bi lahko še kaj zbrodil zapletel, pokvaril
2. nar. umazati: zbroditi kuhinjo, obleko

zbrójen

in zbróden -a -o:

zbrojeno mleko

SSKJ²

zbrója -e ž (ọ̑) zastar.
1. brozga, blato: ob dežju je na kolovozu nastajala zbroja
2. zmeda, zmešnjava: delati zbrojo; na trgu je nastala prava zbroja / začutiti zbrojo v glavi

SSKJ²

zbrójevka -e ž (ọ̑)
voj. puška ali puškomitraljez češke proizvodnje: biti oborožen z zbrojevko

SSKJ²

zbrózgati -am dov. (ọ̑)
1. s hojo po čem mokrem in udirajočem se razriti, zmešati: zbrozgati sneg okoli hiš
2. ekspr. z mešanjem pripraviti slabo pijačo: zbrozgati vino iz črnega in belega vina

zbrózgan

-a -o:

vino je bilo tako zbrozgano, da nihče ni vedel, kaj pije

SSKJ²

zbŕskati -am dov. (r̄ ȓ)
razkopati s kremplji, s prsti: kure vse zbrskajo; zbrskati krtine
// s kremplji, s prsti spraviti kaj kam: zbrskati listje na kup

SSKJ²

zbrstéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. vzbrsteti: drevje je zbrstelo / zaradi toplega vremena popki zbrstijo se odprejo

SSKJ²

zbrúsek -ska m (ȗ)
metal., min. tanko zbrušena ploščica kamnine za opazovanje pod mikroskopom v presevni svetlobi: napraviti zbrusek; kovinski zbrusek; zbrusek ahata

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zbrusíti in zbrúsiti -im dov. (ī ú)
1. z brusom obdelati predmet: zbrusiti diamant / zbrusiti kost; zbrusiti rob z brusnim papirjem; zbrusiti in polakirati parket, površino / zbrusiti elemente v obliko kaplje
2. z brušenjem odstraniti: zbrusiti barvo z avta
3. z brušenjem izrabiti, uničiti: zbrusiti podplate

SSKJ²

zbrzéti -ím dov. (ẹ́ í)
začeti brzeti: pognal je konja in voz je zbrzel po cesti; nenadoma se je ustavil, nato pa zbrzel v nasprotno smer / ekspr. vlak je zbrzel mimo zelo hitro zapeljal

SSKJ²

zbudíti -ím dov., zbúdil (ī í)
1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno: zbudilo nas je grmenje; da ne bi zbudil otrok, ni prižgal luči; zbuditi s trkanjem na vrata; pren., ekspr. s svojim delovanjem skuša zbuditi vest človeštva
// spraviti koga k zavesti: močili so ga po glavi, da bi ga zbudili; šele jutranji hlad ga je zbudil
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbuditi koga iz globokega spanja / skušal jo je zbuditi iz nezavesti / zbuditi iz otopelosti; obiskovalec ga je zbudil iz razmišljanja / ekspr. zbuditi kulturno dejavnost iz mrtvila
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: želel je zbuditi preproste ljudi / ideje, ki so nas zbudile k narodni zavesti
2. vzbuditi: zbuditi jezo, sovraštvo; taka rešitev bi pri nasprotnikih zbudila nezadovoljstvo; zbudilo se mi je upanje, da jo bom spet videl / zbuditi dvom; s svojo obleko je zbudila pozornost / v srcu se ji zbudi kesanje; v njegovi glavi se zbudi neprijetna misel

zbudíti se

preiti iz spečega stanja v budno:

zbuditi se od bolečin

zbuditi se zaradi hrupa

zbuditi se ob šestih

hitro, zgodaj se zbuditi

/ zbudil se je ves poten; pren., ekspr. v njem se je zbudila zver

priti k zavesti: od udarca po glavi se dolgo ni zbudil

v zvezi z iz prenehati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbuditi se iz trdnega spanja / zbuditi se iz nezavesti / zbuditi se iz otopelosti, razmišljanja

♦

med. zbuditi se iz narkoze

ekspr. spoznati kaj, zavedeti se česa: kdaj se boste zbudili; fant se je prepozno zbudil

●

ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; evfem. zbuditi se v večnosti umreti

zbudívši

star.:

zbudivši otroka, je odšla v službo

zbudivši se sredi noči, opazi, da je okno odprto

zbujèn

-êna -o:

ko so ga poklicali, je bil že zbujen

zbujena vest mu ne da miru

SSKJ²

zbújanje -a s (ú)
glagolnik od zbujati: naročiti zbujanje po telefonu / bolnik je po operaciji v prostoru za zbujanje / zbujanje pozornosti

SSKJ²

zbújati -am nedov. (ú)
1. povzročati prehod iz spečega stanja v budno: zbujati delavce; zbujali so jih ob štirih / zbuja ga budilka; pren., pesn. spomladi zbuja svet ptičje petje
// spravljati koga k zavesti: zbujati koga z udarci, s hladno vodo
// v zvezi z iz povzročati prenehavanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbujati koga iz globokega spanja / zbujati ljudi iz otopelosti
2. vzbujati: zbujati ljubezen, sovraštvo; reklame so mu zbujale želje / hodil je počasi, da ne bi zbujal sumov; z vedenjem je zbujal spoštovanje; njen obraz zbuja zaupanje / zbujati občutek trdnosti; mesto zbuja vtis urejenosti

zbújati se

prehajati iz spečega stanja v budno:

zaradi hrupa se pogosto zbuja

zbujati se ob petih

/ zbuja se vsa potna

prihajati k zavesti: po hladnih obkladkih se je začel zbujati

v zvezi z iz prenehavati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbujati se iz spanja / počasi se je zbujala iz nezavesti

♦

med. zbujati se iz narkoze

zbujajóč

-a -e:

otrok je zbujajoč se jokal

skrb zbujajoč podatek

SSKJ²

zbunkati gl. izbunkati

SSKJ²

zbúriti -im dov. (ū ȗ)
knjiž. vznemiriti, razvneti: njegovo ravnanje je ljudi zburilo

zbúrjen

-a -o:

bil je ves zburjen

prisl.: zburjeno odgovoriti

SSKJ²

zbúrkati -am dov. (ȗ)
narediti razgibano, valovito: vihar je zburkal morje
// ekspr. vznemiriti, razvneti: dogodek je zburkal javnost / zburkati čustva, domišljijo

zbúrkan

-a -o:

ves zburkan je prišel domov

zburkano morje

SSKJ²

zbútati -am dov. (ū ȗ)
ekspr. natepsti, pretepsti: fantje so ga zbutali

zbútan

-a -o

deležnik od zbutati:

našli so zbutanega pred hišo

nar. vzhodno

zbit,

nabit:

iz ilovice zbutane stene

SSKJ²

zdahníti in zdáhniti -em dov. (ī á)
star. vzdihniti: globoko je zdahnila / besedo je komaj slišno zdahnila
● evfem. zdahniti dušo umreti

zdahníti se

in zdáhniti se

oddahniti se:

počakaj, da se malo zdahnem;

prim. izdahniti

SSKJ²

zdàj prisl. (ȁ)
1. izraža, da se dejanje zgodi v tem času, v tem trenutku: zdaj si ti na vrsti; ura je zdaj točno deset; zdaj nimam časa, pridi pozneje; prav zdaj govorijo o tebi / zdaj je vsega konec; zdaj je priložnost, da te seznanim z njo / do zdaj ni imel težav z zdravjem do zdaj; od zdaj bo ona skrbela za to od zdaj / ne obotavljaj se zdaj, ko imaš tako priložnost; za zdaj bi bilo to dovolj
// izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji, neposredni prihodnosti: zdaj, na večer se bodo pripeljali; zdaj, ta hip pride oče domov; takoj zdaj pojdi k zdravniku / elipt.: zdaj pa na delo; zdaj, otroci, pa vsi spat
// izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: zdaj je bil tu; zdaj, ta trenutek mi je sporočil; prav zdaj sem se spomnil
2. izraža, da se dejanje godi v sedanjem, današnjem času: zdaj sem tu že popolnoma domač; ta ulica se zdaj imenuje drugače; za to bolezen imamo zdaj učinkovita zdravila; še zdaj mi je žal, da ni vztrajal; že zdaj je jasno, da tako ne bo šlo; zdaj šele vem, kaj sem izgubil / vrnil se je z daljšega potovanja, zdaj je spet doma / prej so pomagali nam, zdaj pa drugim
3. izraža, da se bo dejanje godilo v prihodnosti: zdaj nanj ne bo treba več čakati; zdaj boste videli, kaj bo / prvenstvo bo zdaj že drugič v naši državi tokrat
4. izraža, da se je dejanje zgodilo v preteklosti: zaslutil je nevarnost, toda zdaj ni bilo več časa za umik / zdaj so ga že poznali
5. izraža istočasnost dejanja: povedala sta drug drugemu, kje delata zdaj / zdaj, ko nista bila več toliko časa skupaj, sta se nekoliko odtujila
6. z oslabljenim pomenom poudarja zahtevo: zdaj boš delal tako, kot ti bom pokazal; vstani, zdaj že ne boš spal / zdaj dobro poslušaj; zdaj pa povej, kod si hodil tako dolgo / elipt. pridni ste bili, zdaj pa hitro domov
// v vprašalnih stavkih izraža negotovost, nejevoljo: naš načrt se ni posrečil. Kaj bomo napravili zdaj; avtobus mi je ušel. Kako bom pa zdaj prišel domov; kdo naj zdaj še komu verjame / elipt. ostala je brez vsega. Kaj pa zdaj
7. ekspr. izraža nasprotje s prej povedanim: tako mislim jaz, vi naredite zdaj, kakor hočete / si zdaj pomirjen; še zdaj ne verjameš / zdaj je pa že čas, da začnete
// v vezniški rabi, navadno okrepljen za izražanje
a) opozoritve na prehod k drugi misli: in zdaj dovolite, da vam predstavim gosta / zdaj pa še vprašanje. Ali znate vsi plavati
b) nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, zdaj pa ne vem, če bodo res prišli / in zdaj se še najdejo ljudje, ki to zagovarjajo
8. navadno v zvezi zdaj – zdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: zdaj se smeje, zdaj vzdihuje; pesem je bila zdaj žalostna, zdaj vesela; pogledovala je zdaj enega, zdaj drugega; ogledoval si je stavbo zdaj s te, zdaj z druge strani; hodil je zdaj sem, zdaj tja / zdaj gre pot dol, zdaj gor, zdaj se izgubi v goščavi; ekspr. srce ti bosta navdajala zdaj up, zdaj obup
9. ekspr., v zvezi zdaj zdaj izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji prihodnosti: pridna bodita, zdaj zdaj bomo doma; videti je bilo, da se ji bodo zdaj zdaj ulile solze; zdelo se ji je, da se bo zdaj zdaj zgrudila
10. v vezniški rabi, v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zdaj ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem stavku: zdaj ko je lepo vreme, lahko gremo na izlet; zdaj ko smo dobili denar, bomo poravnali dolgove; zdaj ko vemo, kje stanuje, ga bomo obiskali
11. v medmetni rabi izraža hip, trenutek, v katerem naj se kako dejanje začne, zgodi: dvignite, zdaj / pozor, pripravljeni, zdaj
● ekspr. zdaj te imam pa čez in čez dovolj naveličan sem te, odveč si mi; pog. zdaj pa imaš, ko si tako nestrpen izraža nezadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. zdaj ali nikoli zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori; ekspr. mislil je že, da bo postal vodja, zdaj pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; star. popotnik se ozre zdaj (in) zdaj okrog sebe kdaj pa kdaj, včasih; sam.: nenehno trajajoči zdaj; čas je sestavljen iz samih zdajev; prim. zazdaj

SSKJ²

zdajáti zdájem, tudi zdájati in zdajáti -em, stil. zdajáti -èm dov., zdajàj zdajájte tudi zdájaj zdájajte; zdajàl tudi zdájal (á á; á á á; á ȅ)
z dajanjem po delih porabiti: prihranke je zdajal za zdravnika; vse, kar je imela, je zdajala otrokom

SSKJ²

zdàjci prisl. (ȁ) ekspr.
1. zdaj, tedaj: zdajci nekdo na rahlo potrka na okno; zdajci se ji obraz razvedri; zdajci stopi slavljenec na oder / zdajci se je ulil dež / se bova učila? Kar zdajci, če si za to / zdajci je bila vsa njena pozornost usmerjena drugam / zdajci se je ustrašil in zbežal nenadoma / v medmetni rabi in zdajci, glej
2. takoj, nemudoma: začel je brati knjigo, a jo je zdajci odložil; zdajci pojdi domov
● ekspr. polovijo konje in zdajci sedijo vsi v sedlu v trenutku; ekspr. zdajci ta dan se je rešil vseh obveznosti prav ta dan; sam.:, pog. biti tik pred zdajci neposredno pred odločitvijo, začetkom; pog. tega ne delajte tik pred zdajci v zadnjem trenutku

SSKJ²

zdàjkar prisl. (ȁ)
zastar. (prav) zdaj: zdajkar hoče vedeti; zdajkar omenjeni človek

SSKJ²

zdàjle prisl. (ȁ)
ekspr. zdaj: zdajle je lepa prilika; zdajle mi ni do smeha; zdajle že vsi spijo; hočem govoriti z njim, pa zdajle takoj / zdajle bomo gledali film

SSKJ²

zdàjšnji -a -e prid. (ȁ)
sedanji: zdajšnji čas, trenutek ni najbolj primeren; presoditi njegovo zdajšnje ravnanje / odgovorni so za zdajšnje razmere / na zdajšnjem delovnem mestu bo ostala še en mesec; sam.: zgodovine ne moremo pojmovati samo kot nekaj tukajšnjega in zdajšnjega

SSKJ²

zdàjšnjost -i ž (ȁ)
sedanjost: povezovati preteklost in prihodnost z zdajšnjostjo / v zdajšnjosti se ne znajde več

SSKJ²

zdáleč prisl. (á)
1. izraža, da se dejanje dogaja v veliki oddaljenosti: zdaleč gledati, opazovati; zdaleč ogniti se komu; zdaleč ga je prepoznala po bradi; že od zdaleč ji je mahal
2. ekspr., navadno v zvezi s primernikom ali presežnikom izraža veliko mero: ta akcija je zdaleč bolj uspela kot druge; zdaleč močnejši nasprotnik; temu vprašanju so posvetili zdaleč največ pozornosti; zdaleč prestrogo soditi / zdaleč preseči načrte
3. v členkovni rabi, v nikalnih stavkih, navadno okrepljen poudarja zanikano trditev, ugotovitev: niti zdaleč ne misli, da je vse v redu; vaše delo še zdaleč ni najtežje / ali ste se naveličali? Ne, še zdaleč ne nikakor ne, sploh ne

SSKJ²

zdáleka in zdaléka prisl. (ā; ẹ̑)
zastar. zdaleč: zdaleka nam je pomahala / v členkovni rabi njegove slike so bile zdaleka najzanimivejše na razstavi / v členkovni rabi še zdaleka niso prišli vsi

SSKJ²

zdáljšati -am dov. (ȃ)
narediti kaj (bolj) dolgo: zdaljšati krilo, obleko; sence so se zdaljšale / zdaljšati korak; dan se je zdaljšal

zdáljšan

-a -o:

zdaljšane sence

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdaljševáti -újem nedov. (á ȗ)
delati kaj (bolj) dolgo: zdaljševati obleko; sence se zdaljšujejo / zdaljševati korake

SSKJ²

zdaníti se -ím se dov., zdánil se (ī í)
brezoseb. preiti iz noči v dan: vstal je, ko se je zdanilo; še preden se je zdanilo, so odšli na pot; poleti se zgodaj zdani
● ekspr. zdaj se mu je zdanilo, zakaj so ga povabili medse je dojel, spoznal; ekspr. polagoma se je zdanilo v njegovi glavi doumel, razumel je

SSKJ²

zdánji -a -e prid. (ā)
star. sedanji: pustite preteklost, mislite na zdanji čas / zdanji gospodar je prijeten človek / to so prispevki naših zdanjih pesnikov in pisateljev sodobnih

SSKJ²

zdánjost -i ž (ā)
star. sedanjost: preteklost in zdanjost / uživati zdanjost

SSKJ²

zdávanje -a s (ȃ)
nar. vzhodno cerkvena poroka: iti k zdavanju

SSKJ²

zdávati -am nedov. (ȃ)
nar. vzhodno cerkveno poročati: to je duhovnik, ki ju je zdaval

SSKJ²

zdáven -vna -o prid. (á)
star. daven: videl sem ga pred zdavnim časom; tu so se naselili pred zdavnimi leti

SSKJ²

zdávna prisl. (á)
knjiž. zdavnaj, davno: starši so mu že zdavna umrli / to mesto je zdavna želel videti

SSKJ²

zdávnaj prisl. (á)
1. izraža zelo veliko časovno odmaknjenost dejanja (v preteklost): njihovi uspehi so zdavnaj minili; to je opazil že zdavnaj; ogenj v peči je že zdavnaj ugasnil; že zdavnaj rešena vprašanja / nekoč zdavnaj sva se že srečala
2. zelo dolgo časa: drugi že zdavnaj spijo, ti pa še delaš; s tako pomembno zadevo se že zdavnaj ni ukvarjal / od zdavnaj mu je všeč; to je znano že od zdavnaj
● ekspr. ogledali so si veliko stvari, čeprav še zdavnaj ne vseh nikakor ne, sploh ne

SSKJ²

zdávnji -a -e prid. (á)
knjiž. daven: od zdavnjih časov ima to navado / nenehno sedi in premišljuje o zdavnjih stvareh

SSKJ²

zdebelíti -ím dov., zdebélil (ī í)
narediti (bolj) debelo: mastna hrana zdebeli

zdebelíti se

postati (bolj) debel:

ob dobri hrani se človek zdebeli

/ drevo se je zdebelilo

zdebeljèn

-êna -o:

zdebeljena koža

zdebeljeno telo

SSKJ²

zdecimírati -am dov. (ȋ)
knjiž. prizadejati občutno številčno izgubo; zdesetkati: nalezljive bolezni so zdecimirale prebivalstvo; zdecimirati vojsko

zdecimíran

-a -o:

zdecimirana divizija

ribe so zdecimirane

SSKJ²

zdéhanje -a s (ẹ́)
zehanje: prikrivati zdehanje; glasno zdehanje

SSKJ²

zdéhati -am nedov. (ẹ́)
zehati: otroci so začeli zdehati; zaspano, v zadregi je zdehal; s smiselnim osebkom v dajalniku dedu se zdeha od zaspanosti

SSKJ²

zdéhniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
zehniti: zdolgočaseno je zdehnil; s smiselnim osebkom v dajalniku zdehnilo se ji je

SSKJ²

zdeklamírati -am tudi izdeklamírati -am dov. (ȋ)
1. umetniško podati (pesniški) tekst na pamet: zdeklamirati pesem; zdeklamiral je samo prvo kitico / ko je zdeklamiral, se je priklonil
2. ekspr. hitro in tekoče povedati: zdeklamiral je svoj življenjepis

SSKJ²

zdéla -e ž (ẹ̑)
nar. skodela: lončena zdela

SSKJ²

zdélanost -i ž (ẹ̑)
stanje zdelanega človeka: zaradi zdelanosti ni mogel hoditi; živčna zdelanost

SSKJ²

zdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. ekspr. izčrpati, oslabiti: bolezen, vročina človeka zdela; lakota ga je zdelala / pot na vrh ga je zelo zdelala utrudila; brezoseb. zdelalo jo je, da se je kar sesedla / taki napori zdelajo živce
2. ekspr. natepsti, pretepsti: napadli so ga in ga hudo zdelali; tako so ga zdelali, da še glasu ni dal od sebe
3. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritiki so ga zdelali in občinstvo odklonilo; zdelali so ga v časopisu
4. ekspr. poškodovati, uničiti: nalivi so zdelali cesto; suša, toča zdela žito; knjigo je grdo zdelal
// zdrgniti, zguliti: hlače je tako zdelal, da niso več za rabo
5. uspešno končati šolanje, študij: peti razred je zdelal z odličnim uspehom; komaj je zdelal
● pog., ekspr. liter ga bova še zdelala popila; ekspr. zdelati nasprotnika pri šahu premagati ga z veliko premočjo; ekspr. dolgo pot sva zdelala v enem dnevu opravila, prehodila; star. poti v hrib ne zdelam več ne zmorem; ekspr. zlahka je zdelal zadnje metre previsa preplezal

zdélati se

ekspr.

z delom se izčrpati, oslabeti:

delal je za dva, zato ni čudno, da se je zdelal

zdelati se na kmetiji, v rudniku

v nekaj letih se je čisto zdelal

/ konji so se pri oranju zdelali zelo utrudili

zdélan

-a -o:

čevlji so zdelani

zdelan od bolezni, mraza, naporov

tako je zdelan, da še zaspati ne more

imeti zdelane roke

knjige so že precej zdelane;

prim. izdelati

SSKJ²

zdelávati -am nedov. (ȃ) ekspr.
1. izčrpavati, slabiti: bolezen, mrzlica, vročina ga zdelava; žalost jo je zdelavala
2. tepsti, pretepati: zagnal se je med fante in jih začel zdelavati; zdelaval ga je po glavi
● star. gosenice zdelavajo zelje obžirajo, uničujejo; ekspr. strmino so težko zdelavali premagovali; ekspr. na potovanju ga je hudo zdelavalo je bil (večkrat) zelo utrujen, izčrpan

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdélo -a s (ẹ́)
1. etn., po ljudskem verovanju nastavljena uročena stvar, ki prinese nesrečo tistemu, ki se je ne ogne: nastaviti, prekoračiti zdelo
2. knjiž. stvar, ki prinaša nesrečo: sklenil se je znebiti tega zdela
3. knjiž. prikazen1: bil je pravo zdelo brez lic in telesa

SSKJ²

zdelováti -újem nedov. (á ȗ)
1. ekspr. izčrpavati, slabiti: bolezen ga zdeluje; mraz, vročina zdeluje človeka; samota, žalost jo zdeluje / hoja v hrib jo zdeluje utruja
2. ekspr. tepsti, pretepsti: zdeloval ga je po glavi; sošolci so se zdelovali s pestmi
3. biti uspešen pri šolanju, študiju: učenec dobro, slabo zdeluje
4. star. živeti, shajati2: z njim težko zdeluje / s takimi dohodki ne more zdelovati / brez pijače bo že zdeloval
● ekspr. neurje zdeluje hiše in ceste uničuje; ekspr. spanec ga zdeluje zelo je zaspan; ekspr. tako je slabotna, da komaj zdeluje hišna dela opravlja; ekspr. v začetku ga je zdelovalo je bil (večkrat) zelo utrujen, izčrpan; ekspr. v časopisu so ga zelo zdelovali negativno ocenjevali, kritizirali; prim. izdelovati

SSKJ²

zdemokratizírati -am dov. (ȋ)
uvesti, uveljaviti demokracijo: zdemokratizirati državo / zdemokratizirati družbeni sistem

zdemokratizíran

-a -o:

zdemokratizirana družba

SSKJ²

zdemoralizírati -am dov. (ȋ)
povzročiti demoralizacijo: tak politični sistem je zdemoraliziral ljudi / zdemoralizirati nasprotnika

zdemoralizíran

-a -o:

zdemoralizirani delavci

zaradi neuspeha je bil zdemoraliziran

SSKJ²

zdênček -čka m (é)
nar. studenček: bistra voda iz zdenčka

SSKJ²

zdênec -nca m (é)
nar. studenec: voda iz mrzlega zdenca

SSKJ²

zdesétkanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od zdesetkati: zdesetkanje prebivalstva

SSKJ²

zdesétkati -am dov. (ẹ̑)
prizadejati občutno številčno izgubo: nalezljive bolezni so zdesetkale otroke; ofenziva je brigado zdesetkala

zdesétkan

-a -o:

zdesetkana čreda

zdesetkano prebivalstvo

SSKJ²

zdesetkováti -újem nedov. (á ȗ)
prizadevati občutno številčno izgubo: sovražnikova vojska je zdesetkovala prebivalstvo; zdesetkovati živalske vrste

zdesetkován

-a -o:

zdesetkovane in iztrebljane živali

SSKJ²

zdetajlírati -am dov. (ȋ)
navesti, prikazati detajle: zdetajlirati dogodke

SSKJ²

zdéti zdénem dov., zdêni zdeníte (ẹ́)
nar. dati, zložiti: zdeti žito v kozolec / zdeti voz pšenice

zdét

-a -o:

v kozolec zdeto snopje

SSKJ²

zdéti se zdím se nedov., zdì se (ẹ́ í)
1. s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zdelo se jim je, da nekdo trka; med vožnjo se mu je zdelo, da se pokrajina premika; zdelo se mu je, kot da plava po zraku; sam ni vedel, kaj je resnica, kaj se mu pa le zdi; bliska se. Kje neki, to se ti samo zdi / brezoseb.: na morju se zdi, da sonce potone v vodo; zdelo se je, da bo padel, pa se je obdržal videti je bilo; kot se zdi, bo uspel kot kaže
// izraža omejeno gotovost, prepričanost o resničnosti, pravilnosti povedanega: zdelo se mu je, da je to knjigo že prebral; zdi se mi, da sta tadva v sorodu; ne vem, kam je šel, zdi se mi, da v kino; koliko ljudi čaka zunaj? Zdi se mi, da trije
// izraža omejitev povedanega na presojo koga: stavkali so, ker se jim je zdelo, da premalo zaslužijo; zdi se mu, da ima pravico to reči misli, meni; ekspr.: se mi je kar zdelo, da niste iz naših krajev; malo se mi zdi, kdo bi bil
2. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: če se vam zdi, ga pridite poslušat; kar pojdite, če se vam zdi če želite / ne zdi se mu čakati toliko časa; ni se mu zdelo, da bi se prepiral za tako malenkost
// z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: ne pozna reda, pride, kadar se mu zdi; potniki so lahko sedli, kamor se jim je zdelo; povabil je dosti ljudi, kogar se mu je pač zdelo
3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbuja občutek, vtis, kot ga izraža določilo: sredi mesta se je sam sebi zdel majhen; letalo se jim ni zdelo primerno za tak polet; z vznožja se zdijo gore še višje; na pogled se zdi zdrav; od daleč sta se zdela enaka sta bila videti; elipt. prepad ni tako globok, kakor se zdi
// izraža omejitev lastnosti, kot jo izraža določilo, na mnenje: nekatere pesmi se mu zdijo sporne; delo, ki ga opravlja, se mu ne zdi preveč težko; potovanje se mu je zdelo zanimivo / ta človek se mu zdi v redu; vse priprave se mu zdijo odveč / zdelo se jim je čudno, da ga niso počakali; ne zdi se mu prav, da ne pomagajo; ne zdi se mu verjetno, da bi ga ujeli / ne zdi se mu potrebno pojasnjevati, kje je bil; ne zdi se mu vredno obdelovati slabe zemlje / pri vas se mu zdi domače, prijetno se počuti; danes se nam ne zdi preveč mraz; v hribih se mu je zdelo kakor v pravljici
● z njim ravna, kakor se mu zdi samovoljno, muhasto; dobro se mu zdi, da ste prišli vesel, zadovoljen je; pog. kako se ti zdi naš novi šef kaj misliš o njem; zamalo se mu zdi, da ga niso povabili užaljen je; iron. to bom jaz opravil. Se mi zdi, da boš ne verjamem

SSKJ²

zdeválen -lna -o prid. (ȃ)
v zvezi zdevalni stol stolu podobna priprava, na kateri se stoji pri dajanju, zlaganju česa v kozolec: premakniti zdevalni stol

SSKJ²

zdévati1 -am in -ljem nedov., tudi zdevála (ẹ́)
nar. dajati, zlagati: zdevati snope v kozolec

SSKJ²

zdévati2 -am tudi -ljem dov. (ẹ́)
star. dati, zložiti: zdevati stvari iz kovčka; zdevati knjige s police; zdevati nadev na testo; zdevati kompot v kozarce

zdévati se

iti (stran), oditi:

počasi so se zdevali iz sobe

/ s težavo se je zdeval na voz spravil

SSKJ²

zdìč zdíča m (ȉ í)
nar. zapeček: sedeti na zdiču, v zdiču; velika peč z dvema zdičema

SSKJ²

zdiferencirati gl. izdiferencirati

SSKJ²

zdíh -a m (ȋ)
vzdih: poslušati zdihe in prošnje; globok zdih
● ekspr. do zadnjega zdiha je ostal zvest domovini do konca življenja, do smrti

SSKJ²

zdíhati -am stil. zdíšem nedov. (ȋ)
star. vzdihovati: milo zdihati / o, kako boli, je zdihal

SSKJ²

zdihljáj stil. zdíhljaj -a m (ȃ; ȋ)
vzdihljaj: slišati je bilo zdihljaje in ihtenje; iz prsi se mu je izvil globok zdihljaj
● evfem. biti v zadnjih zdihljajih umirati; prim. izdihljaj

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdíhniti -em dov. (í ȋ)
vzdihniti: samo zdihnil je in odšel; globoko, iz srca zdihniti
● evfem. dolgo je bolehal, zdaj pa je zdihnil umrl; evfem. zdihniti dušo umreti; ekspr. lahko noč, je zdihnil zelo tiho rekel; prim. izdihniti

SSKJ²

zdihovánje -a s (ȃ)
vzdihovanje: poslušati zdihovanje; ihtenje in zdihovanje / zdihovanje za nekdanjimi časi

SSKJ²

zdihováti -újem dov.(á ȗ)
vzdihovati: prijemal se je za glavo in zdihoval; zdihovati od mraza; vso noč zdihuje; globoko, žalostno zdihovati; zdihovati in jokati / zdihovati po dekletu želeti si ga; hrepeneti po njem; zdihovati za nekdanjimi časi / zdihovati k bogu / zdihoval je, da je predrago tožil, tarnal

zdihováje

zdihovaje je hodil po hiši

zdihujóč

-a -e:

zdihujoč je dvignil breme

zdihujoče srce

SSKJ²

zdiktírati -am dov. (ȋ)
povedati besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; znarekovati: zdiktirati članek, pismo / zdiktirati poročilo v diktafon

SSKJ²

zdílati -am dov. (ȋ) pog.
1. (pre)prodati, razpečati mamilo: zdilati marihuano dijakom
2. izpogajati: zdilati ugodno ceno obveznega zavarovanja

zdílati se

pogoditi se:

zdilati se za večjo plačo

SSKJ²

zdírati se -am se nedov. (ī ȋ)
ekspr. grobo, glasno oštevati: kar naprej se zdirajo nanjo; za vsako malenkost se zdira

SSKJ²

zdírjati -am dov. (ī)
1. začeti dirjati: konj se je odvezal in zdirjal
2. hitro steči: konja sta zdirjala po cesti; jezdeca sta si zdirjala nasproti
3. ekspr. zelo hitro iti, oditi: zdirjati iz sobe, na dvorišče, v hišo; zdirjali so po hribu navzdol; ves vesel je zdirjal domov

SSKJ²

zdírkati -am dov. (ȋ)
ekspr. zelo hitro iti, oditi: zdirkal je pred hišo

SSKJ²

zdisciplinírati -am dov. (ȋ)
navaditi koga na disciplino, na red: zdisciplinirati učence, vojake

SSKJ²

zdišati ipd. gl. izdišati ipd.

SSKJ²

zdivjánost -i ž (á)
stanje zdivjanega človeka: pretirano uživanje alkohola povzroča zdivjanost

SSKJ²

zdivjáti -ám dov. (á ȃ)
1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo
2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi
3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar

zdivján

-a -o:

zdivjan človek

zdivjani poganjki

zdivjana čreda

zdivjana reka;

prim. izdivjati se

SSKJ²

zdizajnírati -am dov. (ȋ)
dati predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: na osnovi filmskih likov so zdizajnirali serijo igrač; zdizajnirati nov model oblačil / ekspr. zdizajnirati konflikt, vojno (namenoma) povzročiti

SSKJ²

zdóbra prisl. (ọ̑)
knjiž. z dobroto, s prijaznostjo: pomagal bi, če bi se mu zdobra približali; z njimi so ravnali prej zdobra kot shuda
● knjiž. otrok je začel zdobra spoznavati okolico temeljito

SSKJ²

zdôlaj prisl. (ó)
pog. spodaj: zgoraj sije sonce, zdolaj je pa še megla; ostala je zdolaj / globoko zdolaj / s prislovnim določilom kraja: zdolaj na cesti se je zgodila nesreča; zdolaj v kleti dela; tam zdolaj tečejo / prišli so od zdolaj; zaradi meglice od zdolaj niso videli vrha

SSKJ²

zdólec -ôlca [zdou̯ca] m (ọ̑ ȏ)
nar. veter, ki piha s spodnje strani, iz doline: zapihal je zdolec

SSKJ²

zdolgočásenec -nca [zdou̯gočasenəc] m (ȃ) ekspr.
zdolgočasen človek: zdolgočasenci so brezvoljno postopali sem in tja

SSKJ²

zdolgočásenost -i [zdou̯gočasenost] ž (ȃ)
stanje zdolgočasenega človeka: kazati svojo zdolgočasenost; osamelost in zdolgočasenost / opisovati podeželsko zdolgočasenost

SSKJ²

zdolgočásiti -im [zdou̯gočasiti] dov. (á ȃ)
povzročiti komu dolgčas: njegova zadržanost jo je zdolgočasila; zdolgočasiti bralce

zdolgočásiti se

občutiti dolgčas:

pri njih se vedno zdolgočasi

s smiselnim osebkom v dajalniku postati dolgčas: kadar se mu zdolgočasi, gre k sosedu / zdolgočasilo se mu je po domu

zdolgočásen

-a -o

deležnik od zdolgočasiti:

zdolgočaseni otroci

biti, postati zdolgočasen

zdolgočasena družba

ki izraža, kaže dolgčas:

zdolgočasen glas

vanj so strmeli zdolgočaseni obrazi

zdolgočaseno govorjenje

prisl.: zdolgočaseno zehati

SSKJ²

zdólnji -a -e prid. (ọ̑)
star. ki leži, je nižje; spodnji: zdolnji konec vasi; zdolnja stran / zdolnji gumb se je odtrgal

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdôlž [zdou̯ž] predl. (ȏ)
z rodilnikom vzdolž2: iti zdolž obale

SSKJ²

zdóma prisl. (ọ̑)
v povedni rabi izraža odsotnost iz domače hiše, iz svojega stanovanja: pridi, ko bodo drugi zdoma; dolgo časa je bila zdoma / iskal je izgovor, da bi ostal zdoma; prim. dom

SSKJ²

zdómar -ja m (ọ̑)
1. nekdaj kdor si pridobiva (osnovna) materialna sredstva z delom, navadno s prodajo drobnih predmetov zunaj domačega kraja: kot zdomar je krošnjaril po svetu; ribniški zdomarji
2. slabš. zdomec: zdomarji so se vrnili na delo v tujino; nesreča naših zdomarjev

SSKJ²

zdómarski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zdomarje: zdomarska vas / zdomarski učitelj zdomski

SSKJ²

zdómarstvo -a s (ọ̑)
nekdaj dejavnost zdomarjev: zdomarstvo Ribničanov

SSKJ²

zdómčev -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zdomca: zadeti zdomčev avtomobil / zdomčeva nesreča v tujini

SSKJ²

zdómec -mca m (ọ̑)
kdor se začasno izseli v tujino zaradi dela, zaposlitve: zdomci so ustanovili svoje društvo; potovanja zdomcev v domovino

SSKJ²

zdómski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zdomce: zdomski otroci / zdomska šola; zdomsko društvo / zdomski pesnik

SSKJ²

zdómstvo -a s (ọ̑)
začasno bivanje v tujini zaradi dela, zaposlitve: njegovo zdomstvo se je končalo / živeti v zdomstvu; izseljenstvo in zdomstvo

SSKJ²

zdráha -e ž (ā)
nesoglasje, prepir, ki ga kdo povzroči s svojimi besedami, ravnanjem med dvema ali več osebami: zdraha nastane; delati, povzročati zdrahe; huda, stara zdraha; zdraha zaradi dediščine; zdrahe med sosedi; prepiri in zdrahe / njena opravljivost je kriva za zdrahe v vasi
● ekspr. ti si samo za zdraho s svojim ravnanjem, navzočnostjo povzročaš prepire, nesoglasja

SSKJ²

zdráhar -ja m (ȃ)
ekspr. kdor dela, povzroča zdrahe: bil je zdrahar in spletkar / vaški zdraharji

SSKJ²

zdráharica -e ž (ȃ)
ekspr. ženska, ki dela, povzroča zdrahe: znana, stara zdraharica

SSKJ²

zdráharski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zdraharje ali zdraharstvo: zdraharsko govorjenje / zdraharski človek

SSKJ²

zdráharstvo -a s (ȃ)
ekspr. delanje, povzročanje zdrah: očitati komu zdraharstvo

SSKJ²

zdrájsati -am dov. (ȃ)
pog., slabš. zdrgniti, zguliti: zdrajsati hlače

zdrájsan

-a -o:

zdrajsana obleka

zdrajsana gramofonska plošča

SSKJ²

zdramíti in zdrámiti -im dov. (ī á)
1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno; zbuditi: trkanje na vrata ga je zdramilo; spal je tako trdno, da ga niso mogli zdramiti; otroci so se že zdramili; pren., pesn. ko se je sonce zdramilo, so se odpravili na pot
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zdramiti koga iz spanja / zdramiti ponesrečenca iz nezavesti / ropot ga je zdramil iz razmišljanja; ekspr. zdramiti se iz sanjarij
2. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: zdramiti komu domišljijo; zdramiti zanimanje za zgodovino

zdrámljen

-a -o:

zdramljen otrok

napol zdramljen je prikimal

SSKJ²

zdrámljati -am nedov. (á)
buditi, zbujati: ropot jih je zdramljal

SSKJ²

zdrápati -am in -ljem dov. (ā)
1. ekspr. poškodovati, uničiti: deževje je zdrapalo cesto
2. nar. raztrgati, scefrati: zdrapati čevlje; zdrapati si obleko

zdrápan

-a -o:

zdrapana pot

zdrapane rjuhe

SSKJ²

zdrástiti -im dov. (á ā)
knjiž. razdražiti, razvneti: kaj te je tako zdrastilo; ob pisanju se je zelo zdrastil

SSKJ²

zdràv zdráva -o prid. (ȁ ā)
1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma; ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
// ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje
2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
// ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem
4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati / zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja
5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
// ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju
6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
// ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo
7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
● pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena

zdrávo

prisl.:

zdravo misliti

zdravo živeti

zdravo rdeča lica

/ v povedni rabi zdravo je iti na zrak

●

ekspr. z njim se ni zdravo prepirati ni dobro, koristno; ekspr. zate bo najbolj zdravo, če to pustiš pri miru najbolje, najbolj koristno

zdrávi

-a -o sam.:

zdravi ne razume bolnega

to je samo za zdrave

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdrávamaríja -e in zdráva maríja zdráve maríje ž (ā-ȋ)
rel. molitev z začetkom: Zdrava Marija: moliti zdravamarijo; pet očenašev in zdravamarij
// zvonjenje zvečer v čast Mariji: ob zdravamariji so bili vsi doma / odzvoniti zdravamarijo

SSKJ²

zdravíca -e ž (í)
slovesne besede, izrečene ob nazdravljanju: izreči zdravico; slavljenec je odgovoril na zdravico / (na)piti zdravico
// pesem, ki se poje ob nazdravljanju: svati so ženinu in nevesti zapeli zdravico

SSKJ²

zdravíčka -e ž (ī)
nar. vzhodnoštajersko zdravica, napitnica: povedati zdravičko / zapeti zdravičko

SSKJ²

zdravílar -ja m (ȋ)
knjiž. kdor pridobiva, pripravlja zdravila, navadno iz zdravilnih zelišč: iskati pomoč pri zdravilarjih

SSKJ²

zdravílarstvo -a s (ȋ)
knjiž. pridobivanje, pripravljanje zdravil, navadno iz zdravilnih zelišč: zdravilarstvo in padarstvo

SSKJ²

zdravílce -a s (ī)
ekspr. manjšalnica od zdravilo: vsak dan je moral jemati zdravilce

SSKJ²

zdravílec -lca [tudi zdraviu̯ca] m (ȋ)
kdor se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe: bolniki so iskali pomoč pri domačih zdravilcih / kitajski zdravilci / alternativni zdravilec ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine / zdravilec mu je puščal kri

SSKJ²

zdravílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zdravljenje: zdravilni učinki mazila; rastlina z zdravilnimi lastnostmi; zdravilna moč vode; zdravilno delovanje / zdravilni vrelec; zdravilna rastlina; nabirati zdravilna zelišča / piti zdravilni čaj; zdravilna kopel; naravna zdravilna sredstva / zdravilne metode
♦ bot. zdravilna homulica zdravilna rastlina s širokimi, mesnatimi listi in rumeno zelenimi cveti; hermelika; zdravilna špajka zdravilna rastlina z rožnatimi cveti, ki raste navadno na vlažnih tleh, Valeriana officinalis; farm. zdravilna kroglica zdravilo v obliki kroglice; med. zdravilno blato blato za zdravilne blatne kopeli

SSKJ²

zdravilíšče -a s (í)
zdravstvena ustanova za zdravljenje bolnikov z določenimi boleznimi z izkoriščanjem naravnih okoliščin: zdravnik ga je poslal v zdravilišče; gorsko zdravilišče; zdravilišče za tuberkulozo; zdravilišče ob morju / klimatsko zdravilišče ki ima ugodne podnebne razmere; termalno zdravilišče s termalno vodo / naravno zdravilišče

SSKJ²

zdravilíščen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zdravilišče: zdraviliščna stavba / zdraviliščni zdravnik

SSKJ²

zdravilíški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zdravilišče: zdraviliški dom, park; gostje so se zbrali v zdraviliški dvorani / znan zdraviliški kraj / zdraviliški zdravnik / zdraviliški turizem

SSKJ²

zdravílka -e [tudi zdraviu̯ka] ž (ȋ)
ženska, ki se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe: je zdravilka, ki proučuje in uporablja tibetansko naravno medicino; ljudska zdravilka / alternativna zdravilka ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine

SSKJ²

zdravílnica -e ž (ȋ)
zastar. bolnišnica1, zdravilišče: odpeljali so ga v zdravilnico

SSKJ²

zdravílnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zdravilnega: mineralna voda je znana zaradi svoje zdravilnosti; zdravilnost gorskega zraka

SSKJ²

zdravílo -a s (í)
snov, ki v določeni količini in na določen način preprečuje, zdravi bolezen: zdravila mu niso pomagala; zdravilo je pomirilo krče; dobiti zdravilo samo na recept; jemati zdravila vsak dan; predpisati zdravila; zdravila slabo prenaša; pripravljati zdravila; blago, močno, učinkovito zdravilo; zdravilo proti kašlju, za pomirjanje živcev; zdravilo za srce; delovanje, učinkovanje zdravila; steklenička za zdravila / biološko zdravilo pridobljeno iz biološkega materiala, za zdravljenje raka, aidsa in drugih hudih bolezni; domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč; generično zdravilo nepatentirano zdravilo z enako učinkovino kot pri patentno zaščitenem originalnem zdravilu, ki se po preteku patenta prodaja pod drugim imenom, navadno po nižji ceni; navidezno zdravilo; pren., ekspr. ta izpoved mu je pravo zdravilo
● ekspr. za vse težave se najde zdravilo vsaka težava se na kakšen način reši
♦ farm. magistralno zdravilo izdelano v lekarni po zdravnikovem receptu; oficinalno zdravilo ki je sprejeto v uradni seznam in opis zdravil; med. indicirano zdravilo ki ga je treba predpisati pri določeni bolezni; peroralno zdravilo ki se jemlje skozi usta; zdravilo za notranjo, zunanjo uporabo

SSKJ²

zdraviloslôvje -a s (ȏ)
knjiž. farmacija: najnovejši izsledki zdraviloslovja

SSKJ²

zdravílski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zdravilo: zdravilski pripravek / zdravilska knjiga / zdravilska industrija

SSKJ²

zdravílstvo -a s (ȋ)
zdravljenje bolnikov in varovanje zdravja: ukvarjati se z zdravilstvom
// knjiž. medicina: študirati zdravilstvo; razvoj zdravilstva / ljudsko zdravilstvo ljudska medicina

SSKJ²

zdravíšče -a s (í)
zastar. zdravilišče: poletje je preživel v zdravišču

SSKJ²

zdravítelj -a m (ȋ)
kdor se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe; zdravilec: svetovno znani zdravitelji znajo vzpostavljati harmonijo tako v sebi kot v drugih; terapevt in zdravitelj / alternativni zdravitelj ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine; alternativni zdravilec

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdravíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe; zdravilka: za naziv ajurvedske zdraviteljice je v Indiji potreben petletni fakultetni študij; slovi kot čudodelna zdraviteljica / alternativna zdraviteljica ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine

SSKJ²

zdravíteljstvo -a s (ȋ)
dejavnost zdraviteljev: ukvarjati se z zdraviteljstvom; v zdraviteljstvu uporabljajo minerale kot nosilce naravnih zemeljskih elektromagnetnih energij; metode zdraviteljstva

SSKJ²

zdráviti -im nedov. (ā ȃ)
delati, povzročati, da kdo postane zdrav: zdraviti bolnike; zdraviti živino; otroka zdravijo z antibiotiki; zdraviti se s čajem, z dieto, oblogami; zdraviti se v bolnišnici / zdraviti pljučnico; zdraviti rano; rana se dobro, hitro zdravi
● ekspr. zdraviti mačka prizadevati si odpraviti slabo počutje, razpoloženje, navadno po nezmernem uživanju alkohola; ekspr. vas še vedno zdravi vojne rane odpravlja posledice vojne; bolje je preprečevati kakor zdraviti

zdrávljen

-a -o:

zdravljeni alkoholiki

SSKJ²

zdrávje -a s (ȃ)
stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: bolnikovo zdravje se izboljšuje, krepi, slabša, vrača; uničevati, zapravljati si zdravje; ohraniti si zdravje do pozne starosti; paziti na zdravje; skrbeti za zdravje; biti, ostati pri zdravju zdrav; človek čvrstega, krepkega, rahlega, ekspr. železnega zdravja; zdravju škodljivo delo / duševno, telesno zdravje / biti slabega zdravja / kot voščilo pri pitju ali ko kdo kihne na zdravje; pren. moralno zdravje naroda
● ekspr. zdravje kar žari iz nje zelo je zdrava; ekspr. pokati od zdravja biti zelo zdrav; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava; ekspr. misliti na svoje zdravje živeti, ravnati tako, da se ne zboli; piti, trčiti na zdravje s slovesnimi besedami, z rahlim dotikom kozarca ob kozarec drugega in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; ekspr. plačati sedeče delo z zdravjem zboleti zaradi sedečega dela; dobro spanje je pol zdravja; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ rel. dušno zdravje
// stanje živega bitja, v katerem vsi življenjski procesi potekajo normalno, brez motenj: skrbeti za zdravje rastlin, živali / industrija ogroža zdravje gozdov

SSKJ²

zdravkomát -a m (ȃ) od 1999 do 2010
avtomat za potrjevanje veljavnosti kartic zdravstvenega zavarovanja in naročanje potrdil za zdravstveno zavarovanje v določenih državah v tujini: pritisniti tipko na zdravkomatu; posodobitev zdravkomatov / potrjevati kartice na zdravkomatu

SSKJ²

zdrávljenec -nca m (ā)
kdor se zdravi: pomagati zdravljencu; med zdravljenci je bilo precej alkoholikov

SSKJ²

zdrávljenje -a s (á)
glagolnik od zdraviti: zdravljenje mu ni pomagalo; podaljšati zdravljenje; poslati na zdravljenje v bolnišnico; biti na zdravljenju; dolgotrajno, pravočasno, uspešno zdravljenje; zdravljenje alkoholikov, narkomanov; zdravljenje z obsevanjem, zelišči; stroški zdravljenja / zdravljenje srčnih bolezni, pljučnice / ambulantno, domače zdravljenje; individualno, skupinsko zdravljenje; klimatsko zdravljenje; komplementarno zdravljenje zdravljenje z metodami, ki trenutno niso del uradne medicine
♦ med. agresivno zdravljenje zdravljenje s precej skrajnimi, radikalnimi metodami in snovmi; konservativno zdravljenje pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa; ležalno zdravljenje pri katerem je ležanje njegov bistveni del; odprto zdravljenje opeklin, ran brez povoja; okupacijsko zdravljenje s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela; stacionarno zdravljenje med katerim bolnik biva v zdravstvenem zavodu

SSKJ²

zdravljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zdraviti: zdravljive duševne bolezni, motnje; biti dobro, težko zdravljiv

SSKJ²

zdravníca -e ž (í)
ženska, ki se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljena: postala je zdravnica; osebna zdravnica / dežurna zdravnica; otroška, splošna, šolska zdravnica / zdravnica specialistka / družinska zdravnica ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine

SSKJ²

zdravník -a m (í)
kdor se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljen: biti, postati zdravnik; zdravnik pregleduje, zdravi paciente; poklicati zdravnika k bolniku; iti k zdravniku; poslati po zdravnika; dober, požrtvovalen, slaven zdravnik / ambulantni, hišni, ladijski zdravnik; dežurni zdravnik; oddelčni zdravnik ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na oddelku; otroški, šolski, vojaški zdravnik; sobni zdravnik ki zdravi in skrbi za bolnike v bolniški sobi / nav. mn. leteči zdravnik član organizacije zdravnikov, ki s helikopterskim, letalskim prevozom bolnikom in ponesrečencem nudi medicinsko pomoč v oddaljenih, težko dostopnih krajih / očesni zdravnik; zobni zdravnik zobozdravnik; zdravnik specialist; zdravnik za kožne, pljučne, živčne bolezni / družinski zdravnik ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine
♦ med. lečeči zdravnik; zdravnik splošne medicine

SSKJ²

zdravníkov -a -o prid. (í)
nanašajoč se na zdravnika: ponesrečenec je do zdravnikovega prihoda izkrvavel / zdravnikova ordinacija / bolezen je zahtevala zdravnikov poseg

SSKJ²

zdravnikovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zdravnikovati: preživljal se je z zdravnikovanjem

SSKJ²

zdravnikováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. biti zdravnik: v tem kraju je zdravnikoval več let

SSKJ²

zdravníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zdravnike: bela zdravniška halja; zdravniška torba / zdravniški poklic; zdravniška etika / iti na obvezni zdravniški pregled; zdravniška oskrba; iskati zdravniško pomoč; biti pod zdravniškim nadzorstvom; zdravniško spričevalo / svoje mnenje je dal tudi zdravniški izvedenec; zdravniška komisija; sestanek zdravniškega društva
♦ med. zdravniški konzilij

SSKJ²

zdravníštvo -a s (ȋ)
1. zdravniški poklic: odpovedal se je zdravništvu / doba njegovega zdravništva je bila kratka
2. zdravniki: zdravništvo opozarja na nevarnost epidemije; dolgoletna prizadevanja slovenskega zdravništva
3. knjiž. medicina, zdravstvo: zgodovina slovenskega zdravništva

SSKJ²

zdrávo medm. (ȃ)
zlasti med prijatelji, znanci izraža pozdrav: zdravo, fantje / ko sva se poslavljala, mi je rekel: Zdravo in srečno
● ekspr. to moraš narediti ali pa zdravo ali pa pojdi; ekspr. tako bo, kot pravim, pa zdravo izraža odločnost, nepopustljivost; sam.: otroci so jo pozdravljali s spoštljivim zdravo; ekspr. niti zdravo ji niso rekli, ko so odhajali še poslovili se niso

SSKJ²

zdravočúten -tna -o prid. (ū)
knjiž. ki v ravnanju, vedenju kaže naraven, stvaren odnos: po svoji naravi je zdravočuten človek / pesnik je izšel iz zdravočutne lirike

SSKJ²

zdrávorazúmski -a -o prid. (ā-ȗ)
nanašajoč se na zdrav razum: zdravorazumski človek / zdravorazumsko mišljenje, presojanje / zdravorazumska razlaga drame

SSKJ²

zdravoslôvje -a s (ȏ)
star. medicina, zdravstvo: zgodovina zdravoslovja

SSKJ²

zdrávost -i ž (á)
lastnost zdravega človeka: njegova zdravost in vzdržljivost / obraz brez prave zdravosti / zdravost hoje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdrávstven -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zdravje ali zdravstvo: imeti zdravstvene težave; slabo zdravstveno stanje / zdravstvene razmere na ogroženem območju / zdravstveni poseg; zdravstvena vzgoja, zaščita; zdravstveno varstvo / zdravstveni priročnik; zdravstvena knjižica dokument o zdravstvenem zavarovanju z najvažnejšimi podatki o zdravljenju; zlasti prva leta po 1945 zdravstvena kolonija; zdravstveno spričevalo zdravniško spričevalo; zdravstveno zavarovanje / zdravstveni delavec, strokovnjak; zdravstvena služba / zdravstveni dom; zdravstvena postaja, ustanova; srednja zdravstvena šola
● publ. ni mogel priti iz zdravstvenih ozirov, razlogov zaradi bolezni

zdrávstveno

prisl.:

biti zdravstveno prizadet

SSKJ²

zdrávstvenik -a m (ȃ)
knjiž. zdravstveni delavec, ki neguje bolnike: izobraževanje medicinskih sester in zdravstvenikov / srednji, višji, diplomirani zdravstvenik
// zdravstveni delavec sploh: primer je poučen za vse zdravstvenike

SSKJ²

zdrávstvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki se ukvarja z zdravljenjem bolnikov in varovanjem zdravja: razvijati zdravstvo; delati v zdravstvu; naloge zdravstva; prosveta in zdravstvo / knjiž. študirati zdravstvo medicino
// s prilastkom področje take dejavnosti: otroško, šolsko, vojaško zdravstvo
♦ med. preprečevalno zdravstvo preventivna medicina

SSKJ²

zdravstvúj -te medm. (ȗ)
knjiž. izraža pozdrav: zdravstvuj, dekle; zdaj pa, zdravstvujte / zdravstvuj, lepa pomlad

SSKJ²

zdrážba -e ž (ȃ) star.
1. zdraha: zdražba se še ni pomirila; delati, povzročati zdražbe; huda zdražba; zdražbe med sosedi; zdražbe in prepiri
● star. doma je bil le za zdražbo s svojim ravnanjem, navzočnostjo je povzročal prepire, nesoglasja
2. zdraženje: zdražba čutov

SSKJ²

zdrážbar -ja m (ȃ)
star. zdrahar: bil je velik zdražbar; zdražbar in spletkar

SSKJ²

zdražbati gl. izdražbati

SSKJ²

zdráženje -a s (á)
glagolnik od zdražiti: zdraženje živcev / spolno zdraženje

SSKJ²

zdražíti in zdrážiti -im, in zdrážiti -im dov. (ī á; á ā)
1. z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo: premočna svetloba zdraži oči; zdražiti živce; cigaretni dim jo je zdražil h kašlju, na kašelj / spolno zdražiti vzdražiti
// razvneti: odkritje je zdražilo njegovo domišljijo
2. spraviti v razburjenost, jezo: pripomba ga je zdražila; z nepremišljenostjo jih je zdražil / pazi, da čebel ne zdražiš

zdrážen

-a -o:

zdražen človek

preveč je zdražen, da bi mirno odgovarjal

SSKJ²

zdražljív -a -o prid. (ī í)
1. ki se (rad) zdraži: zdražljiv otrok; zaradi zaspanosti je precej zdražljiva / biti zdražljive narave / zdražljiv živec vzdražljiv
2. ki zdraži, vzdraži: za dojenčka mora biti (prsna) bradavica zdražljiva / zdražljivo doživetje vznemirljivo

SSKJ²

zdražljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zdražljivega: bolestna zdražljivost / zdražljivost živcev

SSKJ²

zdrčáti -ím dov. (á í)
1. drčeč se premakniti: padel je in zdrčal; hlod je zdrčal po drči; drug za drugim so zdrčali po melišču v dolino / sani so zdrčale po zglajenem snegu
2. zastar. zdrsniti: na poledeneli cesti mu je zdrčalo

SSKJ²

zdrdráti1 -ám dov. (á ȃ) ekspr.
1. drdrajoč začeti delati, delovati: stroji v delavnici so zdrdrali / nekje v gozdu je zdrdrala strojnica zadrdrala; budilka se je zdrdrala do konca odzvonila
2. drdrajoč zapeljati: vlak je zdrdral mimo postaje; voz je zdrdral po cesti

SSKJ²

zdrdráti2 -ám tudi izdrdráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. zelo hitro in enolično povedati naučeno besedilo: učenec je pesem zdrdral, ne zrecitiral
// reči, povedati: v eni sapi je zdrdral odgovor; zdrdrati podatke kot avtomat

zdrdráti se

tudi izdrdráti se

nagovoriti se:

ko se je pošteno zdrdrala, se je poslovila

SSKJ²

zdrégati -am dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. z dreganjem spraviti kam: zdregati vola v hlev / vsakega posebej je moral zdregati z ležišča
2. ekspr. s spodbujanjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: zdregati obiskovalce v hišo

SSKJ²

zdrénjati se -am se dov. (ẹ́)
pog. zgnesti se, zriniti se: zdrenjati se na vlak, v avtobus; zdrenjati se skozi množico k izhodu

SSKJ²

zdresírati -am dov. (ȋ)
navaditi, izuriti živali v določeni spretnosti: zdresirati konja; zdresirati psa za lov
// ekspr. strogo in mehanično vzgojiti z navajanjem k nekritični poslušnosti: zdresirati učence; ljudi so dobro zdresirali

zdresíran

-a -o:

zdresiran delfin

zdresirani vojaki

SSKJ²

zdréti zdêrem tudi zdrèm dov., stil. zderó; zderíte tudi zdríte; zdŕl (ẹ́ é, ȅ)
deroč:
a) odstraniti, odnesti: nalivi so zdrli rodovitno zemljo
b) poškodovati, uničiti: voda je zdrla cesto / zdreti steno

zdréti se

nar.

odlomiti se, odtrgati se:

s skalnatega pobočja se je zdrl kamen

/ ob dežju se je zdrl plaz

●

nar. beseda se mu je zdrla sama od sebe začel je (sproščeno) govoriti; nar. solze so se ji zdrle po licih začele močno teči

zdŕt

-a -o:

zdrta cesta;

prim. izdreti

SSKJ²

zdréti se zdêrem se dov., zderíte se; zdŕl se (ẹ́ é)
1. ekspr. grobo, glasno koga ošteti: zdreti se na tovariše; zdreti se nad otroki
● ekspr. ko se je zdrl, se je pomiril silovito, brez pridržkov izrazil svoja čustva, razpoloženje
2. nar. oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom; zadreti se: zdreti se komu v uho / stoj, se je zdrl

zdŕt

-a -o nar.

grob

zadirčen:

zdrt človek

prisl.: zdrto odgovoriti

SSKJ²

zdrevenéti -ím dov. (ẹ́ í)
postati negiben, tog: roke so mu zdrevenele; ekspr. ob pogledu nanj so vsi onemeli in zdreveneli

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdreveníti -ím dov., zdrevénil (ī í)
povzročiti negibnost, togost: bolezen mu je zdrevenila roko

SSKJ²

zdrevéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. zdrveti: konj je zdrevel čez travnik / zdrevel je za tovariši stekel

SSKJ²

zdrevíti -ím dov., zdrêvi in zdrévi; zdrévil (ī í)
zastar. zdrveti: voz je zdrevil po prašni cesti / skočil je na konja in zdrevil proti gozdu / zdrevil je domov stekel

SSKJ²

zdrézati -am dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. z drezanjem spraviti kam: zdrezati hrošča na papir
2. ekspr. s spodbujanjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: zdrezati ljudi na sestanek; končno so ga zdrezali domov; prim. izdrezati

SSKJ²

zdrgetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
vzdrgetati: otrok zdrgeta; zdrgetati od strahu; zdrgetati ob misli na smrt

SSKJ²

zdŕgniti -em dov., tudi zdrgníla (ŕ ȓ)
1. z drgnjenjem odstraniti: zdrgniti madež z obleke
// z drgnjenjem očistiti, osnažiti: zdrgniti čevlje, tla; zdrgniti s krpo, peskom
// z drgnjenjem osušiti: zdrgniti prepotenega konja; zdrgniti se z brisačo
// z drgnjenjem poškodovati: zdrgniti suknjič na komolcih
2. s potegljaji po površini narediti, da kaj sipkega, mehkega pride skupaj: zdrgniti malto, pesek, zrnje na kup

zdŕgnjen

-a -o:

do čistega zdrgnjen kotel

s čistilnim sredstvom zdrgnjene kljuke

zdrgnjene hlače

SSKJ²

zdrhtéti -ím dov. (ẹ́ í)
vzdrhteti: zdrhteti od poželenja, strahu / njena roka je zdrhtela

SSKJ²

zdrhtévati -am nedov. (ẹ́)
zastar. vzdrhtevati: zdrhtevati od vznemirjenja

SSKJ²

zdríblati -am dov. (ȋ)
šport. žarg. spraviti žogo z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca; preigrati: zdriblal je več nasprotnikov in dal gol

SSKJ²

zdríčati -am dov. (ī)
zastar. zdrčati, zdrsniti: padel je in zdričal po melišču

SSKJ²

zdríz -a m (ȋ)
1. rahla, poltrda, navadno grudičasta snov z veliko vode: jajčeca obdaja zdriz; brezbarven zdriz / sluzast zdriz
// temu podobna snov sploh: od živali je ostala le kepa krvavega zdriza
2. knjiž. strjen sadni sok, ki se predhodno prekuha z dodatkom želatine ali pektina; žele: delati, pripravljati zdrize / malinov zdriz; zdriz iz robidnic

SSKJ²

zdrízanje -a s (ī)
glagolnik od zdrizati: zdrizanje mleka

SSKJ²

zdrízast -a -o prid. (ī)
1. podoben zdrizu: postati zdrizast; zdrizasta snov; žival z zdrizastim telesom / zdrizast sneg
2. pokrit z zdrizom: stopnice so bile zdrizaste od umazanije / ekspr. hladne, zdrizaste roke
3. slabš. neodločen2, boječ: od njega ne pričakuj veliko, je preveč zdrizast

SSKJ²

zdrízati -am nedov. (í ī) star.
1. delati zdrizasto: kislina zdriza mleko
2. stresati: konj zdriza kožo in opleta z repom / groza, vročina ga zdriza

zdrízati se

postajati zdrizast:

mleko se zdriza

zdrzovati se:

otrok se je zdrizal ob krikih

zdrizati se od groze, žalosti

/ telo se zdriza v vročici

SSKJ²

zdŕk -a m (ȓ)
glagolnik od zdrkniti: zdrk stenske ure / zdrk svedra pri vrtanju / zdrk na ledu, skali zdrs

SSKJ²

zdŕkati -am nedov. (ȓ)
zastar. spodrsavati, zdrsavati: na strmem pobočju so zdrkali

SSKJ²

zdrkávati -am nedov. (ȃ) zastar.
1. občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen je pogosto zdrkaval; kolesce v stenski uri zdrkava
// pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove: ura v stolpu že zdrkava, kmalu bo začela biti
2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: kaplje zdrkavajo po šipi / očala mu zdrkavajo na konec nosu
3. pri premikanju, delovanju prihajati iz navadnega položaja, lege: težko je vrtal, ker mu je sveder zdrkaval; vlečna vrv je zdrkavala iz žleba, s kolesa
4. zdrsavati: zdrkavati na ledu
● ekspr. solze so ji zdrkavale po licu tekle, polzele

SSKJ²

zdrkljáj -a m (ȃ)
(majhen) zdrk: zdrkljaj stenske ure
● zdrkljaj v prevodu spodrsljaj

SSKJ²

zdŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen večkrat zdrkne; kolesce v napravi je zdrknilo
// pri takem premiku dati kratek, rezek glas: slišal je, da je stenska ura zdrknila; brezoseb. v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti
2. hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem: grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku; hlod je zdrknil po žlebu v dolino / ekspr. čoln je zdrknil po morski gladini
// hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrkniti z drevesa, s konja; halja ji je zdrknila z ramen / zdrkniti na tla, v jamo / dobro primi posodo, da ti ne zdrkne; kozarec, steklenica zdrkne iz rok
3. pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege: sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko; vlečna vrv je zdrknila iz žleba
4. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca; zdrsniti: zdrknil je in padel; zdrkniti na ledu; brezoseb. na parketu mu je zdrknilo
5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji / cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile / število članov je zdrknilo pod polovico / ponudba je zdrknila na nizko raven se je poslabšala / globoko je zdrknil, odkar je sam moralno je zelo propadel
6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: zdrkniti v nesrečo; zdrkniti v nezavest omedleti; v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo uporablja prostaške izraze; zdrkniti v spanec zaspati
● ekspr. beseda mu je kar zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. kazalec je hitro zdrknil na tri ura je bila hitro tri; ekspr. pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran pogledal je poslušalce, vstran; ekspr. solza ji je zdrknila po licu stekla, spolzela; ekspr. sonce je zdrknilo za goro zašlo; pog. živo srebro je zdrknilo pod ničlo temperatura je padla pod nič; ekspr. dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo pozabil je nanj; ekspr. glava mu je zdrknila na prsi se mu je povesila; ekspr. zdrknil je skozi stranska vrata hitro odšel; ekspr. zdrkniti v copate, hlače hitro jih obuti, obleči; ekspr. kočija je zdrknila mimo hitro odpeljala

SSKJ²

zdrkováti -újem nedov. (á ȗ)
1. občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen na kolesu zdrkuje; kolesje ure zdrkuje
// pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove: pogledal je na stensko uro, ki je začela zdrkovati
2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: kaplje zdrkujejo z listov / ruta ji zdrkuje z ramen / zdrkovati po vrvi navzdol

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdŕmati -am dov. (r̄ ȓ) nar.
1. s tresenjem, stresanjem spraviti v kak položaj, v kako stanje: zdrmati tovariše na noge, pokonci / jutranji hlad jih je zdrmal iz spanja
2. spodbuditi k dejavnosti: tega človeka je težko zdrmati

SSKJ²

zdrób -a m (ọ̑)
izdelek, ki se pridobi z grobim mletjem žita in uporablja za pripravo živil: zakuhati zdrob; moka in zdrob / koruzni, pšenični zdrob / otroci radi jedo mlečni zdrob pšenični zdrob, kuhan na mleku
// s prilastkom temu izdelku podobna zdrobljena snov: dajati kokošim apnenčev zdrob; šotni zdrob / (premogov) zdrob premog v velikosti od 0,5 do 1 cm; seneni zdrob seneni drobir
♦ agr. kostni zdrob

SSKJ²

zdróbast -a -o prid. (ọ̑)
podoben zdrobu: na cesti so raztreseni zdrobasti ostanki konjskih fig / sladkor je imel zdrobast videz

SSKJ²

zdrobíti -ím dov., zdróbil (ī í)
narediti iz česa majhne, drobne dele: zdrobiti kamen, kos premoga; s pestjo, z udarcem je zdrobil steklo; posušeno listje se je zdrobilo; zdrobiti si kost / zdrobiti hrano z zobmi / medved mu je zdrobil ramo; tako jo je stisnil, da jo je skoraj zdrobil zelo, močno / zdrobiti na koščke; zdrobiti v prah
● ekspr. zdrobiti spone osvoboditi se; ekspr. zdrobiti sovražno vojsko uničiti; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga

zdrobljèn

-êna -o:

zdrobljena polževa hišica

zdrobljeno sadje

SSKJ²

zdrobljênost -i ž (é)
značilnost zdrobljenega: pasovi preorane zemlje se razlikujejo po zdrobljenosti
● zastar. posestna zdrobljenost razdrobljenost

SSKJ²

zdrobljív -a -o prid. (ī í)
ki se (rad) zdrobi: zdrobljiva posoda; to steklo je lahko zdrobljivo

SSKJ²

zdróbov -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zdrob: zdrobovi cmoki
♦ gastr. zdrobov narastek

SSKJ²

zdrózgati -am in zdrozgáti -ám dov. (ọ̑; á ȃ)
agr. zmečkati, zmleti sadje, zlasti grozdje: zdrozgati grozdje

zdrózgan

-a -o:

zdrozgane slive

●

nar. jesti zdrozgan krompir zmečkan, pretlačen

SSKJ²

zdŕs -a m (ȓ)
glagolnik od zdrsniti: zdrs na skali, snegu, travi; zdrs in padec
♦ teh. zaostajanje zlasti vrtilne hitrosti enega dela naprave, stroja v odnosu do drugega; slip

SSKJ²

zdŕsati -am dov. (ȓ)
1. z drsanjem narediti: otroci so zdrsali drsnico
// z drsanjem zgladiti: zdrsati sneg / kamenje se je pod zavirajočimi kolesi zdrsalo
2. z drsanjem poškodovati, obrabiti: zdrsati čevlje; avtomobilske gume so se zdrsale / s premikanjem pohištva zdrsati parket
3. drsaje iti, oditi: zdrsati proti vratom; počasi je zdrsal čez prag

zdŕsan

-a -o:

zdrsan klanec

zdrsan sneg

zdrsana gramofonska plošča

zdrsane hlače

SSKJ²

zdrsávati -am nedov. (ȃ)
1. drseč se spuščati, padati: sneg zdrsava s streh
2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: naramnice ji zdrsavajo z ramen; kaplje druga za drugo zdrsavajo po šipi
3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi prihajati v nevarnost padca: na zasneženem pobočju so zdrsavali; brezoseb. na poledenelem pločniku zdrsava
// ob dotiku z gladko, spolzko podlago večkrat spreminjati navadni položaj, smer premikanja: noge so jim zdrsavale na mokri travi / zaradi spolzkega cestišča so kolesa zdrsavala

SSKJ²

zdŕsen -sna -o prid. (ȓ)
ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: zdrsna cesta; pozimi je na tem odseku zelo zdrsno

SSKJ²

zdrséti -ím dov. (ẹ́ í)
1. drseč se premakniti: padel je in zdrsel po snegu; sani so zdrsele navzdol / zdrseti po klancu / pero je zdrselo po papirju
// drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsel v dolino; sneg zdrsi s strehe
2. lahkotno se premakniti po gladki površini: čoln je zdrsel od brega; ekspr. plesalca sta zdrsela po parketu / prsti so mu zdrseli po klaviaturi / po licih so ji zdrsele solze stekle, spolzele; pren. njegov pogled je zdrsel po dvorani
3. zdrsniti: zdrsel je in si zvinil nogo; zdrseti na ledu, skali

SSKJ²

zdrsévati -am nedov. (ẹ́)
zdrsavati: naramnice mu zdrsevajo z ramen / zdrsevati po snegu

SSKJ²

zdrsljáj -a m (ȃ)
(majhen) zdrs: pri zdrsljaju ga je zabolelo koleno; zdrsljaj na ledu

SSKJ²

zdrsljív -a -o prid. (ī í)
ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: zdrsljiva strmina; po dežju je bila pot zdrsljiva / zdrsljiv grušč; pren. razprava je zašla na zdrsljivo področje

SSKJ²

zdŕsniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. drseč se premakniti: deblo je zdrsnilo, namesto da bi se začelo valiti; smučka je zdrsnila po bregu; vrata neslišno zdrsnejo v steno / pero zdrsne po papirju
// drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsnil v dolino; sneg je zdrsnil s strehe
2. hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrsniti s konja; ruta ji je zdrsnila na ramena; zdrsniti na tla, v prepad / zdrsniti po žlebu navzdol / skodelica ji je zdrsnila iz rok
3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: zdrsnil je in si zvinil nogo; zdrsniti na ledu, parketu, skali; brezoseb. na poledenelem pločniku mu je zdrsnilo
// ob dotiku z gladko, spolzko podlago spremeniti navadni položaj, smer premikanja: guma na ledu zdrsne; na zamaščenem vijaku so klešče zdrsnile / jermen na kolesu večkrat zdrsne / zaradi mokrega cestišča je avtomobil zdrsnil s ceste
4. lahkotno se premakniti po gladki površini: jadrnica zdrsne po vodi / prsti so ji zdrsnili po tipkah / ekspr. veter je zdrsnil čez gladino jezera; pren. pogled mu je zdrsnil po navzočih
// ekspr. lahkotno, neopazno iti, oditi: zdrsniti iz hiše, v sobo; neslišno je zdrsnil nazaj v posteljo / mesec je zdrsnil za goro zašel; čez obraz ji je zdrsnil nasmeh
5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: prodaja je v zadnjem času zdrsnila pod normalo; temperatura je zdrsnila na ničlo, pod ničlo / zdrsniti na družbeni lestvici
6. ekspr. nehote, neopazno preiti v stanje, kot ga izraža določilo: razpoloženje je zdrsnilo v otrplo žalost / dogodek je zdrsnil v pozabo je bil pozabljen / bolnik je spet zdrsnil v nezavest omedlel
● ekspr. beseda mu je zdrsnila z jezika nehote, proti svoji volji jo je izrekel; ekspr. kurir je že drugo jutro zdrsnil v dolino neopazno, hitro odšel; ekspr. pogovor je zdrsnil od vremena na vaške zgodbe prešel; ekspr. zdrsnila je na kolena in povzdignila roke pokleknila je; ekspr. zdrsniti v čevlje, obleko hitro se obuti, obleči

SSKJ²

zdŕsnjenje -a s (ȓ)
glagolnik od zdrsniti: zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju / zdrsnjenje na ledu

SSKJ²

zdrsováti -újem nedov. (á ȗ)
zdrsavati: sneg zdrsuje s streh / zdrsovati na zasneženem in poledenelem hribu / roka mu je zdrsovala po zamaščeni ročici stroja / avtomobil zdrsuje na mokri cesti

SSKJ²

zdrstíti se -ím se dov., zdŕstil se (ī í)
odložiti ikre in semenčice zaradi razmnoževanja: ko se jegulje zdrstijo, poginejo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdrúzast -a -o prid. (ū)
knjiž. zdrizast, drozgast: zdruzasta snov

SSKJ²

zdrúzgati -am dov. (ȗ)
star. zmečkati, zdrobiti: zdruzgati kamen; zdruzgati sadje

zdrúzgan

-a -o:

zdruzgan krompir

SSKJ²

zdrúzniti -em dov. (ú ȗ)
star. zmečkati, zdrobiti: kolo je zdruznilo jabolko; zdruzniti jagodo med prsti
● star. zdruzniti se sam vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti dobiti sključeno držo

zdrúznjen

-a -o:

zdruznjeno sadje

SSKJ²

zdrúžba -e ž (ȗ)
1. biol. skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah: proučevati, spreminjati naravne združbe; velika združba organizmov / rastlinska, živalska združba / življenjska združba
2. skupnost ljudi, ki jih družijo skupni interesi, skupna dejavnost: umetniki so nastopali posamezno in v združbah; poklicna, strokovna združba / človeška združba
3. ekspr. skupina predmetov, ki jih kaj druži: osrednje mesto na razstavi ima združba petih slik
4. star. združitev: prišel je čas njune združbe

SSKJ²

zdrúžek -žka m (ȗ)
ekspr. kar je združeno: hiša je v resnici združek dveh hiš / združek zvijačnosti in hudobnosti

SSKJ²

zdrúžen -žna -o prid. (ú ū)
star. pri katerem je udeleženih več ljudi; skupen: opoldne so imeli združni počitek; združno petje

zdrúžno

prisl.:

združno delati

združno sta planila nadenj oba

SSKJ²

zdrúženje -a s (ū)
1. glagolnik od združiti: združenje živali enake starosti / spolno, telesno združenje / združenje treh fakultet / združenje vseh pripadnikov kakega naroda
2. organizirana skupina samostojnih oseb ali organizacij, ki opravljajo enake ali podobne dejavnosti: ustanoviti združenje; včlaniti se v združenje; društva in združenja / mednarodno združenje; poslovno, strokovno združenje; ženska združenja / Združenje bank Slovenije

SSKJ²

zdrúženost -i ž (ȗ)
lastnost, značilnost združenega: postali so močni zaradi gospodarske združenosti / združenost slik z besedilom

SSKJ²

združeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na združevanje: združevalni proces; združevalne sile / združevalna prizadevanja

SSKJ²

združevalíšče -a s (í)
zastar. shajališče: trg je združevališče meščanov

SSKJ²

združeválnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost združevalnega: spodbujati združevalnost; dolgo je govoril o povezovalnosti in združevalnosti

SSKJ²

združevánje -a s (ȃ)
glagolnik od združevati: stroj za združevanje vlaken / naprava za združevanje in mešanje zvokov / spolno, telesno združevanje / združevanje bank / združevanje besed v stavke / združevanje različnih opravil / gospodarsko, politično, poslovno združevanje; oblasti so prepovedale vse oblike združevanja
♦ mat. zakon o združevanju členov; pravn., v socializmu namensko združevanje sredstev

SSKJ²

združeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da pride kaj skupaj na eno mesto: združevati knjige po avtorjih in strokah / združevati na enem mestu
// delati, da pride kaj skupaj sploh: pri šivanju združujemo kose blaga; stroj, ki združuje vlakna / združevati v snope; združevati konce vrvi z vozli
// delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združevati samce in samice / spolno združevati
2. delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združevati občine / združevati njive in travnike / združevati besede v stavke / združevati ovce v trope
// delati, da kaj postane sestavni del večje enote: združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom / dogovor združuje države v gospodarsko skupnost
3. delati iz več delov, enot novo enoto, celoto: združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo
4. biti, nahajati se med čim in to povezovati: stavbi združuje pokrit hodnik; ceste in proge združujejo pokrajine in naselja
5. biti skupen vsem delom kake celote: združuje jih jezik; pesmi združuje ista tematika
// notranje, čustveno povezovati: ta ideja ljudi združuje; skupno trpljenje najbolj združuje / skrb za otroke združuje starše in učitelje
6. imeti kaj kot svoj sestavni del: društvo je združevalo napredne dijake / ta del motorja združuje najvažnejše dele
7. delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občne zbore združujejo z zabavami / združevati prijetno s koristnim
8. imeti, vsebovati obenem: kritika mora združevati pravičnost in ostrino / združeval je lepoto in duhovitost; v svojem značaju združuje plemenite lastnosti
● država v svojih mejah združuje različne narode v državi so, živijo; publ. sindikat združuje nekaj tisoč članov ima; ekspr. kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo kako je kot igralec lahko tako brezčuten
♦ čeb. združevati čebelje družine; pravn. združevati delo v socializmu vzpostavljati razmerja v delovnem procesu

združeváti se

postajati sestavni del večje enote:

predmestna naselja se združujejo z mestom

prihajati prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se kabla združujeta / v daljavi se nebo združuje z morjem

iz dveh ali več samostojnih enot nastajati nova, večja enota:

podjetji se združujeta

/ glasovi so se združevali v melodijo

začenjati delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi:

kmetje se združujejo z delavci

gospodarsko, poslovno, strokovno se združevati

/ politično se združevati v stranke

opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose:

ti dve pasmi se ne združujeta

/ spolno, telesno se združevati

združujóč

-a -e:

združujoč se v društva, ohranjati ljudske običaje

v jate združujoči se ptiči

združujoče lastnosti

SSKJ²

združítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od združiti: prostorska združitev obratov / združitev več plasti z lepljenjem / spolna, telesna združitev / združitev občin, organizacij / združitev posameznih poglavij / politična združitev naroda / združitev ljudi proti skupnemu nasprotniku
● ekspr. odpovedala se je združitvi z njim skupnemu življenju, poroki
♦ fiz. združitev pozitivno in negativno naelektrenega delca

SSKJ²

združíti in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ)
1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi
// narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom
// narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti
2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop
// narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost
3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora
// narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod
4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode
5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim
● združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno
♦ ekon. združiti obratna sredstva

združíti se

in zdrúžiti se, tudi zdrúžiti se

postati sestavni del večje enote:

predmestne vasi so se združile z mestom

/ potok se združi z reko se izliva vanjo

priti prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se cevovoda združita / v daljavi se nebo združi z morjem

iz dveh ali več samostojnih enot postati nova, večja enota:

banki, podjetji sta se združili

/ potoki se združijo v reko

/ glasovi pevcev so se združili

začeti delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi:

delavci in kmetje so se združili

združiti se proti skupnemu nasprotniku

gospodarsko, politično, strokovno se združiti

/ združiti se v stranko

/ Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja

opraviti spolno združitev, imeti spolni odnos:

samica in samec se združita

/ želel se je združiti z njo

/ telesno se združiti

●

ekspr. očeta sta želela, da bi se njuna otroka združila se poročila

♦

biol. jajčece se združi s semenčico; fiz. valovanja enake frekvence se združijo

združívši

star.:

združivši živali z najboljšimi lastnostmi, so dobili dobro novo pasmo

združivši se so ustanovili novo državo

zdrúžen

-a -o

deležnik od združiti:

v skladno celoto združeni deli

združeni pevski zbori

bila sta neločljivo združena

s šaljivim obredom združena zabava

države, združene v vojaški zvezi

●

Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. z združenimi močmi so ukrotili razgrajača (vsi) skupaj; združeno podjetje do 1973 gospodarsko enotno podjetje, nastalo z združitvijo več samostojnih podjetij

♦

ekon. združeno delo v socializmu oblika produkcijskih odnosov, v katerih so delavci soudeleženi pri lastnini in upravljanju

navadno v povedni rabi,

v zvezi s s, z

ki vključuje to, kar izraža dopolnilo:

s tem je združen neprijeten občutek

potovanje je združeno z velikimi izdatki

smučanje je združeno z nevarnostmi

SSKJ²

združítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na združitev: združitveni proces / združitveni občni zbor gasilske zveze
♦ pravn. združitvena pogodba

SSKJ²

združljív -a -o prid. (ī í)
ki se da združiti: združljivi deli, elementi / ekspr. težko združljiva nasprotja velika / ti dve funkciji nista združljivi nosilec določene funkcije ne more prevzeti druge
// v zvezi s s, z ki ima take lastnosti, značilnosti, da s čim drugim sestavlja logično urejeno celoto: novi sklep ni združljiv s prejšnjim; to je bolj malo združljivo z njegovim prepričanjem / njegovo ravnanje ni združljivo z njegovo funkcijo zaradi svoje funkcije ne bi smel tako ravnati; to ni združljivo z določili po določilih to ni mogoče

SSKJ²

združljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost združljivega: združljivost posameznih elementov / združljivost in nezdružljivost funkcij

SSKJ²

zdrvéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. začeti drveti: konj se je prestrašil in zdrvel
// drveč odpeljati: avtomobil je zdrvel po ravni cesti; zdrveti na smučeh v dolino / vlak je zdrvel mimo postaje drveč zapeljal
● ekspr. čas je kar zdrvel zelo hitro minil
// ekspr. zelo hitro oditi, steči: učenci so zdrveli iz razreda; zdrveti v mesto, po stopnicah
2. ekspr., navadno v zvezi z v hitro priti v kaj slabega: zdrveti v finančni polom; zdrveti v vojno

SSKJ²

zdŕzati -am dov. (r̄ ȓ)
gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so zdrzali debla

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdŕzati se -am se nedov. (ŕ)
zdrzovati se: konj se je zdrzal in bíl s kopiti; zdrzala se je ob vsakem šumu / lica so se ji zdrzala

zdrzajóč se

-a -e:

v spanju zdrzajoči se otrok

SSKJ²

zdrzávati se -am se nedov. (ȃ)
zdrzovati se: pri najmanjšem šumu se zdrzava / roke so se mu zdrzavale

SSKJ²

zdrzljáj -a m (ȃ)
hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: opazil je njen zdrzljaj, ko ga je zagledala / močen zdrzljaj telesa
// hiter, sunkovit premik sploh: z enim zdrzljajem je vrgel ogrinjalo s sebe

SSKJ²

zdŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ)
narediti hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: ko je zavpil, sta se živali zdrznili; ob tem imenu se zdrzne; rahlo, za trenutek se zdrzniti / zdrzniti se od groze, strahu / zdrzniti se iz sanj, zamišljenosti s takim gibom, premikom se zbuditi / njena dlan se je zdrznila

zdŕzniti

knjiž.

povzročiti, da kdo naredi hiter, sunkovit gib, premik:

ploskanje ga je zdrznilo

včasih ga zdrzne strah

/ zdrzniti z rameni stresti, trzniti

SSKJ²

zdrzováti se -újem se nedov. (á ȗ)
delati hitre, sunkovite gibe, premike, zlasti od neugodja, strahu: zdrzovali so se, ko so to poslušali; zdrzoval se je ob vsakem šumu; zdrzovati se od bolečine, groze; v spanju se pogosto zdrzuje / vse telo se ji je zdrzovalo

zdrzováti

knjiž.

stresati,

trzati:

zdrzovati z rameni

/ ustreljena ptica je še nekaj časa zdrzovala

zdrzujóč se

-a -e:

zdrzujoč se ob vsakem glasu, je šel previdno naprej

zdrzujoč se obraz

SSKJ²

zdržánost -i ž (á)
knjiž. zadržanost: hotel je vedeti za vzroke njene zdržanosti

SSKJ²

zdržáti -ím tudi izdržáti -ím dov. (á í)
1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je zdržal, čeprav je bil tanek; most zdrži pet ton; zid silovitega sunka ni zdržal
// biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek zdrži več, kot misli; vse preizkušnje je zdržala / zdržati mučenje; dolgo vožnjo je komaj zdržal / pri hoji zdrži velike napore / organizem takih obremenitev ne zdrži; srce je zdržalo
2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: zdržati brez hrane cel teden
// biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: ta rastlina dolgo zdrži brez vode
3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: zdržati napad močnejšega nasprotnika; zdržati konkurenco
4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: pod vodo je zdržal eno minuto; tako so kričali, da ni zdržal; doma ne zdrži niti en dan / pri takem človeku je težko zdržati; v taki službi bo težko zdržal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga zdržalo doma, pri delu
5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi zdržala; do jutra bo že zdržal / pri njem ne zdrži nobena ženska / zdržati do konca
6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: ne zdrži brez cigaret, pijače / ne moreta zdržati drug brez drugega
7. biti, ostati uporaben, dober: kruh je zdržal ves teden; na hladnem bo meso zdržalo / vzmet bo zdržala še nekaj let
● ekspr. denar mu ne zdrži pod palcem takoj vse zapravi; publ. predstava ne zdrži kritike kritika pokaže, da ni dobra, ustrezna; ekspr. njenega pogleda ni zdržal povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči

zdržáti se

tudi izdržáti se

zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb:

eno leto se je moral zdržati

popolnoma se zdržati

/ spolno se zdržati

zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi:

zdržati se kajenja, pitja

zdržati se posredovanja, vtikanja v tuje zadeve

/ zdržati se alkoholnih pijač

zavestno, hote ne narediti česa sploh: rad bi nekaj vprašal, pa se je zdržal / zdržati se glasovanja

zdržán

tudi izdržán -a -o:

število zdržanih glasov

●

knjiž. sprejel ga je z zdržanim posmehom zadržanim

SSKJ²

zdŕžek -žka m (ȓ)
rel. odpoved zlasti določeni hrani na določen dan zaradi cerkvenega predpisa: zdržek mesa; dnevi zdržka in posta

SSKJ²

zdŕžema prisl. (ȓ)
1. izraža, da se dejanje dogaja brez prekinitev: delati, hoditi zdržema dvanajst ur; deževalo je zdržema več dni / ta zdravila je treba jemati zdržema neprekinjeno / število članov je zdržema naraščalo nenehno
2. nar. tik zraven: zagledala je samotno hišo in zdržema hlev / hiše za cerkvijo stojijo zdržema strnjeno

SSKJ²

zdŕžen -žna -o prid.(r̄)
1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: zdržen moški; zaradi bolezni biti zdržen / zdržno življenje / spolno zdržen
// ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želja sploh: v vsem je bila zdržna; pri pitju je zdržen
2. ki se da zdržati, prenesti: komaj še zdržne bolečine / njegovo ravnanje ni bilo več zdržno
3. ki traja zdržema: večurne zdržne vaje; zdržna vožnja ga utruja

zdŕžno

prisl.:

vso noč je zdržno deževalo

živeti zdržno

SSKJ²

zdrževáti -újem tudi izdrževáti -újem nedov. (á ȗ)
vzdrževati: hišo zdržuje sam / zdrževal je družino / vojsko so zdrževali kmetje

zdrževáti se

tudi izdrževáti se

zavestno, hote ne delati, kar osebek hoče, želi:

zdrževati se kajenja

/ zdrževati se alkoholnih pijač

zavestno, hote ne delati česa sploh: zdrževal se je nepotrebnih pripomb

SSKJ²

zdržljív tudi izdržljív -a -o prid., zdržljívejši tudi izdržljívejši (ī í)
ki veliko zdrži, prenese: zdržljiv športnik; ta delavec je zelo zdržljiv / duševno, telesno zdržljiv človek / zdržljiv avtomobil; zdržljivo cvetje

SSKJ²

zdržljívost tudi izdržljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zdržljivega: njegova zdržljivost jih je presenetila / duševna, telesna zdržljivost / preizkusiti zdržljivost stroja

SSKJ²

zdŕžnost -i ž (r̄)
lastnost, značilnost zdržnega: predzakonska, prostovoljna zdržnost / spolna zdržnost / zdržnost pri jedi in pijači / zastar. precenjevati zdržnost vrvi vzdržljivost

SSKJ²

zduhati gl. izduhati

SSKJ²

zdúšen -šna -o prid. (ȗ) zastar.
1. navdušen, zanosen: zdušno odobravanje občinstva / biti zdušen za slovenstvo zelo vnet; zdušna molitev romarjev goreča
2. pošten2, vesten1: bil je zdušen trgovec, zato so radi kupovali pri njem

zdúšno

prisl.:

zdušno opravljati delo, dolžnosti

zdušno zapeti

SSKJ²

zdušíti -ím dov., zdúšil (ī í)
skuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: zdušiti čebulo, korenje, meso / zdušiti jabolka v oslajeni vodi

zdušèn

-êna -o:

zdušene gobe

zdušeno meso

SSKJ²

zdúškoma prisl. (ȗ)
star. na dušek, v dušku: jedel je hlastno, pil zduškoma; zduškoma izprazniti kozarec vina

SSKJ²

zdvájanje -a s (ā)
knjiž. dvom: pesmi govorijo o zdvajanjih, obupu in smrti / to je storil v trenutkih zdvajanja obupa

SSKJ²

zdvájati -am nedov. (ā)
knjiž. dvomiti: nikar ne zdvajajte; zdvajal je, da bi bilo mogoče najti resnico / zdvajati nad uspehom svojega dela obupavati

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zdvojênost -i ž (é)
knjiž. dvom, razdvojenost: v njegovem vedenju je čutiti zdvojenost; v zdvojenosti se je zatekel k prijatelju; zdvojenost in nemir / zdvojenost nad samim seboj obup

SSKJ²

zdvojíti -ím in zdvójiti -im dov. (ī í; ọ̄)
knjiž. zdvomiti: nikoli ni zdvojil o pravilnosti svoje poti / zdvojiti nad samim seboj obupati

zdvojèn

-êna -o in zdvójen -a -o:

zdvojen človek

zdvojeni klici

bila je nesrečna in zdvojena

SSKJ²

zdvómiti -im, in zdvomíti in zdvómiti -im dov. (ọ̄ ọ̑; ī ọ́)
imeti, izraziti dvom, dvome: do zdaj je bilo njegovo prepričanje trdno, zdaj pa je nenadoma zdvomil; zdvomiti o uspehu, pog. v uspeh; zdvomil je, da bo delo dokončal
// začeti domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: zdvomil je o njeni zvestobi / o tem človeku je že večkrat zdvomil; zdvomiti nad mladino

SSKJ²

zéba -e ž (ẹ́)
nar. ščinkavec: v grmovju pojejo zebe

SSKJ²

zébkati -am nedov. (ẹ̑)
brezoseb., otr. zebsti: obuj se, da te ne bo zebkalo

SSKJ²

zébra -e ž (ẹ̄)
1. konju podobna afriška žival z belimi in črnimi ali rjavimi prečnimi progami: antilope, zebre in žirafe
2. prehod za pešce, označen s širokimi belimi črtami: avtomobil ga je podrl na zebri; iti čez cesto po zebri / zebra je že precej izbrisana črte
3. ekspr. progasta zaporniška, kaznjenska obleka: interniranci v bombažastih zebrah

SSKJ²

zébrast -a -o prid.(ẹ̄)
ki ima podobne proge kot zebra: osliček z zebrastimi nogami; zebrasto blago / zaporniki v zebrastih oblekah / zebrasti prehodi prečkajo ulico

zébrasto

prisl.:

avtomobil so zebrasto pobarvali

SSKJ²

zébrat -a m (ẹ̄)
bot. gola ali dlakava rastlina s pecljatimi listi in ustnatimi rumenimi, rdečimi, belimi cveti v socvetjih, Galeopsis: trgati zebrat / pisani zebrat

SSKJ²

zébrica -e ž (ẹ̄)
manjšalnica od zebra: živalski vrt ima dve mladi zebrici

SSKJ²

zébsti zébem nedov., nam. zébst in zèbst (ẹ́) brezoseb.
1. čutiti mraz: zebe me; v roke, po hrbtu me zebe; v tej obleki te mora zebsti; ekspr. zebe jih do kosti zelo; zeblo me je kot psa zelo / rado jo zebe
● knjiž. v dušo, v srce jo je zeblo, ko je gledala brezdomce zelo je bila potrta, žalostna
// ekspr. dobiti občutek mraza: ob misli na prihajajočo zimo me zebe
2. knjiž. biti hladno, mrzlo: pri peči je grelo, pri mizi pa zeblo; danes zunaj zebe

SSKJ²

zebú tudi zébu -ja m (ȗ; ẹ̑)
zool. udomačeno govedo z veliko grbo na plečih, ki živi v Indiji, Bos indicus: čreda zebujev; posušena koža zebuja

SSKJ²

zedinítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zediniti: zedinitev sprtih strani / politična, verska zedinitev združitev

SSKJ²

zedíniti -im dov. (ī ȋ)
1. narediti kaj enotno, složno: zediniti sprte strani; zediniti politične stranke / zediniti mnenja, stališča poenotiti
2. knjiž. združiti, povezati: zediniti posamezne kneževine v eno državo / zediniti se proti skupnemu sovražniku; politično se zediniti

zedíniti se

postati enakih misli, istega mnenja:

nista se mogla zediniti glede otrokovega imena

/ zediniti se za kaj, v čem

zedínjen

-a -o:

prijatelja sta bila končno spet zedinjena

biti zedinjen s kom

♦

zgod. zedinjena Slovenija in Zedinjena Slovenija Slovenija, ki naj bi po slovenskem političnem programu iz leta 1848 združevala vse slovensko etnično ozemlje v eno upravno enoto

SSKJ²

zedínjati -am nedov. (í)
1. delati kaj enotno, složno: pijača jih je vse bolj zedinjala / zedinjati stališča enotiti
2. knjiž. združevati, povezovati: revija naj bi zedinjala vsa umetnostna področja
● star. ta rastlina zedinja plemenite lastnosti svojih prednic ima, združuje

zedínjati se

postajati enakih misli, istega mnenja:

postopoma sta se zedinjala

/ zedinjati se med seboj

SSKJ²

zedínjenje -a s (ȋ)
glagolnik od zediniti: doseči zedinjenje / državno, narodno, politično zedinjenje združitev; zedinjenje z matično deželo

SSKJ²

zedinjeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zedinjevanje: zedinjevalen proces / zedinjevalni politični program

SSKJ²

zedinjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zedinjevati: zedinjevanje tako različnih stališč ni imelo pravega uspeha / pospeševati zedinjevanje narodov združevanje

SSKJ²

zedinjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati kaj enotno, složno: zedinjevati ljudi, narode / zedinjevati mnenja enotiti
2. knjiž. združevati, povezovati: zedinjevati ljudi sorodnih poklicev; gospodarsko, politično zedinjevati

zedinjeváti se

postajati enakih misli, istega mnenja:

o tem se postopoma zedinjujejo

SSKJ²

zefír1 -ja m (ī)
pesn. lahen, navadno topel veter: pihljanje zefirja

SSKJ²

zefir2
tkanina:gl. cefir

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zéh -a m (ẹ̑)
1. nehotno široko odprtje ust ter globok vdih in izdih zraka: ob drugem zehu je vstal in odšel / širok zeh
2. star. zehanje: zeh se je spremenil v smeh

SSKJ²

zéhanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zehati: zehanje je nalezljivo; komaj je zadrževal zehanje

SSKJ²

zéhati -am nedov. (ẹ́)
nehotno široko odpirati usta ter globoko vdihavati in izdihavati zrak: začel je zehati; zehati od utrujenosti, zaspanosti; glasno zehati; s smiselnim osebkom v dajalniku rado se mu zeha / usta so široko zehala

zeháje

zehaje odgovoriti

glasno zehaje je pospravila posodo z mize

zehajóč

-a -e:

zehajoč se je odpravil spat

zehajoči poslušalci

SSKJ²

zéhav -a -o prid. (ẹ́)
ki (pogosto) zeha: dremav in zehav je sedel za mizo / zehava usta

SSKJ²

zéhavec -vca m (ẹ́)
ekspr. kdor (pogosto) zeha: kihavec in zehavec

SSKJ²

zéhec -hca m (ẹ̑)
knjiž. zehanje: trudila se je prikriti zehec

SSKJ²

zehljáj -a m (ȃ)
nehotno široko odprtje ust ter globok vdih in izdih zraka: kratek, krčevit zehljaj

SSKJ²

zéhniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
nehotno široko odpreti usta ter globoko vdihniti in izdihniti zrak: zehnil je nekajkrat zapored; glasno, zaspano, zdolgočaseno zehniti; s smiselnim osebkom v dajalniku zehnilo se mu je

SSKJ²

zek gl. zk

SSKJ²

zéksar -ja m (ẹ́)
nekdaj srebrn avstrijski kovanec za šest krajcarjev; šestica: plačati zeksar

SSKJ²

zél1 -í [zeu̯] ž (ẹ̑)
1. rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: zel požene, vzkali; bujno razrasle, visoke zeli / strupena, zdravilna zel; ločevati užitne zeli od neužitnih
♦ bot. račja zel vodna kuga
2. zeleni, nadzemni del take rastline: zel pri čebuli, korenju; krompirjeva zel cima

SSKJ²

zèl2 zlà zlò [zəu̯] prid., zlêjši (ə̏ ȁ ȍ) knjiž.
1. ki drugim želi in povzroča zlo, slabo: zel človek; ni vedel, da je kdo lahko tako zel / zla oblast / v različnih mitologijah in religijah dobri in zli duhovi / zla usoda / zlo dejanje
// ki izraža, kaže tako željo: zel pogled; imeti zle namene
2. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: zli časi; zla novica / zle posledice; zla slutnja huda
// ekspr. hud, težek: zla bolezen; zla rana; zla zima
● knjiž. zli jeziki opravljivci, obrekljivci; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; knjiž. z zlo besedo pri njem malo opraviš z neprijazno izraženo željo, zahtevo; knjiž. razšli so se brez zle misli prijazno, prijateljsko; knjiž. biti zle volje slabe volje; sam.: nič zlega ni nameraval; spopad med dobrim in zlim; prim. zali

SSKJ²

zelén1 -i ž (ẹ̑)
knjiž. zelenje: bujna pomladna zelen / bukova zelen
// zelenina: čista zelen jezera

SSKJ²

zélen2 -lna -o [zeu̯na tudi zelna] (ẹ̑)
pridevnik od zel: zelno steblo

SSKJ²

zelèn3 -êna -o prid. (ȅ é)
1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste / koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; pog. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
// ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice
// ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja
2. ki ohranja okolje, zlasti z uporabo obnovljivih virov energije: zelene tehnologije; zelene stranke
3. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena
4. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno
// ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih
5. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti
6. v zvezi zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, med., vet. glavkom:
● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, kem. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči
♦ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea

zelêno

prisl.:

zeleno se svetlikati

zeleno obarvana stekla

/ piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder

zelêni

-a -o sam.:

na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje

pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca

suša je uničila vse zeleno

bila je v zelenem v zeleni obleki

/ kot vzklik tristo zelenih

SSKJ²

zêlena in zélena -e ž (ȇ; ẹ̑)
začimbna rastlina s temno zelenimi deljenimi listi in gomoljasto odebeljeno korenino: posejati, okopati zeleno; vejica zelene / dušena zelena

SSKJ²

zelenáš -a m (á)
v srbskem okolju, nekdaj trgovec, ki od kmetov pod ceno odkupuje še zelene posevke: zelenaši so posojali denar na visoke obresti

SSKJ²

zelênček in zelénček -čka m (é; ẹ̄)
1. ekspr. mlad, neizkušen človek: kdo pa je ta zelenček
2. ptica pevka rumeno zelene barve z močnim, kratkim kljunom, zool. zelenec: žvrgolenje zelenčkov; ščinkavci in zelenčki
3. bot. polgrm s suličastimi usnjatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi cveti v kobulih, Chimaphila: listi zelenčka

SSKJ²

zelênčica in zelénčica -e ž (é; ẹ̄)
vrtn. okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami; kosmuljka: gojiti zelenčice / pisana zelenčica

SSKJ²

zelênec in zelénec -nca m (é; ẹ̄)
1. manjši kuščar zelene barve: med travo je švignil zelenec
2. zool. ptica pevka rumeno zelene barve z močnim, kratkim kljunom, Carduelis chloris: poslušati petje zelencev; zelenci in ščinkavci
3. ekspr. mlad, neizkušen človek: on je še zelenec; z njim ravnajo kot z zelencem / v podvodnem ribolovu so še pravi zelenci
4. pog. vozilo javnega prometa, navadno avtobus ali vlak, tipične zelene barve: potnik je z navadnega zelenca prestopil na hitri vlak / ljubljanski, mestni zelenci
5. pog. ameriški dolar: znani športnik je povprečno zaslužil dva milijona zelencev letno; zajeten kupček zelencev / ameriški zelenci
6. slabš., med narodnoosvobodilnim bojem nemški okupatorski vojak: zelencem so postavili zasedo; enota zelencev

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zelenéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. dobivati (zelene) liste: drevo, grm zeleni / njive že zelenijo, čeprav je še hladno
2. postajati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlobi hitro zeleneli; zidovi zelenijo od plesnobe, vlage / ekspr. zeleneti od jeze, zavisti
3. knjiž. zeleno se odražati, kazati: na skalah je zelenel mah; v daljavi zelenijo gozdovi

zelenèč

-éča -e:

zeleneči gozdovi

zeleneč grm

zeleneča polja

SSKJ²

zeleníca -e ž (í)
1. manjša, zlasti s travo porasla površina med hišami, bloki v naselju: urejati, vzdrževati zelenice; parki in zelenice / mestne zelenice
2. porasla površina z vodo v puščavi; oaza: naseljena zelenica; zelenica, zasajena s palmami
3. alp. s travo porasla površina med skalovjem: na zelenici se pasejo gamsi
♦ fot. filter, ki dobro prepušča zlasti žarke zelene barve

SSKJ²

zeleníka -e ž (í)
1. okrasni zimzeleni grm ali nizko drevo z drobnimi usnjatimi listi in trdim lesom; pušpan: pristriči zeleniko; grm, vejica zelenike
2. trta z velikimi zelenimi grozdi: ob poti so zasadili zeleniko
// belo vino iz grozdja te trte: povabili so ga na pokušnjo zelenike
3. zool. majhna sladkovodna riba s sploščenim telesom in zeleno modrim hrbtom, Alburnus alburnus: belice in zelenike
♦ bot. širokolistna zelenika zimzeleni grm z usnjatimi listi in zelenkasto belimi cveti v socvetjih, Phillyrea latifolia

SSKJ²

zeleníkov -a -o prid. (í)
pušpanov: zelenikov grm; zelenikova vejica / zelenikova živa meja

SSKJ²

zelenikovína -e ž (í)
pušpanov les: lesorez iz zelenikovine

SSKJ²

zelenílo -a s (í)
1. zeleno barvilo: izdelovati zelenilo
♦ bot. listno zelenilo zeleno barvilo, ki omogoča v rastlinski celici nastajanje ogljikovih hidratov
2. lastnost zelenega, zelena barva: zelenilo oči; zelenilo trav / sveže zelenilo polj
3. zelenje: skrival se je med gostim zelenilom

SSKJ²

zêlenin in zélenin -a -o prid. (ȇ; ẹ̑)
nanašajoč se na zeleno: zelenin list, gomolj / zelenina juha

SSKJ²

zelenína -e ž (í)
1. lastnost zelenega, zelena barva: zelenina dreves, travnika; zelenina jezera
2. knjiž. zelenje: trgati zelenino; okrasna zelenina
3. kar je zeleno: pokrajina s pasovi zelenine med kamenjem

SSKJ²

zeleníti -ím nedov. (ī í)
delati kaj zeleno: pomlad je zelenila gozd / svetloba zeleni gomolje
// oskrbovati z zelenjem, rastlinjem, ozelenjevati: umetno zeleniti dele puščav

zeleníti se

knjiž.

dobivati (zelene) liste:

drevo se zeleni

/ narava se je začela zeleniti

zeleno se odražati, kazati:

v dolini se zelenijo travniki

SSKJ²

zelenjád -i ž (ȃ)
1. knjiž. zelenjava: pridelovati, prodajati zelenjad; zalagati trg z zelenjadjo; mlada, sveža zelenjad / vlagati zelenjad
2. star. zelenje: bele hiše, postavljene v zelenjad
● star. zelenjad tihih potokov zelenina, zelenost
3. ekspr. otroci, otročad: učiti neizkušeno zelenjad

SSKJ²

zelenjádar -ja m (ȃ)
kdor prideluje ali prodaja zelenjavo: zelenjadarji so pripeljali na trg svoje pridelke; ljubljanski zelenjadarji

SSKJ²

zelenjádarica -e ž (ȃ)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelenjavo: zelenjadarice z vozički zelenjave in cvetja

SSKJ²

zelenjádarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zelenjadarje ali zelenjadarstvo: zelenjadarske stojnice / zelenjadarski kraji

SSKJ²

zelenjádarstvo -a s (ȃ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem ali prodajo zelenjave: razvijati sadjarstvo in zelenjadarstvo

SSKJ²

zelenjáden -dna -o prid. (ȃ)
zelenjaven: zelenjadna semena / zelenjadna juha, prikuha / zelenjadni trg; zelenjadna greda

SSKJ²

zelenjádnica -e ž (ȃ)
nav. mn., agr. rastlina, ki se uporablja za prehrano in se goji na vrtu ali na polju: gojiti, sejati zelenjadnice; pridelovanje zelenjadnic

SSKJ²

zelenjádnik -a m (ȃ)
knjiž. zelenjavni vrt: pri hiši ima zelenjadnik in sadovnjak

SSKJ²

zelenják -a m (á)
zastar. zelenjavni vrt: v zelenjakih so sadili kolerabo in solato

SSKJ²

zelenjáv -i ž (ȃ)
zastar. zelenje: uto zakriva bujna zelenjav

SSKJ²

zelenjáva -e ž (ȃ)
1. rastline za prehrano, ki se gojijo na vrtu ali na polju: zelenjava dobro uspeva; gojiti, pridelovati zelenjavo; oskrbovati trg z zelenjavo; kuhana, posušena, sveža, uvela zelenjava; zamrznjena zelenjava; košara za zelenjavo; sadje in zelenjava / konzervirati, predelovati zelenjavo / gomoljasta, korenasta zelenjava / jušna zelenjava
2. ekspr. zelenje: oči je uprl v zelenjavo pod seboj

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zelenjávar -ja m (ȃ)
kdor prideluje ali prodaja zelenjavo: kupovati na trgu pri zelenjavarju; vrtovi zelenjavarjev

SSKJ²

zelenjávarica -e ž (ȃ)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelenjavo: predmestne zelenjavarice; stojnice zelenjavaric

SSKJ²

zelenjávarstvo -a s (ȃ)
zelenjadarstvo: ukvarjati se z zelenjavarstvom; sadjarstvo, vinogradništvo in zelenjavarstvo

SSKJ²

zelenjáven -vna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zelenjavo: zelenjavna semena / zelenjavni sok; rad ima zelenjavne jedi; zelenjavna juha / zelenjavni trg; zelenjavni vrt; zelenjavna trgovina

SSKJ²

zelenjávnik -a m (ȃ)
knjiž. zelenjavni vrt: postavil je čebelnjak in uredil zelenjavnik

SSKJ²

zelênje -a s (é)
1. zeleno rastlinje: nizka vratca prekriva zelenje; zasaditi prostor okrog bloka z zelenjem; bujno tropsko zelenje / hiša je skrita v zelenju; pot se vije med zelenjem
2. zeleni deli rastlin, zlasti listi, vršički: drevesa so že brez zelenja; nabirati, smukati zelenje za koze; okrasiti sobo z zelenjem / zelenje peteršilja, zelene
3. površina, porasla z (zelenim) rastlinjem: hodili so po samem zelenju / mestno zelenje zelene površine v naselju in ob njem
● temno zelenje gozdov zelenina, zelenost

SSKJ²

zelénka1 -e ž (ẹ́)
star. steklenica iz zelenega stekla, ki drži približno 1 l: postavil je na mizo zelenko in kozarce / zelenka žganja, vina

SSKJ²

zelênka2 in zelénka -e ž (é; ẹ̄)
1. ekspr. mlada, neizkušena ženska: imajo jo še za zelenko
2. bot. užitna goba s klobukom rumeno rjavkaste ali olivno zelene barve, Tricholoma flavovirens: nabirati jurčke, lisičke in zelenke

SSKJ²

zelénkast in zelênkast -a -o prid. (ẹ̑; ȇ)
ki ni popolnoma zelen: zelenkaste oči; zelenkasta svetloba; zelenkasto jezero / zelenkasta barva
♦ bot. zelenkasta strniščnica užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku, Stropharia aeruginosa

zelénkasto

in zelênkasto prisl.:

zelenkasto odsevati

/ piše se narazen ali skupaj zelenkasto modro ali zelenkastomodro morje

SSKJ²

zelénkljat in zelênkljat -a -o prid. (ẹ̑; ȇ)
zastar. zelenkast: zelenkljato jabolko / zelenkljata barva

SSKJ²

zelénko in zelênko -a m (ẹ̄; ȇ)
star. konj sive barve; serec: jahati zelenka

SSKJ²

zeleno...1 prvi del zloženk
nanašajoč se na zelen: zelenokljunec, zelenolisten, zelenook

SSKJ²

zeleno...2 prvi del zloženk, kakor zelenomoder, zelenorjav, zelenosiv, ipd., gl. zelen3

SSKJ²

zelenôba -e ž (ó)
slabš. mlad, neizkušen človek: kaj pa hoče tu, ta zelenoba

SSKJ²

zelenokljún -a -o prid. (ȗ ū)
ekspr. mlad, neizkušen: preveč si še zelenokljun, da bi nam ukazoval

SSKJ²

zelenokljúnec -nca m (ȗ)
ekspr. mlad, neizkušen človek: takle zelenokljunec me pa že ne bo učil

SSKJ²

zelenolísten -tna -o prid. (ȋ)
ki ima zelene liste: zelenolisten grm; zelenolistna solata

SSKJ²

zelenonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima zelene noge: zelenonoga ptica
♦ zool. zelenonoga tukalica močvirska ptica selivka modro črne barve, po velikosti podobna golobu, Gallinula

SSKJ²

zelenoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima zelene oči: zelenooko dekle

SSKJ²

zelênost -i ž (é)
lastnost zelenega, zelena barva: zelenost listov
● ekspr. tega je kriva njihova zelenost mladost, neizkušenost

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zelíka -e ž (í)
knjiž. rastlina z neolesenelim steblom: zelike, grmi in drevesa

SSKJ²

zelíščar -ja m (ȋ)
kdor nabira ali prodaja zdravilne rastline: iskal je pomoč pri nekem zeliščarju / v mestu sta dve lekarni in zeliščar

SSKJ²

zelíščarica -e ž (ȋ)
ženska, ki nabira ali prodaja zdravilne rastline: stojnice zeliščaric na trgu

SSKJ²

zelíščarka -e ž (ȋ)
ženska, ki nabira ali prodaja zdravilne rastline: navdušena zeliščarka; poučno predavanje zeliščarke

SSKJ²

zelíščarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zeliščarje ali zeliščarstvo: zeliščarski zaslužek / zeliščarska lekarna / zeliščarska dejavnost

SSKJ²

zelíščarstvo -a s (ȋ)
nabiranje ali prodajanje zdravilnih rastlin: ukvarjati se z zeliščarstvom

SSKJ²

zelíšče -a s (í)
rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: ta zelišča uporabljajo kot začimbe; dišeče, razraslo zelišče / travniška zelišča
// taka rastlina z določenimi posebnimi lastnostmi: aromatična, strupena, zdravilna zelišča; dišavna zelišča dišavnice / nabirati, sušiti zelišča / čaj iz zelišč
♦ bot. pasje zelišče rastlina z neolesenelim steblom, belimi cveti in črnimi plodovi, Solanum nigrum

SSKJ²

zelíščen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zelišče: zeliščno steblo / zeliščni čaj; zeliščni sok; zeliščna odvajalna sredstva / zeliščna lekarna
♦ gastr. zeliščno maslo zmes za namaz iz surovega masla in sesekljanega peteršilja, drobnjaka, špinače, pehtrana in drugih zelišč; gozd. zeliščni sloj sloj, ki obsega vegetacijo med grmovnim in mahovnim slojem

SSKJ²

zéljar -ja m (ẹ̑)
kdor prideluje ali prodaja zelje: zeljarji iz ljubljanske okolice

SSKJ²

zéljarica -e ž (ẹ̑)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelje: stojnice zeljaric na trgu

SSKJ²

zéljarka -e ž (ẹ̑)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelje: zeljarji in zeljarke

SSKJ²

zéljarstvo -a s (ẹ̑)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem in pridelovanjem zelja: upad zeljarstva

SSKJ²

zéljce -a s (ẹ́)
1. ekspr. manjšalnica od zelje: jesti zeljce
2. nar. zelišče: nabirati zeljca

SSKJ²

zéljček -čka m (ẹ́)
ekspr. manjšalnica od zelje: vsega ima dovolj, krompirčka in zeljčka

SSKJ²

zélje -a s (ẹ́)
1. kulturna rastlina s tesno prilegajočimi se, gladkimi listi: okopavati, posekati, saditi zelje; dve glavi zelja / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / kisati zelje; ribati, tlačiti zelje / dušeno, sveže zelje; kislo zelje s kranjsko klobaso / belo s svetlo zelenimi, rdeče zelje z vijoličastimi listi
2. v zvezi kitajsko zelje kapusnica z rumenkastimi, nagubanimi listi, združenimi v valjasto glavo, bot. kitajski kapus:
● šalj. hoditi komu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene; nar. presno zelje redkejša jed iz zelja in krompirja
♦ gastr. posiljeno zelje jed iz svežega narezanega, dušenega in okisanega zelja; sladko zelje kuhano sveže zelje; musaka iz kislega zelja

SSKJ²

zéljen -jna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zelje: zeljni kocen; zeljni listi; zeljna glava / zeljna kad / zeljna juha, solata

SSKJ²

zéljev -a -o prid. (ẹ́)
zeljen: zeljev kocen / zeljeva kad

SSKJ²

zéljnat -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zelje: zeljnata glava / zeljnata solata

SSKJ²

zéljnik -a m (ẹ̄)
zelnik: spravljati zelje z zeljnika

SSKJ²

zélnat1 -a -o [zeu̯nat] prid. (ẹ̑)
poln zeli: zelnata njiva

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zélnat2 -a -o [tudi zeu̯nat] prid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na zelje: zelnati listi; zelnata glava / zelnata solata
2. bot., v zvezah: zelnata rastlina rastlina z neolesenelim steblom; zelnata trajnica rastlina, pri kateri ob koncu vegetacijske dobe odmrejo nadzemni deli

SSKJ²

zélnica -e [zeu̯nica tudi zelnica] ž (ẹ̄)
voda, v kateri se kisa zelje: odliti zelnico; duh po zelnici

SSKJ²

zélnik -a [zeu̯nik tudi zelnik] m (ẹ̄)
manjše zemljišče, na katerem se goji vrtnina, zlasti zelje: spravljati zelje z zelnika; koza mu je ušla v zelnik
● ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; ekspr. tam imajo asfalt skoraj do vsakega zelnika asfaltirane imajo tudi manj pomembne poti; šalj. hoditi komu v zelnik dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene

SSKJ²

zeló prisl. (ọ̑)
1. izraža veliko mero dejanja ali stanja: zelo se bati česa; rana zelo krvavi; zelo se potruditi; sonce zelo pripeka; zelo se zanima za šport; bilo ji je zelo dolgčas; knjiga mi je bila zelo všeč; ali naj takoj pride? Tako zelo pa se ne mudi; nismo pričakovali, da se bo tako zelo razjezil; v členkovni rabi zelo zelo se je spremenila / zeblo jo je, toda ne zelo ne preveč, ne prehudo / kot vljudnostna fraza: zelo me veseli, da sva se spoznala; zelo mi je žal, a ne gre
2. izraža visoko stopnjo: zelo bogat kmet; zelo bolan; zelo dober, zanesljiv prijatelj; pihal je zelo hladen veter; opravljati zelo naporno delo; zelo ugodna cena / do cilja imajo še zelo daleč; zelo zgodaj morajo vstajati; zelo zavzeto poslušati; takih primerov je zelo veliko

SSKJ²

zelót -a m (ọ̑)
1. pri starih Judih pripadnik farizejske stranke, ki se iz verskih razlogov bori proti Rimljanom: upor zelotov
2. knjiž. kdor je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnež, zagrizenec: politični, verski zeloti

SSKJ²

zelotízem -zma m (ī)
knjiž. strastna, nestrpna zavzetost za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnost, zagrizenost: moralna ozkosrčnost se je spremenila v zelotizem; katoliški zelotizem

SSKJ²

zelótski -a -o prid. (ọ̑)
knjiž. ki je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo, nazor; goreč, zagrizen: zelotski kritiki; zelotski pristaši stranke

SSKJ²

zelótstvo -a s (ọ̑)
knjiž. strastna, nestrpna zavzetost za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnost, zagrizenost: boj zoper zelotstvo in farizejstvo

SSKJ²

zêmeljn -a -o [zeməljn] prid. (ȇ)
zemeljski: zemeljna razpoka

SSKJ²

zêmeljski tudi zémeljski -a -o [zeməljski] prid. (ē; ẹ̑)
nanašajoč se na zemljo: zemeljski polmer; zemeljska površina; proučevati zemeljsko zgodovino; zemeljsko središče / zemeljski ugrez / zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga / zemeljska ožina / raziskovati zemeljske plasti / zemeljski plaz; zemeljska pregrada / ekspr. zemeljske dobrine posvetne, materialne; zemeljska stvarnost; človekova zemeljska usoda / v krščanstvu: zemeljska sreča; nebeško in zemeljsko življenje
● zemeljski orešek nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki; ekspr. pokojnikove zemeljske ostanke so prepeljali v rojstni kraj mrtvo telo, truplo; knjiž. prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu; vznes. dokončati zemeljsko pot, zemeljsko potovanje umreti; ekspr. moramo zmagati ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je
♦ fiz. zemeljski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna; zemeljski magnetizem magnetizem zemlje; zemeljska težnost; geogr. zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine; grad. zemeljska dela dela, s katerimi se del zemeljske površine pripravi za uporabo, zlasti za gradnjo; min. zemeljsko železo železo zemeljskih kamnin; telursko železo; um. zemeljske barve anorganski pigmenti, ki se pripravljajo z mehansko obdelavo določenih obarvanih rudnin

zêmeljsko

tudi zémeljsko prisl.:

na smrt gleda precej zemeljsko

sam.: med branjem je pozabil vse zemeljsko

SSKJ²

zêmeljskost tudi zémeljskost -i [zeməljskost] ž (ē; ẹ̑)
lastnost, značilnost zemeljskega: zavedati se svoje zemeljskosti / preskok iz sanj v zemeljskost zemeljsko stvarnost

SSKJ²

zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é)
1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star / vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca
2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje
3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo
5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
6. knjiž. kopno1: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo v krščanstvu umreti
8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku

SSKJ²

zemlják -a m (á)
1. pravn., nekdaj lastnik celega grunta: zemljak in polzemljak
2. nar. velik kmet: miselnost bogatih zemljakov
● knjiž. ugotovil je, da sem njegov zemljak rojak; knjiž. bogovi so sestopili z Olimpa med navadne zemljake ljudi, zemljane

SSKJ²

zemljàn in zemlján -ána m (ȁ á; ȃ)
1. prebivalec zemlje: zemljani so zaskrbljeni za svojo prihodnost; zemljani in marsovci
2. ekspr. človek: končno je našel zemljana, ki razume njegove težave

SSKJ²

zemljánček -čka m (ȃ)
manjšalnica od zemljan: število zemljančkov narašča / naš zemljanček spet joka otrok

SSKJ²

zemljánka -e ž (ȃ)
1. v zemljo izkopan prostor za prebivanje: izkopati zemljanko; vojaki so se iz zemljank preselili v vas; vhod v zemljanko
2. prebivalka zemlje: zemljani in zemljanke
3. ekspr. ženska: izbor najlepše zemljanke; najstarejša zemljanka / poročen je z navadno zemljanko

SSKJ²

zemljarína -e ž (ī)
knjiž. davek od zemlje, zemljišča: plačevati zemljarino

SSKJ²

zêmljast -a -o prid. (é)
1. podoben zemlji: zemljast planet
2. ki je iz zemlje, prsti: dvorišče je obdajal zemljast zid

SSKJ²

zemljáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na zemljake: zemljaški sin / zemljaška miselnost

SSKJ²

zemljàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. ki ima veliko zemlje, prsti: pokrajina je prehajala v zemljata polja
2. nar. zahodno lončen2: zemljata skleda

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zemlje... ali zêmlje... prvi del zloženk (é)
nanašajoč se na zemljo: zemljedelje, zemljelastniški, zemljemerec

SSKJ²

zemljedélec -lca m (ẹ̑)
knjiž. poljedelec, kmet: prebivalci teh krajev so večinoma zemljedelci

SSKJ²

zemljedélski -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. poljedelski, kmetijski: zemljedelski pridelki

SSKJ²

zemljedélstvo -a s (ẹ̑)
knjiž. poljedelstvo, kmetijstvo: vaščani se preživljajo z zemljedelstvom

SSKJ²

zemljekòp -ópa m (ȍ ọ́)
zastar. kopač: pri gradnji utrdbe je delalo veliko zemljekopov

SSKJ²

zemljekróg -a m (ọ̑)
knjiž. zemlja, (vesoljni) svet: sonce obžarja zemljekrog

SSKJ²

zemljeláčen -čna -o prid. (á ȃ)
knjiž. ki hlepi po zemlji: zemljelačen vladar

SSKJ²

zêmljelastníški -a -o prid. (é-ȋ)
nanašajoč se na lastnike zemlje ali lastništvo nad zemljo: zemljelastniško gospodarjenje / fevdalni zemljelastniški odnosi

SSKJ²

zemljemérec -rca m (ẹ̑)
knjiž. geometer, geodet: zemljemerci so premerili gozd

SSKJ²

zemljemérski -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. geometrski, geodetski: zemljemerski strokovnjak / zemljemerska dela

SSKJ²

zemljemérstvo -a s (ẹ̑)
knjiž. geodezija: metode v zemljemerstvu

SSKJ²

zemljén -a -o prid. (ẹ̄)
1. ki je iz zemlje, prsti: zemljen nasip
2. nar. zahodno lončen2: zemljena skleda

SSKJ²

zemljeníca -e ž (í)
knjiž. zemljanka: spati v zemljenici

SSKJ²

zemljepís -a m (ȋ)
veda o zemeljskem površju, o gospodarskih in kulturnih razmerah na njem: študirati zemljepis / profesor zemljepisa

SSKJ²

zemljepísec -sca m (ȋ)
strokovnjak za zemljepis: bil je upoštevan zgodovinar in zemljepisec

SSKJ²

zemljepísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zemljepis: zemljepisni podatki / zemljepisne razmere; zemljepisna razprostranjenost gozdov / zemljepisni priročnik / zemljepisna šolska ura
♦ geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; zemljepisna širina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena na poldnevniku; jezikosl. zemljepisno ime lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja; toponim

zemljepísno

prisl.:

dolini zemljepisno nista povezani

SSKJ²

zemljepísje -a s (ȋ)
star. zemljepis, geografija: zgodovinopisje in zemljepisje

SSKJ²

zemljeslôvec -vca m (ȏ)
star. geolog: v raziskovalni odpravi je bil tudi zemljeslovec

SSKJ²

zemljeslôvje -a s (ȏ)
star. geologija: osnovni pojmi zemljeslovja

SSKJ²

zemljevíd -a m (ȋ)
papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu: brati zemljevid; obesiti, razgrniti zemljevid; poiskati kraj na zemljevidu; ravnati se po zemljevidu / zemljevid Slovenije
● publ. ta narod so hoteli izbrisati z zemljevida uničiti
// s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih: astronomski, geološki, meteorološki zemljevid; pren. zemljevid evropskih literatur
♦ geogr. politični zemljevid ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; navt. pomorski zemljevid ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zemljevíden -dna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zemljevid: zemljevidne oznake / zemljevidna mapa
♦ bot. zemljevidni skorjevec po skalah rastoč skorjasti lišaj rumene barve, Rhizocarpon geographicum

SSKJ²

zêmljica -e ž (é)
ekspr. manjšalnica od zemlja: lunica in zemljica / z ladje so v daljavi zagledali zemljico kopno / ob spominu na umrle naj mu bo lahka zemljica

SSKJ²

zêmljin -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na zemlja 1: zemljina površina / zemljin satelit
♦ astron. Zemljin tir; geol. zemljina skorja zemeljska skorja

SSKJ²

zemljína -e ž (í) knjiž.
1. celina: take vasi ni na nobeni drugi zemljini
2. zemlja, prst2: ruda je pokrita z zemljino
♦ grad. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje, navadno kot podlaga za gradbene objekte

SSKJ²

zemljíšče -a s (í)
omejen del zemeljske površine: zasaditi zemljišče s sadnim drevjem; trgovati z zemljišči; kamnito, ravno zemljišče; močvirna zemljišča; lega zemljišča glede na sonce / gozdno, travniško zemljišče; kmetijsko zemljišče
// tak del glede na lastništvo: na svojem zemljišču si bo postavil hišo; vse zemljišče ima v odročnih krajih vso (obdelovalno) zemljo / državno, občinsko, privatno zemljišče / doto ima v zemljišču
♦ pravn. gospodujoče zemljišče v korist katerega obstaja služnostna pravica na drugem zemljišču

SSKJ²

zemljíščen -čna -o prid. (ȋ)
star. zemljiški: zemljiščni davek

SSKJ²

zemljíški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zemljišče: zemljiška razdelitev / primernost zemljiških in podnebnih razmer za sadjarstvo / zemljiški davek; zemljiški maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; zemljiška lastnina / zemljiška posest; zemljiški kataster
♦ ekon. zemljiška renta presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja; pravn. zemljiška knjiga knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; zgod. zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo; zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota

SSKJ²

zemljíškogospôski -a -o prid. (ȋ-ó)
nanašajoč se na zemljiške gospode ali zemljiško gospostvo: zemljiškogosposko gospodarstvo / kmetje so iskali zaslužek zunaj zemljiškogosposkih razmerij

SSKJ²

zemljíškoknjížen -žna -o prid. (ȋ-ȋ)
nanašajoč se na zemljiško knjigo: zemljiškoknjižni podatki / zemljiškoknjižni izpisek; zemljiškoknjižni vložek enota zemljiške knjige, v kateri so vpisani bistveni podatki o zemljišču glede površine, kulture, lastnine in bremen lastnika; zemljiškoknjižna mapa katastrski načrt kot del zemljiške knjige; zemljiškoknjižno pravo pravo, ki ureja vsebino in vodenje zemljiških knjig

SSKJ²

zemljíškolastnínski -a -o prid. (ȋ-ȋ)
nanašajoč se na zemljiško lastnino: zemljiškolastninski odnosi / zemljiškolastninsko razslojevanje prebivalstva

SSKJ²

zemljíškoposésten -tna -o prid. (ȋ-ẹ̑)
nanašajoč se na zemljiške posestnike ali zemljiško posest: zemljiškoposestne pravice / zemljiškoposestne razmere

SSKJ²

zémnica -e ž (ẹ̑)
knjiž. zemljanka: spati v zemnici

SSKJ²

zémski1 -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. zemeljski: zemski užitki / zemsko življenje

SSKJ²

zémski2 -a -o (ẹ̑)
pridevnik od zemstvo: tajnik zemske uprave

SSKJ²

zémskost -i ž (ẹ̑)
knjiž. zemeljskost: zemskost življenja

SSKJ²

zémstvo -a s (ẹ̑)
v carski Rusiji organ krajevne samouprave: zemstva so imela pravico upravljati nižje šole

SSKJ²

zemúnica -e ž (ȗ)
voj. žarg. zemljanka: v gozdu izkopane zemunice

SSKJ²

zén -a m (ẹ̑)
filoz. smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko samoobvladovanja, notranje sprostitve: sodobno zanimanje za zen in jogo; v prid. rabi: zen budist, budizem zenovski budist, budizem; zen meditacija zenovska meditacija

SSKJ²

zenačiti ipd. gl. izenačiti ipd.

SSKJ²

zénbudíst -a m (ẹ̑-ȋ)
kdor se ukvarja z zenbudizom: skupina japonskih zenbudistov želi zgraditi tempelj

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zénbudístičen -čna -o prid. (ẹ̑-í)
nanašajoč se na zenbudizem; zenovski: zenbudistični menih, mojster; zenbudistični samostan, tempelj

SSKJ²

zénbudízem in zén budízem -zma m (ẹ̑-ī)
filoz. smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko samoobvladovanja, notranje sprostitve: širjenje zenbudizma s Kitajske na Japonsko; vpliv duhovnosti zenbudizma; japonsko krščanstvo in zenbudizem

SSKJ²

zeníca -e ž (í)
odprtina, ki je v sredini šarenice in se oži ali razširja: svetloba prihaja v oko skozi zenico; razširjene, velike zenice; zenica in šarenica; paziti na koga kot na zenico svojega očesa zelo

SSKJ²

zeníčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zenico: zenična širina / zenična razdalja razdalja med zenicama

SSKJ²

zenít -a m (ȋ)
1. geogr. najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem, nadglavišče: sonce je v zenitu; zenit in nadir
2. ekspr. obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti: pisatelj je dosegel svoj zenit; poletje je v zenitu; biti v zenitu slave / zenit življenja

SSKJ²

zeníten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zenit: zenitno sonce / zenitna razdalja kotna razdalja med nebesnim telesom in zenitom

SSKJ²

zénovski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zen: zenovski budist, mojster; zenovski budizem, mojster; zenovski samostan; zenovska meditacija

SSKJ²

zeolít -a m (ȋ)
nav. mn., kem. naravni natrijev ali kalcijev alumosilikat: uporabljati zeolite kot ionske izmenjalce

SSKJ²

zeppelin gl. cepelin

SSKJ²

zèt zéta m, im. mn. zétje in zéti (ȅ ẹ́)
1. hčerin mož v odnosu do njenih staršev: kmetijo je izročil zetu; z zetom se ne razumejo
2. nav. mn., zool. majhne sladkovodne ali morske ribe, katerih samci delajo gnezda in skrbijo za zarod, Gasterosteidae: jata zetov / navadni, pritlikavi zet

SSKJ²

zéta -e ž (ẹ̑)
cigareta slabše kakovosti z imenom Zeta: kaditi zeto / cigarete zeta; v prid. rabi: zeta cigarete

SSKJ²

zév1 in zèv zéva m (ẹ̑; ȅ ẹ́)
1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): med skalo in snegom je nastal zev; pren. zavedal se je zeva v duši
♦ jezikosl. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim
2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; mera zeva
3. glagolnik od zevniti: prestrašil se je levovega zeva

SSKJ²

zév2 -í ž (ẹ̑)
1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zev nastane; v skalovju je široka zev / zev prepada; pren., ekspr. med njima je zazijala nepremostljiva zev
♦ alp. robna zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; tekst. zev odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti
2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; širina zevi

SSKJ²

zévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zevati: zevanje vrat / zevanje lačnih mladičev / glasno, zdolgočaseno zevanje paznika

SSKJ²

zévati -am nedov. (ẹ́)
1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela
// biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva
// ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano
2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno; oder je nemo zeval v dvorano
3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun
// zehati: že ves večer zeva; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo

zevajóč

-a -e:

požrešno zevajoč gobec zveri

zevajoča rana

v zidu zevajoča razpoka

SSKJ²

zévgma -e ž (ẹ̑)
jezikosl. vezanje treh ali več jezikovnih prvin, od katerih sta dve povezani pravilno, tretja pa ne: poiskati zevgmo

SSKJ²

zévka -e ž (ẹ̑)
navt. kovinsko vodilo, ki daje priveznim vrvem želeno smer: skozi zevke napeljane vrvi

SSKJ²

zévniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): okenski krili sta zevnili
// razmeroma široko se odpreti: usta so zevnila
2. ekspr. odpreti usta, kljun: ko mladič zagleda mater, lačno zevne; zevniti od strahu
// zazehati: dvakrat je zevnil in takoj zaspal

SSKJ²

zêzati -am nedov. (ȇ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
1. dražiti koga, norčevati se iz koga: v kantini igrajo karte in zezajo natakarice
2. namerno povzročati komu neprijetnosti, težave: nazaj grede nas vedno zezajo na carini

zêzati se

šaliti se, norčevati se:

postopali so pred trgovino in se zezali

mučiti se, truditi se:

že kar nekaj časa se zeza s svojim računalnikom

SSKJ²

zezljáti -ám [tudi zəzljati] nedov. (á ȃ)
zastar. nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž, š; sesljati: otrok zezlja

zezljáje

zezljaje govoriti

zezljajóč

-a -e:

zezljajoč fant

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgábiti se -im se dov. (á ȃ)
zastar., z dajalnikom zagabiti se, pristuditi se: jed se mu je zgabila

SSKJ²

zgága -e ž (ȃ)
1. pekoč občutek v želodcu ali požiralniku: imeti zgago / zgaga me peče
2. ekspr. neprijetnost, težava: nakopal si je lepo zgago; ti plotovi so prava zgaga za avtomobile / z njim so imeli samo zgago
3. slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bil je velika zgaga; že spet je tu, ta zgaga / kot psovka nehaj že, zgaga salamenska
● ekspr. delati zgago s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, sitnosti, težave; ekspr. za samo zgago je pri hiši povzroča slabo voljo, sitnosti, težave

SSKJ²

zgágar -ja m (ȃ)
slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bali so se zgagarjev in prepirljivcev / politični zgagar

SSKJ²

zgagáriti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, neprijetnosti, težave: povsod zgagari

SSKJ²

zgágast -a -o prid. (ȃ)
ekspr. ki s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: zgagast človek

SSKJ²

zgágati -am dov. (ā)
ekspr. zadušiti se: zgagati od žeje; bilo je tako vroče, da bi človek zgagal

SSKJ²

zgájati se -am se nedov. (ā)
zastar. dogajati se: nesreče se pogosto zgajajo / povest se zgaja na kmetih

SSKJ²

zganíti in zgániti -em dov. (ī á)
1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti / zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se
3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce
● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati

zganíti se

in zgániti se

spremeniti položaj, stanje:

sedel je in se ni zganil

/ otrok v njej se je zganil

/ gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil

●

ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati

ekspr.

postati dejaven:

strokovnjaki bi se morali že prej zganiti

/ ob nesreči se je zganila vsa dolina

/ spomini so se zganili

ekspr.

iti stran, oditi:

več dni se ni zganil od doma

/ zganil se je proti vratom

knjiž.

prikazati se, pojaviti se:

rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah

/ v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo

zgánjen

-a -o:

zganjen list

v gube zganjen prtič

SSKJ²

zgánjati -am nedov. (ȃ)
1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da pride več oseb, živali skupaj, na eno mesto: redarji so zganjali ljudi na rob ceste; zganjati živino v ogrado / zganjati skupaj
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: zganjati hrup, trušč, vik in krik; zganjati nasilje / zganjati burke, škandale / zganjati ljubosumje, trmo, užaljenost
● ekspr. ne zganjaj cirkusa, panike ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem; ekspr. poglej, kaj spet zganjajo pred vrati delajo, počenjajo; ekspr. zganjati norčije s kom norčevati se, šaliti se; pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost

SSKJ²

zgaránec tudi izgaránec -nca m (á)
zgaran človek: taki zgaranci ne zmorejo težkega dela; zgaranci in izčrpanci

SSKJ²

zgaránost tudi izgaránost -i ž (á)
stanje zgaranega človeka: kljub starosti in zgaranosti ni zaostajala za drugimi / zgaranost vprežne živali

SSKJ²

zgaráti -ám tudi izgaráti -ám dov. (á ȃ)
povzročiti, da se kdo z garanjem izčrpa, oslabi: gospodarji so zgarali delavce / gradnja hiše ga je zgarala / zgarati (si) roke / delo v rudniku mu je zgaralo moči

zgaráti se

tudi izgaráti se

z garanjem se izčrpati, oslabiti:

preveč delaš, se boš prehitro zgaral

zgarala se je za otroke

v tovarni se je zgaral

ekspr. zgarati se do smrti

zgarán

tudi izgarán -a -o:

zgaran človek

ves zgaran se vrača z dela

suha in zgarana ženska

imeti zgarane roke

zgarana žival

SSKJ²

zgásniti -em dov. (á ȃ)
knjiž. ugasniti: ogenj bo kmalu zgasnil / luč je zgasnila / na pomlad je zgasnil umrl

SSKJ²

zgátiti -im dov., zgáčen in zgáten (á ȃ)
zastar. stlačiti: zgatiti stvari v vrečo

SSKJ²

zgáziti -im tudi izgáziti -im dov., zgazíla in zgázila tudi izgazíla in izgázila (á ȃ)
1. z gaženjem narediti kaj sprijeto, trdo: težko je bilo zgaziti visoki sneg / težki tovornjaki so zgazili zemljo
// z gaženjem narediti: zgaziti pot do planinske koče
2. z gaženjem poškodovati ali uničiti: živina je zgazila travo; pren. življenje jih je zgazilo

zgážen

tudi izgážen -a -o:

zgažen sneg

zgažena pot, steza

zgaženo žito;

prim. izgaziti

SSKJ²

zgenerírati -am dov. (ȋ)
s pomočjo elektronskih naprav narediti, povzročiti, da kaj nastane: uporabniki foruma so zgenerirali več tisoč sporočil; zgenerirati datoteko, kodo
// ekspr. narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh, ustvariti: z oživljanjem gospodarske dejavnosti jim je uspelo zgenerirati nova delovna mesta

SSKJ²

zgíb -a m (ȋ)
1. glagolnik od zgibati2: prestrašiti se ob zgibu zavese; rahel zgib listja / pozdravil ga je z zgibom glave; z odločnim zgibom ramen je ponudbo odklonil
2. premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega, zlasti kratkotrajen: narediti zgib z roko; rahel, sunkovit zgib; bolečine se ob vsakem zgibu povečajo / zgib mišic
// tak premik, s katerim se kaj izraža: pazil je na najmanjši zgib na njenem obrazu
3. vzgib: pesniku manjka čustvenih zgibov / zgib razuma, srca
4. del telesa ob sklepu; pregib: namazati kožo ob zgibu; v zgibu ga boli / kolenski, komolčni zgib
5. mesto, kjer je kaj zganjeno, upognjeno: zravnati zgib; oster zgib; cev je na zgibu počila
// knjiž. guba: poravnati zgibe na prtu / globoki zgibi na obrazu
6. strojn. naprava, ki prenaša vrtenje ene gredi na drugo, pri čemer se lahko nagib med gredema spreminja: mazati zgib z oljem / kardanski zgib priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi kot

SSKJ²

zgíba -e ž (ī)
star. guba: na krilu so se ji naredile zgibe / prve zgibe na obrazu
♦ šport. prehod iz visenja z iztegnjenimi rokami na telovadnem orodju v visenje s skrčenimi rokami

SSKJ²

zgibálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zgibanje: zgibalna hitrost / zgibalni stroj

SSKJ²

zgibálnik -a m (ȃ)
zgibalni stroj: zgibati papir, lepenko, pločevino z zgibalnikom / ročni zgibalnik

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgíbanje1 -a s (ī)
glagolnik od zgibati1: zgibanje perila / stroj za zgibanje / sestaviti škatlo z zgibanjem / zgibanje nog, rok

SSKJ²

zgíbanje2 -a s (ī)
glagolnik od zgibati2: zgibanje zaves ob pišu vetra / poskočna glasba za zgibanje ljudi

SSKJ²

zgíbanka -e ž (ī)
zal. tiskano delo z navadno kot meh pri harmoniki zloženimi stranmi: natisniti, vezati zgibanko; prospekti, slikanice in druge zgibanke

SSKJ²

zgíbati1 -am in -ljem nedov. (ī)
1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega delati, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: mornarji so zgibali jadra; zgibati perilo, rjuhe
♦ teh. zgibati pločevino; tisk. zgibati potiskane pole pregibati jih tako, da nastane želeni format in ustrezno zaporedje strani
// na tak način izdelovati: otroci so zgibali škatle iz lepenke; zgibati pisemske ovojnice
2. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter jim je zgibal krila / bil je napet in obraz so mu neprestano zgibale mišice
3. zastar. premikati, pregibati1: zlomljene roke ne more več tako zgibati; ročica se ritmično zgiba / poslušal ga je in zgibal z glavo zmajeval

zgíban

-a -o:

zgiban bankovec

zgibane pole

SSKJ²

zgíbati2 -am in -ljem dov. (ī)
1. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: rahel veter je zgibal zavese; drevje se je zgibalo / zaradi burje se je jezero zgibalo je vzvalovilo
2. premakniti del telesa iz enega položaja v drugega: zgibal je ustnice in tiho spregovoril / v odgovor je zgibal z rameni skomignil; koristilo bi mu, če bi se malo zgibal na svežem zraku razgibal
3. spraviti v živahnejšo dejavnost: poskočna glasba jih je zgibala / te besede so zgibale poslušalce navdušile, razvnele

SSKJ²

zgibávati -am nedov. (ȃ)
1. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter ji zgibava široko krilo; zavese se rahlo zgibavajo / žitna polja so se zgibavala v vetru so valovila
2. premikati del telesa iz enega položaja v drugega: zgibavati noge, roke; telo plesalke se je začelo ognjevito zgibavati / zgibavati z glavo zmajevati; posmihal se mu je in zgibaval z rameni skomigal

SSKJ²

zgíbek -bka m (ȋ) knjiž.
1. guba: srajce zlika brezhibno, brez vsakega zgibka / krilo ima spredaj tri zgibke / na čelu so se ji naredili prvi zgibki
2. gib, gibljaj: nehoten zgibek rok

SSKJ²

zgíben -bna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zgib ali zgibanje: zgibni rob, šiv / zgibna vrata
♦ strojn. zgibna gred kardanska gred

SSKJ²

zgibljáj stil. zgíbljaj -a m (ȃ; ȋ)
zgib, gib, zlasti malo zaznaven, rahel: boječ zgibljaj z roko / na njenem obrazu je opazil presenečen zgibljaj / zgibljaj srca vzgib

SSKJ²

zgibljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zganiti, zgibati: oblekel je frak in se pokril z zgibljivim klobukom / zgibljivi stol zložljivi stol

SSKJ²

zgíbniti -em dov. (í ȋ)
1. knjiž. migniti, zmigniti: bolnik je zgibnil z roko / nemočno zgibniti z rameni skomigniti
2. star. zganiti, zložiti: zgibniti časopis

SSKJ²

zginiti ipd. gl. izginiti ipd.

SSKJ²

zgladiti ipd. gl. izgladiti ipd.

SSKJ²

zglasíti se -ím se, in zglasíti se in zglásiti se -im se dov., zglásil se (ī í; ī á)
1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: dobil je sporočilo, naj se zglasi na občini; zglasiti se pri direktorju, v tajništvu / zglasite se v kadrovskem oddelku osebno ali pisno v desetih dneh / v treh dneh se mora zglasiti na delo
2. priti kam, navadno z določenim namenom: če boš kaj potreboval, se kar zglasi; mimogrede se je zglasil pri bratu; zglasite se lahko vsak dan popoldne
// oglasiti se, javiti se: zglasil se jim je z razglednico
3. star. prijaviti se, priglasiti se: zglasiti se k izpitu / zglasiti se za besedo
● zastar. takoj mu je zglasil novico povedal, sporočil; zastar. zglasiti se s pesmijo zapeti

SSKJ²

zglášati se -am se nedov. (á)
1. (uradno) prihajati na določeno mesto na zahtevo ali poziv: zglašati se na občini ob določenem času
2. prihajati kam, navadno z določenim namenom: na samotnih kmetijah se niso radi zglašali
// oglašati se, javljati se: le poredko se zglaša s kako razglednico

SSKJ²

zgláven -vna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zglavje: zglavna končnica / zglavna blazina blazina za pod glavo
♦ pravn. zglavna štampiljka štampiljka na odpravku ali ovitku uradnega spisa

SSKJ²

zglávje -a s (ȃ)
1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnik je imel znožje višje od zglavja / posedeti ob babičinem zglavju
2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati zglavje; položiti knjigo pod zglavje; mehko, nizko zglavje / zglavje si je naredil iz jopiča; podložiti si roke za zglavje
● knjiž. zglavje njive, vinograda zgornji del

SSKJ²

zglávnica -e ž (ȃ)
blazina (za pod glavo): pernate zglavnice

SSKJ²

zglávnik -a m (ȃ)
1. blazina (za pod glavo): zrahljati zglavnik; inlet za zglavnike
2. nar. večje poleno, panj: v peči je gorel zglavnik

SSKJ²

zglèd zgléda m (ȅ ẹ́)
1. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema: sledili so njegovemu zgledu in sedli; vzgajati z dobrim zgledom / dati lep, slab zgled; pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled; dogodek naj bo vsem v svarilen zgled
● preg. besede mičejo, zgledi vlečejo govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje
2. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: oče mu je zgled / učitelji ga postavljajo vsem za, v zgled
3. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka; taka vožnja je zgled lahkomiselnosti; odnos med njimi je zgled prijateljstva
4. stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem: dokazati trditev ob zgledih; podkrepiti kaj z zgledi; nazoren, poučen, značilen zgled / povedati kaj za zgled
♦ jezikosl. samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost
// z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: zgledi baročnega stavbarstva; zgled zajedavstva med živalmi; prim. izgled

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgledati gl. izgledati

SSKJ²

zgledávati se -am se nedov. (ȃ)
star. zgledovati se: zgledavati se pri velikih pesnikih / gremo, da se ne bodo ljudje zgledavali zgražali, spotikali

SSKJ²

zgléden -dna -o prid., zglédnejši (ẹ́ ẹ̄)
ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti v taki meri, da je vreden zgledovanja, posnemanja: zgleden delavec / imeti zgleden red v stanovanju; zgledna strokovna raven; govoriti zgledno slovenščino; zgledno vedenje, znanje

zglédno

prisl.:

zgledno opravljati svoje delo

zgledno živeti

SSKJ²

zglédnik -a m (ẹ̑)
knjiž. vzornik: postati komu zglednik

SSKJ²

zglédnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zglednega: njegova delovna zglednost / zglednost vedenja

SSKJ²

zgledovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zgledovati se: v pesmih je opaziti zgledovanje po starejših pesnikih; tedaj je bilo modno zgledovanje pri tujih vzorih; zgledovanja vredno dejanje / opotekel se je po cesti, ljudem v zgledovanje in posmeh

SSKJ²

zgledováti se -újem se nedov. (á ȗ)
1. delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem: zgledovati se po bratu; pesnik se je zgledoval po impresionizmu; otrok se zgleduje pri starših
2. nar. zgražati se, spotikati se: če se boš tako oblekla, se bodo vsi zgledovali; ljudje so se zgledovali nad njegovo pijanostjo
● star. zgledovati se med seboj spogledovati se; star. še otroci se zgledujejo za njim, ko gre po cesti gledajo, pogledujejo

SSKJ²

zglíhati -am dov. (ȋ)
nižje pog. pogoditi se, navadno za ceno: zglihati za konja; dolgo sta barantala, nazadnje sta se le zglihala
// poravnati, izravnati: zglihati pod

SSKJ²

zglòb zglóba in zglôba m (ȍ ọ́, ó)
1. knjiž. gibljiv stik dveh ali več kosti; sklep: zglob mu je otekel; bolečine v zglobih
2. členek, tečaj: lestev z zglobom / kardanski zglob kardanski zgib

SSKJ²

zglodati gl. izglodati

SSKJ²

zgnéčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
zastar. zgnesti: zgnečiti testo
// zmečkati, stlačiti: zgnečiti grozdje; zgnečiti muho

zgnéčen

-a -o:

zgnečen kruh

●

zastar. zgnečeni so stali na hodniku zgneteni, stlačeni

SSKJ²

zgnêsti zgnêtem dov., zgnêtel in zgnétel zgnêtla, stil. zgnèl zgnêla (é)
1. povzročiti, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: zgnesti glino, testo; zgnesti z rokami, s strojem / zgnesti moko z maslom in jajci; pren. pisatelj je v svoje delo zgnetel usode mnogo ljudi
2. z gnetenjem izoblikovati: zgnesti posodo iz gline; zgnesti maslo v kepo; pren. zgnesti novo podobo sveta
3. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so zgnetli v barake; množica se je zgnetla okrog govornika / ekspr. na nebu so se zgnetli črni oblaki

zgnêsti se

s težavo se premikajoč v množici ljudi priti kam:

zgnesti se na vlak, v avtobus

komaj so se zgnetli skozi vrata

/ vsi so se zgnetli k vhodu

zgnetèn

-êna -o:

pravi kmet je, zgneten iz stare prsti

jezdili so zgneteni v gručo

okrog cerkve zgnetene hiše

zgnetena ilovica

zgnetena množica

zgneteno testo

●

zastar. podajati snov v zgneteni obliki zgoščeni; ekspr. bil je majhne, zgnetene postave čokat, tršat

SSKJ²

zgnetênost -i ž (é)
stanje zgnetenega: zgnetenost testa / ekspr. zgnetenost dogodkov v povesti

SSKJ²

zgníti zgníjem dov. (í ī)
1. razkrojiti se, razpasti, navadno zaradi delovanja bakterij: krompir, zelje zgnije; deske so na vlagi, zaradi vlage zgnile; zgniti pri koreninah, v zemlji
2. ekspr. postati nedejaven, duševno otopel: moram delati, sicer bom zgnil; zgniti v ječi; v tej samoti bo še zgnil

zgnít

-a -o:

zgnit les

zgnito sadje

SSKJ²

zgnjáviti -im dov. (á ȃ)
pog., ekspr. izmučiti, strpinčiti: zgnjaviti zapornike

SSKJ²

zgnojíti se -ím se dov., zgnójil se (ī í)
nav. 3. os. postati gnojen: rana se zgnoji

zgnojèn

-êna -o:

zgnojene bezgavke

SSKJ²

zgnúsiti se -im se dov. (ú ȗ)
zastar., z dajalnikom zagnusiti se: jed se mu je zgnusila

SSKJ²

zgobezdati gl. izgobezdati

SSKJ²

zgóda -e ž (ọ̑)
knjiž. dogodivščina: pripovedoval je svoje zgode; junaške, vojne zgode
// dogodek, pripetljaj: primerila se je nenavadna zgoda
● zastar. take zgode ne boš več imel, izrabi jo priložnosti, prilike; knjiž. po mnogih zgodah in nezgodah se je vrnil domov veselih in neprijetnih doživljajih

SSKJ²

zgódaj prisl. (ọ̑)
izraža čas na začetku
a) jutra: biti zgodaj pokonci; odhajal je zgodaj in se vračal pozno zvečer; prebudila se je, vstala je zgodaj / v povedni rabi zgodaj je, ljudje še spijo / zgodaj zjutraj, zastar. zgodaj na jutro
b) predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: hoditi zgodaj spat; danes si pa zgodaj prišla; sneg je letos zgodaj zapadel; dovolj, zelo zgodaj / s trdim delom se je zgodaj prebil med najboljše; ekspr. zgodaj, prezgodaj je spoznala življenje
● že zgodaj je odšel od doma še zelo mlad; ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgódba -e ž (ọ̑)
1. kar kdo pripoveduje o resničnih ali izmišljenih dogodkih, povezanih v celoto: njuni zgodbi se razlikujeta; pripovedovati zgodbe; ve veliko zgodb; resnična, zanimiva zgodba; zgodba iz šole, življenja; zgodba o nezvesti ženi / zgodba se dogaja v prejšnjem stoletju; pesnikova življenjska zgodba / razložili so mu celo zgodbo
● vsakdo ima svojo zgodbo vsakdo ima, živi svoje življenje; ekspr. to je že druga zgodba o tem zdaj ne bomo govorili
// lit. smiselno si sledeči dogodki v literarnem delu: avtor razplete zgodbo v romanu; besedilo nima izrazite zgodbe; okvirna, osrednja, stranska, vstavljena zgodba; nit zgodbe / dramska, filmska zgodba
2. krajše pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati zgodbo; dolga, kratka zgodba; humoristična, šaljiva, žalostna zgodba / detektivska, ljubezenska, lovska, živalska zgodba / časopisna zgodba objavljena v časopisu; ljudska zgodba; svetopisemske zgodbe / zgodba pripoveduje o strastnem lovcu

SSKJ²

zgódbar -ja m (ọ̑)
knjiž. kdor si izmišlja, pripoveduje zgodbe: on je zgodbar, iz vsega zna narediti zgodbo / ljudski zgodbar

SSKJ²

zgódbarski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zgodbarje: zgodbarski krožek; odlomek iz zgodbarskega vodnika; knjiga je napisana z osupljivo zgodbarsko veščino / zgodbarski natečaj

SSKJ²

zgódben -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zgodbo: zgodbena resničnost / osrednje zgodbene osebe

SSKJ²

zgódbenost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost zgodbenega: v romanih pogosto prevladuje zgodbenost; zgodbenost besedil

SSKJ²

zgódbica -e ž (ọ̑)
ekspr. manjšalnica od zgodba: pripovedovati zgodbice; zna veliko šaljivih, veselih zgodbic / pisec kratkih zgodbic za otroke
● ekspr. ona ve za vse njegove zgodbice ljubezenske dogodivščine

SSKJ²

zgodbopísec -sca m (ȋ)
knjiž. pisec zgodbe, zgodb: zgodbopisec podaja tudi svoje mnenje

SSKJ²

zgóden -dna -o prid., zgódnejši (ọ̄)
1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka dovolj, veliko časa: danes je zgoden; zgodna si za gledališče / zgodni potniki so že čakali na avtobus potniki, ki so bili zgodni
2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgoden izid knjige; zgoden prihod avtobusa / zgodna smrt; zgodno staranje; njeno upanje, veselje je preveč zgodno / zgodna setev; zgodno cvetenje češenj; danes imamo zgodno kosilo zgodaj kosimo; letos je sadje zgodno je zgodaj dozorelo, zgodaj zori / ekspr. danes bom zgoden bom zgodaj prišel (domov)
3. od začetka trajanja malo oddaljen: bil je še zgoden večer, ko so že odšli; zgodna jesen, pomlad; zgodno popoldne / prišel je v zgodnih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj; ekspr. ura je še zgodna zgodaj je še / najzgodnejša mladost; zgodnejša leta življenja / pisateljevi zgodni romani
4. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času; zgodnji: zgodni krompir; pozne in zgodne sorte

SSKJ²

zgoditi gl. izgoditi

SSKJ²

zgodíti se -ím se dov., zgódil se (ī í)
nav. 3. os. izraža uresničitev dejanja, dogodka v stvarnosti: popisal je dogodke, ki so se zgodili tistega dne, pred nedavnim; zgodila se je nesreča; zgodilo se ni nič posebnega; zgodilo se je po naključju, v trenutku / zgodilo se mu je nekaj hudega, nenavadnega; krivica se mu je zgodila; v njej se je zgodila sprememba / ni se ji še zgodilo, da bi pozabila denarnico doma še nikoli je ni pozabila; prvič se je zgodilo, da ni prišel do zdaj je zmeraj prišel
// izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: zgodilo se je, da je šel na lov; zgodi se, da zamudi vlak
● šalj. to se zgodi (tudi) v najboljših familijah ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko vsakomur pripeti; ekspr. se bo zgodilo, je odgovoril zaželeno, zahtevano bo narejeno; ekspr. zgôdi se tvoja volja, po tvoji volji podrejam(o) se tvoji volji, želji; razbila je skledo. Se pač zgodi izraža zmanjševanje krivde; kar še ni, se lahko še zgodi

SSKJ²

zgodljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. močno skaliti: zgodljati vodo
● ekspr. vse je zgodljal zmešal, pomešal

zgodlján

-a -o:

ovce ne pijejo zgodljane vode

SSKJ²

zgodnjáti se -ám se dov. (á ȃ)
star. postati goden: pustiti lan, da se zgodnja; mladiči so se že zgodnjali

SSKJ²

zgódnje... prvi del zloženk (ọ̄)
nanašajoč se na zgodnji: zgodnjebaročen, zgodnjejutranji, zgodnjekrščanski

SSKJ²

zgódnjebaróčen -čna -o prid. (ọ̄-ọ̑)
nanašajoč se na zgodnji barok: zgodnjebaročni slog / zgodnjebaročna opera

SSKJ²

zgódnjebronastodôben -bna -o prid. (ọ̄-ó ọ̄-ō)
nanašajoč se na zgodnjo bronasto dobo: zgodnjebronastodobna naselbina / zgodnjebronastodobno orodje

SSKJ²

zgódnjegótski -a -o prid. (ọ̄-ọ̑)
nanašajoč se na zgodnjo gotiko: cerkev v zgodnjegotskem slogu / zgodnjegotsko okno

SSKJ²

zgódnjejesénski -a -o prid. (ọ̄-ẹ́)
nanašajoč se na zgodnjo jesen: lep zgodnjejesenski dan / zgodnjejesensko vreme / zgodnjejesenski posevki

SSKJ²

zgódnjekapitalístičen -čna -o prid. (ọ̄-í)
nanašajoč se na zgodnji kapitalizem: zgodnjekapitalistična miselnost / zgodnjekapitalistično gospodarstvo

SSKJ²

zgódnjekrščánski -a -o prid. (ọ̄-ȃ)
nanašajoč se na zgodnje krščanstvo: zgodnjekrščanski mozaik; zgodnjekrščansko svetišče / zgodnjekrščanski mislec

SSKJ²

zgódnjepoléten -tna -o prid. (ọ̄-ẹ̑)
nanašajoč se na zgodnje poletje: zgodnjepoletno jutro / toplo zgodnjepoletno sonce

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgódnjepomladánski -a -o prid. (ọ̄-á)
nanašajoč se na zgodnjo pomlad: hladno zgodnjepomladansko jutro / nedeljski zgodnjepomladanski izlet

SSKJ²

zgódnjepomláden -dna -o prid. (ọ̄-ȃ)
nanašajoč se na zgodnjo pomlad: svež zgodnjepomladni dan / zgodnjepomladno sonce

SSKJ²

zgódnjepopoldánski tudi zgódnjepopôldanski -a -o [zgodnjepopou̯danski] prid. (ọ̄-á; ọ̄-ȏ)
nanašajoč se na zgodnje popoldne: toplota zgodnjepopoldanskega sonca / zgodnjepopoldanski mir

SSKJ²

zgódnjerenesánčen -čna -o prid. (ọ̄-ȃ)
nanašajoč se na zgodnjo renesanso: zgodnjerenesančno slikarstvo / zgodnjerenesančni kipar

SSKJ²

zgódnjerímski -a -o prid. (ọ̄-í)
nanašajoč se na zgodnje obdobje starih Rimljanov: zgodnjerimski nagrobni spomeniki / zgodnjerimska doba

SSKJ²

zgódnjerománski -a -o prid. (ọ̄-ȃ)
nanašajoč se na zgodnjo romaniko: zgodnjeromanski slog / cerkev iz zgodnjeromanske dobe

SSKJ²

zgódnjeromántičen -čna -o prid. (ọ̄-á)
nanašajoč se na zgodnjo romantiko: zgodnjeromantični slog / zgodnjeromantični skladatelj

SSKJ²

zgódnjeslovánski -a -o prid. (ọ̄-ȃ)
nanašajoč se na zgodnje obdobje Slovanov: zgodnjeslovanska plemena / zgodnjeslovanska keramika

SSKJ²

zgódnjesrednjevéški -a -o prid. (ọ̄-ẹ̑)
nanašajoč se na zgodnji srednji vek: zgodnjesrednjeveške najdbe / zgodnjesrednjeveška krščanska simbolika

SSKJ²

zgódnji -a -e prid. (ọ̄)
1. navadno z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgodnji izid knjige; zgodnji prihod avtobusa / zgodnja setev; navajen je na zgodnje vstajanje / zgodnje cvetenje; opažati zgodnje staranje / zgodnji sneg; zgodnja zima; zgodnje upanje, veselje
// ki je, se pojavi ob začetku dneva, jutra: njegov zgodnji obisk nas je presenetil / zgodnje sonce
2. od začetka trajanja malo oddaljen: zgodnja jesen, pomlad; zgodnje popoldne / prišel je v zgodnjih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj / zgodnji kapitalizem; zgodnji srednji vek prvo obdobje srednjega veka; zgodnja antika; zgodnja romantika; zgodnje krščanstvo / umetnikova zgodnja dela
3. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času: zgodnji krompir; pozne in zgodnje sorte sadja
♦ arheol. zgodnja bronasta doba; gozd. zgodnji les redkejša plast lesa v letnici; ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; rel. zgodnja maša prva maša zgodaj zjutraj; um. zgodnji barok; zgodnja gotika

SSKJ²

zgódnjik -a m (ọ̑)
knjiž. zgodnji krompir: saditi zgodnjik
♦ rel. zgodnjik nekdaj duhovnik, ki opravlja zgodnjo mašo

SSKJ²

zgódnost -i ž (ọ̄)
lastnost, značilnost zgodnega: zgodnost cvetenja češenj / zaradi zgodnosti odhoda vlaka ga je zamudil / zgodnost ure / zgodnost krompirja; zgodnost ali poznost sort

SSKJ²

zgodopísec -sca m (ȋ)
zastar. zgodovinopisec, zgodovinar: o tem pišejo različni zgodopisci

SSKJ²

zgodovína -e ž (í)
1. celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem: njihova zgodovina je težka, zapletena; narodi s pomembno zgodovino; o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist; gibalo, tek zgodovine; materialistično pojmovanje zgodovine / človeška, osebna zgodovina; geološka zgodovina zemlje; kitajska, slovenska, svetovna zgodovina; krajevna zgodovina; zgodovina filma, glasbe, tehnike / napisati zgodovino rodu / Zgodovina slovenskega naroda
2. obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri: položaj našega naroda skozi zgodovino; v zgodovini človeštva, zemlje se je zgodilo veliko katastrof; novejša, starejša zgodovina; zgodovina in prazgodovina / obdobje zgodovine
// veda o tem: viri za zgodovino / duhovna, gospodarska, kulturna, politična, umetnostna zgodovina; literarna zgodovina; primerjalna zgodovina ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov; splošna zgodovina / uradna zgodovina / predavati zgodovino; ocena iz zgodovine / pog. kupiti zgodovino za peti razred učbenik zgodovine
● vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. bil je mož, ki je delal zgodovino odločujoče posegal vanjo; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. priti v zgodovino postati zgodovinsko pomemben; ekspr. on je živa zgodovina domačega kraja vse pozna, ve; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu; ekspr. to je še zavito v temo zgodovine še ni pojasnjeno, raziskano

SSKJ²

zgodovínar -ja m (ȋ)
strokovnjak za zgodovino: biti bibliograf in zgodovinar / literarni, pravni, umetnostni zgodovinar / šola razpisuje delovno mesto zgodovinarja / bil je najboljši zgodovinar v razredu

SSKJ²

zgodovínarica -e ž (ȋ)
zgodovinarka: priznana zgodovinarica / literarna zgodovinarica

SSKJ²

zgodovínarka -e ž (ȋ)
strokovnjakinja za zgodovino: ugledna zgodovinarka / literarna, umetnostna zgodovinarka

SSKJ²

zgodovínarski -a -o prid.(ȋ)
nanašajoč se na zgodovinarje: to področje raziskuje večja zgodovinarska skupina / zgodovinarsko pisanje, razpravljanje

zgodovínarsko

prisl.:

on je zgodovinarsko stvaren

SSKJ²

zgodovínarstvo -a s (ȋ)
1. dejavnost, ki se ukvarja s proučevanjem zgodovine: položaj našega zgodovinarstva in muzejstva / literarno zgodovinarstvo
2. poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev: zgodovinarstvo v književnih delih

SSKJ²

zgodovinopísec -sca m (ȋ)
kdor piše dela, knjige o zgodovini: dela slovenskih zgodovinopiscev

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgodovinopísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zgodovinopisce ali zgodovinopisje: zgodovinopisne raziskave / zgodovinopisni del knjige

SSKJ²

zgodovinopísje -a s (ȋ)
dejavnost, ki se ukvarja s pisanjem del, knjig o zgodovini: dosežki slovenskega zgodovinopisja / literarno, politično, umetnostno zgodovinopisje
// veda o tem:

SSKJ²

zgodovínski -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na zgodovino: zgodovinski proces, razvoj; zgodovinska resnica; to so zgodovinska dejstva / zgodovinsko ozadje politične krize / zgodovinski dogodek; zgodovinska osebnost / zgodovinski dokumenti / to so zgodovinski kraji; zgodovinska oblačila / naroda imata enako zgodovinsko usodo / zgodovinsko gledanje, mišljenje / starejša zgodovinska obdobja / zgodovinski viri; zgodovinske razprave; zbirati zgodovinsko gradivo / pomožne zgodovinske vede / zgodovinski učbeniki
2. ekspr. ki ima velik, trajen pomen: zanje je to zgodovinski dogodek; zgodovinski prelom v naši književnosti; zgodovinski sestanek; sprejeti zgodovinsko odločitev / odkritje je zgodovinskega pomena
♦ filoz. zgodovinski materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; jezikosl. zgodovinski slovar slovar, ki vsebuje besedni zaklad določenega preteklega obdobja; zgodovinska slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika; lit. zgodovinski roman; zgodovinska drama, povest; zgod. zgodovinski narod narod, ki ima svojo državnost

zgodovínsko

prisl.:

zgodovinsko dokazana, potrjena osebnost

zgodovinsko pomemben dokument

SSKJ²

zgodovínskost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zgodovinskega: zgodovinskost junakov ljudske epike / ekspr. zgodovinskost odločitve

SSKJ²

zgodovínstvo -a s (ȋ)
zgodovinarstvo: razcvet zgodovinstva v tistem času / zgodovinstvo v pisateljevem delu poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev

SSKJ²

zgolčati gl. izgolčati

SSKJ²

zgolíti -ím in zgólim dov., zgólil in zgôlil; zgóljen tudi zgoljèn (ī í, ọ́)
narediti, povzročiti, da postane kaj golo: jesenski dež je zgolil drevje

zgolíti se

menjati dlako:

kunci so se že zgolili

SSKJ²

zgòlj1 -- prid. (ȍ)
knjiž. ki je brez česa drugega; gol3, čist: bilo je zgolj naključje, da sta se srečala
● ekspr. v hipu jih je bila zgolj ponižnost in ustrežljivost so bili zelo ponižni in ustrežljivi

SSKJ²

zgòlj2 člen. (ȍ)
1. izraža omejenost na navedeno; samo: zasaditi zemljišče zgolj s sadnim drevjem; slišati je bilo zgolj tujo govorico; to delo podcenjuje zgolj zato, ker ga ne razume
2. v vezniški rabi, navadno v zvezi ne zgolj – ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega; ne samo – ampak tudi: pri tem ne gre zgolj za denar, ampak tudi za poštenje

SSKJ²

zgóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄)
zastar. sam2, čist: to je zgoljna nesebičnost, popolnost

SSKJ²

zgoniti se gl. izgoniti se

SSKJ²

zgónje zgónj ž mn. (ọ́ ọ̑)
nar. pot, po kateri hodi živina na pašo: navzgor sta se vzpenjala po zgonjah

SSKJ²

zgònt zgónta m (ȍ ọ́)
etn. vsak od na štiri ali osem delov preklanega hloda za izdelovanje deščic za obode sit, rešet: skladovnica zgontov

SSKJ²

zgór prisl. (ọ̑)
pog. zgoraj: zgor in spod so počistili / tu zgor ne moreš čakati / zgor je bil premalo oblečen; prim. odzgor

SSKJ²

zgôraj prisl. (ó)
1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru višje; ant. spodaj: zagorelo je hkrati zgoraj in spodaj / zgoraj ga čakajo prijatelji; zgoraj je nekaj zaropotalo / na pobočju je videl skupino izletnikov, še bolj zgoraj cerkvico; daleč, visoko zgoraj / s prislovnim določilom kraja: poglej zgoraj na podstrešju; zgoraj v stavbi je dvorana; našli so jo zgoraj tik pod vrhom; tu zgoraj je hladno / tisti članek je na peti strani zgoraj / zgoraj navedeni podatki v predhodnem, dotakratnem besedilu; pisar. zgoraj navedene priče
// izraža položaj nad čim: stoli so oblečeni s penasto gumo, zgoraj pa je prevleka iz skaja; zlezi s stolpa, zgoraj ni več varno
2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani višje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena / elipt., pog. sončila se je zgoraj brez brez zgornjega dela (dvodelne) kopalne obleke
3. ekspr. izraža zelo pomemben družbeni položaj: pripomnil je, da zgoraj premalo mislijo na delavce; zgoraj mu niso bili naklonjeni / bili so prizadeti tako oni zgoraj kot ti spodaj tako vodilni ljudje kot delavci, ljudstvo
// izraža pripadnost socialno močnejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti zgoraj; želel je biti čim uspešnejši, čim bolj zgoraj
4. v zvezi od zgoraj izraža gibanje ali usmerjenost
a) iz višjega položaja v prostoru proti nižjemu: poklicala ga je od zgoraj; od zgoraj je bilo slišati glasbo; od zgoraj navzdol
b) iz položaja nad čim: gledati, osvetljevati od zgoraj; pihalo je od strani in od zgoraj; plezalca v steni so varovali od zgoraj; temenici zapirata lobanjo od zgoraj
c) pog. iz zelo pomembnega družbenega položaja: dobivati pobude, ukaze od zgoraj; ne upoštevati nasvetov od zgoraj / načrtovanje, vodenje od zgoraj; prim. odzgoraj

SSKJ²

zgôrajšnji -a -e prid. (ō)
star. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; zgornji, prej naveden: zgorajšnji stavki so podobni tem; utemeljitev zgorajšnje trditve

SSKJ²

zgórec -rca m (ọ̑)
nar. veter, ki piha z zgornje strani, s hribov: pihal je mrzel zgorec

SSKJ²

zgorelína -e ž (í)
kar ostane po gorenju: bencinske, plinske zgoreline; pepel, saje in druge zgoreline

SSKJ²

zgoréti -ím dov., zgôrel (ẹ́ í)
1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi
// biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma
2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu
● knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče

zgôrel

tudi zgorèl in zgorél -éla -o:

zgoreli plin

zgorela hiša, vas

zgorela kraška planjava;

prim. izgoreti

SSKJ²

zgoreválen tudi izgoreválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zgorevanje: zgorevalni proces / zgorevalni plini / zgorevalna toplota
♦ teh. zgorevalni motorji; zgorevalni prostor ali zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgorévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zgorevati: pospeševati zgorevanje; pri zgorevanju nastaja dim; počasno, popolno zgorevanje / zgorevanje goriva, plinov, organskih snovi / zgorevanje hrane v organizmu
♦ strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem

SSKJ²

zgorévati -am nedov. (ẹ́)
1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu: les zgoreva; brezdimno, počasi zgorevati / zgorevati v ognju
2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati energijo: bencin, gorivo, plin zgoreva
// razkrajati, razgrajevati se in pri tem dajati energijo: hrana, ki zgoreva v telesu, daje moč in toploto
3. ekspr., v zvezi z v, za izčrpavati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: zgorevati za svoje ideje; zgorevati v skrbi za otroke / zgorevati v ljubezni

zgorevajóč

-a -e:

zgorevajoči plini

zgorevajoča snov;

prim. izgorevati

SSKJ²

zgorljív -a -o prid. (ī í)
ki zgori: zgorljivi deli hiše; zgorljive snovi

SSKJ²

zgórnje... prvi del zloženk (ọ̑)
nanašajoč se na zgornji: zgornjenadstropen, zgornještajerski

SSKJ²

zgórnječeljústen -tna -o prid. (ọ̑-ȗ)
anat. nanašajoč se na zgornjo čeljust: zgornji čeljustnici oklepata zgornječeljustno votlino

SSKJ²

zgórnještájerski -a -o prid. (ọ̑-ȃ)
nanašajoč se na severni del avstrijske Štajerske: zgornještajerska mesta / zgornještajerska noša

SSKJ²

zgórnji -a -e prid., zgórnjejši in zgórnejši (ọ̑)
1. ki leži, je višje: zgornji del zidu se kruši; zgornji prostori hiše; poškodovan zgornji rob omare; zgornje police so prazne / doma je v zgornjem koncu vasi; pog. zgornja stranka se je odselila stranka, ki je stanovala nad našim stanovanjem / zgornji del telesa; zgornji mlinski kamen; zgornji zobje; zgornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; zgornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje / Zgornja Slivnica
// ki je, leži najvišje: zgornji kavelj se je odlomil; padel je z zgornje stopnice
2. ki je, se nahaja nad čim drugim, na površini: zgornja plast zemlje / zgornje usnje usnje za zgornje dele obutve
3. v zvezi zgornja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: zgornja stran preproge / zgornja stran listov
4. nanašajoč se na najvišjo stopnjo, velikost česa: zgornja starostna meja; zgornja dovoljena teža; zgornja vrednost
5. ki je v dotakratnem besedilu že napisan: iz zgornjega opisa je razvidno sedanje stanje; to potrjujejo zgornje ugotovitve; pisar. prosimo, da zgornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
● ekspr. zgornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; zgornji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo lordi; sedeti na zgornjem koncu mize delu mize, ki je blizu čela; publ. zgornji sloji družbe višji sloji; nar. zgornji veter veter, ki piha z zgornje strani, s hribov
♦ anat. zgornja čeljustnica; zgornja okončina roka; fiz. zgornja meja frekvence zvoka največja frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. zgornji tok reke začetni del reke blizu izvira; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; geol. zgornja kreda najmlajši del krede; mat. zgornja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. zgornji podaljšek vrhnji del sestavljenega jambora; sam.:, pog. zgornjih ni doma; iz zgornjega sledi, da je delo končano

SSKJ²

zgórnjica -e ž (ọ̑)
star. nadstropje kmečke hiše: v zgornjici ima hladno sobo
// soba v nadstropju kmečke hiše; zgornja hiša: spala je v zgornjici; zgornjica z enim oknom

SSKJ²

zgórnjik -a m (ọ̑)
nar. veter, ki piha z zgornje strani, s hribov: zapihal je mrzel zgornjik

SSKJ²

zgóršati se -am se dov. (ọ̑)
zastar. postati lepši: dekle se je v zadnjem letu zelo zgoršalo

SSKJ²

zgostítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zgostiti: moka za zgostitev omake / zgostitev prometa pred prazniki

SSKJ²

zgostíti -ím dov., zgóstil (ī í)
1. narediti (bolj) gosto: zgostiti belež, malto; zgostiti juho z jajcem / zgostiti mrežo, tkanje / ekspr. zgostiti obiske pogosteje priti na obisk
2. ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: znake je treba bolj zgostiti / zgostiti besedilo; poglavja bi se dala brez škode zgostiti / svoje izsledke je zgostil v tri točke

zgostíti se

postati (bolj) gost:

kuhati mezgo tako dolgo, da se zgosti

raztopina se je zgostila

/ para se zgosti v roso

/ megla se je zgostila; ekspr.: čakal je, da se mrak zgosti; tema se je zgostila, da niso videli ped pred seboj

/ gozd se je zgostil; čez zimo so se ji lasje zgostili

/ množica okrog njiju se je zgostila

/ kontrole so se zgostile postale bolj številne

/ proti večeru se promet zgosti

knjiž.

postati bolj intenziven:

občutek negotovosti se je zgostil

/ tišina se je nenavadno zgostila

/ strah se zgosti v bolečino

●

knjiž. tovrstne dejavnosti so se zgostile v mestu jih je največ v mestu; knjiž. vse težave so se zgostile okrog tega problema ta problem je povzročil največ težav; knjiž. sredi popoldneva se je zrak zgostil v dušljivo soparo je postalo zelo soparno; knjiž. v kratkih zgodbah so se zgostile vse pisateljeve odlike so se izrazito pokazale, izrazile

zgoščèn

-êna -o:

zgoščeni vodni hlapi

zapis je zelo zgoščen

v zgoščeni obliki podana vsebina

v želatinasto snov zgoščena tekočina

prisl.: zgoščeno označiti stališča

zgoščeno izražena misel

SSKJ²

zgostljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zgostiti: zgostljiva snov

SSKJ²

zgóščati -am nedov. (ọ́)
delati (bolj) gosto: zgoščati jedi / zgoščati mrežo
♦ fiz. zgoščati plin manjšati mu prostornino zaradi večanja tlaka

zgóščati se

postajati (bolj) gost:

omaka se je začela zgoščati

/ megla se je zgoščala v roso

/ dim se je vse bolj zgoščal

/ krči so se zgoščali

●

knjiž. delo se zgošča v oddelku za prvo pomoč največ dela je v oddelku za prvo pomoč

knjiž.

postajati bolj intenziven:

tišina se zgošča

/ slutnje so se zgoščale v gotovost

zgoščajóč

-a -e:

zgoščajoča se snov

SSKJ²

zgoščênka -e ž (é)
optična digitalna plošča za shranjevanje podatkov: uničiti zgoščenko s tajnimi podatki; skladbe na zgoščenki; stojalo, ovitki za zgoščenke / dvojna zgoščenka glasbeni album, ki zajema dve zgoščenki
// podatki, navadno glasba, posneti na taki plošči: izdati, posneti zgoščenko; koncert za promocijo nove zgoščenke; kasete in zgoščenke

SSKJ²

zgoščênost -i ž (é)
lastnost, značilnost zgoščenega: zgoščenost barve / ekspr. pomenska, vsebinska zgoščenost; velika zgoščenost sloga

SSKJ²

zgoščeválec -lca [zgoščevau̯ca in zgoščevalca] m (ȃ)
sredstvo za zgoščevanje: razredčilo in zgoščevalec

SSKJ²

zgoščeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zgoščevanje: zgoščevalni postopek
♦ mont. zgoščevalni boben boben za zgoščevanje snovi z zmanjševanjem količine vode pri bogatenju rudnin

SSKJ²

zgoščeválka -e ž (ȃ)
knjiž. tlačilka, črpalka: v akvarij dovaja zrak majhna zgoščevalka / zračna zgoščevalka

SSKJ²

zgoščeválnik -a m (ȃ)
1. mont. naprava za zgoščevanje rudnin pri postopku bogatenja z zmanjševanjem količine vode v njih: zgoščevalnik pri separaciji
2. teh. velika posoda ali priprava za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z usedanjem; usedalnik

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgoščevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zgoščevati: zgoščevanje beleža / zgoščevanje prometa

SSKJ²

zgoščeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati (bolj) gosto: zgoščevati preredko malto
// teh. odstranjevati iz snovi večji del tekočine: zgoščevati raztopine / zgoščevati tekoče gorivo
2. ekspr. delati, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: zgoščevati vrstice / zgoščevati besedilo

zgoščeváti se

postajati (bolj) gost:

omaka se je zgoščevala

/ para se zgoščuje v kapljice

/ megla se je začela zgoščevati; ekspr. mrak se je zgoščeval v temo

/ promet v mestih se vedno bolj zgoščuje

knjiž.

postajati bolj intenziven:

tišina v prostoru se je vse bolj zgoščevala

zgoščujóč

-a -e:

zgoščujoči se mrak je prehajal v noč

SSKJ²

zgoščína -e ž (í)
fiz. območje v snovi, kjer je tlak večji od povprečnega tlaka: zgoščine in razredčine / potujoča zgoščina zraka

SSKJ²

zgoščíšče -a s (í)
knjiž. tališče, strdišče

SSKJ²

zgotoviti ipd. gl. izgotoviti ipd.

SSKJ²

zgovárjati se -am se nedov. (ȃ)
star. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; pogovarjati se: zgovarjati se o poeziji; zgovarjati se s prijatelji

SSKJ²

zgovóren -rna -o prid., zgovórnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek; fant je po naravi zgovoren in dovtipen; nenavadno, zelo zgovorna je; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika
2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna; članek z zgovornim naslovom; njegov molk je zgovoren; ta primer je zelo zgovoren; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage

zgovórno

prisl.:

dovolj zgovorno so mu povedali, da je nezaželen

esej zgovorno priča o pesnikovem razvoju

SSKJ²

zgovoríti se -ím se dov., zgovóril se; nam. zgovôrit se in zgovorít se (ī í)
1. z dogovorom doseči soglasje; dogovoriti se: tako bo, kot smo se zgovorili; zgovoriti se za sestanek; zgovoriti se z dekletom; natančno se zgovoriti
2. star. izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se: o tem se bomo pozneje zgovorili / znal je toliko nemško, da se je lahko zgovoril

zgovorjèn

-êna -o:

prišla sta ob istem času, kot bi bila zgovorjena

zgovorjen je s prijatelji

vse je že zgovorjeno

SSKJ²

zgovórnež -a m (ọ̑)
ekspr. zgovoren človek: zgovornež se je počasi le unesel; zgovorneži in molčečneži

SSKJ²

zgovórnost -i ž (ọ́)
lastnost zgovornega človeka: znan je zaradi svoje zgovornosti; ženska zgovornost; zgovornost in molčečnost / vsi so se čudili zgovornosti tega zadržanega človeka / z vso zgovornostjo jih je skušal prepričati / zgovornost dokazov, podatkov

SSKJ²

zgrábek -bka m (ȃ)
pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino: raztrositi redi in zgrabke / seno v zgrabkih
// kar se zgrabi sploh: zgrabek listja, žita

SSKJ²

zgrabíti in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ)
1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke
2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo
3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti nasprotnikove vojake ujeti
4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg
6. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora
● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim

zgrabíti se

in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr.

spopasti se, spoprijeti se:

fantje so se zgrabili

patrulja se je zgrabila s sovražnikom

zgrabiti se z orožjem

/ zgrabila sta se zaradi zemlje

/ zgrabiti se z življenjem

zgrábljen

-a -o:

krivci še niso zgrabljeni

zgrabljeno seno

SSKJ²

zgrabljáj -a m (ȃ)
zastar. količina česa, ki se enkrat zgrabi, zagrabi: položiti zgrabljaj požete pšenice na poveslo

SSKJ²

zgrabljálnik -a m (ȃ)
agr. priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju: zgrabljalnik in obračalnik / vrtavkasti zgrabljalnik

SSKJ²

zgrábljati1 -am nedov. (á)
z grabljami spravljati skupaj: obračati in zgrabljati krmo

SSKJ²

zgrabljáti2 -ám dov. (á ȃ)
s kratkimi potegljaji z grabljami izravnati: zgrabljati krtine

SSKJ²

zgrabljív -a -o prid. (ī í)
1. knjiž. določljiv, opredeljiv: težko zgrabljiv pojav / dramatizacija ni bila zgrabljiva prepričljiva
2. zastar. roparski: zgrabljiva žival

SSKJ²

zgráda -e ž (ȃ)
zastar. zgradba, stavba: največja zgrada v mestu / grajska zgrada

SSKJ²

zgradarína -e ž (ī)
pravn., nekdaj davek na dohodek od zgradb: plačevati zgradarino

SSKJ²

zgrádba -e ž (ȃ)
1. objekt, ki ima navadno stene in streho: obnoviti, postaviti, sezidati zgradbo; ustavili so se pred nizko zgradbo; betonska, lesena, montažna zgradba; velika poštna zgradba; četrt s stanovanjskimi, upravnimi zgradbami
2. s prilastkom kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet: zgradba kamnine, lesa, vlakna; premog z jasno vidno lesno zgradbo; biti si podoben po zgradbi / telesna zgradba; zgradba organa / zgradba tal
3. s prilastkom razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: razčleniti dramsko zgradbo; jezikovna, stilna zgradba romana / zgradba stavkov je zapletena / miselna zgradba
4. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: njegova filozofska zgradba se je podrla / z oslabljenim pomenom: zgradba političnega sistema politični sistem; stara zgradba tlačanstva je začela pokati
5. knjiž. graditev: zgradba mostu je veliko stala
♦ anat. gobasta zgradba kosti pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. koridorska zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh; jezikosl. semantična zgradba gesla; urb. javne zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgrádben -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zgradbo: zgradbeni prostor / zgradbena prvina

SSKJ²

zgrádbica -e ž (ȃ)
manjšalnica od zgradba: sredi trga stoji okrogla zgradbica

SSKJ²

zgradítelj -a m (ȋ)
knjiž. graditelj: zgraditelj mesta, prekopa

SSKJ²

zgradítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zgraditi: zgraditev planinskega doma; zgraditev hlevov; zgraditev prekopa / zgraditev družbe, pravnega reda

SSKJ²

zgradíti -ím dov., zgrádil (ī í)
1. narediti z (gradbenim) materialom, da kaj nastane: zgraditi cesto, most, predor, stopnišče, zid; zgraditi iz lesa, opeke; hišo si je zgradil po svojem načrtu / mesto so zgradili na bregu reke; utrdbo so zgradili pred šeststo leti; hitro, trdno zgraditi / lastovke so si zgradile gnezdo v hlevu; ta greben so zgradile korale / telo zgradi nove celice iz beljakovin; pren. zgraditi lepšo prihodnost; zgraditi temelje gospodarstva
2. sestaviti, izdelati celoto iz delov: zgraditi atomsko bombo, elektronski mikroskop; zgraditi ladjo / pregledno in smiselno zgraditi stavek
3. publ., v zvezi z na narediti, ustvariti kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: zgraditi družbo na demokratičnih načelih; svojo filozofijo je zgradil na materialistični osnovi / zgraditi zakon na ljubezni
♦ lit. zgraditi zaplet in razplet drame, romana; meteor. nad srednjo Evropo se je zgradil greben visokega zračnega pritiska je nastal, se razvil

zgrajèn

-êna -o

deležnik od zgraditi:

dobro zgrajen roman

iz granita zgrajen spomenik

solidno zgrajena hiša

strnjeno zgrajeno naselje

človeško telo je zgrajeno podobno kot živalsko

publ.

izoblikovan,

trden:

bil je zgrajena pisateljska osebnost

ni bil še dovolj ideološko zgrajen

/ zgrajen značaj

●

publ. njegov sošolec je bil zgrajen v socializmu član komunistične partije;

prim. izgraditi

SSKJ²

zgrádnja -e ž (ā)
knjiž. zgradba, sestava: skladna zgradnja telesa / trdna dramska zgradnja / zgradnja stavka

SSKJ²

zgrája -e ž (ā)
1. zastar. zgradba, sestava: zgraja teh plasti je drugačna
2. nar. vzhodno živa meja: okrog vrta je zgraja

SSKJ²

zgrájati -am dov. (ā)
star. ugotoviti, poočitati napake, pomanjkljivosti: zgrajala je njegov izdelek
// opomniti, ošteti: velikokrat zgraja otroke

SSKJ²

zgrajênost tudi izgrajênost -i ž (é)
1. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: notranja zgrajenost melodije; vsebinska in oblikovna zgrajenost umetnine; zgrajenost drame
// knjiž. zgradba, sestava: zgrajenost predmeta / po osnovni zgrajenosti je kraj podoben utrdbi
2. publ. izoblikovanost, trdnost: notranja moč in zgrajenost posameznikov / politična zgrajenost koga

SSKJ²

zgrajevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zgrajevati: zgrajevanje elektrarne / zgrajevanje novih razmer; prim. izgrajevanje

SSKJ²

zgrajeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastane; graditi: zgrajevati elektrarne / organizem zgrajuje različne snovi; vitamini se zgrajujejo v rastlinah; prim. izgrajevati

SSKJ²

zgrážanje -a s (á)
glagolnik od zgražati se: vzbujati zgražanje; zgražanje množic je bilo vse glasnejše

SSKJ²

zgrážati se -am se nedov. (á)
izražati, imeti zelo odklonilen odnos, zlasti z moralnega stališča: čez čas so se ljudje nehali zgražati; zgražati se zaradi goljufije; nad njegovimi slikami se mnogi zgražajo; glasno se zgražati

zgražajóč se

-a -e:

zgražajoč se je zmajeval z glavo

SSKJ²

zgrbánčenost -i ž (ȃ)
značilnost zgrbančenega: zgrbančenost kože

SSKJ²

zgrbánčiti -im dov. (á ȃ)
narediti gube, zlasti na koži: zgrbančiti čelo; obraz se mu je zgrbančil / sadje se v toplih shrambah hitro zgrbanči / listi, poganjki se zaradi suše zgrbančijo

zgrbánčen

-a -o:

zgrbančen obraz

zgrbančeni sadeži

zgrbančena koža

●

ekspr. osivela in zgrbančena ženica gubasta, zgrbljena

SSKJ²

zgŕbati -am dov. (r̄ ȓ)
zgrbančiti: zgrbati čelo

zgŕban

-a -o:

zgrban obraz

SSKJ²

zgŕbiti -im dov. (ŕ ȓ)
dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: zgrbiti hrbet; tiger se je zgrbil in pripravil na skok

zgŕbiti se

postati sključen:

ves se je zgrbil od dela

zgrbiti se od strahu, zadrege

/ njegova čokata postava se je zgrbila pod težo bremena

zastar.

zgrbančiti se:

čelo, obraz se zgrbi

/ jabolka so se zgrbila

zgŕbljen

-a -o:

zgrbljen človek

zgrbljen hrbet

vsa zgrbljena je sedela na klopi

SSKJ²

zgŕbljenec -nca m (ȓ)
zgrbljen človek: zgrbljenci in pohabljenci

SSKJ²

zgŕbljenost -i ž (ȓ)
lastnost, značilnost zgrbljenega: zgrbljenost starih ljudi / zgrbljenost hrbtenice

SSKJ²

zgŕčiti se -im se dov. (r̄ ȓ)
zastar. skrčiti se, skriviti se: ves se je zgrčil; zgrčiti se od groze

zgŕčen

-a -o:

zgrčen se je tiščal v kot

v pest zgrčena roka

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgŕda prisl. (ȓ)
izraža, da se dejanje opravlja s silo, strogostjo, grobostjo; ant. zlepa: zgrda so ga odgnali; to so jim, če je bilo treba, tudi zgrda vbili v glavo / zgrda pri njem nič ne opraviš
● ekspr. spraševal je, skušal izvedeti zlepa ali zgrda na vsak način; preg. bolje zlepa kakor zgrda; preg. kdor noče zlepa, mora zgrda

SSKJ²

zgrdíti -ím tudi izgrdíti -ím dov., zgŕdil tudi izgŕdil (ī í) knjiž.
1. opomniti, ošteti: oče ga je zgrdil in poslal iz sobe
2. skaziti, iznakaziti: zgrditi komu obraz / trpljenje jo je zgrdilo

zgrdíti se

tudi izgrdíti se nar. vzhodno

iztrebiti se:

krave so se zgrdile na dvorišču

SSKJ²

zgrébati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
z grebenjem spravljati skupaj: zgrebati žerjavico; zgrebati s prsti / zgrebati na kup

SSKJ²

zgrêbsti zgrêbem dov., zgrébel zgrêbla; zgrebèn tudi zgrêben (é)
z grebenjem spraviti skupaj: zgrebsti pepel, žerjavico / zgrebsti ogorke na kup

SSKJ²

zgrenéti -ím dov. (ẹ́ í)
nav. 3. os. postati grenek: sir, smetana zgreni

SSKJ²

zgreníti -ím dov., zgrénil (ī í)
zagreniti: revščina mu je zgrenila življenje

SSKJ²

zgréšek -ška m (ẹ̑)
dejstvo, da kak predmet zgreši cilj: zadetki in zgreški

SSKJ²

zgrešênost -i ž (é)
ekspr. napačnost, neprimernost: idejna zgrešenost filma; zgrešenost načrta; zgrešenost take kmetijske politike

SSKJ²

zgreševáti -újem nedov. (á ȗ)
večkrat zgrešiti: zgreševati cilj

SSKJ²

zgrešítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zgrešiti: zgrešitev cilja / zgrešitev življenjskega smisla

SSKJ²

zgrešíti -ím tudi izgrešíti -ím dov., zgréši tudi izgréši; zgréšil tudi izgréšil (ī í)
1. pri metanju, streljanju ne zadeti: nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil; zgrešiti cilj, tarčo / krogla, strel zgreši / igralec je zgrešil žogo / vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico
2. pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti: voznik je zgrešil odcep; v temi je zgrešil pot, vrata; zgrešiti smer; v množici sta se zgrešila / hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili; tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa
// priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več: sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil / med grmovjem je pes sled zgrešil
3. ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata: predstava je zgrešila svoj namen; neprodane knjige zgrešijo pravi smisel
4. ekspr. narediti napako, zmotiti se: zgrešil je, ker ga ni poslušal; za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da je zgrešil / zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje
● ekspr. ljudje so ga že zgrešili ga ne poznajo, prepoznajo več; ekspr. njegovo ime sem čisto zgrešil se ga ne spomnim; ekspr. fant je zgrešil pravo pot ravna, dela nepravilno, moralno oporečno; take priložnosti gotovo ne boš zgrešil zamudil

zgrešèn

tudi izgrešèn -êna -o

deležnik od zgrešiti:

zgrešen cilj

zgrešena smer

uprizoritev je bila igralsko in režijsko zgrešena

ekspr.

napačen,

neprimeren:

zgrešen ukrep

zgrešena naložba

zgrešena politika

tako ravnanje je popolnoma zgrešeno

/ zgrešeno življenje; prisl.: zgrešeno razlagana pesem

SSKJ²

zgréti zgrêjem dov., zgrét (ẹ́ ȇ)
knjiž. segreti: sonce je zgrelo zrak; zgreti vodo / hitra hoja jih je zgrela

SSKJ²

zgrévati -am dov. (ẹ̑)
zastar. žal postati: zgrevalo ga je, da mu ni pomagal

zgrévati se

skesati se:

zgrevati se svojih grehov

/ zgrevajte se, ker niste prav ravnali

zgrévan

-a -o:

z zgrevanim glasom reči

zgrevan grešnik

prisl.: zgrevano priznati

SSKJ²

zgrézati se -am se nedov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. ugrezati se, pogrezati se: zgrezati se v blato

SSKJ²

zgrézniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž.
1. ugrezniti se, pogrezniti se: tla so se zgreznila / zgrezniti se vase
2. sesesti se, zgruditi se: sunil ga je, da se je zgreznil na tla; od strahu, začudenja se zgrezniti

SSKJ²

zgrínjanje -a s (í)
glagolnik od zgrinjati: zgrinjanje peska, zemlje / opazoval je zgrinjanje ljudi od vseh strani

SSKJ²

zgrínjati -am nedov. (í)
1. imeti strnjeno razprostrto: drevesa zgrinjajo krošnje; lipa zgrinja veje nad kamnito mizo
2. spravljati skupaj, na kup: zgrinjati zemljo, sušeče se zrnje / ekspr. zgrinjati bogastvo kopičiti / zgrinjati na kup
3. star. zlagati: mati zgrinja sinovo obleko
● star. groza me zgrinja, ko to poslušam obhaja

zgrínjati se

s prislovnim določilom

pojavljati se kje strnjeno v veliki količini:

čez ladjo so se zgrinjali visoki valovi

nad dolino se zgrinjajo oblaki

/ ekspr. okrog nas se je zgrinjala tema je bila, je nastajala

/ ekspr.: nad družino se zgrinjajo skrbi in težave; pred njim se zgrinja vse več problemov

prihajati skupaj v velikem številu:

že od jutra se zgrinjajo množice od vseh strani

okoli ponesrečenca se zgrinjajo radovedneži

ljudje se zgrinjajo na trg, v gledališče

zgrinjajóč

-a -e:

nad dolino zgrinjajoči se nevihtni oblaki

SSKJ²

zgrísti zgrízem dov. (í)
1. zdrobiti z zobmi: zgristi meso, orehe; dobro, slabo zgristi / zgristi z zobmi
// z grizenjem poškodovati, raniti: miši so zgrizle obleko / od živčnosti si je zgrizla nohte; zgristi si ustnice
2. ekspr. izčrpati, uničiti: bolezen ga je zgrizla; ljubosumje zgrize človeka
● ekspr. kritiki so ga zgrizli njegovo delo so ocenili zelo negativno; ekspr. na smrt sta se zgrizla zelo sta se sprla; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi

zgrísti se

ekspr.

postati zelo jezen sam nase:

zaradi teh govoric bi se najraje zgrizel

/ zgristi se od jeze, žalosti biti zelo jezen, žalosten

nar.

sesiriti se:

mleko se zgrize

zgrízen

-a -o:

zgrizeni nohti

zgrizena hrana

zgrizene ustnice;

prim. izgristi

SSKJ²

zgrívati -am dov. (ȋ)
zastar. žal postati: prepozno ga je zgrivalo

SSKJ²

zgrízek -zka m (ȋ)
zastar. kar je zgrizeno: izpljuniti zgrizek mesa

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgrmáditi -im dov. (ā ȃ)
spraviti v grmado, na kup: zgrmaditi veje; na nebu so se zgrmadili oblaki

zgrmáditi se

pojaviti se kje v veliki količini:

na trgu se je zgrmadila množica ljudi

pren., ekspr. veliko problemov se je zgrmadilo nanj

SSKJ²

zgrméti -ím dov. (ẹ́ í)
ekspr. grmeč se hitro premakniti: skočil je na konja in zgrmel čez lesen most / plaz je zgrmel na cesto, v dolino; vlak je zgrmel skozi predor
// grmeč pasti: polica se je podrla in kozarci so zgrmeli na tla; spotaknil se je in zgrmel po stopnicah; zgrmeti v prepad
● ekspr. ob potresu je hiša zgrmela na kup se je podrla, porušila; ekspr. načrt je zgrmel v prah je propadel, ni uspel

SSKJ²

zgrmévati -am nedov. (ẹ́)
ekspr. drug za drugim zgrmeti: plazovi zgrmevajo v dolino / letala vse bolj pogosto zgrmevajo na tla

SSKJ²

zgrníti in zgŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. strnjeno razprostreti: drevesa so zgrnila krošnje; nad lopo so se zgrnile veje
2. spraviti skupaj, na kup: zgrniti raztreseno seme / ekspr. vse to bogastvo so zgrnili starši in stari starši nakopičili / vzroke za stanje je zgrnil v nekaj stavkov strnil
3. star. zložiti: jezno je zgrnil svojo obleko in šel
● knjiž. nesreča je zgrnila nadenj zaničevanje zaradi nesreče so ga začeli zaničevati

zgrníti se

in zgŕniti se s prislovnim določilom

pojaviti se kje strnjeno v veliki količini:

ogenj se je zgrnil od vseh strani

okrog njiju so se zgrnile sence

na nebo se zgrnejo oblaki

/ ekspr. nad mesto se je zgrnila tema stemnilo se je

/ na družino se je zgrnilo gorje

priti skupaj v velikem številu:

otroci so se zgrnili okrog matere

k mizam so se zgrnili novi gostje

meščani so se zgrnili na ulice, pred magistrat

zgŕnjen

-a -o:

razpeti zgrnjeno platneno streho

na kup zgrnjeno žito

SSKJ²

zgrozévati se -am se nedov. (ẹ́)
knjiž. (večkrat) čutiti grozo: zgrozevati se ob krikih; zgrozeval se je, ko je spoznaval njeno preračunljivost

zgrozévati

nav. 3. os.

vzbujati, povzročati grozo:

to dejstvo me zgrozeva

SSKJ²

zgrozítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zgroziti se: opazil je fantovo zgrozitev / ogorčenje in zgrozitev nad čim

SSKJ²

zgrozíti se -ím se dov., zgrózil se (ī í)
začutiti grozo: ko so to slišali, so se zgrozili; ob pogledu na kaj se zgroziti; zgroziti se nad čim / ekspr. zgroziti se v duši
// ekspr. začutiti veliko začudenost, ogorčenost: zgrozil se je, da učenec ne zna niti seštevati / kar zgroziš se, ko vidiš take otroke kaditi

zgrozíti

nav. 3. os., knjiž.

vzbuditi, povzročiti grozo:

novica ga je zgrozila

/ brezoseb. ob tem imenu jo je zgrozilo

zgróžen

-a -o in zgrožèn -êna -o

deležnik od zgroziti se:

zgroženi gledalci

bil je zgrožen zaradi takega ravnanja

poslušala je zgrožena in bleda

ki vsebuje, izraža grozo:

zgrožen klic

zgrožen obraz

gledati z zgroženimi očmi

prisl.: zgroženo je stal sredi sobe

SSKJ²

zgrozljáj -a m (ȃ)
knjiž. kratkotrajno občutenje groze: ob teh besedah ga je obšel zgrozljaj

SSKJ²

zgrozljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. grozljiv: zgrozljiv film; zgrozljiva znamenja

SSKJ²

zgróženost in zgrožênost -i ž (ọ̄; é)
stanje zgroženega: zgroženost ga je kmalu minila / izraziti zgroženost nad čim

SSKJ²

zgrúčiti se -im se dov. (ú ȗ)
ekspr. zbrati se, nakopičiti se: vse se je zgručilo na enem mestu / snov se je zgručila sprijela v kepe

zgrúčen

-a -o:

bili so zgručeni okoli govornika

●

knjiž. zgručena je obsedela za mizo sključena, zgrbljena

SSKJ²

zgrúditi se -im se dov. (ú ȗ)
1. zaradi slabosti, nemoči priti iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: opotekla se je in zgrudila; nezavesten se je zgrudil; zgruditi se na kolena; zgruditi se na tla, v naslanjač; zgruditi se kot mrtev, pokošen, ubit / zgruditi se od utrujenosti; zgruditi se pod bremenom / zgruditi se vznak pasti
● vznes. zgrudil se je v grob umrl je
2. zastar. spremeniti se v grude: prst se zgrudi

zgrúditi

knjiž.

narediti, povzročiti, da kdo pride iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega:

utrujenost človeka zgrudi

zgruditi koga na tla

/ Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi (F. Prešeren)

ekspr.

čustveno zelo prizadeti:

če bi to vedela, bi jo zgrudilo

●

star. sovražnik jim je zgrudil obzidje porušil, podrl

SSKJ²

zgrúntati -am dov. (ú)
pog. ugotoviti, spoznati: zgruntal je, kaj hočejo od njega / nazadnje sta pismo le zgruntala dojela, razumela

SSKJ²

zgruzíti se -ím se dov., zgrúzil se (ī í)
zastar. zgruditi se: omedlel je in se zgruzil; zgruziti se na tla

SSKJ²

zgrúzniti se -em se dov. (ú ȗ)
knjiž. zgruditi se: starček se je zgruznil na tla
● knjiž. kozolec se je pod težo snega zgruznil vase sesedel, razpadel; knjiž. zakaj si se ves tako zgruznil dobil sključeno držo; postal malodušen

SSKJ²

zgúba -e ž (ȗ)
slabš. kdor je neuspešen pri delu, v življenju: kako ji more biti takšna zguba všeč / kot psovka poberi se, zguba pijanska; prim. izguba

SSKJ²

zgubánčiti -im dov. (á ȃ)
narediti gube, zlasti na koži: zgubančiti čelo; obraz se mu je zgubančil

zgubánčen

-a -o:

zgubančena koža

lica je imela zgubančena kot suha hruška

SSKJ²

zgúbar -ja m (ȗ)
ekspr. neuspešen človek: možakar je popoln zgubar, ki se mu je ponesrečilo prav vse; pristati med zgubarji

SSKJ²

zgúbati -am dov. (ū)
narediti gube: skrbi so ji zgubale obraz; čelo se mu je zgubalo / zgubati papir, zavese / obleka se je zgubala zmečkala

zgúban

-a -o:

zguban obraz

zgubana koža

bila je vsa zgubana in sključena

SSKJ²

zgúbiti1 -im dov. (ú ȗ)
zastar. zgubati: skrbi so mu zgubile obraz

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zgubiti2 ipd. gl. izgubiti ipd.

SSKJ²

zgúliti -im dov., zgúlila in zgulíla (ú)
z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino: zguliti obleko; zguliti rokave na komolcih; usnje se je že precej zgulilo / zguliti kožo odrgniti

zgúljen

-a -o

deležnik od zguliti:

zguljen plašč

na kolenih zguljene hlače

slabš.

nezanimiv, navadno zaradi ponavljanja:

zguljen glasbeni motiv

zguljena anekdota, fraza

SSKJ²

zgúncati -am dov. (ȗ) pog.
1. razmajati: zguncati stol
2. razgibati1: posrečilo se mu je zguncati odbornike

zgúncan

-a -o:

zguncana miza

SSKJ²

zguran gl. izguran

SSKJ²

zgúziti se -im se dov. (ū ȗ)
nar. sključiti se, zgrbiti se: zguzil se je in čakal / zguziti se v dve gubé / od začudenja se je zguzila na klop se je sesedla

zgúžen

-a -o:

zguženi so se pretihotapili do hiše

zravnal je zguženo hrbtenico

SSKJ²

zgúzniti -em dov. (ú ȗ)
nizko umreti: to bom naredil, pa če zguznem

zgúzniti se

nar.

sključiti se, zgrbiti se:

sedeč za mizo, se je zguznil in zadremal

SSKJ²

zíb -a m (ȋ)
premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog njegove osi: odrinil se je z lahnim zibom

SSKJ²

zibálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zibanje: zibalna naprava
♦ kor. zibalni korak

SSKJ²

zibálka -e [tudi zibau̯ka] ž (ȃ) knjiž.
1. zibelka: v materini sobi stoji stara zibalka; zibati se kot zibalka
2. gugalnica: gugati se na zibalki iz vej

SSKJ²

zíbanje tudi zibánje -a s (í; ȃ)
glagolnik od zibati: zibanje ga uspava; zibanje in guganje / zibanje otroka mu je prijetno / zibanje pri plesu

SSKJ²

zíbati tudi zibáti -ljem in -am, in zíbati -ljem in -am nedov. (í á í; í)
enakomerno premikati kaj sem in tja ali navzgor in navzdol okrog njegove osi: zibati zibelko / valovi zibljejo jadrnico / zibati otroka, da bi zaspal; zibati na kolenih, rokah; stal je na petah in se zibal / medved je zibal glavo
● evfem. pri sosedovih bodo zibali dobili otroka; knjiž. zibali so ga v kmečki hiši rodil se je

zíbati se

tudi zibáti se, in zíbati se

enakomerno se premikati sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi:

ob lepi melodiji se je njeno telo začelo zibati

zibati se po taktu

pri hoji se ziblje v bokih

cveti, veje se zibljejo v vetru

zibati se kot pijanec, raca

/ ekspr. drobna senca se je zibala po cesti zibajoč se šla

♦

navt. ladja se ziblje se premika navzgor in navzdol okrog vzdolžne osi

zibajoč se biti, nahajati se kje:

čoln se ziblje ob pomolu

ekspr. na prsih se mu zibljejo medalje

/ v vrču se je zibalo vino

/ ekspr. na ustnicah se mu ziblje sladek smehljaj

/ ekspr. cesta se je zibala pod njim zaradi vrtenja v glavi se mu je zdelo, da se cesta ziblje pod njim

zibáje

zibaje se oditi, se približati

zibajóč

-a -e:

zibajoč se premikati

zibajoči se koraki

v vetru zibajoča se svetilka

zíban

-a -o:

ziban dojenček

ves rod je bil ziban v tej zibelki

SSKJ²

zíbav -a -o prid. (í)
ki se ziblje: zibava brv / zibava hoja

SSKJ²

zíbel in zibél -i [zibeu̯] ž (ī; ẹ̑)
knjiž. zibelka: narediti, zibati zibel; otrok je spal v zibeli / za umetnost se je navdušil v Italiji, zibeli renesanse
● knjiž. zibel mu je stekla v tej hiši rodil se je; knjiž. od zibeli do groba od rojstva do smrti

SSKJ²

zíbela in zibéla -e ž (ī; ẹ̑)
nar. zibelka: mati se je sklonila nad zibelo

SSKJ²

zíbelka -e [zibeu̯ka] ž (ī)
1. posteljica za dojenčka, narejena tako, da se lahko ziblje: narediti, zazibati zibelko; položiti otroka v zibelko
2. ekspr., z rodilnikom kraj, kjer se kaj začne: morje je zibelka življenja; zibelka človeške kulture
● knjiž. zibelka mu je stekla v tej hiši rodil se je; ekspr. od zibelke do groba od rojstva do smrti; ekspr. to mu je bilo položeno že v zibelko je dobil že v zgodnjih otroških letih

SSKJ²

zíbika -e ž (ī)
nar. štajersko zibelka: zibati zibiko

SSKJ²

zíbka -e ž (ȋ)
zibelka: stesati zibko; otrok je v zibki mirno zaspal / tu je zibka naše kulture
● pivna zibka nekdaj lesen, na spodnji strani ukrivljen predmet z vpetim pivnikom

SSKJ²

zíbkati -am nedov. (ȋ)
ekspr. na rahlo zibati: valovi zibkajo čoln / zibkati otroka
● evfem. soseda bo spet zibkala rodila; ekspr. starši ga preveč zibkajo zelo, pretirano skrbijo zanj

SSKJ²

zibljáj -a m (ȃ)
krajši premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: zibljaji ladje; lahni zibljaji in tresljaji

SSKJ²

zibljív -a -o prid. (ī í)
ki se (rad) ziblje: zibljiv čoln, stol

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zíc -a m (ȋ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
sedež: sedel je na zadnjem zicu; udobni zici v dvorani; prevleka za zic

SSKJ²

zíd -a in -ú m, mn. zidôvi (ȋ)
1. vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: v kleti so zidovi vlažni; porušiti, sezidati zid; krogla je prebila zid; pomakniti posteljo do zida, k zidu; obesiti sliko na zid; zabiti žebelj v zid; betonski, opečnat zid; stavba z debelimi zidovi; odprtina, razpoka v zidu; bled kot zid / hišni zid; samostanski, tovarniški zidovi / čelni zid pročelje; notranji, zunanji zidovi hiše; predelni, temeljni zid; slepi zid brez oken, odprtin / obrnil se je k zidu in zaspal k steni
// temu podoben samostojen objekt: parceli je ločil zid; postaviti zid okrog gnojišča; obdati, zapreti z zidom; nizek, visok zid; vodoraven zid pred odprtino kmečke peči; gore stojijo kot zid med obema pokrajinama / obrambni, požarni, zaščitni zid; pokopališki, vrtni zid; zid proti vetru / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom / ekspr.: množica je naredila živi zid; zid strmih hribov; pren., ekspr. obdaja jo gluhi zid samote
2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti zida med njima; predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid niso ga poslušali, upoštevali / z oslabljenim pomenom: loči ju zid predsodkov predsodki; med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti
● ekspr. govoriti zidu prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; hoteti, riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje; ekspr. med njima je kitajski zid velika ovira, zapreka; ekspr. naveličan je mestnih zidov življenja v mestu; ekspr. vedno je želel imeti svoje štiri zidove bivališče, dom; ekspr. okrog sebe je sezidal visok zid postal je nedostopen; prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka; gluh je kot zid popolnoma, zelo
♦ arhit. kiklopski zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami; grad. ojačevalni zid ki povzroča večjo nosilnost; podporni zid ki preprečuje premik zemlje, materiala; polnilni zid s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; teh. nosilni zid

SSKJ²

zidák -a m (á)
izdelek, navadno iz gline, za zidanje: zidar je položil, poravnal zidake; zid iz rdečih zidakov / betonski, opečni zidak; polni, votli zidak; dvakrat žgani zidak / protipotresni zidak navadno vogelni, skozi katerega se napelje armaturno železo
♦ grad. elektrofiltrski zidak iz elektrofiltrskega pepela z dodatki apna in azbesta; klinkerski zidak

SSKJ²

zidalíšče -a s (í)
star. gradbišče: kjer so bile njive, je zdaj veliko zidališče

SSKJ²

zídanica -e ž (í)
manjša stavba v vinogradu za hranjenje vina: iz zidanice je slišati petje; pobočje je polno belih zidanic

SSKJ²

zídanje tudi zidánje -a s (í; ȃ)
1. glagolnik od zidati: zidanje lepo napreduje; zidanje brez malte, z malto / ukvarjati se z zidanjem / zidanje hiše; zidanje oboka je zamudno
2. kar je sezidano, zgrajeno: zidanje je obrnjeno proti jugu; novo, veliko zidanje

SSKJ²

zidár -ja m (á)
kdor se poklicno ukvarja z zidanjem: bil je dober zidar; pomagati, streči zidarjem / priučeni zidar / pog. jutri bomo imeli zidarje bodo prišli k nam zidarji, da bodo začeli zidati, graditi

SSKJ²

zidaríja -e ž (ȋ)
ekspr. zidanje: spet se je lotil zidarije / ogledali so si njegovo zidarijo

SSKJ²

zidáriti -im nedov. (á ȃ)
ukvarjati se z zidanjem: ima kmetijo in še zidari / čez poletje hodi zidarit

SSKJ²

zidárka -e ž (á)
ženska, ki se poklicno ukvarja z zidanjem: hotela je postati zidarka

SSKJ²

zidárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na zidarje ali zidarstvo: zidarsko delo / zidarski mojster, pomočnik / zidarska žlica; zidarsko kladivo
♦ grad. zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; obrt. zidarski izravnalnik priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine

SSKJ²

zidárstvo -a s (ȃ)
zidarska obrt: mizarstvo, zidarstvo in pleskarstvo / opustiti zidarstvo opravljanje zidarskega poklica

SSKJ²

zídati tudi zidáti -am nedov. (í á í)
1. s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično eno na drugo delati, da kaj nastaja: začeli so zidati; zidati na betonske temelje; zidati s kamnom, z opeko; ta zidar dobro, hitro zida / zidati hišo, skladišče; zidati peč / ekspr. kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja; pog. cerkev je zidal znani arhitekt naredil zanjo načrte, vodil gradnjo; ekspr. občina bo zidala šolo v svoji režiji s svojimi sredstvi in delavci; pog. zidala bosta gradila bosta svojo hišo; brezoseb. tisti čas se je veliko zidalo / zidati zid
2. ekspr. sestavljati, tvoriti celoto iz delov; graditi: avtor zida stavek pregledno in smiselno; zidati svoj filozofski sistem
3. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč; graditi: svoje pesmi zida na ljudskem izročilu; zidati družbo na demokratičnih temeljih
● začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; publ. zidati na človeka upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj; knjiž. zidati na skalo ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi

zídan

-a -o:

zidani štedilnik

spodnji del hiše je zidan, zgornji pa lesen

v dve nadstropji zidana stavba dvonadstropna

SSKJ²

zidáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od zidati: zidava dobro napreduje; letnica zidave je označena na pročelju; dovoljenje za zidavo / hiša je lepe zidave lepo zidana
2. kar je sezidano, zgrajeno: ustavil se je pred visoko opečno zidavo

SSKJ²

zidealizírati -am dov. (ȋ)
narediti, prikazati kaj boljše in lepše, kot je: pisatelj je zidealiziral svoje junake / zidealizirati resničnost

zidealizíran

-a -o:

zidealizirano kmečko življenje

SSKJ²

zídec -dca m (ȋ)
1. manjšalnica od zid: ograditi vrt z zidcem / ded je hranil časopise na okenskem zidcu zidani polici pod oknom; zidec pri peči zapeček
2. arhit. iz stene izstopajoči del zidu za okras: pročelje je polno zidcev in drugih okraskov; zobčasti zidci in stolpiči nadzidki / venčni zidec ki oklepa stavbo

SSKJ²

zídek -dka m (ȋ)
manjšalnica od zid: podreti zidek / pašniki so ograjeni s kamnitimi zidki / nizek okenski zidek zidana polica pod oknom; ded je zlezel na topli zidek zapeček

SSKJ²

zíden -dna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zid: zidni omet; zidna ploskev / zidna razpoka, vdolbina; zidna vlaga / zidni vijak; zidni vložek; zidne barve; strešna in zidna opeka / zidni časopis stenski časopis
♦ teh. zidna konzola; um. zidno slikarstvo stensko slikarstvo

SSKJ²

zídič -a m (ȋ)
knjiž. zidek, zidec: ob večerih posedajo na zidiču pred hišo

SSKJ²

zidína -e ž (í)
1. nav. mn., star. zid, zidovje: porušiti, preplezati zidine trdnjave; grajske zidine; kamnite, vlažne zidine starega samostana / mesto je bilo obdano z jarki in zidinami
2. nar. prekmursko zidana hiša: to je edina zidina v vasi

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zidíšče -a s (í)
knjiž. zid, zidovje: izza drevja se je videlo belo zidišče

SSKJ²

zidôvje -a s (ȏ)
več zidov, zidovi: zidovje poka, se ruši; debelo, kamnito zidovje; zidovje starega gradu / mesto je obkrožalo visoko zidovje obzidje

SSKJ²

zigóta tudi cigóta -e ž (ọ̑)
biol. celica, ki nastane pri združitvi dveh spolnih celic, spojek: oplojena zigota; delitev zigote; prenos zigot

SSKJ²

zigrávati -am nedov. (ȃ)
star. vzigravati: mišice mu zigravajo / srce ji je začelo hitreje zigravati biti / v očeh mu zigrava poreden smeh / konj ni divji, samo zigrava se / otroci se zigravajo na dvorišču

SSKJ²

zíher -- prid. (í) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu, v povedni rabi
gotov, prepričan: ziher sem, da bo ta film dobil oskarja

zíher

prisl.:, pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu

gotovo, nedvomno:

tu ziher ni nobenega muzeja

SSKJ²

ziheráš -a m (á) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
kdor je nagnjen k izraziti previdnosti in ima odpor do tveganja: bil je velik ziheraš; naložbe za ziheraše; hazarderji in ziheraši

SSKJ²

ziheráštvo -a s (ȃ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
nagnjenost k izraziti previdnosti in nenaklonjenost, odpor do tveganja: očitati komu ziheraštvo; tveganje, preračunljivost in ziheraštvo / pretirano ziheraštvo

SSKJ²

zijáč -a m (á)
slabš. kdor se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: ljudje so se razšli, ostalo je le nekaj zijačev
♦ navt. škripec, narejen tako, da spreminja smer vrvi

SSKJ²

ziják -a m (á)
star. kdor se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje; zijalo: razgnati kup zijakov
● star. delati zijake iz koga norčevati se, šaliti se; star. prodajati zijake prodajati zijala

SSKJ²

zijála -e ž (ā)
nar. zahodno dekle: všeč mu je njegova zijala

SSKJ²

zijálast -a -o prid. (á)
1. slabš. ki se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijalasti otroci; bil je precej zijalast / zijalast obraz / kot psovka kam pa gledaš, zijalo zijalasto
2. ekspr. ki zija, se ne prilega več: zijalaste klešče; zijalasta vrata

zijálasto

prisl.:

zijalasto se razgledovati

SSKJ²

zijálo -a s (á)
1. slabš. kdor se (rad) kje zadržuje in si kaj ogleduje: odganjati zijala; okrog njega se je nagnetlo veliko zijal / kot psovka kaj tako buljiš, zijalo zijalasto
2. ekspr. odprtina: široka zijala dimnikov / slabš. odpri zijalo usta
3. slabš. kdor zelo glasno, hrupno govori: tega zijala ne morem poslušati
● ekspr. kazati zijala komu, za kom s široko odprtimi usti, moljenjem jezika iz ust kazati omalovaževanje, nasprotovanje; ekspr. pasti, prodajati zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj

SSKJ²

zijálost -i ž (á)
slabš. lastnost, značilnost zijalastega človeka: zaradi svoje zijalosti ni bil priljubljen

SSKJ²

zijánje -a s (ȃ)
glagolnik od zijati: zijanje razpok v zemlji / čas si je preganjal z zijanjem naokrog / izza stene se sliši zijanje

SSKJ²

zijáti -ám nedov. (á ȃ)
1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela
// biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje
// s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah
2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad
3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje
// zehati: ves večer že zija
4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo
5. slabš. kričati, vpiti2: kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom
● slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti

zijáje

zijaje ga je poslušala

zijajóč

-a -e:

zijajoči gobci pošasti

zijajoča rana, razpoka

SSKJ²

zijàv -áva -o prid. (ȁ á)
1. ekspr. ki je razmeroma široko odprt: zijava usta; zijavo brezno
2. slabš. ki se rad kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijav človek / zijav obraz, pogled

SSKJ²

zijávka1 -e ž (ȃ)
slabš. ženska, ki se (rada) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zbralo se je veliko zijačev in zijavk

SSKJ²

zijávka2 in zijálka -e ž (ȃ)
jama, votlina z daleč vidnim vhodom: raziskati zijavko; iti, spustiti se v zijavko; nekdanji prebivalci zijavk / Potočka zijavka

SSKJ²

zijávost -i ž (á)
slabš. lastnost, značilnost zijavega človeka: zaradi njegove zijavosti ga nikjer niso marali

SSKJ²

zíljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na Ziljo: ziljski breg / ziljska inačica pesmi; ziljsko narečje
♦ etn. ziljski rej; ziljsko štehvanje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zíma -e ž (í)
1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla / ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime
♦ astron. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja
// za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima
2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima
● star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi

SSKJ²

zimíka -e ž (í)
agr. zimsko jabolko, zimska hruška: poletne vrste, jesenke in zimike

SSKJ²

zimíšče -a s (í)
knjiž. prezimovališče: črede so se zbrale v zimiščih / urediti zimišče za lončnice

SSKJ²

zímiti1 -im nedov. (ī ȋ)
knjiž. preživljati zimo; prezimovati: dežela, kjer zimijo lastovke; pripraviti rastline, da lahko dobro zimijo

SSKJ²

zimíti2 -ím nedov. (ī í)
knjiž. shranjevati čez zimo: nageljne zimijo v svetlih prostorih

SSKJ²

zímnica -e ž (ȋ)
knjiž. ozimnica: shraniti zimnico / sadje za zimnico
// prostor za ozimnico: prinesti krompir iz zimnice

SSKJ²

zimolèz in zimoléz -éza m (ȅ ẹ́, ẹ̑)
nar. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina

SSKJ²

zimovalíšče -a s (í)
1. knjiž. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče: poiskati si zimovališče / ptice se vračajo iz zimovališč / zimovališče ladij
2. publ. kraj, primeren, ustrezno urejen za preživljanje zimskega oddiha, zimskih počitnic: razvoj letovišč in zimovališč

SSKJ²

zimovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zimovati: pripraviti se na zimovanje / organizirati zimovanja in letovanja

SSKJ²

zimováti -újem nedov. (á ȗ)
1. knjiž. preživljati zimo; prezimovati: zimovati na morju / v toplejših zimah te ptice zimujejo doma
2. publ. preživljati zimski oddih, zimske počitnice (zunaj stalnega bivališča): zimovati v gorah, v smučarskem središču; zimovati in letovati

SSKJ²

zimovíšče -a s (í) knjiž.
1. kraj, primeren, ustrezno urejen za preživljanje zimskega oddiha, zimskih počitnic: tekmovanje v alpskem smučanju bo v znanem zimovišču / šolske prostore so med počitnicami preuredili v zimovišče
2. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče: poiskati si zimovišče

SSKJ²

zimôvnik -a m (ȏ)
knjiž. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče: vrnil se je v svoj zimovnik

SSKJ²

zímski -a -o prid. (í)
nanašajoč se na zimo: bil je mrzel zimski dan; zimski meseci / zasnežena zimska pokrajina / žival ima že zimsko dlako; zimske gume globoko narezane gume; zimska obleka; zimske zaloge (hrane); zimska jabolka jabolka, ki so primerna za uživanje čez zimo / zimske (šolske) počitnice / zimski čas
// nav. ekspr. značilen za zimo: pravo zimsko vreme je, čeprav je že pomlad / zimski mraz; hladno zimsko sonce
● zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; zimski športi smučanje, drsanje, sankanje; ekspr. zimsko veselje sneg; igre na snegu
♦ agr. čas zimskega počitka čas od odpadanja listja do brstenja; astron. zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; bot. zimska kolobarnica užitna goba s temno sivim klobukom in bledo rumenim betom, Tricholoma portentosum; čeb. zimska gruča gruča, v katero se stisnejo čebele pozimi zaradi ogrevanja; gastr. zimska salama suha salama iz zelo drobno sesekljanega svinjskega in govejega mesa in slanine; gozd. zimska sečnja; strojn. zimsko olje motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za zimski čas; šol. zimski semester; šport. zimske olimpijske igre olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo zimske olimpijske športe; vrtn. zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje; zimska solata solata, ki se seje jeseni in prezimi na prostem; zool. zimska raca rjavkasta raca, ki gnezdi v tundri, Clangula hyemalis; zimsko spanje medveda

zímsko

prisl.:

zimsko hladno

biti zimsko oblečen

SSKJ²

zímskosmúčarski -a -o prid. (í-ȗ)
nanašajoč se na zimsko smučanje: zimskosmučarsko središče

SSKJ²

zímskošpórten -tna -o prid. (í-ọ̑)
nanašajoč se na zimski šport: zimskošportna prireditev / zimskošportne naprave; trgovina z zimskošportnimi oblačili / zimskošportno središče

SSKJ²

zímzelen1 -a m (ȋ)
plazeča se rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti: vejica zimzelena
♦ bot. mali ali navadni zimzelen plazeča se gozdna rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti, Vinca minor

SSKJ²

zímzelèn2 -êna -o prid. (ȋ-ȅ ȋ-é)
ki mu jeseni listi ne odpadejo: zimzelen grm; te rastline so zimzelene / zimzeleni gozd / zimzeleni list
● ekspr. zimzelene melodije dolgo časa priljubljene
♦ bot. zimzeleni gornik brusnici podobna gorska rastlina z usnjatimi, zdravilnimi listi in rdečimi jagodami, Arctostaphylos uva-ursi

SSKJ²

zímzelênček -čka m (ȋ-é)
dolgo časa splošno priljubljena zabavnoglasbena skladba, zlasti popevka: na ploščo so uvrstili tudi dva stara zimzelenčka; album z zimzelenčki

SSKJ²

zindividualizírati -am dov. (ȋ)
knjiž. s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika: pisatelju je uspelo zindividualizirati like v romanu
// vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti: zindividualizirati jezik

zindividualizírati se

začeti ravnati kot posameznik, ne oziraje se na skupnost, družbo:

ljudje so se zindividualizirali

zindividualizíran

-a -o:

zindividualiziran človek

zindividualizirano življenje

SSKJ²

zindustrializírati -am dov. (ȋ)
uvesti, razširiti industrijsko dejavnost na določenem območju: zindustrializirati deželo / zindustrializirati družbo

zindustrializíran

-a -o:

sodobni zindustrializirani svet

zindustrializirano življenje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zíniti -em dov. (í ȋ)
1. odpreti usta, kljun: zinil je in ugriznil; ziniti od začudenja; široko ziniti
● ekspr. čevelj mu je zinil, da se vidijo prsti podplat se mu je odtrgal od zgornjega dela; dan se je podaljšal za toliko, kolikor petelin zine malo se že pozna, da je dan daljši
2. ekspr. reči, povedati: premisli, kaj boš zinil; v pijanosti marsikaj zine; niti besede ni zinil / ni zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja

SSKJ²

zintelektualizírati -am dov. (ȋ)
knjiž. uveljaviti, poudariti um, razum v kaki dejavnosti: zintelektualizirati literarno ustvarjanje

zintelektualizíran

-a -o:

zintelektualiziran dialog

preveč zintelektualizirani ljudje

SSKJ²

zintrigírati -am dov. (ȋ)
vzbuditi zanimanje: oddaja je poslušalce zintrigirala; zintrigirati gledalce z drznim scenarijem / poskušati zintrigirati množico, podpornike

SSKJ²

ziritírati -am dov. (ȋ)
vznemiriti, razburiti: predlog zakona je ziritiral tako javnost kot poslance

SSKJ²

zirkon ipd. gl. cirkon ipd.

SSKJ²

zíti se zídem se dov., zíšel se zíšla se (í)
zastar. sniti se: fantje se zidejo na vasi; zišli so se v mestu

SSKJ²

zíza -e ž (ī)
nar. dojka: imela je velike zize

SSKJ²

zízek -zka m (ȋ) nar.
1. sesek: vime in zizki
2. dojka: ob materinih zizkih se je dojenček umiril

SSKJ²

zízen -zna -o prid. (ȋ)
nar. ki je v starosti, ko še sesa; sesen: zizno tele

SSKJ²

zjáhati -am tudi zjášem dov. (ā)
1. z jahanjem izčrpati, oslabiti: zjahati konja
2. razjahati: jezdec se je ustavil in zjahal

SSKJ²

zjasnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zjasniti: zjasnitev neba / zjasnitev političnega ozračja

SSKJ²

zjásniti1 -im in zjasníti -ím dov., zjásnil (ā ȃ; ī í)
1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo; razjasniti1: zjasniti skrivnost; stvari so se zjasnile v nekaj dneh / zjasnil ti bom, kako se je to zgodilo pojasnil
2. knjiž. narediti jasno, razumljivo: pisatelj je z leti zjasnil svojo izpoved / zjasniti svoj odnos do dela, družine

zjásniti se

, in zjasníti se

s smiselnim osebkom v dajalniku

priti do spoznanja, začeti razumevati:

zjasnilo se mu je, zakaj ga niso spoznali

nenadoma, v trenutku se mu je zjasnilo, kaj hočejo

postati bolj določen, opredeljen, razviden:

misel se je zjasnila

●

ekspr. v glavi se mu je zjasnilo prišel je k zavesti, razsodnosti

zjásnjen

-a -o:

zjasnjeni nazori

SSKJ²

zjasníti2 -ím dov., zjásnil (ī í)
1. narediti, da je kaj brez oblakov: veter je zjasnil nebo; nebo se je zjasnilo; brezoseb. proti jutru se je popolnoma zjasnilo / vreme se je zjasnilo
// knjiž. narediti kaj bolj svetlo: zvezde so zjasnile noč
2. knjiž. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: otrok jima je zjasnil življenje

zjasníti se

ekspr.

postati vesel, veder:

prej žalostne oči so se zjasnile

/ njegov glas se je zjasnil

●

ekspr. obraz se mu je zjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. ob teh besedah se mu je čelo zjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; vznes. pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila da se bodo razmere, okoliščine izboljšale

SSKJ²

zjêbati -em tudi -am tudi zjébati -em tudi -am dov. (ȇ; ẹ̑) vulg.
1. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje ali propade; uničiti: ti nesposobneži so povsem zjebali projekt
// narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj: z ostrim člankom ga je dodobra zjebal
2. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: če preveč spiješ, te zjebe

SSKJ²

zjecljati gl. izjecljati

SSKJ²

zjedkati gl. izjedkati

SSKJ²

zjedríti -ím dov., zjédril (ī í)
knjiž. narediti (bolj) jedrnato: pisatelj je zjedril pripoved

zjedríti se

postati čvrstejši, krepkejši:

dekle se je zjedrilo v život

/ v življenjskih preizkušnjah se je zjedril

zbrati se, osredotočiti se:

vse življenje se je zjedrilo okoli domačije

/ razmišljanje se je zjedrilo v tak zaključek

SSKJ²

zjeklenéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. postati zelo odločen, nepopustljiv: v vojni je zjeklenel / njegova volja je zjeklenela

SSKJ²

zjekleníti -ím dov., zjeklénil (ī í)
knjiž. narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo: vojna je ljudi zjeklenila / težko življenje mu je zjeklenilo značaj
// okrepiti, utrditi: trdo delo mu je zjeklenilo mišice

SSKJ²

zjesti ipd. gl. izjesti ipd.

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zjezíti -ím dov., zjézil (ī í)
spraviti v jezo, razdraženost: njeno govorjenje, vedenje ga je zjezilo; taka stvar človeka zjezi

zjezíti se

razjeziti se:

ko je to slišal, se je zjezil

zjeziti se nad otroki

/ ti si vsega kriv, se je zjezila

SSKJ²

zjéžiti -im tudi zježíti -ím dov., zjéži; zjéžil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
naježiti: maček je zježil dlako / od strahu so se mu zježili lasje

SSKJ²

zjókati se tudi zjokáti se -am se, in zjókati se tudi zjokáti se zjóčem se dov., zjókajte se tudi zjokájte se in zjóčite se (ọ́ á ọ́)
izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami in glasovi: šel je ven in se zjokal; ob srečanju bi se skoraj zjokala; zjokati se od veselja, žalosti; krčevito, tiho se zjokati; zjokal se je kot otrok močno, brez obvladovanja / zjokati se nad svojo usodo

SSKJ²

zjútraj prisl. (ú)
v času od svita do dopoldneva: v šolo hodi zjutraj; zjutraj ga bom poklical; zdravilo mora jemati zjutraj, opoldne in zvečer; pridite jutri zjutraj; s poukom začnejo ob osmih zjutraj; bedel je do štirih zjutraj; vstajati zgodaj zjutraj / od zjutraj te že čakajo; ekspr. delati od zjutraj do noči od jutra
● ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo

SSKJ²

zjútranji -a -e prid. (ú)
star. jutranji: zjutranja megla; vstal je pred zjutranjo zarjo / zjutranji sprehod; zjutranja maša

SSKJ²

zjúžiti se -im se dov. (ú ȗ)
postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je zjužilo; brezoseb. čez noč se je zjužilo
// razmehčati se, začeti se topiti: sneg se je zjužil

SSKJ²

zk tudi zek [zə̀k] medm. (ə̏)
posnema glas pri prerezu, preseku: zk, si je s sekiro odsekala prst; zk, zk, zk, je rezal nož

SSKJ²

zlačniti gl. izlačniti

SSKJ²

zlagálec -lca [zlagau̯ca tudi zlagalca] m (ȃ)
kdor kaj zlaga: dela kot zlagalec lesa / zlagalec opeke / zlagalec cerkvenih pesmi

SSKJ²

zlagálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zlaganje: zlagalna hitrost, norma / zlagalni stroj

SSKJ²

zlagalíšče -a s (í)
kraj, prostor za zlaganje česa: urediti zlagališče; prevzeti hlode na zlagališču; skladišče in zlagališče

SSKJ²

zlagálka -e [zlagau̯ka tudi zlagalka] ž (ȃ)
ženska, ki kaj zlaga: delala je kot zlagalka nogavic

SSKJ²

zláganje -a s (ȃ)
glagolnik od zlagati: zlaganje perila / končati zlaganje desk; križno zlaganje vreč / navodilo za zlaganje škatel / zlaganje pesmi / zlaganje samostalnikov

SSKJ²

zláganka -e ž (ȃ)
1. igrača, pri kateri se elementi, deli zlagajo: sestavljati zlaganko; v škatlici je več kosov zlaganke iz trdih potiskanih ploščic; kocke, slikanice in zlaganke / plastične zlaganke; tridimenzionalne zlaganke
2. prospekt, voščilnica iz več zložljivih strani: izdati zlaganko o varni vožnji / izbrati fotografije za unikatno zlaganko

SSKJ²

zlagánost -i ž (á)
lastnost, značilnost zlaganega: očitali so mu zlaganost; boriti se proti zlaganosti družbe

SSKJ²

zlágati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati; natančno, površno zlagati perilo / zlagati padalo
2. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: delavci zlagajo deske; zlagati navzkriž; počasi, skrbno zlagati / zlagati snope na kup; zlagati puške v piramide; zlagati v skladovnico
// na tak način delati: zlagati kamnito ograjo; zlagati stolp iz kock
3. s prislovnim določilom s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod: zlagati zvezke iz torbe, na mizo; zlagati vreče s tovornjaka
4. dajati travo, snope med late kozolca: mož je zlagal, žena pa je podajala / zlagati snope v kozolec
5. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: zlagati opere / zlagati lepe melodije
// ustvarjati, pisati sploh: zlagati verze / star. zlagati slavnostni govor sestavljati, pisati
● star. ne znam zlagati besed tako kot vi govoriti, pisati; star. zlagati zemljišča komasirati; star. vse življenje se trudim in zlagam varčujem
♦ etn. zlagati snope v nasad; jezikosl. zlagati delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom; les. zlagati deske v škarje; lit. zlagati ode

zlágati se

star.

ujemati se:

barve se zlagajo

/ pijači se ne zlagata se ne moreta mešati, piti skupaj

/ take misli se slabo zlagajo z veselim razpoloženjem

/ moji nazori se ne zlagajo z njegovimi

/ z ženinimi starši se dobro zlaga

/ popolnoma se zlagam s teboj soglašam, se strinjam

zlagáje

zlagaje pesem, je mislil nanjo;

prim. izlagati1

SSKJ²

zlagáti se zlážem se dov. (á á)
zavestno izjaviti, reči kaj neresničnega z namenom zavesti v zmoto: nisem se zlagal; zlagal se ji je, da ga ni bilo doma; rad se zlaže; ekspr. debelo, nesramno se zlagati
// ekspr. reči, povedati kaj, kar ne ustreza resnici: kaj se ti je spet zlagal / časopisi se niso zlagali

zlagán

-a -o

deležnik od zlagati se:

ta zgodba ni zlagana

zlagano sporočilo

ki le po videzu, na zunaj ustreza določenim normam, zahtevam:

zlagana morala

/ njena črnina je zlagana

ki v resnici ni tak, kot se kaže: zlagan človek / pokazati svojo zlagano podobo

ki je po videzu, na zunaj tak kot pravi: zlagan napredek / njen strah je bil zlagan; zlagana veselost; prisl.: zlagano prijazen

SSKJ²

zlágoma prisl. (ȃ)
1. izraža, da se dejanje opravlja brez hitenja, naglice: zlagoma brati, oblačiti se; hoditi zlagoma; ekspr. poletje se zlagoma nagiba h koncu
2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah; polagoma: napredovati zlagoma; vid ji zlagoma peša / zlagoma spoznati kaj počasi

SSKJ²

zláhka prisl. (ȃ)
1. izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora; z lahkoto: zlahka dvigovati, nositi kaj; zlahka premagati nasprotnike / zlahka vse doseže / ne daj se tako zlahka pregovoriti / vozilo se zlahka premika po kopnem in v vodi
● tega ni tako zlahka razumela to je težko razumela
2. izraža, da se v ravnanju, odločitvah premalo misli na mogoče posledice: vse jemlje preveč zlahka; zlahka obljublja, a se ne drži obljub

SSKJ²

zláhkoma prisl. (ȃ)
star. z lahkoto, zlahka: zlahkoma dobiti, najti, pozabiti; zlahkoma se prilagodi razmeram / preveč zlahkoma obljubljaš

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zlahkôtiti -im dov. (ó ȏ)
nar. olajšati: zlahkotiti komu življenje / zlahkotiti si delo s stroji

SSKJ²

zlájdrati se -am se dov. (ȃ)
pog., slabš. postati vlačuga; zvlačugati se: dekle se je zlajdralo

SSKJ²

zlájnati -am dov. (ȃ)
slabš. enolično, brez poudarkov povedati naučeno besedilo: učenec je zlajnal pesem

zlájnan

-a -o:

zlajnano besedilo

●

slabš. ta popevka je preveč zlajnana nezanimiva zaradi ponavljanja

SSKJ²

zlájšati -am dov. (ȃ)
star. olajšati: zlajšati komu bolečine, trpljenje; zlajšati si usodo / zlajšati pot; zlajšati si delo / zlajšati voz z odstranitvijo tovora
● star. odkrit pogovor mu je zlajšal srce zmanjšal duševno bolečino

SSKJ²

zlajševáti -újem nedov. (á ȗ)
star. olajševati: zlajševati komu bolečine, trpljenje

SSKJ²

zlakati gl. izlakati

SSKJ²

zlakotiti ipd. gl. izlakotiti ipd.

SSKJ²

zlámati -am in -ljem dov. (ȃ)
nar. zlomiti: zlamati palico

zláman

-a -o:

zlamana deska

●

nar. domov je prišel čisto zlaman zelo utrujen

SSKJ²

zlámljati -am nedov. (á)
lomiti: zlamljati veje

SSKJ²

zlasáti -ám dov. (á ȃ)
prijeti za lase in stresti: fanta je ozmerjal in zlasal; pren., ekspr. veter se je zagnal v kostanj in ga zlasal

zlasáti se

ekspr.

stepsti se:

fantje so se zlasali

spreti se, sporeči se:

zaradi otrok se večkrat zlasata

SSKJ²

zlásti člen. (ȃ)
1. izraža, da je kaj na prvem mestu glede na druge nenavedene stvari: tehnične predmete so si ogledovali zlasti fantje; prstne odtise uporabljajo zlasti v kriminologiji; suša je izrazita zlasti tam, kjer je zemlja plitva / mišica postavi las pokonci zlasti ob neprijetnih dražljajih; piše se tudi z vejico: priporočajo sončenje, zlasti ob morju; sadja je bilo dovolj, zlasti zato, ker je drevje dobro obrodilo / v noge ga rado zebe, zlasti kadar ima mokre
// izraža, da je kaj dodanega na prvem mestu glede na prej navedeno: razpravljali so o vprašanjih urbanizma, zlasti o cestah; primeri iz svetovne, zlasti francoske književnosti; otroka, zlasti še mladostnika, ni mogoče vzgajati brez poznavanja njegove duševnosti; samota ni zmeraj prijetna, zlasti takrat ne, ko je človek bolan
2. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: v razpravi so zlasti poudarjali pomanjkanje surovin; pri mleku je vprašanje embalaže zlasti pereče; za oprijemanje je zlasti pomemben gibljiv sklep / nasprotja so obstajala že od začetka, zlasti pa so se poglobila ob krizi

SSKJ²

zlát1 -a m (ȃ)
star. zlatnik: kovati zlate; sto zlatov / beneški zlati

SSKJ²

zlát2 -a -o prid. (ȃ á; četrti pomen ȃ)
1. nanašajoč se na zlato: najti v pesku zlata zrna; zlata žila / zlati rudnik; zlata ruda / zlate zaloge / zlati pesek zlatonosni pesek
// ki je iz zlata: zlat nakit, prstan; napisati ime na spomenik z zlatimi črkami; zlata krona / zlati okviri slik pozlačeni; zlate kupole / pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono / zlata kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; zlata obreza obreza, na katero se nanese tanka plast zlata
2. take barve kot zlato: zlati čevlji; pletenine z zlatimi nitkami / ekspr. zlati sončni žarki / zlata bronsa bakrova bronsa / zlata barva
// ekspr. rjavkasto, rdečkasto rumen: dekle z zlatimi lasmi; piti zlato kapljico; zlata pšenica / zlati oktober
3. ki predstavlja petdeseto obletnico česa: zlati jubilej organizacije / praznovati zlato poroko petdesetletnico poroke
4. ekspr. zelo dober, dobrosrčen: bil je zlat človek, iskren prijatelj; ima zlate starše; bil bi zlat, če ne bi pil / tisti dan je bila vsa zlata in je vsem stregla ustrežljiva, pozorna / v nagovoru moj zlati otrok, varuj se
// ki vzbuja zelo pozitiven čustveni odnos: bili so zlat razred; ta otrok je zlat / v nagovoru sinek moj zlati, hitro se vrni
5. ekspr. zelo dragocen, koristen: ni poslušal zlatega nauka; to so zlate besede; zlato spoznanje / posnemati zlat zgled koga; zlato pravilo pravilo, ki ga je v kaki zadevi zelo koristno upoštevati
// zelo ugoden: ponuja se mu zlata priložnost / bili so zlati časi za špekulante
6. ekspr. poln uspehov, pomembnih del: minili so zlati časi reprezentance; zlati vek italijanskega slikarstva; zlata doba znanosti
// poln zadovoljstva, sreče: zlati trenutki življenja; zlata mladost, prihodnost / sanjati zlate sanje
7. ekspr. zvonek, svetel: ima zlat glas; zlat smeh
8. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: izgubil je svoj zlati mir; zlata resnica, sreča; hrepeni po zlati svobodi; zlato upanje
● ekspr. imaš zlat čas, da to narediš veliko prostega časa; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; zlati prinašalec srednje velik lovski pes z mehko, dolgo, rahlo valovito dlako smetanove do zlate barve; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; ekspr. njegovo ime je zapisano v zlati knjigi zgodovine on je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlato knjigo nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov; ekspr. to zbirko poezij so označili za zlato knjigo izredno dobro knjigo; iron. zlata mladina razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin; zlata malina nagrada za najslabše filmske dosežke, ki se vsako leto podeljuje v Hollywoodu; ekspr. zlata mrzlica povečano iskanje zlata; zlata parmena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami; otr. ti si pa danes zlata ptička kot pohvala pri jedi si prvi pojedel; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve; ekspr. ta fant ima zlate roke zna dosti stvari spretno narediti, izdelati; ekspr. bila je dobrega srca in zlatih rok zelo radodarna; ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; ekspr. vkovati koga v zlate verige dati mu dober gmotni položaj, a odvzeti mu samostojnost; zlato jabolko kaki; zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje; ekspr. ima zlato srce je zelo dobrosrčen; zlato tele po bibliji zlat kip živali, ki so ga častili Izraelci med Mojzesovim bivanjem na gori Sinaj; ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže; preg. srednja pot – zlata pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen; preg. rana ura – zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ agr. zlati delišes sladko rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike; astron. zlato število število, ki določa zapovrstnost leta v Luninem krogu; bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža; zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; ekon. zlate palice zlato v obliki kvadrov; zlate rezerve zlato, ki ga ima centralna banka; zlata valuta denarni sistem, v katerem je vrednost denarne enote določena z vrednostjo zlata; etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Jezusom Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu pravilo, po katerem naj človek ne stori drugim, česar ne želi, da drugi storijo njemu; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; glasb. zlata plošča plošči podobno priznanje, ki se podeli izvajalcu za 50.000 prodanih plošč; med. zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; obl. zlata košuta najvišje priznanje na mednarodnem sejmu mode v Beogradu; šport. zlata lisica priznanje, ki se podeli najboljši tekmovalki na tradicionalnem ženskem tekmovanju v slalomu in veleslalomu na Pohorju; um. zlati oltar rezljan in bogato pozlačen leseni oltar, značilen za 17. stoletje; zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto; vrtn. zlati šeboj grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri; zool. zlata minica hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata

zláto

prisl.:

posoda se je zlato svetila

zlato obrobljena očala

zlato vezeni plašči

/ piše se narazen ali skupaj: zlato pisano ali zlatopisano listje; zlato rjava skorja

zláti

-a -o sam.:

dvorana je bila v belem in zlatem

star. dal mu je pet zlatih zlatnikov

/ ljubk., kot nagovor: zlata moja, nič ne skrbi; zdaj pa spančkaj, zlato moje

SSKJ²

zlatár -ja m (á)
1. izdelovalec ali prodajalec izdelkov iz zlata, plemenitih kovin: izučiti se za zlatarja; naročiti prstane pri zlatarju; zlatar in juvelir
2. zastar. iskalec, izpiralec zlata: zlatarji so metali pesek na široke deske

SSKJ²

zlatárna -e ž (ȃ)
delavnica, obrat za izdelovanje izdelkov iz zlata, plemenitih kovin: prodajati staro zlato v zlatarno / Zlatarna Celje
// prodajalna izdelkov iz zlata, plemenitih kovin: vlomiti v zlatarno; bogate izložbe zlatarn
● ekspr. na sebi je imela celo zlatarno zelo veliko (zlatega) nakita

SSKJ²

zlatárnica -e ž (ȃ)
zastar. zlatarna: tatvine v zlatarnicah

SSKJ²

zlatárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na zlatarje ali zlatarstvo: zlatarski izdelki / zlatarska delavnica / zlatarski mojster
♦ obrt. zlatarska oslica kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; preizkusni kamen

SSKJ²

zlatárstvo -a s (ȃ)
zlatarska obrt: izučiti se zlatarstva; razvoj zlatarstva

SSKJ²

zlátast -a -o prid.(ā)
po barvi podoben zlatu: zlatasti lasje / zlatasta svetloba

zlátasto

prisl.:

zlatasto prosojna meglica

SSKJ²

zlátek -tka m (ȃ)
ekspr. drag, ljubljen človek, navadno otrok: mlada mati je bila polna skrbi za svojega zlatka / kot nagovor samo da se ti ni nič hudega zgodilo, zlatek moj

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zláten1 -tna -o prid. (ā)
zastar. zlat2: zlaten nakit

SSKJ²

zlatén2 -a -o prid. (ẹ̄)
knjiž. zlat2: zlatene verige / zlatena naplavina zlatonosna / ogenj zlatene barve

SSKJ²

zlaténica -e ž (ẹ̑)
1. rumenkasta obarvanost kože, sluznic in beločnic zlasti zaradi povečanja žolčnih barvil v krvi: pri bolniku se je pojavila zlatenica; zlatenica pri hepatitisu; zlatenica pri novorojenčkih
2. vnetje jeter, med. hepatitis: imeti, preboleti zlatenico; epidemija zlatenice

SSKJ²

zlaténičen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zlatenico: obraz je imel zlateničen; zlatenična koža / zlatenični bolnik

SSKJ²

zlatênje -a s (é)
glagolnik od zlatiti: ročno zlatenje; zlatenje rezbarij / zlatenje neba ob sončnem vzhodu

SSKJ²

zlaténkast -a -o prid. (ẹ̑)
po barvi nekoliko podoben zlatu: zlatenkasti lasje / zlatenkast sijaj

SSKJ²

zlatéti -ím nedov. (ẹ́ í) ekspr.
1. postajati po barvi podoben zlatu: žito začenja zlateti
2. zlato se odražati, kazati: na nebu je zlatel lunin srp; trobentice so zlatele v travi

SSKJ²

zlatíca -e ž (í)
1. travniška ali njivska rastlina z majhnimi, navadno rumenimi cveti: trgati marjete in zlatice
2. ekspr. zlatnik: šteti zlatice
3. zastar. zlata ribica: imeti v akvariju zlatice
♦ bot. ripeča zlatica travniška rastlina z dlanastimi listi in zlato rumenimi cveti, Ranunculus acris; vodna zlatica rastlina z belimi cveti, ki raste v stoječih ali počasi tekočih vodah, Batrachium; zool. kuna zlatica kuna z rumeno liso na prsih, Martes martes

SSKJ²

zlatíčnica -e ž (ȋ)
nav. mn., bot. zelnate ali lesnate rastline z zvezdastimi ali somernimi cveti različnih barv, Ranunculaceae: košarice in zlatičnice

SSKJ²

zlatílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zlatenje: zlatilni postopek
♦ tisk. zlatilna preša nekdaj ročni stroj za odtiskovanje vinjet, črk iz zlate folije na platnice

SSKJ²

zlatílo -a s (í)
sredstvo za zlatenje: nanašati zlatilo; okviri brez zlatila

SSKJ²

zlatína -e ž (í) knjiž.
1. lastnost zlatega, zlata barva: zlatina zorečega polja
2. kar je zlato: nebo na zahodu je bilo polno zlatin in rdečin / obrobiti srebrn izdelek z zlatino z zlatom

SSKJ²

zlatíti -ím nedov. (ī í)
prekrivati s tanko plastjo zlata: zlatiti okvire; zlatiti bogoslužno posodo
// ekspr. delati kaj po barvi podobno zlatu: jesen zlati gozdove; zahajajoče sonce zlati valove; zarja je zlatila nebo
● ekspr. ta dejanja zlatijo življenje ga delajo lepega, prijetnega

zlatíti se

ekspr.

postajati po barvi podoben zlatu:

pšenica se že zlati

kmalu se bodo začeli zlatiti vinogradi

zlato se odražati, kazati:

med listi so se zlatile limone

mesec se je zlatil na nebu

zlatèč

-éča -e:

sonce zahaja, zlateč nebo

zlateče se listje

SSKJ²

zlátka -e ž (ȃ)
ekspr. draga, ljubljena ženska, zlasti deklica: vse bi naredila za svojo zlatko / kot nagovor zakaj pa jokaš, zlatka moja

SSKJ²

zlátkan -a -o prid. (ȃ)
ljubk. zelo dober, dobrosrčen: zlatkan je, rad pomaga
// prikupen, prijeten: bila je res zlatkana punčka / v nagovoru ti moj zlatkani sonček, zdaj pa lepo zaspi

SSKJ²

zlátnat -a -o prid. (ȃ)
knjiž. ki ni popolnoma zlat: zlatnata barva / zlatnati lasje

zlátnato

prisl.:

zlatnato se bleščati

SSKJ²

zlátnica -e ž (ȃ)
zool. zlatoritka: zlatnica in gobar

SSKJ²

zlatník -a m (í)
zlat kovanec: kovati zlatnike; podariti komu zlatnik; zlatniki in srebrniki

SSKJ²

zlatnína -e ž (ī)
1. izdelki iz zlata: prodajati zlatnino; zlatnina in srebrnina / ne nosi zlatnine zlatega nakita
2. knjiž. lastnost zlatega, zlata barva: zlatnina zrele pšenice; zlatnina sonca

SSKJ²

zlató -á s (ọ̑)
1. mehka, težka žlahtna kovina rumene barve: zlato se sveti; pridobivati zlato; uporabljati zlato za plačilno sredstvo; prekriti kaj z zlatom; čisto zlato; barva starega zlata; cena, tržišče zlata; meriti čistoto zlata s karati; iskalci zlata; zrnca zlata; svetiti se kot zlato / kovano zlato zlat kovanec, zlatnik
// pog. izdelki iz zlata: prodajajo zlato in srebrnino; z zlatom izvezeni okraski z zlato nitjo; roke je imela polne zlata zlatega nakita / bili so oblečeni v zlato z zlatom okrašena oblačila; dvorana je bila vsa v zlatu polna zlatih okraskov
// ekspr. zlat denar: plačati v zlatu, z zlatom; prešteval je rumeno zlato zlatnike; za to bi dal cel kup zlata
2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno zlatu: sonce je razsipalo svoje zlato; zlato dekliških las, zorečih plodov zlata barva
3. ekspr. kar je dobro, kvalitetno: ni vse zlato, kar je napisal; tudi nepomembno skladbo je s svojim igranjem spremenil v zlato / njegova žena je zlato je zelo delovna, skrbna
● publ. braniti zlato s svetovnega prvenstva prvo mesto; ekspr. česar se prime, se spremeni v zlato v vsaki stvari je zelo uspešen; ekspr. takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati je zelo dober, marljiv; ekspr. vaših besed ne morem vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjamem vam popolnoma; ekspr. prodajati laž za čisto zlato prikazovati jo, kot da je resnica; publ. črno zlato premog; publ. olimpijsko zlato olimpijska zlata medalja; star. skrinja je polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. rogovje te živali prodajajo za suho zlato zelo drago; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; publ. tekoče zlato nafta; ekspr. dal mi je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; publ. obirati zeleno zlato hmelj; preg. čas je zlato razpoložljivi čas je treba dobro izkoristiti; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove; preg. ni vse zlato, kar se sveti videz stvari ne pove, kakšna je stvar v resnici
♦ med. zobno zlato ki se uporablja za prevleke zob in mostičke; metal. nordijsko zlato zlitina bakra, aluminija, cinka in kositra, ki se uporablja za izdelavo kovancev; min. mačje zlato sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja; samorodno zlato; mont. izpirati zlato; obrt. lomljeno zlato kosi zlatih predmetov, rabljeni zlati predmeti, namenjeni za pretalitev; teh. belo zlato zlitina zlata, ki ima platinasto srebrno barvo; rumeno zlato zlitina zlata zlato rumene barve

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zlato...1 prvi del zloženk
nanašajoč se na zlato: zlatoiskalec, zlatonosen, zlatorezen

SSKJ²

zlato...2 prvi del zloženk, kakor zlatopisan, zlatordeč, zlatorumen, ipd., gl. zlat2

SSKJ²

zlato...3 ali zláto... prvi del zloženk (ā)
nanašajoč se na zlat: zlatolas, zlatopolt, zlatozrn

SSKJ²

zlatobárven -vna -o prid. (ȃ)
take barve kot zlato; zlat2: zlatobarvni cvetovi; zlatobarvna polt

SSKJ²

zlatobròv -ôva m (ȍ ó)
zool. v Sredozemskem morju živeča večja riba z zelenkasto srebrnim telesom in plavutmi spreminjajočih se barv; orada

SSKJ²

zlatoglàv in zlatogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
ekspr. ki ima zlato rumeno glavo: zlatoglave papige / zlatoglave cerkve s pozlačenimi stolpi, kupolami

SSKJ²

zlatogrív -a -o prid. (ȋ ī)
ekspr. ki ima zlato rumeno grivo: zlatogriv konj

SSKJ²

zlatoklás in zlatoklàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á)
ekspr. ki ima zlato rumene klase: zlatoklasa pšenica

SSKJ²

zlatokljún -a -o prid. (ȗ ū)
ekspr. rumenokljun: zlatokljun kos

SSKJ²

zlatokódrast -a -o prid. (ọ́)
ekspr. ki ima zlato rumene kodre: zlatokodrasto dekle

SSKJ²

zlatokòp -ópa m (ȍ ọ́)
1. kdor koplje, izpira zlato: naselje zlatokopov; črtice iz življenja zlatokopov
2. zastar. zlati rudnik, zlato polje: zlatokopi in diamantna polja

SSKJ²

zlatokríl -a -o prid. (ȋ ī)
ekspr. ki ima zlato rumena krila: zlatokril hrošč, metulj

SSKJ²

zlatolás in zlatolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á)
ekspr. ki ima zlato rumene lase: zlatolasa deklica

SSKJ²

zlatolásec -sca m (ȃ)
ekspr. kdor ima zlato rumene lase: zlatolasec z otroškim obrazom

SSKJ²

zlatoláska -e ž (ȃ)
ekspr. ženska, ki ima zlato rumene lase: pisati pesmi o zlatolaskah
♦ bot. do en meter visoka šopasta trava z ozkimi klaski, ki so v spodnjem delu rumeno rdeče dlakavi, Chrysopogon gryllus

SSKJ²

zlatomášnik -a m (ȃ)
rel. duhovnik, ki je dosegel petdeset let mašništva: srečanje zlatomašnikov

SSKJ²

zlatonôsen -sna -o prid. (ó ō)
petr. ki vsebuje zrna, drobce zlata: zlatonosni pesek; zlatonosna reka

SSKJ²

zlatopén -a -o prid. (ẹ̄)
zastar. zlato penast: zlatopeno morje

SSKJ²

zlatopér -a -o prid. (ẹ̄)
ekspr. ki ima zlato rumeno perje: zlatopera ptica

SSKJ²

zlátoporočênec -nca m (ā-é)
nav. dv. in mn. kdor praznuje petdesetletnico poroke: čestitati zlatoporočencema

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zlatorítka -e ž (ȋ)
zool. bel metulj z zlato rjavim zadkom, katerega v skupinah živeče gosenice uničujejo liste zlasti sadnega drevja, Euproctis chrysorrhoea: zlatoritke in gobarji

SSKJ²

zlatoróg1 -a m (ọ̑)
po ljudskem verovanju kozorog z zlatimi rogovi, ki živi visoko v gorah: zgodbe o zlatorogu / pesnitev Zlatorog

SSKJ²

zlatoróg2 -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
v pravljicah ki ima zlate rogove: zlatorog kozel

SSKJ²

zlatorún -a -o prid. (ȗ ū)
knjiž. ki ima zlato rumeno runo: žrtvovati Perunu zlatoruna jagnjeta

SSKJ²

zlatoslédec -dca m (ẹ̑)
knjiž. iskalec zlata: zlatosledci na Aljaski

SSKJ²

zlatotôpen -pna -o prid. (ó)
ki topi zlato: zlatotopna snov

SSKJ²

zlatotópka -e ž (ọ̑)
kem. zmes solne in solitrne kisline, ki topi zlato: preizkusiti zlato z zlatotopko

SSKJ²

zlatoúst -a m (ȗ)
ekspr. kdor modro, pametno govori: ubogati nasvete zlatousta; iron. ne nasedaj takšnim zlatoustom

SSKJ²

zlatôvčica -e ž (ó)
zool. postrvi podobna pisana sladkovodna riba, Salvelinus: gojiti zlatovčice v hladni in čisti vodi / jezerska zlatovčica

SSKJ²

zlatovránka -e ž (ȃ)
zool. zelenkasto modra ptica golobje velikosti, ki živi na obrobju gozdov, Coracias garrulus: šoje in zlatovranke

SSKJ²

zlatozób -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ekspr. ki ima zlat zob, zlate zobe: zlatozob moški

SSKJ²

zlatožáren -rna -o prid. (ā)
knjiž. ki ima zlat žar: zlatožarno sonce

SSKJ²

zlécati se -am se nedov. (ẹ̄) star.
1. (po)legati z iztegnjenimi udi: utrujeno so se zlecali po ležiščih; kljub slabemu vremenu so se zlecali po plaži
● star. za cesto so se zlecale zelene jase so bile, se razprostirale
2. pretegovati se, iztegovati se: otroci so počasi vstajali in se zlecali

SSKJ²

zlécniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) star.
1. zlekniti se: zlecniti se v naslanjač; zlecniti se vznak
● star. zagrgral je in se zlecnil na zemljo zgrudil
2. stresti se, zdrzniti se: zakričal je, da so se vsi zlecnili; od strahu se zlecniti

SSKJ²

zleči ipd. gl. izleči ipd.

SSKJ²

zledenéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda v steklenici je zledenela
// prekriti se z ledom; poledeneti: v osojnih legah je cesta zledenela / jezero je zledenelo
2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: roke so mu zledenele
3. ekspr. postati negiben, tog: ob tem prizoru so vsi zledeneli; zledeneti od groze
// v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: ob kriku mu je zledenela kri v žilah; ko ga je zagledala, ji je srce zledenelo
● ekspr. njegov prijazni pogled je nenadoma zledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob pogledu na žrtev mu je zledenel nasmeh izginil

zledenèl

in zledenél -éla -o:

pasti na zledenelem snegu

zledenela cesta

zledenela reka

SSKJ²

zledeníti -ím dov., zledénil (ī í)
1. knjiž. spremeniti v led: mraz je zledenil sneg
2. ekspr. narediti kaj zelo hladno, mrzlo: burja jim je hitro zledenila roke
3. ekspr., v zvezi s kri, srce povzročiti velik strah, grozo: prizor mu je zledenil kri, srce

zledeníti se

zastar.

zmrzniti:

voda se je zledenila

SSKJ²

zlèk zléka m (ȅ ẹ́)
zastar. zavih, zavihek: zleki na rokavih

SSKJ²

zlékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
spraviti v ležeč položaj z iztegnjenimi udi: zleknil ga je po tleh; zlekniti otroka po trebuščku
// narediti, da je kaj v ležečem položaju, iztegnjeno, zravnano: zlekniti hrbet, telo / ekspr. trudne ude je zleknil po travi / star. zlekniti roke proti čemu iztegniti

zlékniti se

uleči se z iztegnjenimi udi:

zlekniti se na bok, hrbet

zleknil se je na klop, v travo, po postelji

udobno se zlekniti v naslanjač

zlekniti se nazaj, vznak

pren. na trate in parke se je zleknila pomlad

postati iztegnjen, zravnan: vrat se mu je čudno zleknil / hrib se je zleknil v raven greben polagoma prešel; žival se je zleknila v dolg skok

●

ekspr. zleknil se je po tleh, kakor je dolg in širok padel je tako, da je bil ves na tleh

zléknjen

-a -o:

imeti zleknjen križ

zleknjen v naslanjaču je bral

sedela je napol zleknjena na klopi

SSKJ²

zléknjenost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zleknjenega: zleknjenost hrbta / vstati iz zleknjenosti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zlekováti -újem nedov. (á ȗ)
star. pretegovati, iztegovati: leno je zlekovala otrdele noge

zlekováti se

(po)legati z iztegnjenimi udi:

zlekovali so se po travi

SSKJ²

zlépa prisl. (ẹ̑)
1. izraža, da se dejanje opravlja brez sile, strogosti, grobosti; ant. zgrda: zlepa marsikaj opraviš pri njih; zlepa se pogovoriti; zlepa mu to povej / elipt. poslušajte, je začela zlepa / poskušala je že zlepa in zgrda, a ni nič pomagalo
2. ekspr., v nikalnih stavkih izraža, da se dejanje redko uresniči: zlepa ne dobite koga, ki bi bil tako prijazen kot ona; to ste junaki, da zlepa ni takih / take priložnosti zlepa ne bo več / obračal se je in zlepa ni mogel zaspati zelo dolgo
● ekspr. voda je dobra, da zlepa ni take je zelo dobra; preg. bolje zlepa kakor zgrda; preg. kdor noče zlepa, mora zgrda

SSKJ²

zlépek -pka m (ẹ̑)
kar je zlepljeno: zlepki se prijemljejo na podplate; zlepki filmskega traku

SSKJ²

zlepíti in zlépiti -im, tudi zlépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑)
z uporabo lepila povzročiti, da se kaj sprime: zlepiti razbite kose; zlepiti s klejem; lepilo je slabo zlepilo; trdno zlepiti; pren. zlepiti življenje iz drobcev
// zaradi lepljivosti povzročiti, da se kaj sprime: gnojni izcedek mu je zlepil veke

zlepíti se

in zlépiti se, tudi zlépiti se

zaradi lepljivosti pritrditi se drug k drugemu:

lasje so se ji zlepili

zaradi vlage so se znamke zlepile

/ zlepiti se v kepo

zlépljen

-a -o:

zlepljeni drobci kamnin

karton, zlepljen iz več plasti

šop zlepljene dlake

veke so ostale zlepljene

SSKJ²

zlépljanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zlepljati: zlepljanje listov

SSKJ²

zlépljati -am nedov. (ẹ́)
z uporabo lepila povzročati, da se kaj sprime: zlepljati sloje lepenke
// zaradi lepljivosti povzročati, da se kaj sprime: snovi, ki zlepljajo papir

zlépljati se

zaradi lepljivosti pritrjevati se drug k drugemu:

mastni lasje se zlepljajo

zlepljajóč

-a -e:

od vnetja zlepljajoče se oči

SSKJ²

zlépljenje -a s (ẹ́)
glagolnik od zlepiti: zlepljenje z lepilom / preprečevati zlepljenje med zrni / zlepljenje drobcev v kepo

SSKJ²

zlépljenka -e ž (ẹ́)
publ. kar je narejeno iz zelo različnih elementov ali delov: knjiga je nekakšna zlepljenka

SSKJ²

zlépšati -am dov. (ẹ̑)
narediti kaj (bolj) lepo: zlepšati hišo, sobo; zlepšati svoj videz

zlépšati se

postati lepši:

dekle je zraslo in se zlepšalo

SSKJ²

zlesenéti -ím dov. (ẹ́ í)
oleseneti: steblo zleseni / zlesenel je kot kip

SSKJ²

zlésti zlézem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z lezenjem priti: kača je zlezla na skalo / ščurek zleze pod smeti, v kot
2. priti kam, od kod, pomagajoč si z rokami in nogami: zlesti iz jame, izpod postelje; zlesti na peč, voz; zlesti pod mizo; zlesti skozi okno v hišo; previdno je zlezel v vodo / zlesti čez ograjo, na drevo splezati
// ekspr. počasi, navadno tudi s težavo iti, priti: zlesti izza mize; zlesti za omaro
3. počasi premikajoč se priti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je zlezla z rame; očala so mu zlezla na nos; ruta ji je zlezla za vrat
4. ekspr. izleči se: iz bube zleze metulj; iz jajca je zlezla račka
● ekspr. fant jim je zlezel v srce vzljubili so ga; ekspr. hiša je zlezla na kup se je podrla, razpadla; ekspr. hvala mu je zlezla v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo, v lase opil se je; šalj. pijača mu je zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. strah mu je zlezel v kosti zbal se je; pog. učenec je komaj zlezel s težavo izdelal v šoli; pog. veke so mu zlezle skupaj zadremal je; ekspr. zdaj je tudi on zlezel iz plenic, povojev postal odrasel, samostojen; ekspr. navadno zleze iz postelje ob devetih vstane; ekspr. zlesti iz težav rešiti se iz neugodnega položaja; ekspr. zlesti na zeleno vejo gmotno si opomoči; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. zgodaj je zlezel pod odejo šel spat; ekspr. zlesti v dolgove zadolžiti se; ekspr. zlesti v dve gubé dobiti sključeno držo; ekspr. zlesti v hlače, v škornje obleči se, obuti se; evfem. zlezla je z njim v posteljo imela je spolni odnos z njim; pog. kar zlezla je skupaj omedlela; ekspr. v družbi, službi je visoko zlezel dosegel visok družbeni, službeni položaj; prim. izlesti

SSKJ²

zléščiti -im dov. (ẹ̄)
knjiž. zloščiti, osvetliti: zleščiti čevlje, parket

zléščen

-a -o:

zleščena tla

SSKJ²

zlèt zléta m (ȅ ẹ́)
1. nekdaj slavnostna prireditev, na kateri množično nastopajo člani telovadnih društev: udeležiti se zleta; prirediti zlet / vsesokolski zlet v Pragi / zlet tabornikov
2. knjiž. vzlet: zlet rac z jezera
3. knjiž. polet: zlet na mesec / zavirati zlet misli

SSKJ²

zlétati -am nedov. (ẹ̑)
1. zletavati: golobi zletajo s strehe, v golobnjak
2. vzletavati: ptice zletajo z jezera / letala zletajo vsako uro; prim. izletati se

SSKJ²

zletávati -am nedov. (ȃ)
1. večkrat zleteti: vrabci zletavajo z drevesa na tla / okrog njega so zletavale vrane letale
2. vzletavati: letala zletavajo

SSKJ²

zletéti -ím dov., zlêtel (ẹ́ í)
1. premakniti se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: počakaj, da čebele zletijo; kanarček je zletel iz kletke; pikapolonica je zletela otroku z dlani; jata ptic je zletela na jezero; škrjanček zleti visoko pod nebo; frfotaje, plahutaje zleteti; ekspr. tako sem lahek, da bi kar zletel / mušica mu je zletela v oko leteč padla
2. vzleteti: ob poku so golobi zleteli / letalo je zletelo z letališča
3. premakniti se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva so zletele iskre; trske so zletele na vse strani; žoga je zletela mimo gola; izstrelek je zletel proti cilju / ekspr. most je zletel v zrak bil razstreljen
4. ekspr. zaradi močnega sunka, izgube opore prenehati biti na določenem mestu: zleteti iz sedla, na tla; ob trčenju je zletel s sedeža; sunil ga je, da je zletel po pločniku / spodrsnilo mu je in zletel je v prepad; zletel je, kakor je dolg in širok tako je padel, da je bil ves na tleh
// hitro prenehati se premikati v prvotni smeri: avtomobil je zletel z mokrega cestišča; zaradi prevelike hitrosti je motor zletel čez ograjo
5. pog. steči, hitro oditi: fant je zletel k sosedom; kot strela je zletel po hodniku / konj je zletel v dir začel dirjati
6. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): zagrozili so mu, da bo zletel; fant je zletel iz šole; ob stavki je precej delavcev zletelo iz službe / kot sekretar je zletel
● ekspr. besede so mu kar zletele iz ust hitro, nepričakovano jih je izgovoril; ekspr. rdečica ji je zletela čez obraz za kratek čas je zardela; ekspr. sum je zletel nanj on je (bil) osumljen; pog. bal se je, da bo zletel na cesto da ga bodo dali iz službe ali iz stanovanja; šol. žarg. zleteti pri izpitu ne opraviti ga; prim. izleteti1

SSKJ²

zletíšče -a s (í)
nekdaj prostor za slavnostne prireditve, na katerih množično nastopajo člani telovadnih društev: nastop naraščajnikov na zletišču

SSKJ²

zlévanka -e ž (ẹ́)
nav. mn., nar. vzhodno jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi; zlivanka: peči zlevanke / ajdove, pšenične zlevanke

SSKJ²

zleviti se gl. izleviti se

SSKJ²

zlicitirati gl. izlicitirati

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zlíčkati -am dov. (ȋ)
odstraniti s koruznega storža krovne liste: zličkati koruzo

SSKJ²

zlíjati -am nedov. (í)
star. zlivati: zlijati vodo v posodo
● nar. dež se zlija močno dežuje

SSKJ²

zlíkanost tudi izlíkanost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zlikanega: zlikanost obleke / knjiž. družabna zlikanost / star. zlikanost parketa zloščenost

SSKJ²

zlíkati -am tudi izlíkati -am dov. (ȋ)
1. s potegovanjem vročega likalnika po tkanini zgladiti: zlikati hlače, obleko; oprati in zlikati perilo
// narediti kaj gladko, nezmečkano: pred obdelavo je treba pločevino zlikati / ekspr. ležišče, posteljo si vsako jutro skrbno zlika
2. knjiž. slovnično, stilno izboljšati: članek bo treba še zlikati; Prešeren je slovenski jezik poplemenitil in zlikal
3. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: v zavodu so ga dobro zlikali; izobraziti in zlikati človeka
4. star. zloščiti, osvetliti: zlikati čevlje, parket; zdrgniti in zlikati komate, bakren kotliček

zlíkan

tudi izlíkan -a -o

deležnik od zlikati:

bleščeče zlikan avtomobil

skrbno zlikani robovi na hlačah

zlikana obleka, srajca

pospraviti zlikano perilo

●

ekspr. bil je ves zlikan, kakor iz škatlice zelo skrbno oblečen, urejen

ekspr.

ki je zelo skrbno oblečen, urejen:

zlikan moški

vedno je vsa zlikana

SSKJ²

zlíkovec -vca m (í)
knjiž. kdor naredi kaj neprimernega, nedovoljenega, navadno nedorasel fant: zlikovci so mu obrali češnjo; neznan zlikovec je razbil okno, ukradel kolo; zlikovca še niso izsledili, prijeli / mladostni zlikovci

SSKJ²

zlímati -am dov. (ȋ)
pog. zlepiti, sklejiti: zlimati deske

SSKJ²

zlítek -tka m (ȋ)
knjiž. kar je zlito: zlitek različnih teorij

SSKJ²

zlíti zlíjem dov. (í)
1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec; zliti vodo po tleh; zliti proč, skupaj; vino se je zlilo čez rob kozarca
● ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisala

zlíti se

tekoč priti skupaj:

v dolini se potoka zlijeta

preiti drug v drugega:

barve, zvoki se zlijejo

/ vozila in ljudje so se pred njegovimi očmi zlili v pisano gmoto

/ ekspr. pričevanja so se zlila v celoto

ekspr. postati eno, enovito: pesem se je zlila z ropotom koles; krošnje dreves so se zlile s temo / konj in jezdec sta se zlila v eno / priseljenci so se zlili z domačim prebivalstvom / njune ustnice so se zlile v poljub

ekspr.

(hitro) množično priti:

ljudje so se zlili na trg

/ pevski zbori so se zlili od blizu in daleč

brezoseb.,

ekspr.

prenehati deževati:

vedrili smo, dokler se ni zlilo

/ kaže, da se je zlilo

zlít

-a -o:

v njem sta zlita dva človeka

program je zlit v en sam stavek

z življenjem zlita književnost

♦

jezikosl. zliti glas glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine;

prim. izliti

SSKJ²

zlítina tudi zlitína -e ž (ȋ; í)
zmes, spojina ali raztopina dveh ali več kovin ali kovine in nekovine, ki se dobi s taljenjem: kovati, taliti zlitine; proti rjavenju odporna zlitina; trda, trdna zlitina; razmerje sestavin v zlitini / bakrove, železove zlitine; lahko taljiva zlitina
♦ metal. antikorozijska zlitina odporna proti koroziji; ležajne zlitine zlitine bakra, svinca, kositra, antimona in cinka, ki se uporabljajo za ležaje; ugotavljati čistino zlitine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v njej; teh. nerjavna zlitina

SSKJ²

zlítje -a s (ȋ)
glagolnik od zliti: zlitje potokov / zlitje barv / zlitje dveh glasov / zlitje z množico
♦ fiz. jedrska reakcija, pri kateri se združujejo jedra z majhno atomsko maso in sprošča energija; lit. združitev dveh samoglasnikov pri izgovoru v en zlog

SSKJ²

zlítnik -a m (ȋ)
jezikosl. glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine:

SSKJ²

zlítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zlitega: doseči glasovno, zvočno zlitost / ekspr. zlitost pevskega zbora / ekspr. zlitost priseljencev z novim okoljem

SSKJ²

zlív -a m (ȋ)
zlitje: preprečiti zliv barv / zvočni zliv

SSKJ²

zlívalica -e ž (ī)
nar. dolgotrajen močen dež: zlivalica ni prenehala dva tedna / komaj sta pobegnila pred zlivalico nalivom

SSKJ²

zlivalnik gl. izlivalnik

SSKJ²

zlívanje -a s (í)
glagolnik od zlivati: zlivanje vode v vino / zlivanje barv / zlivanje dveh kultur

SSKJ²

zlívanka -e ž (í)
nav. mn., gastr. jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi: peči zlivanke / koruzne, skutne zlivanke

SSKJ²

zlívati -am nedov., tudi zlivájte; tudi zlivála (í)
1. z nagnjenjem posode delati, da kaj tekočega kam pride: zlivati vodo iz vedra, po tleh; zlivati juho na krožnik; umazanijo zlivajo v jamo; voda se je zlivala čez rob
● ekspr. zlivati gnojnico na ljudi, po ljudeh grdo, nesramno govoriti o njih; ekspr. zlivati jezo, žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. zlivati vodo v morje delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. zlivati alkohol vase v velikih požirkih piti; zelo piti
2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zlivati srečo in veselje v pesem / svoje gorje je zlivala na papir ga popisovala

zlívati se

tekoč prihajati skupaj:

pred mestom se reki zlivata

/ tu se zlivata Sava in Sora

prehajati drug v drugega:

barve, vonji se zlivajo

večji kolobarji se zlivajo v manjše

/ ekspr.: zgodovina se je zlivala z legendo; v njegovi liriki se narodnostne teme zlivajo z ljubezenskimi

ekspr. postajati eno, enovito: glas trobente se je zlival z drugimi glasovi; obrisi so se zlivali s temo / tam, kjer se morje in nebo zlivata / sence se zlivajo v eno

ekspr.

(hitro) množično prihajati:

množice so se zlivale na trg

/ od severa se zliva sovražna vojska

ekspr.

v veliki količini tekoč pojavljati se kje:

voda se je zlivala po skalni steni

znoj se mu zliva s čela, po hrbtu

●

ekspr. dež se je zlival ves dan močno padal; ekspr. sredstva se zlivajo v sklad stekajo; ekspr. ulica se zliva na trg vodi

♦

fiz. jedra lažjih elementov se zlivajo v težja

zlivajóč

-a -e:

z bučanjem valov zlivajoči se kriki;

prim. izlivati

SSKJ²

zlizati ipd. gl. izlizati ipd.

SSKJ²

zljubíti se in zljúbiti se -im se dov. (ī ū) s smiselnim osebkom v dajalniku
1. izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ni se mu zljubilo odgovoriti; ko bi se mu zljubilo pomisliti, bi se že spomnil; če se ti zljubi priti, bom vesel
2. začutiti, dobiti voljo, željo uresničiti kako dejanje: otroci naj delajo, kar se jim zljubi; če se mu zljubi, gre na sprehod; kadar se mu je zljubilo, je lahko prišel
// nar. začutiti, dobiti željo, poželenje po čem: zljubilo se ji je mleka, sadja; če se ti zljubi vina, ga natoči
● ekspr. hišice so stale, kakor se jim je zljubilo neenakomerno oddaljene, brez določenega reda; zastar. fant se je vsakemu zljubil priljubil

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zlò zlà s (ȍ ȁ)
1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča: v njem je prevladovalo zlo; delati, hoteti zlo; kaznovati, odpraviti, preprečiti zlo; ekspr. sejati zlo; ločevati med dobrim in zlom; hudo, majhno, veliko zlo / družbeno zlo; potres je naravno zlo
2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave: to še ni največje zlo; izbrati manjše zlo; prizadejati komu zlo / zlo nepismenosti; kar je enim v zlo, je drugim v dobro
● šteti komu kaj v zlo upoštevati, da je kdo kaj zlega naredil; pog. tega mu ne smete vzeti za zlo zameriti; ekspr. kupčija je šla po zlu; ekspr. ti pojavi so nujno zlo se jih ne da odpraviti; se jim ne da izogniti; prim. pozlu

SSKJ²

zlôba -e ž (ó)
želja, da se komu namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zloba ga je minila; šalo mu je vrnil brez najmanjše zlobe; to mu je prizadejal iz zlobe; z zlobo v duši mu je razkrival napake otrok
// zlobnost: spoznati zlobo ljudi; velika zloba paznikov
● ekspr. človek z zlobo v očeh z zlobnim izrazom

SSKJ²

zlôbec -bca m (ó)
1. knjiž. zlobnež: zlobec mu je spodmaknil stol
2. evfem. hudič: sam črni zlobec je prišel ponj

SSKJ²

zlôben -bna -o prid., zlôbnejši (ó ō)
ki drugim želi, namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zlobni ljudje so se smejali njegovi nesreči; bil je čemeren in zloben; zloben kot hudič / biti zloben do koga; ne bodi (tako) zloben
// ki izraža, kaže zlobo: zloben izraz okrog ustnic; njegove oči so dobile zloben lesk; reči kaj z zlobnim nasmeškom; zloben pogled
// ki vsebuje zlobo: zloben namen; zlobna misel, pripomba
● on se tega ni spomnil ali, če sem malo zloben, ni vedel izraža neprimernost trditve; ekspr. ima zloben jezik rad zelo slabo govori o ljudeh, opravlja; ekspr. varovati se zlobnih jezikov opravljivcev

zlôbno

prisl.:

zlobno namigovati na kaj

zlobno se posmihati

SSKJ²

zlobírati -am dov. (ȋ)
uveljaviti določene interese z načrtnim vplivanjem na tistega, ki odloča o kaki stvari: pri oblasteh so zlobirali sprejetje zakona / zlobirati za vodovod

SSKJ²

zlobíti se -ím se nedov. (ī í)
zastar. jeziti se, hudovati se: vsi nejevoljni so se zlobili nanj

SSKJ²

zlôbnež -a m (ȏ)
zloben človek: zlobneži so ga mučili; izogibati se zlobnežev; razkrinkati zlobneže

SSKJ²

zlôbnica -e ž (ȏ)
zlobna ženska: hoteli so se rešiti zlobnice, ki je povzročala prepire / kot psovka zlobnica, zakaj si to storila

SSKJ²

zlôbnost -i ž (ó)
lastnost zlobnega človeka: bali so se ga zaradi zlobnosti; zlobnost paznikov / izdal jih je iz zlobnosti zlobe
● v očeh se mu je zasvetila zlobnost dobil je zloben izraz
// zlobno, hudobno dejanje: niso še pozabili njihovih zlobnosti

SSKJ²

zločést -a -o prid. (ẹ̑) knjiž.
1. hudoben, zloben: zločest človek; po srcu ni zločest; zločesta opravljivka / zločest smeh; zločeste oči / zločeste spletke
2. nevaren2, poguben: zločesta bolezen
♦ med. zločesta bula bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula

zločésto

prisl.:

zločesto se je rogal nasprotnikom

SSKJ²

zločín -a m (ȋ)
hudo kaznivo dejanje: narediti, storiti, ekspr. zagrešiti zločin; razkriti zločin; sodelovati pri zločinu; hud, velik zločin; zločini teroristov / vojni zločin / kaznovati zločin zločinca / zločin zoper naravo dejanja, ki rušijo ravnotežje v naravi, onemogočajo življenje organizmov; zločin nad narodom / ekspr. ali je to zločin, če ga je udaril kaj hudega
♦ pravn. kapitalni zločin kapitalno hudodelstvo

SSKJ²

zločínec -nca m (ȋ)
storilec zločina, zločinov: kaznovati, ovaditi, preganjati, prijeti zločinca; hud zločinec / vojni zločinec

SSKJ²

zločínka -e ž (ȋ)
storilka zločina, zločinov: aretirati zločinko

SSKJ²

zločínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zločince ali zločin: zločinski človek; zločinska družba / ekspr. zločinski obraz / zločinski načrt, naklep; zločinski ukazi / zločinski pohlep po zlatu; zločinsko nagnjenje

SSKJ²

zločínskost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zločinskega: zločinskost okupatorjev / pojavljanje zločinskosti v kom zločinskih nagnjenj / poudarjal je zločinskost smrtne kazni

SSKJ²

zločínstvenost -i ž (ȋ)
knjiž. zločinska dejavnost, kriminal: boriti se proti zločinstvenosti / naraščanje zločinstvenosti kriminalitete; mladostniško prestopništvo in zločinstvenost
// zločinskost: zločinstvenost fašizma

SSKJ²

zločínstvo -a s (ȋ) knjiž.
1. zločinska dejavnost, kriminal: preganjati zločinstvo; organizirano zločinstvo / zločinstvo kakega dejanja zločinskost
// kriminaliteta: naraščanje zločinstva
2. zločin, hudodelstvo: strast ga je zapeljala v zločinstvo / obsodba vojnih zločinstev

SSKJ²

zlódej -a in zlódja m (ọ̑)
1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot vzklik: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti
2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju
3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir
// oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve
4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar / v povedni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti
5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup / malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili
6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho
7. v členkovni zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse
// sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti
// za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto
8. v medmetni rabi izraža
a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal
b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate
c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je
● ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili

zlódja

in zlódeja ekspr.:

zlodja, tak da je

zlodja, kaj pa še čakate

kdo zlodja ga je ovadil

/ kaj zlodja je treba imeti vedno odprto ni treba

/ gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo ne bo mu

SSKJ²

zlódejev in zlódjev -a -o prid. (ọ̑)
1. evfem. hudičev: taki ljudje so zlodejevi pomočniki / imel je naravnost zlodejev videz / zlodejev monolog v drami / kot psovka baba zlodejeva, bodi že tiho
2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: zlodejevi ljudje mi zavidajo; ves čas so imeli za petami zlodejevega policista / kaj bereš te zlodejeve knjige
3. ekspr., v povedni rabi ki se mu posreči izpeljati tudi kaj na videz nerešljivega: ves zlodejev je; take ženske so zlodejeve
4. slabš. zloben, hudoben: ti otroci so zlodejevi, vse se jih boji
5. ekspr. zelo neprijeten, težek: smo v zlodejevem položaju

zlódejevo

in zlódjevo

prislov od zlodejev:

zlodejevo se obnašati

ekspr.

zelo,

hudo:

zlodejevo nerodna zadeva

SSKJ²

zlódejevec in zlódjevec -vca m (ọ̑)
slabš. zloben, hudoben človek: iz zlodejevca je postal dobrotnik ljudi / kot psovka le čakajte, zlodejevci, ko vas dobim

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zlódejevka in zlódjevka -e ž (ọ̑)
slabš. zlobna, hudobna ženska: zlodejevka jim še jesti ni dala / kot psovka pusti nas pri miru, zlodejevka

SSKJ²

zlódejevski in zlódjevski -a -o prid. (ọ̑)
slabš. zloben, hudoben: zlodejevski načrt; navdalo ga je zlodejevsko veselje

zlódejevsko

in zlódjevsko prisl.:

zlodejevsko mu je nagajal

SSKJ²

zlódejka -e ž (ọ̑)
1. slabš. zlobna, hudobna ženska: zlodejka si je izmišljala zanje najrazličnejše kazni / kot psovka za samo nesrečo si, zlodejka
2. zastar. čarovnica: zlodejka s Kleka

SSKJ²

zlódejski -a -o prid. (ọ̑)
slabš. zloben, hudoben: zlodejski smeh; zlodejsko načelo

SSKJ²

zlódejstvo1 -a s (ọ̑)
slabš. zlobnost, hudobnost: s tem ravnanjem je razkril vse svoje zlodejstvo

SSKJ²

zlodêjstvo2 -a s (ȇ)
knjiž. zločin: očitati komu zlodejstva; preiskava zaradi zlodejstva

SSKJ²

zlòdélo -a s (ȍ-ẹ́)
zastar. hudodelstvo, zločin: kaznovati zlodelo

SSKJ²

zlòg1 zlóga m (ȍ ọ́)
izgovorna enota iz zlogotvornega glasu ali iz zlogotvornega glasu in enega ali več soglasnikov, ki tvori besedo ali del besede: izgovarjati razločno vse zloge; izpuščati, ekspr. požirati zloge; deliti besedo na zloge; končni, prvi zlog besede; dolžina zloga / brati po zlogih s presledki med zlogi
♦ glasb. solmizacijski zlog s katerim se poimenuje določen ton v lestvici; jezikosl. kratki zlog s kratkim samoglasnikom; odprti zlog brez soglasnika za samoglasnikom; zaprti zlog s soglasnikom za samoglasnikom; lit. nadštevilni zlog ki je v nekaterih verzih dodan osnovni metrični shemi; rač. zlog kombinacija bitov, ki ustreza enemu znaku

SSKJ²

zlòg2 zlóga m (ȍ ọ́)
knjiž. zgradba (snovi): zmrzal izboljša zlog prsti; grudičast, zrnat zlog
● nar. potegniti poleno iz zloga skladovnice
♦ min. kristalni zlog kristalna struktura; papir. zlog papir, zložen v obliki kvadra; petr. zlog razmerje med velikostjo zrn v kamnini; struktura; porfirski zlog

SSKJ²

zloglásen -sna -o prid. (ā)
znan po slabih lastnostih, značilnostih: zloglasen ropar; zloglasen ženskar / ekspr.: jesti je moral zloglasni ričet; zloglasna drobtinčarska politika
// znan po hudih, slabih stvareh, dogodkih: zloglasen lokal, zapor; zloglasna mestna četrt / preplezati zloglasno steno

SSKJ²

zloglásnež -a m (ȃ)
ekspr. zloglasen človek: izogibati se zloglasnežev

SSKJ²

zlogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ekspr. ki hudobno, neprijazno gleda: zlogled človek

SSKJ²

zlogôlk -a -o [zlogou̯k] prid. (ȏ ō) zastar.
1. opravljiv: bala se je zlogolkih sosedov / zlogolki časopis
2. zlovešč: zlogolki molk; zlogolka ptica

SSKJ²

zlógoma prisl. (ọ̑)
knjiž. po zlogih, zlogovaje: bral je počasi, zlogoma

SSKJ²

zlogomérje -a s (ẹ̑)
knjiž. metrika: poglavje o zlogomerju

SSKJ²

zlogotvóren -rna -o prid. (ọ̄)
jezikosl. ki lahko tvori zlog: samoglasniki so zlogotvorni / zlogotvorni glas; zlogotvorni r

SSKJ²

zlogotvórnost -i ž (ọ́)
jezikosl. značilnost zlogotvornega: zlogotvornost samoglasnikov

SSKJ²

zlogoválen -lna -o prid. (ȃ)
pri katerem se zloguje: zlogovalna metoda branja

SSKJ²

zlogovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zlogovati: odpraviti pri branju zlogovanje / zlogovanje imena

SSKJ²

zlogováti -újem nedov. (á ȗ)
izgovarjati, brati po zlogih: pri branju je zlogoval / zlogovati besede
● ekspr. množica je navdušeno zlogovala predsednikovo ime skandirala

zlogováje

zlogovaje brati

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zlogôven -vna -o prid. (ō)
nanašajoč se na zlog: zlogovna dolžina, meja / zlogovno znamenje / zlogovna križanka križanka, pri kateri se besede vpisujejo v vodoravne in navpične vrste po zlogih; zlogovna pisava pisava, pri kateri znaki zaznamujejo zloge
♦ lit. zlogovni metrični sistem verzni sistem, ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena

SSKJ²

zlogôvnica -e ž (ȏ)
uganka, pri kateri se iz navedenih zlogov sestavljajo po opisih nove besede: reševati zlogovnico
♦ jezikosl. zlogovnica urejen seznam znakov zlogovne pisave; silabar; šol. zlogovnica nekdaj učni pripomoček iz zlogov, iz katerih učenci sestavljajo besede

SSKJ²

zlohôten -tna -o prid. (ó ō)
ki hoče, želi zlo, slabo: zlohotni nasprotniki, ocenjevalci / zlohotno natolcevanje, podtikanje / ekspr. zlohoten vpliv slab

SSKJ²

zlohôtnež -a m (ȏ)
ekspr. zlohoten človek: skriti pismo pred zlohotneži

SSKJ²

zlohôtnost -i ž (ó)
lastnost, značilnost zlohotnega: vzbuditi v kom zlohotnost; zlohotnost kritikov / zlohotnost ocene

SSKJ²

zlokôben -bna -o prid. (ó ō) knjiž.
1. zloben, hudoben: zlokobna mačeha; zlokobne sile; zlokobna usoda / zlokoben obraz / zlokoben namen
2. zlovešč: temni zlokobni oblaki; zlokobna tišina pred spopadom; zlokobno znamenje
3. grozljiv, neprijeten: izogibati se zlokobnega kraja; nastala je zlokobna tema

zlokôbno

prisl.:

zlokobno je molčal

veter je zlokobno udarjal v trhla vrata

SSKJ²

zlòm zlôma m (ȍ ó)
1. glagolnik od zlomiti: zlom držala zaradi pritiskanja; zlom kosti ob padcu; zlom osi / zlom glavnega junaka ob koncu romana; duševni, moralni zlom koga / zlom idealov, vere v avtoriteto / zlom armade razpad, uničenje; zlom stavke / zlom fašizma, komunizma; zlom režima odprava / po zlomu stare Jugoslavije
2. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: gospodarski zlom države; zlom banke
3. poškodba, pri kateri je kost prelomljena: ugotoviti zlom; ukrepi pri zlomu kosti / uravnati zlom zlomljenost
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa
♦ med. komplicirani zlom pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; odprti zlom pri katerem kost predre kožo

SSKJ²

zlomástiti -im dov. (á ȃ)
silovito, hrupno priti skozi kaj ovirajočega: zlomastil je skozi gozd
// ekspr. silovito, hrupno iti, priti: zlomastil je po stopnicah / najraje bi zlomastil nadenj; pren. nevihta je zlomastila čez gore

SSKJ²

zlómek -mka m (ọ̑)
1. evfem. hudič: zlomek ga je skušal; zlomka ima v sebi, tako je zvit; bali so se ga kot samega zlomka / ekspr. zlomek te razumi, jaz te ne / kot vzklik: da bi te zlomek; o ti zlomek ti; tristo zlomkov
2. ekspr. zloben, hudoben človek: zmeraj se najde kakšen zlomek, da zažge; boj se ga, ta zlomek je vsega zmožen
3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: kateri zlomek je razbil šipo; zlomek se ni hotel predati / nekam sem založil tega zlomka; vse pohodi ta kurji zlomek / kot psovka: govori, zlomek; zlomek mali, kaj pa nagajaš
// oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kako ta zlomek igra; zlomek je tako močen, da vsakega vrže / napekla je vsega zlomka veliko različnih stvari
4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: napil se je, spet bo zlomek / če denarja ni, je zlomek / v povedni rabi zlomek je takole stati na mrazu
5. v členkovni zvezi za zlomka popolnoma, prav: s fronte pa za zlomka nikogar niso spustili; zna za zlomka vse
// sploh, nikakor: za zlomka se ni dalo priti blizu; za zlomka se mu ne posreči
// za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlomka pa so zagrešili
6. v medmetni rabi izraža
a) podkrepitev trditve: zlomek, da se mi bo posrečilo; posodil ti bo, ni zlomek
b) jezo, nejevoljo: zlomek, kam pa bežite; za zlomka, kdo vam je pa dovolil; počakajte, za zlomka; o ti zlomek ti, zmeraj je kaj narobe
c) začudenje, presenečenje: za zlomka, bolan da je / ušel je. Ni zlomek
● ekspr. počeli so takega zlomka, da nihče ni mogel spati hrup, nemir; ekspr. če boš prišel prepozno, boš videl zlomka boš imel neprijetnosti; od zlomka ekspr. ljudje so od zlomka zelo prebrisani, podjetni; zmožni tudi zelo hudih dejanj; ekspr. od zlomka je, kaj počnejo zelo hude, neprijetne stvari; zelo nenavadne, presenetljive stvari; ekspr. ne boji se živega zlomka prav nikogar, ničesar; ekspr. prepih je od zlomka nevaren zelo; teče kot zlomek zelo hitro

zlómka

ekspr.:

zlomka, so že na vrhu

zlomka, celo dopoldne vas čakamo

kje zlomka pa tičite

/ gotovo bodo prišli. Zlomka bodo ne bodo

SSKJ²

zlomíseln -a -o [zlomisələn in zlomisəln] prid. (ȋ)
ki zlo, slabo misli: godrnjav, zlomiseln človek

SSKJ²

zlomíti zlómim dov. (ī ọ́)
1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
// poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik
2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je
// telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila
3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti nasprotnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
♦ pravn. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)

zlomíti se

izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem:

obtoženec se je zlomil in priznal zločin

duševno, notranje se zlomiti

/ polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal

ekspr.

prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa:

obramba se je zlomila

/ upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila

/ armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla

ekspr.

na hitro utihniti, izgubiti glasnost:

glas se mu je zlomil

pesem se je zlomila

/ besede so se ji zlomile v joku

pod kotom spremeniti smer:

lok se zgoraj zlomi

vsake toliko se prostor zlomi

/ planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se na hitro konča

ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu

●

v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati

zlómljen

-a -o:

zlomljen drog

zlomljen ponos, upor

videl ga je vsega zlomljenega in postaranega

stal je zlomljen v križu

zlomljena kost, noga

zlomljena osebnost

bila je ponižana in zlomljena

●

ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli

SSKJ²

zlómkov -a -o prid. (ọ̑)
1. evfem. hudičev: ujel se je v zlomkove zanke / kot psovka zlomkovi otroci, boste dali mir
2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: kdo je pasel te zlomkove ovce

zlómkovo

prisl., ekspr.

zelo,

hudo:

zlomkovo so ga iskali

zlomkovo rad jih ima

SSKJ²

zlómljenost -i ž (ọ́)
stanje zlomljenega: zlomljenost osi / zlomljenost in nebogljenost glavne osebe

SSKJ²

zlomljív -a -o prid. (ī í)
ki se (rad) zlomi: zlomljiva palica / odpornost vsakega človeka je zlomljiva / biti upogljiv, a ne zlomljiv

SSKJ²

zlonaméren -rna -o prid.(ẹ́ ẹ̄)
ki ima zle, nepoštene namene: klevete so širili zlonamerni ljudje; vsi niso bili zlonamerni / zlonameren pogled; zlonamerna kritika, propaganda

zlonamérno

prisl.:

zlonamerno širiti govorice

SSKJ²

zlonamérnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zlonamernega: očitati komu zlonamernost / zlonamernost članka

SSKJ²

zlonôsen -sna -o prid. (ó ō)
knjiž. ki prinaša zlo, nesrečo: zlonosni tujci; zlonosna ženska / zlonosni oblaki; zlonosne iskre; zlonosno nagnjenje / zlonosno pokanje ledu

SSKJ²

zlorába -e ž (ā)
1. uporaba česa pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zloraba dosežkov psihiatrije; zloraba svobode; zloraba književnosti v ideološke namene
// uporaba koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji: zaščititi človeka proti zlorabam; zloraba ljudi za poskuse / kaznovati spolno zlorabo otrok
2. uporaba v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: razkrinkavati zlorabe; huda, velika zloraba; zloraba položaja, pooblastil
// preračunana uporaba v svojo korist: zloraba zaupanja / zloraba delavcev
// ekspr. neupravičena uporaba česa, sklicevanje na kaj: zloraba gesla

SSKJ²

zlorábiti -im dov. (á ȃ)
1. uporabiti kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zlorabil je svoje darove; zlorabiti moč, pamet za grozodejstva; zlorabiti svobodo, znanje / zlorabil je svojo avtoriteto proti ljudstvu uporabil v njegovo škodo
// uporabiti koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji: zlorabiti otroke; zlorabili so jih za vohune / spolno zlorabiti koga opraviti s kom spolno združitev, imeti z njim spolni odnos kljub njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji
2. uporabiti v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: zlorabiti položaj, pooblastila, predpise / zlorabiti ime firme
// preračunano uporabiti v svojo korist: zlorabiti gostoljubnost, zaupanje koga / ekspr. zlorabiti potrpežljivost poslušalcev
// ekspr. neupravičeno uporabiti kaj, se sklicevati na kaj: zlorabiti besedo ljubezen; zlorabiti pesnika

zlorábljen

-a -o:

zlorabljeni mladoletniki

zlorabljena ljubezen

SSKJ²

zlorábljanje -a s (á)
glagolnik od zlorabljati: zlorabljanje naravnih dobrin; zlorabljanje svobode / zlorabljanje otrok, zapornikov / zlorabljanje uradnega položaja / zlorabljanje naklonjenosti koga

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zlorábljati -am nedov. (á)
1. uporabljati kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zlorabljati premoženje za lahkoživo življenje; zlorabljati sposobnosti, svobodo, znanje jezikov / zlorabljati računalnik
// uporabljati koga za kaj negativnega proti njegovi volji: zlorabljati jetnike za nevarna dela; zlorabljati otroke / spolno zlorabljati koga imeti s kom spolne odnose kljub njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji
2. uporabljati v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: zlorabljati uradni položaj; zlorabljati zakone
// preračunano uporabljati v svojo korist: zlorabljati gostoljubnost, zaupanje koga / zlorabljati čustva ljudi / zlorabljati delavce izkoriščati
// ekspr. neupravičeno uporabljati kaj, se sklicevati na kaj: zlorabljati ime koga; zlorabljati pesnikove misli

zlorábljan

-a -o:

zlorabljani mladoletniki

zlorabljano besedilo

SSKJ²

zloràd -áda -o prid. (ȁ á)
zastar. hudoben, škodoželjen: zlorad človek / zlorad smeh

zlorádo

prisl.:

zlorado gledati

SSKJ²

zlorádost -i ž (á)
zastar. hudobnost, škodoželjnost: nasprotnikova zloradost / to je storil iz zloradosti

SSKJ²

zloslúten -tna -o prid. (ū)
knjiž. ki sluti, napoveduje zlo, nesrečo: zlosluten pisatelj, prerok / zloslutne pretnje, vesti / zloslutna tišina pred spopadom
// ki izraža, kaže slutnjo nesreče, zla: po telesu mu je zagomazel zlosluten drget; vprašal je z zloslutnim glasom

SSKJ²

zlosréčen -čna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. nesrečen: smrt zlosrečnih bratov; zlosrečni otroci / zlosrečna dežela
● knjiž. postaviti zlosrečne preroke na laž zlovešče

SSKJ²

zlóst -i ž (ọ̑) knjiž.
1. lastnost, značilnost zlega: spoznati zlost greha, naklepov / zlost bolezni / odpraviti zlost na svetu zlo; umirali so od zlosti hudega; zlost presitih ljudi zla dejanja
2. zlobnost, hudobnost: priznavati svojo zavrženost in zlost / zlost epigramov / buditi v kom zlost zlobo; v glasu ni bilo več prejšnje zlosti jeze

SSKJ²

zlostáviti -im nedov. in dov. (á ȃ) star.
1. slabo ravnati s kom: zlostavili so otroke
2. dov. spolno zlorabiti, onečastiti: zlostaviti dekle

zlostávljen

-a -o:

zlostavljena ženska

SSKJ²

zlostávljati -am nedov. (á) star.
1. slabo ravnati s kom: ko se je uprl, so ga nehali zlostavljati
2. spolno zlorabljati, onečaščati: v zaporih so ženske zlostavljali

SSKJ²

zlósten -tna -o prid., zlóstnejši (ọ̑)
knjiž. zloben, sovražen: zlosten pogled / vsak dan so postajali zlostnejši in močnejši

SSKJ²

zlóščiti -im dov. (ọ̄)
1. prekriti z loščem: te lonce je treba še zloščiti
2. dati površini lesk z mazanjem in drgnjenjem: zloščiti čevlje, parket / premazati pod z voščenimi čistili in zloščiti; zloščiti s suho krpo

zlóščen

-a -o:

zloščeno pohištvo

skrbno zloščena obutev

SSKJ²

zlót -a m (ọ̑)
denarna enota Poljske: najeti več milijard zlotov posojila; bankovec za petdeset zlotov
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:

SSKJ²

zlótati -am dov. (ọ̑)
teh. spojiti kovinske dele z lotom: zlotati žlebove

zlótan

-a -o:

zlotan spoj

SSKJ²

zlotvòr -ôra m (ȍ ó)
zastar. hudodelstvo, zločin: kaznovati koga za zlotvore

SSKJ²

zlotvóren -rna -o prid. (ọ̄) zastar.
1. nevaren2, poguben: zlotvorni mikrobi; zlotvorna bolezen
2. hudodelski, zločinski: zlotvoren človek

SSKJ²

zlousóden -dna -o prid. (ọ́ ọ̄)
knjiž. poguben, usoden1: njegova smrt je imela za politično življenje zlousoden pomen / to se je zgodilo v zlousodni noči

SSKJ²

zlovésten -tna -o prid. (ẹ̄)
knjiž. zlovešč: zlovesten molk, smeh; zlovestne novice

SSKJ²

zlovéšč -a -e prid.(ẹ̄)
ki napoveduje zlo, nesrečo: zlovešči obiskovalci; sova je zlovešča ptica / zlovešča hišna preiskava; zlovešča tišina pred napadom; zlovešče brnenje letal; zlovešče grmenje; zlovešče ozračje v tragediji / zlovešč pogled grozeč
// ki vzbuja grozo, strah: zlovešči trenutki na strmini; zlovešče napovedi, novice; zlovešča prikazen; zlovešče tuljenje volkov

zlovéšče

prisl.:

zlovešče se je bliskalo

oči so se mu zlovešče zasvetile

sam.: napovedovali so nekaj zloveščega

SSKJ²

zlovólja -e ž (ọ̄)
knjiž. slaba volja, nerazpoloženje: premagati zlovoljo; na njihovih obrazih je bilo videti zlovoljo / razpust društva bi povzročil zlovoljo ljudi nejevoljo, jezo

SSKJ²

zlovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄)
knjiž. ki je slabe volje, nerazpoložen: ves večer je bil molčeč in zlovoljen; bolezen ga je delala zlovoljnega; iz mesta se je vrnil zlovoljen / bil je zlovoljen zaradi navzočnosti tujca nejevoljen, jezen / zlovoljen obraz, pogled

zlovóljno

prisl.:

zlovoljno mu je segel v besedo

SSKJ²

zlovóljnost -i ž (ọ́)
knjiž. slaba volja, nerazpoloženost: polastila se ga je zlovoljnost / napadi zlovoljnosti nejevolje, jeze

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zlovrážen -žna -o prid. (ā)
zastar. sovražen: zlovražni pogledi / zlovražna sreča

SSKJ²

zlóžba -e ž (ọ̑)
star. združitev zemljišč vseh posestnikov na določenem območju v enoten kompleks; komasacija: nasilna zložba / zložba zemljišč

SSKJ²

zlóžek -žka m (ọ̑)
knjiž. kar je zloženo, sestavljeno iz več kosov, predmetov: zložek se je podrl; hiša je podobna zložku večje in manjše kocke
♦ adm. stenografski znak za dva ali več soglasnikov brez vmesnega samoglasnika

SSKJ²

zložêljen -jna -o prid. (é ē)
ki drugemu privošči zlo, slabo: zloželjen človek / zloželjen nasmeh

SSKJ²

zlóžen1 -žna -o prid., zlóžnejši (ọ́ ọ̄)
1. položen: vzpenjati se po zložnem bregu; zložna pot, steza / zložno gorovje s položnimi pobočji / zložne stopnice / zložen ovinek reke neoster, rahel
2. zmerno hiter: zložen sprehod; prijetna zložna hoja / stopal je z zložnimi koraki / zložen razvoj
3. star. udoben, prijeten: zložen naslanjač; zložna kočija / njegova mladost je bila srečna in zložna brez težav
● knjiž. za zložne goste hiša ni primerna udobja vajene, zahtevne; knjiž. zložni turisti so počakali na vzpenjačo neprizadevni, lagodni; zložna postelja zložljiva; ekspr. izbrati zložno pot do česa nenaporen način za dosego česa

zlóžno

prisl.:

steza se zložno spušča v dolino

popoldne so vozili zložneje

SSKJ²

zlóžen2 -žna -o prid. (ọ́ ọ̄)
1. nar. miroljuben: bil je zložen in mil človek
2. zastar. složen: bili so zložni in so se zmeraj ozirali drug na drugega

SSKJ²

zlóžen3 -žna -o prid. (ọ̄)
jezikosl. ki ima zlogotvorni glas: zložna osnova / zložni r zlogotvorni r

zlóžno

prisl.:

izgovarjati zvočnik zložno

SSKJ²

zložênka -e ž (é)
1. kar je iz česa zloženo: dati na rano zloženko iz gaze
// knjiž. jed, sestavljena iz več jedi: skuhati zloženko / krompirjeva, zelenjavna zloženka
2. jezikosl. beseda, narejena z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom: tvoriti zloženke; domača, tuja zloženka; samostalniška zloženka; sestavljenke in zloženke
● knjiž. kupiti otroku zloženko zgibanko

SSKJ²

zložênost -i ž (é)
lastnost, značilnost zloženega: zloženost opeke, perila / zloženost stavka
● knjiž. razmišljati o človeški zloženosti zapletenosti, kompliciranosti

SSKJ²

zložítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zložiti: zložitev drv v skladovnico / zložitev zemljišč

SSKJ²

zložíti -ím dov., zlóžil (ī í)
1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: zložil je načrt in ga dal v žep; zložiti na pet delov; zložiti najprej po dolgem in potem počez / zložiti mizo, stol; pahljačasto zložiti krila; padalo se samo zloži / zložiti hlače po robovih
2. dati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: zložiti deske, liste; zložiti prekle v obliki piramide; navzkriž zložiti / zložiti na kup; zložiti v pahljačo, skladovnico
// na tak način narediti: zložil je grmado in jo zažgal; iz kamenja zložiti zid / zložiti škatlo
3. s prislovnim določilom s prelaganjem narediti, da pride kaj kam, od kod: zložiti obleko iz kovčka; zložiti pohištvo s tovornjaka; zložiti knjige na svoje mesto, po policah; zložiti nazaj v predal
4. dati travo, snope med late kozolca: še en voz trave moramo zložiti / zložiti žito v kozolec
5. ustvariti, napisati glasbeno delo, skladbo: zložiti opero / zložiti napev
// ustvariti, napisati sploh: to pesem je zložil posebej zanjo / star. včeraj sem zložil čestitko za njegov rojstni dan sestavil, napisal
6. star. združiti: kako zložiti podjetji / zložita svoje moči in ga napadita / zložiti zemljišča komasirati
● pog. zložil ga je po tleh vrgel, podrl; pog. pred avtobusno postajo me zložite dol ustavite, da bom izstopil; pog. zložiti skupaj za darilo, pijačo zbrati (denar)
♦ jezikosl. narediti besedo z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom

zložíti se

ekspr., navadno s prislovnim določilom

uleči se:

zložil se je na posteljo in zaspal

●

pog. fant se je zložil, ko me je hotel udariti je padel; star. niso se mogli zložiti sporazumeti; star. zložiti se z življenjem sprijazniti se

zložèn

-êna -o

deležnik od zložiti:

zložen stol

škatle so zložene v skladovnico

pravilno zloženo padalo

knjiž.

kompliciran,

zapleten:

njegovo vprašanje je zloženo

♦

jezikosl. zloženi stavek ali zložena poved poved z več stavki; podredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem je ena sestavina odvisna od druge; priredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem sta sestavini enakovredni; zložena glagolska oblika glagolska oblika iz pomožnega glagola in deležnika na -l ali na -n in -t; lit. pesem je zložena v dvovrstičnicah;

prim. izložiti

SSKJ²

zložljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zložiti: zložljiv otroški voziček; ta lestev je zložljiva / zložljivi cilinder; zložljivi dežnik

SSKJ²

zlóžnost -i ž (ọ́)
star. udobnost, prijetnost: bil je vajen zložnosti na potovanju; zložnost sobe / duhovna zložnost neprizadevnost, lagodnost

SSKJ²

zluknjati gl. izluknjati

SSKJ²

zluščiti ipd. gl. izluščiti ipd.

SSKJ²

zlužiti ipd. gl. izlužiti ipd.

SSKJ²

zmága -e ž (ȃ)
dejstvo:
a) da kdo zmaga: zmaga je še negotova; zmaga jih je opogumila, razveselila; izbojevati, publ. izboriti zmago; proslavljati zmago; igrati na zmago; hitra, lahka, težka, publ. gladka zmaga; ekspr. poceni zmaga pridobljena brez velikega truda, žrtvovanja / vojaška zmaga; zmaga nad nasprotnikovo vojsko / dan zmage praznik zmage nad nacistično Nemčijo 9. maja / zmaga stavkajočih delavcev / z dobro igro si zagotoviti zmago; zmaga nogometašev; zmaga na domačem igrišču; zmaga v teku / zmaga na volitvah / ekspr.: zmaga dobrega nad zlim; zmaga pravice
b) da kdo doseže, za kar si zelo prizadeva: vsaka zmaga ga utrjuje v dobrem; delovna, moralna zmaga
● publ. zmaga je šla k Francozinjam zmagale so Francozinje; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; doseči, publ. odnesti, praznovati, slaviti zmago zmagati; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; knjiž. Pirova zmaga zmaga, uspeh, ki je glede na velike žrtve malo vredna, nekoristna
♦ voj. strateška zmaga ki lahko vpliva na izid vojne ali na dosego predvidenih strateških ciljev

SSKJ²

zmagálec -lca [zmagau̯ca tudi zmagalca] m (ȃ)
star. zmagovalec: zmagalec v bitki; zmagalci in premaganci / zmagalec težav premagovalec

SSKJ²

zmagálen -lna -o prid. (ȃ)
star. zmagovit: zmagalno moštvo / zmagalna bitka / čutiti zmagalni ponos zmagovalni
● knjiž. prisoditi komu zmagalni venec zmago

SSKJ²

zmágati -am dov. (ȃ)
1. v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: zmagati po hudem boju; zmagati v odločilni bitki; zmagati z velikimi izgubami / zmagati nad sovražnikom premagati ga / vojaško zmagati
// v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha: v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi
// v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače; zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja / ne dovoli, da otrok zmaga doseže uveljavitev svojih zahtev; star. zmagati v pravdi dobiti tožbo; moralno zmagati / zmagalo je človekoljubje
2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši rezultat: zmagal je francoski kolesar; publ. zmagala je Slovenija pred Italijo; zmagati s pet proti tri / zmagati na tekmovanju, v drugi igri / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati
♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno; zmagati v mnogoboju, slalomu; zmagati s točko prednosti
3. dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagal je do zdaj neznan režiser; z zadnjim filmom je zmagal / zmagala je zadnja popevka, skladba / zmagati na natečaju
4. na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov: zmagal je naš kandidat; zmagati z večino glasov / zmagala je kandidatna lista socialistične stranke / zmagati na volitvah, pri volitvah
5. dobiti delo, službo, razpisano z natečajem: zmagal je mlad arhitekt / podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta
6. ekspr. v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega: njegovo mnenje je zmagalo; ta predlog ne bo zmagal / zmagal je obup / zmagala bo pravica; končno je zmagala resnica izkazalo se je, kaj je res / dobro je zmagalo nad zlim
7. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmagala jih je utrujenost; pijača ga je zmagala, da je zaspal / zmagal jo je spanec zaspala je
8. preh., star. premagati: zmagati sovražnika / zmagati jezo, strah
9. preh., star. zmoči: žena ne zmaga vsega dela; zmagati velik napor / ne zmagamo vseh naročil ne moremo jih izpolniti; zdaj ne zmagam poti v mesto nimam dovolj moči, da bi jo prehodil

zmágati se

star.

premagati se:

čutim, da se ne bi mogla zmagati

zmágan

-a -o star.

premagan:

zmagani vojaki

strmina je zmagana

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmagljív -a -o prid. (ī í)
star. premagljiv: zmagljiv sovražnik / zmagljiva težava / zmagljiva bitka zmagovita

SSKJ²

zmagonôsen -sna -o prid. (ó ō)
star. zmagovit: zmagonosna vojska / zmagonosni boji / zmagonosen pogled zmagoslaven

zmagonôsno

prisl.:

zmagonosno pogledati

SSKJ²

zmagosláven -vna -o prid., zmagoslávnejši (á)
1. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagoslaven nasmeh, pogled / zmagoslaven sprejem
2. ekspr. zmagovit: zmagoslavna četa / zmagoslaven boj
3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagoslavna lepota / zmagoslaven dokaz moči zelo velik, prepričljiv
● knjiž., ekspr. kdo bo dobil zmagoslavno palmo zmagal; publ. igra je opravila zmagoslavno pot po odrih je bila uspešno igrana
♦ rel. zmagoslavna cerkev skupnost svetnikov v nebesih

zmagoslávno

prisl.:

zmagoslavno pokazati avtomobil

SSKJ²

zmagosláviti -im nedov. in dov. (á ȃ)
zastar. slaviti, praznovati zmago: zmagovalci so zmagoslavili; hrupno zmagoslaviti / vnaprej vem, kdo bo zmagoslavil zmagal; zmagoslaviti nad sovražnikom premagati ga

SSKJ²

zmagoslávje -a s (ȃ)
1. veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: prevzelo ga je zmagoslavje; pogled je izdajal zmagoslavje; občutek zmagoslavja / z zmagoslavjem pokazati dovoljenje
2. ekspr. zmaga: praznovati, pričakovati zmagoslavje / zmagoslavje sodobne tehnologije
● publ. napredno gibanje je slavilo zmagoslavje zmagalo

SSKJ²

zmagosvésten -tna -o prid. (ẹ̄)
zastar. prepričan v zmago: zmagosvesten poveljnik

zmagosvéstno

prisl.:

zmagosvestno govoriti

SSKJ²

zmagoválec -lca [zmagovau̯ca] m (ȃ)
kdor zmaga: vdati se zmagovalcu; zmagovalec in poraženec; vrniti se kot zmagovalec / moralni zmagovalec / olimpijski zmagovalec; zmagovalec zadnje igre / festivalski zmagovalec / zmagovalec na volitvah / star. zmagovalec sovražne vojske premagovalec
● publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati

SSKJ²

zmagoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zmagovanje ali zmago: zmagovalna vojska / zmagovalni čoln / zmagovalna pesem / zmagovalni oder / ozreti se na koga z zmagovalnim pogledom zmagoslavnim
● publ. povzpeti se, stopiti na najvišjo stopnico zmagovalnega odra zmagati; publ. dobiti zmagovalni venec zmagati; publ. tekmovalec je že večkrat stal na zmagovalnih stopnicah zmagal

zmagoválno

prisl.:

zmagovalno pokimati

SSKJ²

zmagoválka -e [zmagovau̯ka] ž (ȃ)
ženska ali država, ustanova, ki zmaga: slaviti zmagovalko / olimpijska, pokalna zmagovalka; zmagovalka turnirja; zmagovalka v smuku, teku / zmagovalka volitev / popevka zmagovalka

SSKJ²

zmagoválski -a -o [zmagovau̯ski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na zmagovalce ali zmagovanje: zmagovalski venec / zmagovalski ponos

SSKJ²

zmagovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zmagovati: navaditi se na zmagovanje / zmagovanje zdravih načel / imeti dovolj moči za zmagovanje težav

SSKJ²

zmagováti -újem nedov. (á ȗ)
1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati
// v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice
// v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih
2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo; zmagovati na velikih tekmovanjih; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo
3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi; take pesmi pogosto zmagujejo
4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah
5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo
6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša
7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra / konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih / kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo
8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan / brezoseb. zmagovalo ga je
9. preh., star. premagovati: zmagovati ovire, težave

zmagujóč

-a -e:

zmagujoča vojska

●

publ. zmagujoči podvigi naših alpinistov zmagoviti, veliki

SSKJ²

zmagovít -a -o prid. (ȋ)
1. ki zmaga, zmaguje: zmagovita vojska / zmagoviti košarkarji; zmagovito moštvo / zmagovita popevka / publ. v tem trenutku so zmagoviti nasprotniki zmagujejo; zmagovit se vrniti
2. s katerim se zmaga, zmaguje: zmagovita karta; zmagovita kombinacija / njegovi nastopi so zmagoviti uspešni
♦ šport. zmagoviti gol, koš
3. v katerem se zmaga, zmaguje: zmagovit boj; zmagovita vojna / ekspr. bojevati se do zmagovitega konca zmage
4. ekspr. na katerem se doseže, dosega velike uspehe: zmagovito potovanje gledališča po evropskih mestih
5. ekspr. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagovit krik / doživeti zmagovit sprejem
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagovita lepota / zmagovit uspeh predstave zelo velik
● publ. avtomobilizem je na zmagovitem pohodu se vedno bolj širi

zmagovíto

prisl.:

zmagovito se bojevati

SSKJ²

zmagovítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zmagovitega: zmagovitost čete / ekspr. zmagovitost resnice

SSKJ²

zmáhan -a -o prid. (á) nižje pog.
1. izčrpan, zdelan: plezalci se zmahani vračajo v dolino
2. poškodovan, obrabljen: zmahano pohištvo

SSKJ²

zmáj in zmàj zmája m (ā; ȁ á)
1. v pravljicah hudobna krilata žival z eno ali več glavami, levjimi kremplji in kačjim repom, ki navadno bruha ogenj: zmaj čuva grad; odsekati zmaju glavo; pastir je premagal zmaja; strašen, velik zmaj; rjove kot zmaj / dvoglavi zmaj
2. kip ali podoba, ki predstavlja tako žival: na mostni ograji so zmaji; slika svetega Jurija z zmajem
3. igrača iz lesenega okvira, na katerega je napet papir, za spuščanje po zraku: zmaj dobro leti; delati, spuščati zmaje; igrati se z zmajem; pisan, velik zmaj / papirnati zmaj
4. ekspr. človek, zlasti ženska, ki silovito napada, navadno z besedami: njegova žena je zmaj; kako si se mogel poročiti s tem zmajem / kdaj bo stari zmaj sklical sestanek šef
5. ekspr. neugnan, zelo živahen otrok: naš mali zmaj je šel spat; kdo bo krotil tega zmaja
6. šport. naprava s krili za letenje, spuščanje po zraku, navadno s hriba v dolino: nad mestom kroži zmaj; leteti z zmajem / letalni zmaj
● ekspr. stanovanjska stiska je stoglavi zmaj zelo huda, neprijetna stvar; publ. njihova vojska je papirnat zmaj nestvarna, navidezna nevarnost; knjiž. peklenski zmaj hudič
♦ obl. ljubljanski zmaj nekdaj najvišje priznanje na sejmu mode v Ljubljani; zool. leteči zmaj kuščar, ki živi v jugovzhodni Aziji, Indiji in Avstraliji in ima med sprednjimi in zadnjimi nogami kožno gubo za letenje, Draco volans; morski zmaji majhne morske ribe s strupenimi žlezami ob bodicah prve hrbtne plavuti, Trachinidae

SSKJ²

zmájar -ja m (ȃ)
športnik, ki leta, se spušča z zmajem: zmajar je pristal v dolini; izkušen zmajar

SSKJ²

zmájarstvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki je v zvezi z letanjem, s spuščanjem z zmaji: razvoj zmajarstva / prvenstvo v zmajarstvu

SSKJ²

zmajáti zmájem tudi zmájati -em tudi -am dov., zmájaj zmájajte tudi zmajájte; zmajál tudi zmájal (á á; á; ā)
1. navadno v zvezi zmajati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izraziti osuplost, presenečenje, ogorčenje: na vprašanje je zmajal z glavo; sočutno, zamišljeno zmajati z glavo / star. zmajal je z rameni in utihnil skomignil / nič ni rekel, samo zmajal je
2. star. zamajati: lahen veter je zmajal veje / potres je zmajal tla
3. star. razmajati: eksplozije so zmajale stari mlin / čas je zmajal temelje starih vrednot
4. star. omajati: zmajala sta ga jok in vpitje; radi bi ga zmajali, pa ga ne morejo
● star. nihče ni upal zmajati jezika spregovoriti, oglasiti se

zmajáti se

, tudi zmájati se ekspr., s prislovnim določilom

opotekajoč se, okorno iti, oditi:

zmajejo se v šotore in zaspijo

počasi se zmaje v hlev

/ zmajejo se na vozove nerodno, počasi zlezejo

zmajávši

star.:

zmajavši z glavo, napiše recept

zmaján

tudi zmájan -a -o:

po zmajanih stopnicah sta šla v klet

SSKJ²

zmájček -čka m (ā)
manjšalnica od zmaj: iz jajca se je izvalil zmajček / spuščati zmajčka

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmajeglàv -áva m (ȁ á)
zool. morska riba s strupenimi bodicami; bodika: ujeti zmajeglava

SSKJ²

zmájev -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na zmaja: zmajev gobec, rep / zmajevo ogrodje
♦ bot. zmajevo drevo na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih; dracena; šah. zmajeva varianta varianta sicilijanske otvoritve, pri kateri črni premakne lovca na kraljevi strani z osnovnega polja na sosednje polje velike diagonale

SSKJ²

zmajeváti -újem nedov. (á ȗ)
navadno v zvezi zmajevati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izražati osuplost, presenečenje, ogorčenje: zmajeval je z glavo, rekel pa ni nič; osupel, presenečen zmajevati z glavo / to vendar ni mogoče, so ljudje zmajevali z glavami / nejevoljno zmajevati

zmajeváje

poslušalci odhajajo, zmajevaje z glavami

zmajujóč

-a -e:

gledal jo je, zmajujoč z glavo

SSKJ²

zmájevec -vca m (ā)
1. bot. na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih; dracena: posekati zmajevec
2. vrtn. lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali suličastimi zelenimi ali pisanimi listi, Dracaena:

SSKJ²

zmájevka -e ž (ā)
v pravljicah zmajeva žena: zmajevka se je razjezila
♦ bot. alpska rastlina z listi v rozeti in vijoličastimi cveti v grozdastem socvetju, Horminum; vrtn. lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali suličastimi zelenimi ali pisanimi listi; zmajevec

SSKJ²

zmájski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na zmaje: zmajski grad / pregrinjalo z zmajskimi glavami / zmajska hudobnost / Zmajski most

SSKJ²

zmakniti ipd. gl. izmakniti ipd.

SSKJ²

zmála prisl. (ȃ)
knjiž. od malega, od otroških let: zmala je tako navajen

SSKJ²

zmálati -am dov. (ȃ)
nižje pog. poslikati: zmalati cerkev

zmálan

-a -o:

lepo zmalana kapela

SSKJ²

zmaličiti ipd. gl. izmaličiti ipd.

SSKJ²

zmáma -e ž (ȃ)
kar koga zmami: uporabiti kaj za zmamo
● zastar. okusiti bridke, grenke zmame slepila

SSKJ²

zmamíti in zmámiti -im, in zmámiti -im dov. (ī á; á ȃ) ekspr.
1. s čim želenim, vabljivim spraviti koga kam, kamor sicer ne bi šel: zmamiti koga k sebi / zmamiti koga z obljubami; zmamiti koga proč, ven / denar ga je zmamil v svet
2. s svojimi vabljivimi lastnostmi povzročiti, da kdo naredi, stori kaj, česar sicer ne bi naredil, storil: visoka cena je zmamila marsikaterega lastnika, da je živino prodal
● zastar. pijača, vročina človeka zmami omami; prim. izmamiti

SSKJ²

zmámljati -am nedov. (á) ekspr.
1. s čim želenim, vabljivim spravljati koga kam, kamor sicer ne bi šel: zmamljati ženske k sebi / želje jih zmamljajo v nesrečo
2. s svojimi vabljivimi lastnostmi povzročati, da kdo naredi, stori kaj, česar sicer ne bi naredil, storil: možnost dobrega zaslužka zmamlja ljudi, da podpisujejo pogodbe; prim. izmamljati

SSKJ²

zmandráti -ám dov. (á ȃ)
zmendrati: zmandrati travo / ekspr. kolesa so ga zmandrala

SSKJ²

zmanevrírati -am tudi izmanevrírati -am dov. (ȋ)
1. s spreminjanjem smeri, načina vožnje spraviti vozilo od kod, kam: zmanevrirati ladjo iz pristanišča; zmanevrirati avtomobil skozi ozke ulice
2. ekspr. s spretnostjo, zvijačnostjo spraviti koga od kod, kam: zmanevriral jo je iz sobe / zmanevrirali so ga v odbor
● ekspr. to zadevo je dobro zmanevriral s spretnostjo, zvijačnostjo opravil; prim. izmanevrirati

SSKJ²

zmanikírati -am dov. (ȋ)
strokovno urediti nohte na roki: zmanikirati koga / zmanikirati nohte

SSKJ²

zmanipulírati -am dov. (ȋ)
slabš. s preračunljivim ravnanjem, dejanjem oškodovati, ogoljufati: ugotovil je, da ga hočejo zmanipulirati

zmanipulíran

-a -o:

kmetje so bili izigrani in zmanipulirani

SSKJ²

zmánjkati -am dov. (ȃ)
1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehati biti na razpolago: zmanjkalo mu je denarja; vode večkrat zmanjka; potapljaču je zmanjkalo zraka / poguma, potrpežljivosti ji ne zmanjka / zmanjkalo mu je besed, vprašanj / sredi gozda zmanjka poti
2. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: spet mu je zmanjkala ena knjiga; z mize je zmanjkal rokopis; naštel je, kaj vse mu je že zmanjkalo
● ekspr. dali so mu injekcijo, da ga ne bi spet zmanjkalo da ne bi spet omedlel; ekspr. čez noč jih je zmanjkalo so izginili, pobegnili; ekspr. od utrujenosti jo je takoj zmanjkalo je takoj zaspala; ekspr. pred težavami ga bo zmanjkalo težav ne bo mogel premagati; se jim bo izognil; ekspr. hitro ji zmanjka sape postane zadihana, izčrpana

zmánjkati se

ekspr., s smiselnim osebkom v rodilniku, z nikalnico

izraža obstajanje česa v veliki količini:

lepih deklet se ne zmanjka

poleti se rib ne zmanjka

SSKJ²

zmanjkováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehavati biti na razpolago: zmanjkuje jim hrane, kurjave; v trgovini že zmanjkuje olja; ekspr. pridelali so vina, da jim je posode zmanjkovalo / zmanjkuje ji moči, poguma / govorcu je zmanjkovalo besed; zmanjkuje jim snovi za pogovor
2. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da je na oddelku začel zmanjkovati material
● ekspr. zmanjkuje je, kot bi jo sesale pijavke zelo hujša; ekspr. proti vrhu jim je zmanjkovalo sape so težko dihali; ekspr. zmanjkuje jim tal pod nogami imajo ogrožen (družbeni) položaj; niso več prepričani o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. začelo ga je zmanjkovati začel je izgubljati zavest; začenjal je spati

SSKJ²

zmánjšanje -a s (ȃ)
glagolnik od zmanjšati: zmanjšanje izvoza, proizvodnje / publ. zmanjšanje napetosti med državama / zmanjšanje števila zaposlenih
// količina, vrednost, za katero se kaj zmanjša: izračunati zmanjšanje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmánjšati -am dov. (ȃ)
narediti kaj (bolj) majhno: zmanjšati igrišče, odprtino; z novo cesto se je razdalja med mestoma zmanjšala / oteklina se je zmanjšala / zmanjšati dotok, hitrost; zmanjšati izdatke, uvoz / zmanjšati posadko, število zaposlenih / prizadevati si zmanjšati moč, vpliv koga / bolezen mu je zmanjšala delovno sposobnost / zmanjšati kislost, slanost jedi; zmanjšati sevanje na najnižjo mero / zmanjšati ovinek, strmino / zmanjšati pomen vzgojnega dela
// narediti kaj enakega, vendar manjših razsežnosti; pomanjšati: zmanjšati kroj

zmánjšan

-a -o:

zmanjšan obseg, prostor

zmanjšana poraba

risati v zmanjšanem merilu

SSKJ²

zmánjšek -ška m (ȃ)
količina, vrednost, za katero se kaj zmanjša; zmanjšanje: izračunati zmanjšek; zmanjšek in poveček

SSKJ²

zmanjševálec -lca [zmanjševau̯ca tudi zmanjševalca] m (ȃ)
1. kar, kdor kaj zmanjšuje: zmanjševalci apetita; zmanjševalci strahu, stresa / bil je uspešen kot zmanjševalec porabe in stroškov
2. mat. število, ki se odšteva; odštevanec

SSKJ²

zmanjševálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zmanjševanje: zmanjševalno merilo / zmanjševalna leča pomanjševalna leča
● knjiž. zmanjševalna beseda manjšalnica, pomanjševalnica

SSKJ²

zmanjševánec -nca m (á)
mat. število, od katerega se odšteva: zmanjševanec in odštevanec

SSKJ²

zmanjševánje -a s (ȃ)
glagolnik od zmanjševati: zmanjševanje prostora; zmanjševanje teže / zmanjševanje števila zaposlenih / zmanjševanje nasprotij

SSKJ²

zmanjševáti -újem nedov. (á ȗ)
delati kaj (bolj) majhno: prostor je mogoče povečevati in zmanjševati s premakljivimi stenami; zmanjševati razmik med dvema predmetoma / zmanjševati dozo zdravil / zmanjševati izvoz, proizvodnjo / zmanjševati čete, kolektive / zmanjševati moč, vpliv koga; vidljivost se zmanjšuje / bolezen zmanjšuje delovno sposobnost / zavese zmanjšujejo svetlobo / zmanjševati padec; z ovinki se strmina zmanjšuje
// delati kaj enakega, vendar manjših razsežnosti; pomanjševati: zmanjševati črke, znake

SSKJ²

zmártrati -am dov. (ȃ)
nižje pog. izmučiti: pot ga je zmartrala; hitro se zmartra

zmártran

-a -o:

zmartran jetnik

SSKJ²

zmasakrírati -am dov. (ȋ)
1. pomoriti, poklati: razjarjena množica je zmasakrirala begunce
// ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: zmasakriral mu je obraz do nerazpoznavnosti; zmasakrirati truplo z nožem
2. ekspr. uničiti, onemogočiti: mediji so ga zmasakrirali

SSKJ²

zmasírati -am dov. (ȋ)
mehanično obdelati telo ali del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih razlogov: zmasirati lasišče; zmasirati roke s kremo; na lahko, močno zmasirati; skrbno, temeljito se zmasirati
● pog. zmasiral ga bom, da me do smrti ne bo pozabil natepel, pretepel

SSKJ²

zmastíti1 -ím dov., zmástil; zmaščèn (ī í)
1. narediti kaj mastno: izločki zmastijo kožo; lasje se zmastijo
2. umazati z mastjo, maščobo: zmastiti obleko

SSKJ²

zmastíti2 -ím dov., zmástil (ī í)
zmečkati, zmleti, zlasti grozdje: pred stiskanjem grozdje zmastijo / zmastiti posušen list med prsti
♦ agr. uničiti rastlinske škodljivce s stiskanjem

zmaščèn

-êna -o:

zmaščen mrčes

zmaščeno grozdje

SSKJ²

zmaščeváti -újem dov. (á ȗ)
zastar. maščevati: zmaščevati bratovo čast; zmaščevati se za storjeno krivico; zmaščevati se nad kom

SSKJ²

zmašílo -a s (í)
ekspr. slaba, neprimerno sestavljena, narejena stvar: iz pločevinaste strehe, pritrjene na star vagon, narejeno zmašilo / ta povest je romantično zmašilo

SSKJ²

zmašíti -ím dov., zmášil (ī í) ekspr.
1. s silo spraviti v kaj: zmašiti stvari v nahrbtnik / ujetnike so zmašili v živinske vagone / preveč je zmašil vase pojedel
2. pog. narediti, sestaviti: zmašiti izdelek, košarico / zmašiti članek, pismo / mimogrede je zmašila kosilo skuhala, pripravila

zmašíti se

stlačiti se, zriniti se:

vsi so se zmašili v avtobus

komaj se je zmašil skozi vrata

zmašèn

-êna -o:

v naglici zmašen članek, načrt

iz slame zmašeno strašilo

SSKJ²

zmaterializírati -am dov. (ȋ)
1. napraviti kaj materialno: čustveno življenje se ne da zmaterializirati
2. nav. slabš. povzročiti, da kdo ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine: ugodne življenjske razmere so ga zmaterializirale

zmaterializíran

-a -o:

zmaterializirana potrošniška miselnost

SSKJ²

zmátrati -am dov. (ȃ)
nižje pog. izmučiti: prenašanje bremen ga je zmatralo; danes sem se preveč zmatral

zmátran

-a -o:

tako je zmatran, da še zaspati ne more

SSKJ²

zmàz zmáza m (ȁ á)
nar. prekmursko namaz, premaz iz blata, ilovice: zmaz v peči odpada

SSKJ²

zmázati zmážem dov., zmázala in zmazála (á ȃ)
1. razmazati: dež je zmazal barve na letaku
2. ekspr. zmečkati: zmazati muho med prsti / kolesa tovornjaka so ga zmazala
3. pog. premagati: naši nogometaši so zmazali goste / v jurišu so zmazali sovražnika
4. pog. pojesti: zmazal je cel hlebec kruha; s slastjo je zmazal kosilo
5. slabš. slabo, nekvalitetno napisati: v naglici je zmazal članek; prim. izmazati

SSKJ²

zmázek -zka m (ȃ)
1. ekspr. kar nima jasnih, ostrih obrisov: namesto ostre svetle točke videti zmazek / progasti zmazki na sprednji šipi avtomobila
2. slabš. kar je slabo, nekvalitetno: ta članek je navaden zmazek; takega zmazka že ne obesim na steno / filmski, literarni zmazek / to je zmazek, ne pa lovski pes

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmečíti -ím in zméčiti -im dov., zméči tudi zmêči; zméčil (ī í; ẹ̄ ẹ̑)
star. zmehčati: zmečiti trdo kožo; kruh se je v mleku zmečil / njega bomo že zmečili

SSKJ²

zmečkanína -e [zməčkanina tudi zmečkanina] ž (í)
1. nav. ekspr. kar je zmečkano: razlikati zmečkanine / po trčenju je od avtomobila ostala le zmečkanina
2. med. poškodba podkožnega tkiva zaradi udarca, stisnjenja: dobiti zmečkanine; odrgnina in zmečkanina

SSKJ²

zmečkáti -ám [zməčkati tudi zmečkati] dov. (á ȃ)
1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: zmečkati obleko, papir; oblačila so se v kovčku zmečkala; v avtomobilu si je zmečkala krilo
2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: zmečkati borovnice, krompir; zmečkati med prsti, z roko / zmečkati grozdje pred stiskanjem; zmečkati sadje s tolkačem / zmečkati cigaretni ogorek
3. s pritiskom, stiskom kaj poškodovati, da izgubi naravno, pravilno obliko: hlod mu je zmečkal nogo, roko; pri prekladanju zabojev si je zmečkal prste; brezoseb. v rudniku ga je zmečkalo / pri trčenju si je zmečkal blatnik in razbil luč
4. ekspr. slabo, nezadovoljivo narediti, napisati: na hitro zmečkati nalogo, spis / pravilnika še niso zmečkali naredili, napisali
● ekspr. zmečkala je nekaj v opravičilo težko razumljivo, nerazumljivo rekla

zmečkán

-a -o:

zmečkan krompir

bil je ves umazan in zmečkan

zmečkana obleka

SSKJ²

zméda -e ž (ẹ̑)
1. stanje, ko nad stvarmi, položajem ni pregleda: delati, povzročati zmedo; zmeda na pisalni mizi / zmeda misli in pojmov
2. stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti: na cesti je nastala zmeda; v državi vlada zmeda / družbena, gospodarska zmeda; prometna zmeda / ekspr. sejati zmedo med ljudi
3. stanje, ko kdo nima urejenih, jasnih misli, predstav: njegovo govorjenje razkriva zmedo / ekspr. v glavi ima zmedo; spravljati koga v zmedo

SSKJ²

zmédenec -nca m (ẹ̑)
zmeden človek: od tega zmedenca se ne da nič izvedeti; vede se kot zmedenec / duševni zmedenec

SSKJ²

zmédenka -e ž (ẹ̑)
zmedena ženska: imeli so jo za zmedenko / duševna zmedenka

SSKJ²

zmédenost -i ž (ẹ̑)
stanje zmedenega človeka: skušal je prikriti zmedenost; v zmedenosti je pozabil vzeti denar; popolna, trenutna zmedenost / duševna zmedenost / zmedenost misli, pojmov

SSKJ²

zmedíti -ím dov., zmédil (ī í)
povzročiti, da postane kaj medno, mehko: zmediti sadje; hruške so se že zmedile

SSKJ²

zmedléti -ím [zmedleti in zmədleti] dov., tudi zmedlì (ẹ́ í) knjiž.
1. izgubiti moč, oslabeti: v enem tednu je zmedlel; zmedleti od bolezni, zaradi slabe hrane / živina je čez zimo zmedlela / obraz mu je zmedlel postal bled, upadel
2. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zmedlele / proti jutru je luč zmedlela
3. ekspr. postati malo slišen: glasovi so počasi zmedleli

zmedlèl

in zmedlél -éla -o:

zmedlel obraz

postati shujšan in zmedlel

SSKJ²

zmeglíti -ím [zməgliti] dov., zmeglì in zmègli; zmèglil (ī í)
narediti kaj nejasno, motno: dim je zmeglil ozračje / solze so ji zmeglile oči; pren., knjiž. strah mu je zmeglil smisel življenja

zmeglíti se

postati meglen:

nebo se je zmeglilo

●

ekspr. pred očmi se mu je zmeglilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zazdelo, da vidi pred očmi meglo

SSKJ²

zmehanizírati -am dov. (ȋ)
1. uvesti stroje za opravljanje kakega dela: zmehanizirati košnjo / zmehanizirati gospodinjstvo
// opremiti s stroji: zmehanizirati obrat
2. s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti: zmehanizirati gibe
// ekspr. povzročiti, da kaj sploh poteka brez sodelovanja volje, zavesti: zmehanizirati čustva / tak način življenja človeka zmehanizira

zmehanizíran

-a -o:

zmehaniziran postopek

ljudje so postali preveč zmehanizirani

SSKJ²

zmehčánje -a s (ȃ)
glagolnik od zmehčati: zmehčanje kože / sredstvo za zmehčanje vode

SSKJ²

zmehčáti -ám dov. (á ȃ)
1. narediti, povzročiti, da postane kaj (bolj) mehko: milnica zmehča kožo, nohte; sonce je zmehčalo sneg / zmehčati vosek s segrevanjem / zmehčati meso; zmehčati zelenjavo v sopari / sadje v kleti se je že zmehčalo / zmehčati usnje
2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: z grožnjami, pretepanjem so ga zmehčali; ni se dal zmehčati
3. ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj prijazen, naklonjen: njegova bližina jo je zmehčala; ob tem dogodku so se tudi starši zmehčali / glas se mu je zmehčal
● ekspr. pijača, strah zmehča človeku kolena zaradi vinjenosti, strahu postane človek negotov v hoji
♦ kem. zmehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli

zmehčán

-a -o:

zmehčan sneg

ob slovesu je bil čisto zmehčan

zmehčana voda

SSKJ²

zmehčíšče -a s (í)
teh. temperatura, pri kateri se trdna snov začne mehčati: segreti steklo do zmehčišča; zmehčišče plastične mase

SSKJ²

zmehkúžiti -im dov. (ú ȗ)
pomehkužiti: udobno življenje ga je zmehkužilo; živali se v hlevu zmehkužijo / s tako hrano se želodec zmehkuži

SSKJ²

zmehúriti -im dov. (ú ȗ)
knjiž. narediti, povzročiti mehurje: nekatere kužne bolezni zmehurijo kožo; opečena roka se mu je zmehurila

SSKJ²

zmena gl. izmena2
menjava

SSKJ²

zmencáti -ám [zməncati] dov. (á ȃ)
s premikanjem dela česa z roko sem in tja podrgniti ob drug del, navadno pri pranju: namiliti in zmencati perilo
// premikajoč prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa večkrat močno pritisniti: zmencati otroku roke / zmencati si zaspane oči
● zmencati cvet, list s prsti zmečkati, zdrobiti; prim. izmencati

SSKJ²

zmendráti -ám [zməndrati] dov. (á ȃ)
s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in zdrobiti, stlačiti ter pri tem poškodovati ali uničiti: konji so zmendrali travo, žito / zmendrati klobuk / ekspr. vojaki so zmendrali sled čez zasneženo dvorišče z mendranjem, hojo naredili
// ekspr. s hojo, stopanjem zmečkati, povzročiti smrt koga: razjarjena žival ga je zmendrala / zmendrati kači glavo

zmendrán

-a -o:

zmendrani posevki

SSKJ²

zmenè1 -éta m (ȅ ẹ́)
slabš. ničvreden človek, slabič: on je navaden zmene / kot psovka prekleti zmene

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmenè2 -éta s (ȅ ẹ́) slabš.
1. bitje s prirojeno telesno napako, posebnostjo: njen sin je zmene / skotilo se je zmene
2. ničvreden človek, slabič: namesto njega so poslali to zmene; postal je sprijeno zmene

SSKJ²

zmének -nka m (ẹ̑)
1. dogovorjeno srečanje, navadno prijateljev, zaljubljencev: iti na zmenek; dogovoriti se za zmenek / imeti zmenek s kom / ljubezenski zmenek
2. star. dogovor: skleniti zmenek; po zmenku bo on njegov dedič
● star. sta že v zmenkih dogovarjata se za poroko; sta zaročena

SSKJ²

zmeníti se in zméniti se -im se, tudi zméniti se -im se dov. (ī ẹ́; ẹ́)
1. dogovoriti se: končno so se le zmenili; zmenil se je za dobro plačilo / zmenimo se za prihodnji teden; s prijatelji se je zmenil za v hribe
● ekspr. na hitro, na tihem sta se zmenila dogovorila za poroko; ekspr. tako se pa nismo zmenili izraža nestrinjanje s čim, nasprotovanje čemu
2. navadno z nikalnico, v zvezi z za pokazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ni zmenil za njegove ideje / ptič se še zmenil ni za meso ga ni hotel jesti / ne zmeni se za znance, živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ne zmeni ne čuti potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// poskrbeti za kaj: za te grobove se nihče ne zmeni / tudi za lastne otroke se ni dosti zmenil; bila je edina, ki se je zmenila zanj med boleznijo
3. navadno z nikalnico, v zvezi z za vzpostaviti do česa tak odnos
a) da vpliva na ravnanje: ni se zmenil za nevarnost, svarila
b) da vzbudi čustven odziv: za njene solze se ni zmenil; niso se zmenili za trpljenje ljudi; toliko se zmeni zanj kot za lanski sneg nič

zménjen

-a -o:

dati zmenjeno znamenje

bilo je zatrdno zmenjeno

●

pog. zvečer sem zmenjena s fantom dogovorjena sem s fantom, da se zvečer sestaneva; torej prideva ob petih. Zmenjeno izraža konec pogovora s sprejetjem sklepa

SSKJ²

zménjati tudi zmenjáti -am, in zménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́)
1. dati ali dobiti za bankovec, kovanec enakovredno vsoto bankovcev, kovancev manjše vrednosti: zmenjati komu sto evrov; nimam drobiža, moram zmenjati
2. menjati, zamenjati: zmenjati dolarje za evre / zmenjati gramofonsko ploščo / gostje se vsak teden zmenjajo; prim. izmenjati

SSKJ²

zmenjávati -am nedov. (ȃ) zastar.
1. dajati ali dobivati za bankovce, kovance enakovredno vsoto bankovcev, kovancev manjše vrednosti: zmenjavati bankovce po petdeset evrov
2. menjavati, zamenjavati: zmenjavati evre za dolarje / zmenjavati prte / pri valitvi se samica in samec zmenjavata; prim. izmenjavati

SSKJ²

zmenkaríja -e ž (ȋ) nav. mn.
dogovorjeno, organizirano srečanje, namenjeno spoznavanju novih ljubezenskih partnerjev: komaj je čakala na zmenkarijo z neznancem; ukvarjati se z zmenkarijami; vodnik po zmenkarijah; servis za zmenkarije / spletne zmenkarije; portal, stran za zmenkarije / hitre zmenkarije na katerih ljudje spoznavajo morebitne partnerje v obliki kratkih pogovorov

SSKJ²

zmér prisl. (ẹ̑)
star. zmeraj: zmer dosti pridela / zmer bolj je vidno, da se ne razumejo

SSKJ²

zméraj prisl. (ẹ̑)
1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: zmeraj se mu mudi; zmeraj je zatrjevala, da ničesar ne ve; zmeraj je prijazen; zmeraj mora imeti zadnjo besedo; ekspr. zmeraj in povsod hoče biti zraven / imaš kaj pijače? Zate zmeraj; ekspr. tak je od zmeraj odkar živi, obstaja
2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: zmeraj so prišli ob istem času; bila je dobra kot zmeraj; zmeraj, ko je pomislil na domače, ga je obšlo domotožje / zmeraj znova kaj išče
3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: še zmeraj delajo; še zmeraj se rad šali; še zmeraj je bolna; stari običaji so ponekod še zmeraj znani
4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: dobiti kaj za zmeraj; oditi, ostati za zmeraj / zdaj in za zmeraj
5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: delo se je zmeraj bolj kopičilo; vztrajali so, toda z zmeraj manjšim upanjem; živimo v zmeraj slabšem zraku
● evfem. za zmeraj je zaspala umrla je; iron. tako, zmeraj lepše izraža nejevoljo

SSKJ²

zméren -rna -o prid., zmérnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki se drži prave mere, ne pretirava: zmeren človek / biti zmeren v jedi, pijači, zahtevah / njegova kritika je zmerna
// ki ne zagovarja, zastopa skrajnih stališč, nazorov: zmeren politik; pripadnik zmerne smeri; zmerno krilo stranke / zmeren nazor; zmerne ideje
2. ki je, nastopa v ne preveliki, še sprejemljivi meri: zmerna telesna dejavnost; zmerna hitrost; poraba je zmerna; zmerno uživanje alkohola / zmerne cene; piti v zmernih količinah / ples v zmernem taktu; zmerno podnebje podnebje z ne prehudim mrazom in ne preveliko vročino
// ki po količini, stopnji ne presega sprejemljive, mogoče mere: zmeren mraz; kuhati na zmernem ognju; sušiti pri zmerni temperaturi / cesta z zmernim klancem / zmerna razvitost; jagode z zmerno rodnostjo
♦ meteor. zmerna oblačnost oblačnost, pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba; polit. zmerna levica

zmérno

prisl.:

zmerno delati, uživati

zmerno hiter, navdušen

zmerno visoka temperatura

♦

geogr. zmerno topli pas območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim pasom; glasb. zmerno označba za hitrost izvajanja moderato

SSKJ²

zmeriti ipd. gl. izmeriti ipd.

SSKJ²

zmerjalec gl. zmerjavec

SSKJ²

zmerjálen -lna -o prid. (ȃ)
ki izraža zmerjanje: zmerjalne besede

SSKJ²

zmerjalka gl. zmerjavka1

SSKJ²

zmérjanje tudi zmerjánje -a s (ẹ́; ȃ)
glagolnik od zmerjati: že od daleč se je slišalo vpitje in zmerjanje

SSKJ²

zmerjáški -a -o prid. (á) ekspr.
ki je za zmerjanje: zmerjaški besednjak; zmerjaška pisma

SSKJ²

zmérjati -am nedov., tudi zmerjájte; tudi zmerjála (ẹ́)
izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: začel je vpiti in zmerjati; glasno, hudo, javno zmerjati; zmerjati koga kot psa zelo / zmerjati koga s pijancem; ekspr. zmerjati koga z bedakom, cepcem, norcem; zmerjata se z živalskimi imeni

zmerjáje

zmerjaje in preklinjaje se je prerinil v ospredje

zmerjajóč

-a -e:

zmerjajoč ga vso pot, ga je peljala domov

zmerjajoča ženska

zmérjan

-a -o:

zmerjani otroci

biti od vseh zmerjan

SSKJ²

zmerjávec -vca in zmerjálec -lca [zmerjau̯ca] m (ȃ)
kdor zmerja: v jezi je zmerjavca udaril

SSKJ²

zmerjávka1 in zmerjálka -e [zmerjau̯ka] ž (ȃ)
ženska, ki zmerja: zmerjavka je za hip utihnila

SSKJ²

zmerjávka2 -e ž (ȃ)
zmerljivka: izreči zmerjavko; ekspr. na nerodneža so se usule zmerjavke

SSKJ²

zmerljívka -e ž (ȋ)
groba, nespoštljiva, žaljiva beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: izreči zmerljivko; ekspr. obsuti koga z zmerljivkami; kletve in zmerljivke

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmérnež -a m (ẹ̑)
ekspr. kdor zagovarja, zastopa zmerne nazore, zmerna stališča: zmerneži in skrajneži

SSKJ²

zmérnost -i ž (ẹ́)
lastnost zmernega človeka: manjka mu zmernosti / zmernost v jedi in pijači

SSKJ²

zmérnosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na zmernost: zmernostna načela / zmernostno društvo, gibanje nekdaj društvo, gibanje, ki si prizadeva za (skrajno) zmernost zlasti pri pitju alkoholnih pijač

SSKJ²

zmérom prisl. (ẹ̑)
1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: zmerom so ji nagajali; ključ nosi zmerom s seboj; ekspr.: zmerom in zmerom je vstajal izza mize; spremlja nas zmerom in povsod
2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: zmerom se vrača ob istem času; kadar mu je pisala, mu je zmerom priložila denar / zmerom znova začenja prepir
3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: še zmerom dežuje; še zmerom upajo, da se bodo vrnili; državi sta še zmerom v vojnem stanju
4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: tam bo ostal za zmerom; ta stvar je za zmerom izgubljena; to je njegova last za zmerom
5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: hrup je prihajal zmerom bliže; zmerom bolj tiho je bilo; zmerom več je ljudi, ki mislijo tako; plezali so zmerom više
● evfem. zaspati za zmerom umreti

SSKJ²

zmés -í in -i ž, daj., mest. ed. zmési (ẹ̑)
snov iz več snovi: narediti, pripraviti zmes; gosta, kašasta zmes; plinska, tekoča zmes; zmes goriva in zraka; sestavine zmesi / eksplozivna, vnetljiva zmes; hladilna zmes / zmes različnih barv mešanica
// navadno s prilastkom kar je iz različnih sestavin: njegova govorica je zmes različnih narečij; zmes krščanstva in poganstva / do njega je čutil nekakšno zmes naklonjenosti in groze

SSKJ²

zmesáriti -im dov. (á ȃ)
razmesariti: napadalci so ga grdo zmesarili

SSKJ²

zmesárna -e ž (ȃ)
teh. obrat za pripravljanje zmesi za steklo: dograditi topilnico in zmesarno / vodja zmesarne

SSKJ²

zmésen -sna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zmes: zmesno razmerje / zmesni kruh kruh iz zmesne moke; zmesna moka moka iz dveh ali več žit
♦ ekon. zmesni račun račun za določanje deležev sestavin snovne mešanice glede na predpisano kvaliteto; fiz. zmesna temperatura temperatura, ki se v toplotno izoliranem sistemu vzpostavi iz toplega in hladnega dela v ravnovesju

SSKJ²

zmesíti in zmésiti -im dov. (ī ẹ́)
povzročiti, narediti, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: zmesiti testo; zmesiti z rokami / zmesiti kruh
// ekspr. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov; zmešati: zmesiti jelenjo mast s soljo in zelišči; znoj in kri sta se zmesila

zméšen

tudi zmésen -a -o:

slabo zmešeno testo

SSKJ²

zmesnína -e ž (ī)
petr. sestavina zmesi: zmesnine v kamnini

SSKJ²

zmésoma prisl. (ẹ̑)
zastar. vsevprek, brez razlike: zmesoma zabavljati na ves svet

SSKJ²

zmésti1 zmédem in zmétem in zmêsti zmêdem in zmêtem dov., stil. zmèl zméla in zmêla (ẹ́; é)
narediti, da se iz smetane izloči maslo: zmesti smetano

SSKJ²

zmêsti2 zmêdem tudi zmésti zmédem dov., zmêdel in zmédel zmêdla tudi zmédel zmédla, stil. zmèl zmêla tudi zméla (é; ẹ́)
1. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: nove ideje so zmedle mladino; pijača, ženska ga je popolnoma zmedla; načrtno zmesti koga / ekspr. časopisi so mu zmedli glavo, pamet; misli so se ji zmedle; brezoseb. v glavi se mu je zmedlo / to jim je zmedlo pojme o poštenosti
// povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno misliti, ravnati: njegov gib, pogled jo je zmedel; z vprašanji zmesti govornika
2. povzročiti, da kaj ni več urejeno: zmesti prejo; pri branju so se mu vrste zmedle / ekspr. koraki so se jim zmedli
● ekspr. zmesti komu načrte, pog. štrene preprečiti komu njegove načrte; zmesti komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne

zmêsti se

, tudi zmésti se

navadno za krajši čas ne moči urejeno, pravilno misliti, ravnati:

zmesti se pred kom

ni se dal zmesti

za hip, ekspr. do kraja se je zmedel

zméden

-a -o

deležnik od zmesti:

bili so zmedeni in prestrašeni

zmedena glava, pamet

zaradi takih idej je mladina zmedena

duševno zmeden

ki vsebuje, izraža neurejene, nepravilne misli, predstave:

zmeden pogled

njihovi pojmi so zmedeni

/ zmedene kretnje; prisl.: zmedeno govoriti; zmedeno tekati sem in tja

SSKJ²

zmêsti3 zmêtem tudi zmêdem dov., zmêtel in zmétel zmêtla tudi zmêdel in zmédel zmêdla, stil. zmèl zmêla (é)
s pometanjem spraviti kam: zmesti smeti k vratom; zmesti na kup

SSKJ²

zmestíti -ím tudi zméstiti -im dov., zmésti; zméstil; zmeščèn tudi zméščen (ī í; ẹ̄ ẹ̑)
knjiž. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: zmestiti goste v hotelu
● knjiž. taborniki so se zmestili ob ognju so se postavili, posedli

SSKJ²

zméšanec -nca m (ẹ́) ekspr.
1. duševno bolan človek: pusti ga, sirota je, zmešanec; sedel je kot zmešanec in molčal
2. kdor po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta zmešanec je spet pozabil denarnico; kaj siliš med tiste zmešance

SSKJ²

zméšanka -e ž (ẹ́) ekspr.
1. duševno bolna ženska: zmešanka jo je nepremično gledala
2. ženska, ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta zmešanka je spet pustila denarnico doma

SSKJ²

zméšanost -i ž (ẹ́)
lastnost zmešanega: zmešanost kart / ekspr. zaradi zmešanosti je moral v bolnišnico / ekspr. zmešanost zaljubljencev

SSKJ²

zméšati tudi zmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. s premikanjem delcev kake snovi narediti, da se ta združi, enakomerno porazdeli: zmešati cement, pesek in vodo; sestavine dobro zmešamo; zmešati v mešalniku; zmešati z žlico; strojno zmešati / zmešati v kašo
2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: zmešati barve; pijače zna dobro zmešati / zmešati vino z vodo / zmešati več vrst žita / zmešati malto
// pog. združiti, sestaviti posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto: zmešati klasično glasbo in razbijanje električnih kitar; zmešati orkestralno glasbo in vokal / zmešati novo kompilacijo
// dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: čisto perilo je zmešal z umazanim / zmešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve / zmešati telefonske linije; strani so se zmešale
3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zmešati formule, podatke; pojmi so se mu zmešali / sanje se zmešajo z resničnostjo
// uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: zmešal je ruske in poljske besede
4. ekspr. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: s svojimi nazori ga je samo zmešal; zmešati ljudstvo / knjige so mu zmešale glavo, pamet; pijača, vročina zmeša možgane / megla ga je tako zmešala, da se je obrnil v napačno smer; brezoseb. ko je prišla na križišče, jo je zmešalo, da ni vedela kam
● ekspr. to dekle mu je zmešalo pamet zaljubil se je vanjo; pog. računalnik mu je zmešal glavo, pamet povzročil, da je veliko premišljeval, govoril o njem; zmešati komu korak povzročiti, da mu postane neurejen, neusklajen; ekspr. zmešati komu niti, račune, pog. štrene preprečiti njegove načrte; zmešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne

zméšati se

tudi zmešáti se

ekspr.,

s smiselnim osebkom v dajalniku

postati duševno bolan:

zmešalo se mu je

od vsega hudega se ji je zmešalo

knjiž.

zmesti se:

ko jo je zagledal, se je ves zmešal

/ govorica se mu je zmešala

zméšan

-a -o

deležnik od zmešati:

zmešan človek

imajo ga za zmešanega

zmešane barve

telefonske linije so zmešane

moka, zmešana s pecilnim praškom

poročilo je zmešano in nenatančno

ekspr.

ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli:

ta je pa res zmešan

ali je čisto zmešana, da to pripoveduje

ki je po mnenju koga brez vrednosti, cene: nehaj brati te zmešane romane

●

ekspr. od vročine so bili vsi zmešani niso mogli normalno misliti, odgovarjati; ekspr. plete kot zmešana zelo veliko, hitro; prisl.: zmešano govoriti; gleda čisto zmešano

SSKJ²

zmešetáriti -im tudi izmešetáriti -im dov. (á ȃ)
pog. pogoditi se za ceno: dolgo sta mešetarila, nazadnje sta le zmešetarila / zmešetaril je za deset tisoč; prim. izmešetariti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmešétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
nar. pogoditi se za ceno: po dolgem pregovarjanju sta le zmešetila / zmešetiti za vola

SSKJ²

zmešnjáva -e ž (ȃ)
1. stanje, ko so dane, postavljene skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: na knjižnih policah je zmešnjava; doma ima veliko zmešnjavo nered / ekspr.: veter je naredil zmešnjavo med papirji; babilonska zmešnjava / ta filozofska smer vnaša zmešnjavo v teorije zmedo
2. stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti: vsa zmešnjava je nastala zaradi nekega pisma / v državi vlada zmešnjava zmeda
3. ekspr. velika količina neurejenih predmetov, stvari: med zmešnjavo na mizi je stala skodelica kave; pisana sejmarska zmešnjava / zmešnjava glasov, pojmov

SSKJ²

zmeštráti -ám [zmeštrati in zməštrati] dov. (á ȃ)
1. pog. zaplesti, zavozlati: zmeštrati štreno
2. zastar. izučiti, izuriti, navaditi: učitelj jih je dobro zmeštral

SSKJ²

zmét -í ž, daj., mest. ed. zméti (ẹ̑)
star. vzmet2: zmet ure se je zlomila

SSKJ²

zmetáti zméčem dov., zmêči zmečíte; zmêtal (á ẹ́)
1. z metanjem spraviti kaj
a) kam: zmetati seno na svisli; zmetati vse na tla, skozi okno; zmetati star papir v koš / ekspr. letala so zmetala bombe na mesto spustila / zmetati veje na kup
b) s česa: zmetati drva z voza
2. pog., ekspr. porabiti, potrošiti: za obleko zmeče veliko denarja; za to bi lahko zmetal celo premoženje
● pog., ekspr. zmetati hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. zmetati stvari v kovček hitro, brez reda spraviti; ekspr. zmetati vse v en koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ves svoj prezir mu je zmetal v obraz brez obzirov izrazil; ekspr. v naglici je nekaj zmetal na papir napisal; prim. izmetati

SSKJ²

zmetávati -am nedov. (ȃ)
1. z metanjem spravljati kaj
a) kam: zmetavati seno na svisli / zmetavati gnoj na kup
b) s česa: zmetavati drva z voza
2. pog., ekspr. porabljati, trošiti: za neumnosti zmetava denar; prim. izmetavati

SSKJ²

zmétek -tka m (ẹ̑)
nav. mn., knjiž. tekočina, ki ostane pri izdelavi surovega masla; pinjenec: izlivati zmetke iz pinje / jesti močnik na zmetkih

SSKJ²

zméti zmánem dov., nam. zmét in zmèt (ẹ́ á)
z metjem kakega dela telesa doseči določen učinek: zmeti otroku premrle roke / zmeti si oči
// z metjem zmečkati, zdrobiti: zmeti bilko, list / zmeti klas v dlaneh
● star. zmeti nasprotnika premagati; ekspr. zmanem te, če ne boš ubogal uničim

SSKJ²

zmetírati -am dov. (ȋ)
tisk. urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani), zlomiti: zmetirati stran

SSKJ²

zmezgáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. zmendrati, steptati: zmezgati sneg, razmočeno zemljo
● ekspr. zmezgal je nekaj besed omahujoče rekel; zastar. zmezgati hrano za otroka zmečkati, pretlačiti

zmezgán

-a -o:

zmezgana zemlja

SSKJ²

zméziti -im dov. (ẹ̄)
nar. počasi, komaj zaznavno premakniti: veter je zmezil veje; v grmovju se je nekaj zmezilo / strmel je vanj, ne da bi zmezil obraz / zmezi se, kaj še čakaš

SSKJ²

zmežljáti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. zmešati, zaplesti: zmežljati komu lase; niti so se zmežljale

zmežlján

-a -o:

zmežljani lasje

SSKJ²

zmíg -a m (ȋ)
glagolnik od zmigniti: odgovoril mu je samo z zmigom ramen

SSKJ²

zmígati -am dov. (ȋ)
1. z delom telesa narediti gib sem in tja: zmigati z glavo, ušesi; starec je značilno zmigal z usti
2. z gibi izraziti kaj: v odgovor je samo nekaj zmigal / ob tem je zmigal z rameni
3. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo dejaven: zmigati kolektiv, lenuha

zmígati se

ekspr.

narediti kaj, ukreniti:

nihče se ne zmiga, da bi se stvar uredila

na drugi strani se še niso zmigali

SSKJ²

zmigávati -am nedov. (ȃ)
zmigovati: brada mu zmigava / samo zmigavali so z glavami, rameni ob tej novici

SSKJ²

zmigljáti -ám dov. (á ȃ)
hitro, lahkotno se premakniti sem in tja: trava je zmigljala v večerni sapici; pren., ekspr. neke noči so zmigljali spomini
● ko je začela brati, so ji črke zmigljale pred očmi je dobila občutek, da črke niso pri miru

SSKJ²

zmígniti -em dov. (í ȋ)
1. narediti gib z delom telesa: pes zmigne z uhljem / prst je zmignil, ko je sedla muha nanj
2. z gibom izraziti kaj: pomenljivo je zmignil z glavo / v odgovor zmigne z rameni
● ekspr. žena mu je ušla, pa še zmignil ni za njo nič se ni vznemiril

SSKJ²

zmigovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zmigovati: zmigovanje brade / zmigovanje z rameni

SSKJ²

zmigováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z delom telesa delati gibe sem in tja: zadovoljno je zmigoval z brado / ustnice so mu živčno zmigovale
2. z gibi izražati kaj: ljudje so ravnodušno zmigovali z glavami / zmigovati z rameni

SSKJ²

zmíja -e ž (ī)
zastar. kača: zmija se je plazila v travi; vest ga je grizla kakor zmija

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmiják -a m (á)
bot. navadno enoletna rastlina s svetlo rumenimi cveti v koških, Podospermum:

SSKJ²

zmikástiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. natepsti, pretepsti: fanta so zmikastili; pošteno so jih zmikastili

SSKJ²

zmíkati1 -am dov. (ȋ)
tekst. z mikalnikom razčesati, uravnati predivo: zmikati bombažno, laneno predivo; zmikati volno

zmíkan

-a -o:

zmikana žima

SSKJ²

zmíkati2 -am tudi zmíčem dov. (ī ȋ)
zastar. stresti: zmikal je vrata, bila so zaklenjena / zmika z glavo in ponovi: Ne

SSKJ²

zmíkati3 -am stil. zmíčem dov. (ȋ)
nav. 3. os., ekspr. z vzbujanjem velikega zanimanja, privlačevanja narediti, povzročiti
a) da kdo kam odide: zmikalo ga je življenje v tujini / brezoseb., elipt. zmikalo ga je v kino
b) da kdo kaj vzame, ukrade: druge dragocenosti vlomilca niso zmikale; prim. izmikati

SSKJ²

zmikávt -a m (ȃ)
evfem. tat, kradljivec: iskati, odkriti zmikavta; spreten zmikavt

SSKJ²

zmikávtski -a -o prid. (ȃ)
evfem. kradljiv, tatinski: zmikavtski fant / zmikavtski triki

SSKJ²

zmíksati -am dov. (ī) pog.
1. zmešati, stepsti, zmleti z mešalnikom: zmiksati sadje, smetano
2. združiti, sestaviti posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto, zmešati: producenti so tokrat posnetke zmiksali povsem drugače; zmiksati pesem na novo / zmiksati ploščo v studiu

SSKJ²

zminimizírati -am dov. (ȋ)
zmanjšati do najmanjše mogoče mere: glavni cilj je bil zminimizirati stroške
// pripisati čemu manjši pomen, težo: zadevo je poskušal zminimizirati

SSKJ²

zminírati -am dov. (ȋ)
1. razstreliti kaj z minami, eksplozivom: med vojno so zminirali vse hiše v vasi
2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ali kaj ne doseže svojega cilja, namena: zminirati javni razpis na sodišču; zminirati projekt, sporazum

SSKJ²

zmiriti ipd. gl. izmiriti ipd.

SSKJ²

zmísliti -im dov. (í ȋ)
star. pomisliti, spomniti se: na otroke bi morala zmisliti; strah me je, če zmislim, kako je bilo
● star. vedno se razjezi, kadar mu kdo zmisli dekle omeni

zmísliti se

spomniti se, domisliti se:

zmislil se je njenih oči

skušal se je zmisliti, kaj mu je rekel

/ večkrat se zmisli na dom, prijatelje

/ zmislil se je, da bi se vrnil domov

SSKJ²

zmisliti si ipd. gl. izmisliti si ipd.

SSKJ²

zmíšljati -am nedov. (í)
star. premišljati: molči in zmišlja

SSKJ²

zmiti ipd. gl. izmiti ipd.

SSKJ²

zmláda prisl. (ȃ) knjiž.
1. v mladosti: zmlada sta rada plesala; to je bilo v njem že zmlada
2. od mladosti: tako so zmlada navajeni; rad jo ima že zmlada

SSKJ²

zmladléta prisl. (ẹ́)
nar. štajersko spomladi: sejati zmladleta; lani zmladleta

SSKJ²

zmladlétje -a s (ẹ̑)
nar. štajersko pomlad: bliža se zmladletje / vrnil se bom na zmladletje

SSKJ²

zmlatíti in zmlátiti -im dov. (ī á)
1. s cepcem, mlatilnico spraviti zrnje iz klasja, latja: zmlatiti ajdo, pšenico, žito / zmlatili so v enem dnevu
2. ekspr. natepsti, pretepsti: fantje so zmlatili vsiljivce; pošteno so ga zmlatili / zmlatiti sovražnika premagati
3. ekspr. pojesti: zmlatiti skledo žgancev

zmláčen

-a -o:

zmlačen snop

SSKJ²

zmlétek -tka m (ẹ̑)
kar je zmleto: iti v mlin po zmletek / kavni zmletek
♦ agr. kostni zmletek kostna moka

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmléti zméljem dov., zmêlji zmeljíte (ẹ́)
1. z napravo zdrobiti žito: zmleti koruzo, pšenico; na debelo, na drobno zmleti / zmleti na žrmlje / zmleti v moko
// s pripravo, napravo zdrobiti kako drugo snov sploh: zmleti kosti, orehe; zmleti meso z mesoreznico / zmleti suh kruh v drobtine
// z napravo razkosati sadje: sadje najprej zmeljejo in nato stisnejo
2. ekspr. zdrobiti, streti: težki tovornjaki so zmleli nasuto kamenje / voz ga je zmlel pod seboj
3. ekspr. uničiti, porušiti: potres je zmlel celo naselje / čas ga je zmlel
● ekspr. zmleti nasprotnika, sovražnika uničiti, onemogočiti ga; ekspr. zmlel je velik kos kruha pojedel; ekspr. če ga dobim v roke, ga bom zmlel natepel, pretepel; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo

zmlét

-a -o:

zmleti orehi

sadje je zmleto

SSKJ²

zmlezívo -a s (í)
agr. kravje mleko prve dni po porodu; mlezivo: zmlezivo je posesal teliček

SSKJ²

zmlínčiti -im dov. (í ȋ)
povzročiti, da kaj pod pritiskom spremeni obliko, se iznakazi: zmlinčiti cigaretni ogorek; kovanec se pod kolesom zmlinči / kolo mu je zmlinčilo roko
// nav. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konj je zmlinčil jezdeca; skala se je odkrušila in zmlinčila več ljudi
● ekspr. tako sem jezen nanj, da bi ga zmlinčil zelo; ekspr. zmlinčiti sovražnika v prah uničiti, onemogočiti ga

zmlínčen

-a -o:

zmlinčen avtomobil

bil je ves polomljen in zmlinčen

SSKJ²

zmnóžek -žka m (ọ̑)
mat. število, ki se dobi pri množenju: izračunati zmnožek; zmnožek števil; pren., knjiž. inteligenca je zmnožek dednosti in okolja
♦ fiz., mat. zmnožek vektorjev

SSKJ²

zmnožíti -ím dov., zmnóžil (ī í)
mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: zmnožiti dve števili

SSKJ²

zmobilizírati -am dov. (ȋ)
napraviti, da je kdo v vojaški službi, vpoklicati: zmobilizirati večje število borcev
// napraviti, da kdo zaradi posebnih razmer obvezno opravlja kako delo: ob potresu so zmobilizirali vse strokovnjake / ekspr. za gradnjo hiše si je zmobiliziral prijatelje in znance

SSKJ²

zmôči zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́)
1. izraža sposobnost osebka
a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse
b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov
c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel
č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima
// z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi
d) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati
e) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati
2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec
4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli

SSKJ²

zmočíti zmóčim dov. (ī ọ́)
narediti kaj mokro, navadno z vodo: zmočiti brisačo, obleko; v rosni travi si je zmočil noge; zmočiti si ustnice s pijačo; zmočiti s sečem, slino / knjiž. otrok je zmočil hlačke opravil malo potrebo v hlačke / dež je zmočil seno; brezoseb. zmočilo jih je do kože
● ekspr. stopil je v klet, da bi si zmočil grlo kaj malega popil

zmočíti se

knjiž.

opraviti malo potrebo:

pijanec se je zmočil kar pred vrati

/ zmočiti se v posteljo nehotno, bolezensko izprazniti mehur v spanju

zmóčen

-a -o:

zmočen robec

zmočen od rose

●

star. opazil je, da ima zmočene oči solzne

SSKJ²

zmodelírati -am tudi izmodelírati -am dov. (ȋ)
1. narediti kaj iz gnetljive snovi, izoblikovati: zmodelirati figurice; zmodelirati iz gline, plastelina
// izoblikovati po modelu: zmodelirati opeko / ekspr. pisatelj je zmodeliral osebe po kalupu
2. um. dati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: zmodelirati kip, spomenik; kipar je obraz dobro, natančno zmodeliral

zmodelíran

tudi izmodelíran -a -o:

po kalupu zmodelirani predmeti

SSKJ²

zmodernizírati -am dov. (ȋ)
opremiti z najnovejšimi tehničnimi in strokovnimi pridobitvami: zmodernizirati delavnico / zmodernizirati proizvodnjo

zmodernizírati se

prilagoditi se zahtevam sodobnega časa:

ljudje so se zmodernizirali

zmodernizíran

-a -o:

zmodernizirana proizvodnja

zmodernizirano življenje

SSKJ²

zmodriti ipd. gl. izmodriti ipd.

SSKJ²

zmodrovati gl. izmodrovati

SSKJ²

zmogljív -a -o prid., zmogljívejši (ī í)
1. ki zmore sorazmerno velik napor: zmogljiv človek; fizično manj zmogljivi tekmovalci / z vajami so noge postale zmogljivejše; zmogljivo srce
2. ki zmore dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije: zmogljiv parni kotel; zmogljiv računalnik
3. ki se zmore plačati, poravnati: zmogljiva dajatev, vsota; cene za marsikoga niso zmogljive
// ki se zmore opraviti: komaj zmogljivo delo

SSKJ²

zmogljívost -i ž (í)
1. sposobnost koga, določena z dejanjem, delom, ki ga zmore: upoštevati zmogljivost učencev; z vajami si večati zmogljivost; duševna, telesna, umska, ustvarjalna zmogljivost; meje človekovih zmogljivosti / zmogljivost srca, vida / tehnične zmogljivosti letala; zmogljivost mikroskopa
// sposobnost česa, določena z največjo količino izdelkov, največjim številom dejanj, ki jih zmore v določenem času: kuhinja ima zmogljivost dva tisoč obrokov dnevno; delati, obratovati s polno, polovično zmogljivostjo; zmogljivost elektrarne, računalnika / proizvodna zmogljivost
2. sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini: zmogljivost ladje, skladišča je tisoč kubičnih metrov / zmogljivost ceste, pristanišča, vodovoda / prenočitvene zmogljivosti hotela
3. mn., publ., navadno s prilastkom vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za opravljanje kake dejavnosti: gostinske, industrijske, proizvodne zmogljivosti / izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih zmogljivosti / hotel je oddal vse proste zmogljivosti

SSKJ²

zmogljívosten -tna -o prid. (í)
nanašajoč se na zmogljivost: zmogljivostno stanje / zmogljivostni test

SSKJ²

zmojstriti ipd. gl. izmojstriti ipd.

SSKJ²

zmolíti zmólim tudi izmolíti -mólim dov. (ī ọ́)
rel. izgovoriti besedilo molitve: zmoliti očenaš; zmoliti prvi del rožnega venca; prim. izmoliti

SSKJ²

zmomljati gl. izmomljati

SSKJ²

zmonopolizírati -am dov. (ȋ)
uvesti, pridobiti monopol: trudijo se zmonopolizirati trg

SSKJ²

zmontírati -am dov. (ȋ)
1. pritrditi, dati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; namestiti, postaviti: zmontirati luč na strop
2. narediti napravo iz prej pripravljenih delov, sestaviti: zmontirati motorno kolo / zmontirati hišo; pren. zmontirati radijsko oddajo
3. film. načrtno povezati, urediti posnetke v film: zmontirati prizore v celoto / zmontirati film

zmontíran

-a -o:

zmontirani posnetki

film je zmontiran

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zmóta -e ž (ọ̑)
1. prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo: odpovedati se zmoti; junakova zmota o samem sebi / spraviti, zavesti koga v zmoto; biti, ravnati, živeti v zmoti; pustiti koga v zmoti
2. kar temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: to je bila zmota; popraviti, spoznati svojo zmoto; razširjati zmote; huda, neodpustljiva, velika zmota; zmota in resnica / človeške zmote; politična, verska, znanstvena zmota
3. glagolnik od zmotiti se: preprečiti zmoto; zmota v ugotavljanju dejstev
♦ pravn. justična ali sodna zmota v ugotavljanju dejstev ali uporabi prava, zaradi katere je sodna odločba napačna; rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku

SSKJ²

zmótati -am tudi zmotáti -ám dov.(ọ̄; á ȃ)
1. narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: pazi, da ne zmotaš preje; niti so se zmotale; pren. misli so se mu zmotale; v glavi se ji je vse zmotalo
2. knjiž. zviti: zmotati jadro, vrv; zmotati prejo v klobčič / zmotati si cigareto

zmótati se

, tudi zmotáti se ekspr.

priti, oditi, navadno skozi kaj ovirajočega:

s težavo se je zmotal na drugo stran

zmotati se skozi vrata

zmótan

tudi zmotán -a -o:

zmotana vrv

vse je zmotano

SSKJ²

zmóten -tna -o prid. (ọ̑)
1. ki temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: zmoten nazor; zmotne navedbe v življenjepisu; ta misel je zmotna; zmotno sklepanje / zmotno prepričanje o čem
♦ pravn. zmotna sodba sodba, ki temelji na zmoti
2. knjiž. napačen, nepravi: zmotni vtisi o čem / pluli so v zmotno smer / ekspr. biti na zmotni poti

zmótno

prisl.:

zmotno misliti

SSKJ²

zmotíti in zmótiti -im dov. (ī ọ́)
1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku; ni se dala zmotiti, delala je naprej; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim; prosim, ali smem zmotiti
2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor; nenaden trušč je zmotil pouk; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil
3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile; take navade bi zmotile še koga drugega
4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce
5. ekspr. povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce

zmotíti se

in zmótiti se

narediti napako pri kakem delu, navadno duševnem:

zmotila se je za veliko vsoto

pri petju se velikokrat zmoti

spet se je zmotil pri računanju

zmotiti se v svojo škodo

narediti kaj v prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo:

kdo se je zmotil, ti ali jaz

človek se lahko tudi zmoti

ekspr. hudo, krepko se je zmotil, ko se je poročil s to žensko

/ zmotiti se v sodbi

narediti kaj, kar ni v skladu s hotenim, nameravanim: če sem to rekel, sem se pač zmotil; zmotil se je in potrkal pri sosedih / zmotil se je v hiši, sobi imel je za pravo drugo hišo, sobo

ekspr.,

s smiselnim osebkom v dajalniku

zavrteti se v glavi, postati omotičen:

vrtel, zibal se je, dokler se mu ni zmotilo

/ zmotilo se ji je v glavi

●

star. redkokdaj se kdo zmoti k nam pride; zmotiti se o kom, v kom priti do drugačnega mnenja, prepričanja o kom, kakor je bilo prvotno; zastar. zmotiti se z delom zamotiti se

zmóten

-a -o

deležnik od zmotiti:

zmoten nočni mir

pri delu je večkrat zmoten

star.

zmeden,

zbegan:

zmoten je obstal

bila je vsa zmotena in sram jo je bilo

SSKJ²

zmotljív -a -o prid. (ī í)
ki se lahko zmoti: ljudje smo zmotljivi / človekova zmotljiva narava

SSKJ²

zmotljívost -i ž (í)
lastnost zmotljivega človeka: priznati svojo zmotljivost

SSKJ²

zmotnjáva -e ž (ȃ) knjiž.
1. zmota: odpovedati se zmotnjavi / zapletel se je v lastne zmotnjave; živeti, ekspr. tavati v zmotnjavi / popraviti, spoznati zmotnjavo
2. pomota, zmešnjava: da ne bo zmotnjave, denar prej preštej
3. (duševna) zmedenost: v zmotnjavi je hotel zažgati hišo

SSKJ²

zmótnost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost zmotnega: zmotnost trditve / zastar. spoznati človekovo zmotnost zmotljivost

SSKJ²

zmotogláviti -im dov. (á ȃ)
star. v omotici oditi: zmotoglavil je iz sobe / po tem dogodku je zmotoglavil v tujino odšel
● star. predrznost ga je zmotoglavila, da se je podal na to pot premotila; star. zaradi nje se je marsikateri moški zmotoglavil je izgubil glavo

SSKJ²

zmotovíliti -im dov. (í ȋ)
ekspr. narediti koga omotičnega: žganje jih je zmotovililo / zmotoviliti komu pamet

zmotovíliti se

počasi, nerodno priti kam:

s težavo se je zmotovilil na voz

●

ekspr. v njegovih mislih se je vse zmotovililo zmešalo

SSKJ²

zmozníčiti -im dov. (í ȋ)
obrt. zvezati z moznikom, mozniki: zmozničiti trame

zmozníčen

-a -o:

zmozničen strop

zmozničene stene

SSKJ²

zmožátiti se -im se dov. (á ȃ)
ekspr. postati možat: v kratkem času se je zmožatil

SSKJ²

zmóžen -žna -o prid., zmóžnejši (ọ́ ọ̑)
1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: zmožen človek, strokovnjak; trgovsko je zelo zmožen
// ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo zmožni fantje; zmožen za delo / biti zmožen mirnega razmišljanja; življenja zmožen zarodek; zaradi bolezni ni zmožen delati / spolno zmožen / nisem zmožen pametne misli; zmožen prijateljstva / ta nazor ni zmožen rešiti socialnega vprašanja
2. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega zmožen; zmožen je narediti vsakršno hudobijo / ta človek je zmožen goljufati

SSKJ²

zmóžnost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost koga, da lahko uresniči, opravlja kako dejanje, dejavnost: izgubiti zmožnost regeneracije; duševne, telesne zmožnosti; človekove ustvarjalne zmožnosti; občudovati pisateljevo zmožnost vživeti se v ljudi; zmožnost za presojanje / spolna zmožnost / čutiti zmožnost za kaj / denarne zmožnosti staršev; plačilna zmožnost kupcev

SSKJ²

zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í)
1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan

zmračíti se

brezoseb.

preiti iz dneva v mrak:

zmračilo se je

ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč

pozimi se zgodaj zmrači

postati mračen, temen:

dan se zmrači

nebo se zmrači

pokrajina se je zmračila

●

zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno

zmračèn

-êna -o:

zmračen obraz

ves zmračen je stopal po sobi

zmračeno nebo

SSKJ²

zmrazíti -ím tudi zmráziti -im dov., zmrázil (ī í; ā ȃ) nav. 3. os.
1. brezoseb. začutiti mraz, drgetanje: ko je stopil iz hiše, ga je zmrazilo; zmrazilo ga je po hrbtu, po vsem telesu; od strahu ga je zmrazilo; ob pogledu na ponesrečenca jo je zmrazilo; tako je zavpila, da je vse zmrazilo
2. ekspr. povzročiti neprijetne občutke: njeno govorjenje ga je zmrazilo; prizor jo je zmrazil

zmrazíti se

, tudi zmráziti se knjiž.

postati mrzel:

proti jutru se je zrak zmrazil

brezoseb. po dežju se rado zmrazi

zmrážen

-a -o tudi zmražèn -êna -o in zmrázen -a -o tudi zmrazèn -êna -o:

bil je ves zmražen

SSKJ²

zmrazljív -a -o prid. (ī í) knjiž.
1. ki povzroča občutek mraza: zmrazljivo vreme
2. ki povzroča neprijetne občutke: žabe so zanj zmrazljive, ostudne

SSKJ²

zmrcváriti -im dov. (á ȃ) ekspr.
1. povzročiti komu hude rane, poškodbe: krogla mu je zmrcvarila roko; volkovi so zmrcvarili ovce; v pretepu so ga hudo zmrcvarili; pren. zasliševanje ga je duševno zmrcvarilo
2. poškodovati, uničiti: pes je zmrcvaril copate; zmrcvariti igračo
// pokvariti, poslabšati: uredništvo mu je zmrcvarilo članek / staro ime kraja so čisto zmrcvarili popačili

zmrcvárjen

-a -o:

zmrcvarjen človek

našli so ga vsega zmrcvarjenega

SSKJ²

zmŕda -e ž (ȓ)
ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: kaj pomeni ta zmrda / delati zmrde / obraz se mu je spremenil v jezno, smešno zmrdo / odurna zmrda na obrazu izraz

SSKJ²

zmŕdati -am dov. (ȓ)
zmrdniti: zmrdati obraz / zaradi tega se še zmrdal ni

zmŕdan

-a -o

deležnik od zmrdati:

zmrdan obraz

bil je ves zmrdan

ekspr.

zguban,

zgrbančen:

zmrdana koža

v lica je zmrdan

Število zadetkov: 97669

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Jezikovna	3720	3720
Oddajte vprašanje
Terminološka	624	624
Oddajte vprašanje

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Jezikovna	3720	3720
Oddajte vprašanje
Terminološka	624	624
Oddajte vprašanje

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja