Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zaščegetáti -ám tudi -éčem stil. -áčem [zaščəgetati in zaščegetatidov. (á ȃ, ẹ́, á)
ekspr. z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo: prah ga je zaščegetal v grlu / brezoseb. ob njenem pogledu ga je kar zaščegetalo pri srcu
SSKJ²
zaščeketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
1. oglasiti se z glasom šček: srake so zaščeketale
2. nar. zabevskati: lisica je zaščeketala / strojnica je zaščeketala
SSKJ²
zaščeméti -ím [zaščəmeti tudi zaščemetidov., zaščemì tudi zaščêmi (ẹ́ í)
povzročiti zlasti v očeh rahlo bolečino, ki sili k drgnjenju: močna svetloba ga zaščemi / dim ga zaščemi v oči / oči so ga zaščemele / v nosu ga je zaščemel oster vonj; brezoseb. na vratu, v dlaneh ga je zaščemelo
SSKJ²
zaščíta -e ž (ȋ)
1. glagolnik od zaščititi: poskrbeti za zaščito / krema za zaščito kože / zaščita sadnega drevja pred divjimi živalmi / protipožarna zaščita; lakiranje in druga površinska zaščita / zaščita avtomobila / pravna, socialna zaščita; organizirati zdravstveno zaščito; zaščita delavcev, potrošnikov / zaščita domače industrije pred premočno tujo konkurenco / carinska zaščita / iskati pri kom zaščito; uživati zaščito koga / vzeti koga v zaščito zaščititi ga; napadati pod zaščito topov / zaščita izuma
2. kar koga ali kaj zaščiti: skale so bile dobra zaščita
// organizacija, služba, katere namen je zaščititi koga: načelnik, vodja zaščite
♦ 
elektr. zaščita ukrep, s katerim se preprečuje nevarnost električnega toka za človeka, žival; ukrep za preprečevanje, ublažitev okvar v električnih napravah; diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno; načelnik civilne zaščite; zgod. Narodna zaščita med narodnoosvobodilnim bojem vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in pred domačimi izdajalci; državno sodišče za zaščito države v stari Jugoslaviji sodišče, pristojno za zaščito državne ureditve
SSKJ²
zaščíten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zaščito: zaščitni pas drevja; izoliranje in drugi zaščitni ukrepi / zaščitni faktor številčno izražena stopnja na lestvici, do katere krema, losjon ali gel za sončenje varuje kožo pred škodljivimi sončnimi žarki; zaščitna krema za roke; zaščitne slušalke priprava v obliki slušalk za zaščito sluha pri zelo velikem hrupu; zaščitna očala / zaščitni bataljon / zaščitno cepljenje / zaščitni znak ali zaščitna znamka kar zagotavlja prepoznavnost koga ali česa
 
ekon. zaščitna carina carina, predpisana zaradi zaščite domačih proizvodov; med. zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; pravn. zaščitni znak ali zaščitna znamka znak, s katerim proizvajalec opremi svoje proizvode za razločevanje od istovrstnih ali podobnih izdelkov; voj. zaščitni ogenj
    zaščítno prisl.:
    zaščitno cepiti
SSKJ²
zaščítenec -nca m (ȋ)
ekspr. kdor je zaščiten: zaščitnik in zaščitenec
SSKJ²
zaščítenost -i ž (ȋ)
dejstvo, da je kdo zaščiten: socialna zaščitenost delavcev
SSKJ²
zaščítiti -im dov. (í ȋ)
1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa neprijetnega, nezaželenega: zaščititi obraz, telo; zaščititi površino s premazom; zaščititi se s kremo, rokavicami / zaščititi rastline, roke pred mrazom
 
avt. zaščititi avtomobil premazati, pokriti spodnji del avtomobila s snovjo, ki preprečuje rjavenje
// nav. 3. os. z obstajanjem na določenem mestu narediti, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: stena jih je zaščitila pred dežjem
2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti, da kdo ne bi bil deležen česa neprijetnega, nezaželenega: v preiskavi je skušal zaščititi ostale osumljence / zaščititi predsednika s policisti
 
po porodu se je zaščitila z uporabo kontracepcijskih sredstev je naredila, da ne bi zanosila, spočela
3. z določenim ukrepom, zakonskim določilom narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa slabega, nezaželenega: zaščititi domačo industrijo, narodno manjšino; zaščititi redke rastline, živali / zaščititi ime izdelka; zaščititi izum s patentom / zaščititi kmetijske površine pred zazidavo / zaščititi z zakonom
// z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da se kaj ne sme zmanjšati, odvzeti: zaščititi koristi, pravice koga
    zaščíten -a -o:
    z oblogo zaščitena mizna plošča; z zakonom zaščitene pravice; zaščitene rastline, živali
     
    lov. zaščitena divjad divjad, ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti; pravn. zaščitena kmetija kmetija, ki jo sme dedovati le en dedič
SSKJ²
zaščítje -a s (ȋ)
zastar. zaščita: premazati les zaradi zaščitja / knjiga je izšla pod zaščitjem vladarja / porotna sodišča kot zaščitje proti pristranskosti sodnikov obramba
SSKJ²
zaščítnica -e ž (ȋ)
1. ženska, ki daje komu zaščito: ta ženska je njena zaščitnica; zaščitnica ubogih / ekspr. noč je bila njihova zaščitnica
2. rel. zavetnica, patrona1sv. Barbara je zaščitnica rudarjev
3. voj. skupina vojakov ali vojaška enota, ki od zadaj ščiti, varuje večje vojaške enote na pohodu: poveljevati zaščitnici; zaščitnica brigade, kolone; predhodnica in zaščitnica / bataljon je ostal v zaščitnici
SSKJ²
zaščítnik -a m (ȋ)
1. kdor daje komu zaščito: dobiti si zaščitnika; imeti zaščitnika v glavnem mestu; zaščitnik zatiranih / vojska je bila glavni zaščitnik režima
2. rel. zavetnik, patron1razglasiti svetnika za zaščitnika dežele; sv. Štefan je zaščitnik konj / zaščitnik pred ognjem
SSKJ²
zaščítniški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zaščitnike: zaščitniška vloga / biti do koga zaščitniški
SSKJ²
zaščítništvo -a s (ȋ)
dejstvo, da je kdo zaščitnik: njegovo zaščitništvo jih je rešilo nevšečnosti
SSKJ²
zašelestéti -ím dov. (ẹ́ í)
dati rahle, nezveneče glasove: listje pod nogami je zašelestelo; papir je zašelestel; brezoseb. v grmičevju je zašelestelo / v drevju zašelesti veter
// povzročiti take glasove: zašelesteti s papirjem
SSKJ²
zašépati -am dov. (ẹ̄)
1. neobičajno stopiti zaradi krajše ali bolne noge: ob vsakem koraku zašepa / zašepati po sobi / zašepati na obe nogi
2. ekspr. prenehati potekati gladko, brez zastojev, težav: preskrba včasih zašepa / govorniku je beseda zašepala / njegov idealizem je zašepal
SSKJ²
zašepetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
reči, povedati zelo tiho, ne da bi se pri tem tresle glasilke: zašepetati besedo; gostje so prišli, mu je zašepetal / zašepetati na uho, v uho; pren., ekspr. drevje je zašepetalo
    zašepetán -a -o:
    zašepetana beseda
SSKJ²
zašepétniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
šepniti: zašepetniti besedo; proseče zašepetniti
SSKJ²
zašépniti -em, tudi zašepníti in zašépniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̑)
star. šepniti: zašepniti besedo; pojdi, mu je zašepnil
SSKJ²
zašibíti se -ím se dov., zašíbil se (ī í)
1. upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena: veje so se zašibile / ekspr. telo se mu je zašibilo pod nahrbtnikom; pren. zašibil se je pod težo bolečine
2. postati šibek, oslabel: kolena so se mu zašibila od utrujenosti / žena se je zašibila in sedla na klop
    zašibíti knjiž.
    1. upogniti, ukriviti: sunek ga je zašibil v pasu
    2. povzročiti, da je kaj šibko, oslabelo: strah mu je zašibil noge
SSKJ²
zašifrírati -am dov. (ȋ)
spremeniti v šifre: zašifrirati sporočilo
    zašifríran -a -o:
    zašifriran dopis
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zašíliti -im dov. (í ȋ)
ošiliti: zašiliti kol
    zašíliti se ekspr.
    postati ožji, koničast: zaradi shujšanosti se mu je brada zašilila; nos se ji je zašilil
    zašíljen -a -o:
    zašiljen svinčnik
     
    ekspr. zašiljeni vrhovi gor ostri, koničasti
     
    arhit. zašiljeni lok šilasti lok
SSKJ²
zašínek -nka m (ȋ)
na zraku sušen svinjski vrat: ričet so postregli s koščkom zašinka; kraški zašinek; panceta, pršut in zašinek
SSKJ²
zašíti -šíjem dov., zašìl (í ȋ)
1. s šivanjem narediti kaj celo: zašiti strgane rokave, nogavice; zašiti po šivih / ročno, strojno zašiti / zašiti arkado, rano, raztrganino / pog. te lepe obleke je zašila sama sešila
2. ekspr. aretirati, zapreti: zašili so ga, ker je prodajal mamila / zašili so ga za šest mesecev
3. pog. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: v svoji užaljenosti bo poskusil vse, da ga zašije
● 
denar je zašila v rob obleke všila; ekspr. nekaj tovarišev je sodišče že zašilo obsodilo
    zašít -a -o:
    zašiti čevlji; otrok je bil vedno opran in zašit
SSKJ²
zašívati -am nedov., zašivájte; zašívala in zašivála (í)
s šivanjem delati kaj celo: prala in zašivala mu je njegova mati / dov., nar. zahodno naslednji teden si bo zašivala obleko sešila
SSKJ²
zaškíliti -im dov. (í ȋ)
nepravilno obrniti zrklo glede na smer gledanja: z očmi je rahlo zaškilil
 
namrščil se je in zaškilil na prijatelja poškilil
SSKJ²
zašklefetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
nar. zašklepetati: šipe so zašklefetale / zobje so mu zašklefetali
SSKJ²
zašklepetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
dati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega
a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna so zašklepetala; šipe so glasno zašklepetale
b) zaradi drgetanja: zobje so mu zašklepetali
c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: avtomobil je še enkrat zašklepetal in obstal
// povzročiti take glasove: zašklepetati s škarjami; zašklepetati z zobmi
SSKJ²
zašklopotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́ekspr.
1. dati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja: kosilnice so zašklopotale
2. dati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj: dež je zašklopotal po strehi / puška je zašklopotala
// povzročiti take glasove: zašklopotati s težkimi škornji
SSKJ²
zaškrabljáti -ám dov. (á ȃ)
1. z glodanjem povzročiti rahle, neizrazite glasove: za omaro je zaškrabljala miš
// ekspr. povzročiti rahle, neizrazite glasove sploh: v vratih je zaškrabljal ključ
2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročiti rahle, votle glasove: dež je zaškrabljal po strehi
SSKJ²
zaškrbljáti -ám dov. (á ȃ)
zaškrebljati: miš je zaškrbljala v podu
SSKJ²
zaškrebetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́nar.
1. zacvrčati: v travi je zaškrebetala kobilica
2. zaškrabljati: dež je zaškrebetal po oknu
SSKJ²
zaškrebljáti -ám dov. (á ȃ)
1. z glodanjem povzročiti rahle, neizrazite glasove: miš je zaškrebljala pod podom
// pri hoji s kopiti, kremplji povzročiti rahle, neizrazite glasove: konji zaškrebljajo po cesti
// ekspr. povzročiti rahle, neizrazite glasove sploh: šipe v omari so zaškrebljale / pod nogami je zaškrebljal pesek
2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročiti rahle, votle glasove: zunaj je zaškrebljal dež / na okno so zaškrebljale dežne kaplje (rahlo) udarile
SSKJ²
zaškŕgar -ja m (ȓ)
nav. mn., zool. v morju živeči polži s škrgami za srcem, Opisthobranchia:
SSKJ²
zaškrípati tudi zaškripáti -ljem in -am, in zaškrípati -ljem in -am dov. (í á í; í)
1. zaradi trenja, drgnjenja dati kratke, visoke glasove: kljuka, stopnica zaškriplje; kolesa težkega voza so zaškripala; vrata so zaškripala v tečajih; zavore zaškripljejo / pesek, sneg zaškriplje pod nogami / zobje so mu zaškripali od jeze; brezoseb. v kosteh mu je zaškripalo
// s trenjem, drgnjenjem povzročiti kratke, visoke glasove: jezno je zaškripal z zobmi
2. ekspr. škripajoč se premakniti: po ulici je zaškripal tramvaj
3. slabš. zaigrati, zlasti na violino: zaškripati znano melodijo / zaškripati na violino
4. ekspr. priti v stanje, ko kaj ne poteka več gladko, brez zastojev, težav: organizacija tekmovanja je zaškripala; brezoseb. ukrepali so, preden je zaškripalo
● 
ekspr. počakaj, je zaškripal jezno rekel
SSKJ²
zaškrípniti -em dov. (í ȋ)
škripniti: kljuka v vratih je zaškripnila
SSKJ²
zaškŕniti -em dov. (ŕ ȓ)
nar. vzhodno priviti: zaškrnil je pipo
    zaškŕnjen -a -o:
    zaškrnjena pipa
SSKJ²
zaškrobotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
dati kratke, nizke, nezveneče glasove: toča je zaškrobotala
// povzročiti kratke, nizke, nezveneče glasove: zaškrobotati s posodami
SSKJ²
zaškropíti -ím dov., zaškrópil (ī í)
1. v kapljicah, curkih hitro se razpršiti: voda je zaškropila na vse strani / dež je zaškropil čez mesto
2. brezoseb. v redkih kapljah začeti deževati: iz oblakov je zaškropilo
SSKJ²
zaškŕtati -am dov. (ŕ)
ob premiku dati kratke, rezke glasove: ključ v ključavnici je zaškrtal; vrata ograje zaškrtajo / pero je zaškrtalo po papirju / pesek je zaškrtal pod kopiti
// povzročiti s čim take glasove: zaškrtati z zobmi / pod podom je zaškrtala miš
● 
ekspr. lahko te sliši, je zaškrtal jezno rekel
SSKJ²
zaškŕtniti -em dov. (ŕ ȓ)
škrtniti: ključ v vratih je zaškrtnil; vrata zaškrtnejo / pesek mu je zaškrtnil pod nogami / zaškrtniti z zobmi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zašpêcati -am dov. (ȇ)
pog. zatožiti, ovaditi: zašpecati sošolca razredniku
SSKJ²
zašpeháti -ám dov. (á ȃ)
pog., ekspr. zelo umazati, zlasti z mastjo, maščobo: zašpehati obleko; otrok se je zašpehal
    zašpehán -a -o:
    zašpehane hlače
SSKJ²
zašpekulírati -am dov. (ȋ)
s špekuliranjem zapraviti: zašpekulirati premoženje
    zašpekulírati se 
    pri špekuliranju se ušteti, se zmotiti: s takimi predvidevanji se je zašpekuliral
SSKJ²
zašpíčiti -im dov. (í ȋ)
pog. ošiliti, priostriti: zašpičiti kol
    zašpíčen -a -o:
    zašpičena palica
     
    pog. žival z zašpičeno glavo dolgo, ozko
SSKJ²
zašpíliti -im dov. (í ȋ)
speti konce črev s špilo: natlačiti čreva z mesom in zašpiliti / zašpiliti krvavice / zašpiliti zrezek z zobotrebcem
● 
ekspr. govor je zašpilil z dolgim stavkom zaključil
    zašpíljen -a -o:
    zašpiljena klobasa
SSKJ²
zašpotováti -újem tudi zašpótovati -ujem nedov. (á ȗ; ọ̑)
star. zasmehovati: zašpotovali so ga in tepli
SSKJ²
zaštékati -am dov. (ẹ̄pog.
začeti razumeti; dojeti, spoznati: hitro je zaštekal, da ne spada tja; zaštekati poanto
    zaštékati se 
    priti s kom v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: povsod se dobro zašteka z vsemi ljudmi
SSKJ²
zaštépati -am dov. (ẹ́)
nižje pog. zašiti s šivalnim strojem: zaštepati s črnim sukancem
SSKJ²
zaštorkljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. iti z nerodnimi, okornimi koraki: zaštorkljal je po stopnišču
// nerodno, okorno stopiti: sem in tja je zaštorkljal
SSKJ²
zaštrléti -ím dov. (ẹ́ í)
1. štrleč se pojaviti: v svetlobi bliska je zaštrlela skala; pred njim je zaštrlel stolp; iz megle so zaštrleli vrhovi gor
2. seči bolj daleč od sosednje stvari: brada mu je zaštrlela naprej; brki so mu zaštrleli
3. začeti štrleti: ko se je odkril, so mu lasje zaštrleli na vse strani
SSKJ²
zaštropotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
dati kratke, zamolkle glasove: toča je zaštropotala / voda je zaštropotala v umivalniku / kaplje so zaštropotale po šipah štropotajoč udarile
SSKJ²
zašumástiti -im dov. (á ȃ)
knjiž. glasno zašumeti: listje je nenadoma zašumastilo / zašumastiti s papirjem
SSKJ²
zašuméti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi; listje jim je zašumelo pod nogami; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež; papirji so zašumeli po zraku
// povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom; zašumeti s papirji
// s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo
2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela; brezoseb. po razredu je zašumelo
3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla
// ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko
SSKJ²
zašumljáti -ám dov. (á ȃ)
na rahlo zašumeti: veje so zašumljale
SSKJ²
zašumotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
knjiž. (pritajeno) zašumeti: listje je zašumotalo; brezoseb. v grmovju je zašumotalo / zašumotati s suho travo
SSKJ²
zašušljáti -ám dov. (á ȃekspr.
1. nav. 3. os. skrivaj reči, povedati, zlasti kaj neprijetnega: zašušljali so, da je veliko poneveril; brezoseb. med ljudmi je zašušljalo / prekleti, je tiho zašušljal rekel, povedal
2. zašumeti, zašelesteti: listje je zašušljalo
SSKJ²
zašušmáriti -im dov. (á ȃ)
nav. slabš. z nestrokovnim, površnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: zašušmariti bolnika / v bolnišnici so mu koleno zašušmarili
SSKJ²
zašuštéti -ím dov. (ẹ́ í)
dati rahle, nezveneče glasove: listje je zašuštelo; zavese zašuštijo / veter je zašuštel v gozdu; brezoseb. v grmovju je zašuštelo
// povzročiti rahle, nezveneče glasove: zašušteti s papirjem
SSKJ²
zašúštrati -am dov. (ȗ)
nav. slabš. z nestrokovnim, površnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: zdravniki so ga zašuštrali
SSKJ²
zašvedráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. iti z nerodnimi, počasnimi koraki: zašvedrati čez trg
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zašvístniti -em dov. (í ȋ)
star. švistniti: puščice so zašvistnile / zašvistniti z bičem
SSKJ²
zatacáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. počasi, okorno iti, stopiti: zatacati k oknu; zatacal je kakor medved
SSKJ²
zatajevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zatajevati: zatajevanje bolečin / nenehno zatajevanje se ji je zazdelo nesmiselno
SSKJ²
zatajeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. tajiti: zatajeval je, da bi ga poznal; ni moja navada, da bi zatajeval, kar sem storil; trdovratno zatajevati
2. prikrivati: zatajevati svoje nazore / s težavo zatajevati bolečine, nejevoljo; nista zatajevala zadovoljstva nad zmago
    zatajeváti se 
    1. vesti se tako, da na zunaj ni vidno, kaj kdo misli, kako čustvuje: zdaj se ji ni več treba zatajevati, lahko se smeje ali joče
    2. rel. zavestno se odrekati užitkom, ugodnostim: kot redovnik se je vse življenje zatajeval
    zatajeván -a -o:
    zatajevan jok, smeh; zatajevana želja; zatajevana čustva
SSKJ²
zatajítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zatajiti: zatajitev dejstev / zatajitev motorja
SSKJ²
zatajíti -ím dov., zatájil (ī í)
1. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: zatajiti krajo; na zaslišanju je vse zatajil; zatajil je, da bi jih izdal / vse to si vedel, zakaj si zatajil
// zatrditi, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zatajiti dolg; zatajiti svoj izvor / zatajil je svoje mladostne pesmi
// zatrditi, da kdo ni v določenem razmerju z osebkom: zatajiti svojega otroka; svoje matere ni nikoli zatajil
2. izraziti mnenje, prepričanje, da kaj ne obstaja: zatajiti dogovor, sporazum; zatajiti gospodarski polom
3. prikriti: zatajiti svoje nazore, prepričanje / skušal je zatajiti bolečine
4. nav. 3. os., ekspr. v določenem času, trenutku ne opraviti svoje funkcije, kot se želi, pričakuje: v mrazu je avtomobil zatajil; ob izstrelitvi je raketa zatajila / včasih mi zataji spomin / moštvo je zatajilo
● 
ekspr. letos je detelja zatajila slabo obrodila; ekspr. od presenečenja mu je zatajil glas ni mogel (spre)govoriti; ekspr. nekdanje lepote ni mogla zatajiti še vedno je bila lepa
    zatajíti se knjiž.
    potajiti se: ko sta zaslišala korake, sta se zatajila; zatajila se je pred očetom skrila
    zatajèn -êna -o:
    zatajena jeza; zatajene želje; zatajena čustva; skrito, zatajeno upanje
SSKJ²
zatakalíkati -am dov. (ī)
nar. zakotaliti, zavaliti: zatakalikati kroglico po tleh
SSKJ²
zatakljáti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. zakotaliti, zavaliti: zatakljati kamen po bregu
SSKJ²
zatakníti in zatákniti -em dov. (ī á)
1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku / zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho
// s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice
2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol
    zatakníti se in zatákniti se
    1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu
    2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil
    3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil
    4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo
    ● 
    ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan
    zatáknjen -a -o:
    v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis
     
    star. trdno zataknjeno okno zaprto
SSKJ²
zatalíti -ím dov., zatálil (ī íteh.
1. s taljenjem zapreti: zataliti stekleno cev na enem koncu
// s taljenjem zadelati, zaobliti: zataliti robove
2. vtaliti: zataliti žico v steklo
    zataljèn -êna -o:
    zataljeni robovi; zataljena cev manometra
SSKJ²
zatápljati -am nedov. (ā)
star. preplavljati, prepajati: jezera zatapljajo gozdove / duh po jedeh zataplja vonj cvetja
● 
star. solze so ji zatapljale oči zaradi solz ni videla
    zatápljati se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v
    izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: zatapljati se v branje, delo, premišljevanje; zatapljati se v pogovore / zatapljati se v svoje misli / elipt. zatapljati se v zgodovino
    // izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zatapljati se v žalost / dolina se zataplja v mrak
SSKJ²
zatárnati -am dov. (ȃ)
z besedami, glasovi izraziti telesno ali duševno bolečino: ko je slišala novice, je zatarnala; glasno zatarnati / gorje meni, zatarna mati
SSKJ²
zatávati -am dov. (ā)
1. počasi, z negotovimi koraki iti, stopiti: zatavati do okna; zatavati proti vratom; zatavati čez ulico / zatavati nekaj korakov naprej
2. brez cilja, brez orientacije iti: zatavala sta po mestu / ekspr. pogled mu je zataval čez mestne strehe
// ekspr. tako hodeč zaiti: včasih zatava in ne najde poti domov
SSKJ²
zatêči -têčem dov., zatêci zatecíte; zatékel zatêkla (é)
1. postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: od udarca mu je zatekel obraz; noge so mu spet zatekle
2. ekspr. dobiti, ujeti: zateči koga pri kraji / nekdo ga je zatekel, ko je vrgel kamen v okno / mi lahko poveste, kje ga zatečem dobim, najdem / bili so še daleč od doma, ko jih je zatekla noč se je znočilo; sredi dela ga je zatekla smrt je umrl; vojna jih je zatekla v Ameriki ko se je začela vojna, so bili v Ameriki
    zatêči se s prislovnim določilom
    1. priti kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu: srna se je zatekla med grmovje; pred dežjem so se zatekli pod streho; medved se je pred lovci zatekel v brlog; še v pravem času se je zatekel v skrivališče; kam se bomo zatekli ob napadu / ekspr. pred težavami se je zatekel v svoj sanjski svet
    2. priti h komu z namenom dobiti pomoč, podporo: v stiski se zateči h komu; ko sem bil žalosten, sem se zatekel k materi / zateči se pod zaščito močnejšega; zateči se v varstvo koga
    ● 
    ekspr. zatekel sem se k laži zlagal sem se; ekspr. včasih se je treba zateči k drugim pripomočkom jih je treba uporabiti
    zatékel -êkla -o:
    zatekle noge; zatekle veke
    zatečèn -êna -o:
    ima rdeče in zatečene roke
     
    publ. zatečeno stanje dejansko
SSKJ²
zatéga -e ž (ẹ̑)
1. jeklena vrv za utrditev konstrukcije: most s poševnimi zategami / jeklene zatege
2. v zvezi plastična zatega upogljiva priprava za pritrjevanje česa ali za onesposabljanje, vklepanje koga kot z lisicami: odstraniti plastične zatege; zvezati roke in noge s plastičnimi zategami; orodje je bilo pritrjeno z varovalno plastično zatego
3. navt. jeklena vrv za utrditev jamborov: krmna zatega
SSKJ²
zatégadélj prisl. (ẹ̑-ẹ̄)
star. zato: pomagal mu je zategadelj, ker je čutil naklonjenost do brezdomcev / poklical jo je zategadelj, da bi jo posvaril / v vezniški rabi bral je le posamezne pesmi, zategadelj ni imel celovite predstave o pesnikovem delu
SSKJ²
zatégavóljo prisl. (ẹ̑-ọ̄)
zastar. zato: s tem bogatašem se je omožila samo zategavoljo, ker ni hotela živeti v revščini / v vezniški rabi njegov prijatelj je imel velik vpliv, zategavoljo se mu je priporočil
SSKJ²
zatégel -gla -o [zategəu̯prid. (ẹ́)
ki je iz glasov, tonov, ki trajajo dalj, kot je normalno: zategel klic; zategli kriki ptic / spregovoriti z zateglim glasom
// pri katerem so zlasti zadnji glasovi, toni daljši, kot je normalno: zategla govorica; zateglo hrzanje konj; v daljavi se je slišalo zateglo lajanje psa; zateglo petje; zateglo piskanje lokomotive
● 
zategel les les, ki se težko cepi, kolje; star. zateglo meso trdo, žilavo
    zatéglo prisl.:
    zateglo govoriti, požvižgavati
     
    glasb. zateglo označba za hitrost izvajanja lento
SSKJ²
zategljáj -a m (ȃ)
gib, premik, s katerim se kaj zategne: šivati s hitrimi zategljaji; nenaden zategljaj uzde
SSKJ²
zategnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zategniti: zategnitev jermena / zategnitev vozla
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zategníti in zatégniti -em dov. (ī ẹ́)
1. s potegom, potegi narediti
a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi; zategniti obveze; zategniti pas na hlačah; preveč zategniti; zategniti in razrahljati / zategniti zavoro / zategniti vijak priviti
 
ekspr. za več let (si) je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju
b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategniti vozel, zanko / zategniti si kravato
2. nar., s prislovnim določilom potegniti: zategniti voz pod streho
// zapeljati, odpeljati: z avtomobilom jih je zategnil v mesto
3. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategniti glas e; trobentač je zadnji ton zategnil
// ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: naveličano, užaljeno zategniti / zategniti po dolenjsko / kaj naj pa jaz delam, je zategnil
4. ekspr. z zateglimi glasovi se oglasiti: ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi / harmonika je zategnila in utihnila
// s takimi glasovi naznaniti: sirene so zategnile konec delavnika
    zategníti se in zatégniti se ekspr.
    1. s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: ranjena žival se je zategnila v grmovje
    // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zategnil se je na posteljo in zaspal / medved se čez zimo zategne v brlog
    2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: dela so se precej zategnila
    // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: vrnitev domov se je zaradi slabega vremena zategnila
    zatégnjen -a -o:
    zategnjen pas; zategnjena govorica; zategnjene zavore
     
    ekspr. zategnjeni odnosi napeti; prisl.: pes je zategnjeno zalajal
     
    glasb. zategnjeno označba za hitrost izvajanja lento
SSKJ²
zategoválen -lna -o prid. (ȃ)
s katerim se zateguje: zategovalna vrv, žica
SSKJ²
zategoválnik -a m (ȃ)
naprava v avtomobilu, ki ob trku zategne varnostni pas, s čimer prepreči gibanje telesa potnika naprej: varnostna pasova na sprednjih sedežih sta opremljena z zategovalnikoma
SSKJ²
zategovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zategovati: zategovanje jermena, niti / zategovanje petelj pri pletenju / zategovanje končnih glasov
SSKJ²
zategováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s potegom, potegi delati
a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategovati jermen, pas; zategovati vajeti / zategovati vijak privijati
b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategovati vozel, zanko / zategovati si kravato
2. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov delati, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategovati končne glasove, tone / zategovati besede
// ekspr. govoriti kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: pri recitiranju je preveč zategoval / zategovati po dolenjsko
    zategováti se ekspr.
    trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: vojna se zateguje
    zategujóč -a -e:
    govoril je počasi, zategujoč vsako besedo; zategujoča dolenjščina
SSKJ²
zatékanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od zatekati: zatekanje nog / zatekanje k prijateljem po pomoč
SSKJ²
zatékati -am nedov. (ẹ̑)
1. postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: roka zateka; gleženj ji je hitro zatekal
2. tekoč nezaželeno prihajati kam: voda je zatekala za okenske okvire
// zamakati, puščati: streha zateka
    zatékati se s prislovnim določilom
    1. prihajati kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu: najraje se je zatekal v gozd, hribe; pred hrupom se je zatekala v svojo sobo; begunci so se zatekali za obzidja cerkev; premišljeval je, kam se bodo zatekali ob napadih / ekspr. zatekati se v samoto
    2. prihajati h komu z namenom dobiti pomoč, podporo: kadar je imela težave, se je zatekala k materi; zatekati se k prijateljem / zatekati se h komu po nasvete
    ● 
    ekspr. spet se zateka k laži laže; ekspr. pri lovu se je zatekal k pastem je uporabljal pasti; ekspr. v težavah se je zatekal v pitje je pil
SSKJ²
zateklína -e ž (í)
knjiž. oteklina: zateklina na obrazu
SSKJ²
zatekniti gl. zatakniti
SSKJ²
zatelebánost -i ž (á)
1. ekspr. zaljubljenost: mladostna zatelebanost
2. slabš. omejenost, neumnost: čuditi se njihovi zatelebanosti
SSKJ²
zatelebáti se -ám se dov. (á ȃ)
ekspr. zaljubiti se: že ob prvem srečanju se je zatelebal; na starost se zatelebati; nesrečno se zatelebati / zatelebati se do ušes zelo / zatelebal se je v te kraje
    zatelebán -a -o
    1. deležnik od zatelebati se: zateleban človek; zateleban v sošolko
    2. slabš. omejen, neumen: bil je čisto drugačen od zatelebanih fantov
SSKJ²
zatelováditi -im dov. (á ȃ)
začeti telovaditi: vstala je in zatelovadila
● 
ekspr. spodrsnilo mu je, zatelovadil je z rokami po zraku in padel z neurejenimi gibi krajši čas lovil ravnotežje
SSKJ²
zatém in zatèm prisl. (ẹ̑; ȅ)
1. izraža, da se dejanje zgodi v času po predhodnem dejanju: vrgel se je nanj. Hip zatem je počila puška; najprej sta se pozdravila in šele zatem ga je povabil v hišo; iz hiše se je zaslišal mladosten glas. Kmalu zatem je na prag stopila deklica; namočil ga je dež in dan zatem je zbolel
2. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu v času; potem1v tujini je najprej doštudiral, zatem pa se je zaposlil
3. v vezniški rabi, pri naštevanju za dodajanje česa že povedanemu: izvažali so vino, zatem orožje, volno in platno / država usmerja gospodarski razvoj, zatem skrbi za šolstvo, zdravstvo in obrambo
// v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zatem ko potem ko: zatem ko je oče odšel, je pozvonilo pri vratih
SSKJ²
zatemnélost -i [zatəmnelostž (ẹ́)
lastnost, značilnost zatemnelega: zatemnelost prostora
 
knjiž. trenutki duševne zatemnelosti zmedenosti
SSKJ²
zatemnéti -ím [zatəmnetidov., zatemnì in zatèmni (ẹ́ í)
1. postati (bolj) temen: papir na svetlobi zatemni; voda je zaradi močnega dežja zatemnela / oči so mu zatemnele od jeze / knjiž. ko je dan zatemnel, so se prižgale luči ko se je stemnilo
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo
// postati manj izrazit: njegova slava je hitro zatemnela
3. knjiž. postati mrk, neprijazen: ob teh besedah je njegov obraz zatemnel
    zatemnèl in zatemnél -éla -o:
    od starosti zatemnele slike
SSKJ²
zatemnévati -am [zatəmnevatinedov. (ẹ́)
postajati (bolj) temen: les zatemneva
 
zastar. megla zatemneva nebo zatemnjuje
SSKJ²
zatemnílen -lna -o [zatəmnilənprid. (ȋ)
nanašajoč se na zatemnitev: zatemnilna zavesa
 
elektr. zatemnilno stikalo stikalo za uravnavanje svetilnosti žarnice
SSKJ²
zatemnílnik -a [zatəmnilnikm (ȋ)
elektr. stikalo za uravnavanje svetilnosti žarnice:
SSKJ²
zatemnítev -tve [zatəmnitəu̯ž (ȋ)
1. glagolnik od zatemneti ali zatemniti: zatemnitev prostorov
2. film. postopek za ločevanje prizorov, pri katerem konec prejšnjega prizora zbledi do popolne teme: zatemnitev in odtemnitev
SSKJ²
zatemníti -ím [zatəmnitidov., zatemnì in zatèmni; zatèmnil (ī í)
1. z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemniti okna; zatemniti svetilko / ekspr. črn oblak je zatemnil sonce zakril
// na tak način narediti, da je kje temno: zatemniti dvorano; zatemniti sobo zaradi predvajanja filma; zatemniti z zavesami
2. knjiž. narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemniti osnovni problem / obup je zatemnil upanje
3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnile obraz
4. knjiž. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčiti: zatemnil je vse mestne veljake / skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika / s svojo lepoto je zatemnila vse druge
    zatemníti se 
    1. postati temen: nebo se zatemni / brezoseb. zaradi nizkih oblakov se je še pred nočjo zatemnilo stemnilo
    2. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz se mu je ob novici zatemnil / prijazne oči so se ji zatemnile od žalosti
    zatemnjèn -êna -o:
    zatemnjena luč, soba; okna so zatemnjena
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zatemnítven -a -o [zatəmnitvenprid. (ȋ)
nanašajoč se na zatemnitev: zatemnitvene zavese / zatemnitveni predpisi, veljavni med vojno
SSKJ²
zatemnjevánje -a [zatəmnjevanjes (ȃ)
glagolnik od zatemnjevati: zatemnjevanje luči
SSKJ²
zatemnjeváti -újem [zatəmnjevatinedov. (á ȗ)
1. z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemnjevati luči; zatemnjevati okna / ekspr. oblaki zatemnjujejo luno zakrivajo
// na tak način delati, da je kje temno: zatemnjevati prostor; zatemnjevati z zavesami
2. knjiž. delati, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemnjevati osnovno misel knjige; zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov
3. knjiž. delati kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnjevale čelo / problemi mu zatemnjujejo življenje
4. knjiž. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčevati: ta napaka zatemnjuje druge
SSKJ²
zatêpsti -têpem dov., zatépel zatêpla (é)
star. zbiti, stolči: dež, toča zatepe zemljo
● 
zatepsti sladkor v trd beljakov sneg vtepsti
    zatêpsti se 
    potepajoč se, pohajkujoč zaiti: s prijateljem se je zatepel v krčmo / že pred mnogimi leti se je zatepel v ta kraj je prišel / v gozd so se zatepli divji prašiči
SSKJ²
zateptáti -ám [tudi zatəptatidov. (á ȃ)
1. s teptanjem pritisniti navzdol: zateptati sneg, zemljo okoli česa / otroci so zateptali lopatko v pesek
2. ekspr. nekajkrat udariti z nogami ob tla: deklica je trmasto zateptala / konj je zateptal zatopotal
    zateptán -a -o:
    zateptan sneg; vrvica, zateptana v tla
SSKJ²
zatérjati -am dov. (ẹ̑)
knjiž. odločno zahtevati kaj; terjati: zaterjal je ključ od stanovanja / zaterjal je, naj odide
SSKJ²
zatesáti -téšem dov., zatêši zatešíte; zatêsal (á ẹ́)
1. s tesanjem narediti, izoblikovati v kaj: zatesati znamenje v les
2. nepravilno obtesati: ker dela ni bil vajen, je deblo zatesal
SSKJ²
zatesnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zatesniti: zatesnitev pip; zatesnitev z azbestom, gumo / zatesnitev stikov pri parnih kotlih / trakovi za zatesnitev vrat
SSKJ²
zatesníti -ím dov., zatésnil (ī í)
zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja: zatesniti pipo; zatesniti z azbestom, s kitom; zatesniti z gumijastimi obroči; dobro zatesniti / zatesniti okna, vrata / zatesniti špranje zadelati
● 
knjiž. s svojo močno postavo je skoraj zatesnil ozki prehod zaprl
♦ 
teh. zatesniti ležaje
    zatesnjèn -êna -o:
    zatesnjeni stiki med ploščicami; dobro zatesnjene pipe; zatesnjen z gumo, usnjem
SSKJ²
zatesnjeváti -újem nedov. (á ȗ)
zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja: zatesnjevati pipe; zatesnjevati z gumo / zatesnjevati špranje v steni zadelovati
SSKJ²
zatéti -tnèm dov., zatél; nam. zatét in zatèt (ẹ́ ȅstar.
1. dobiti, ujeti: zateti sovražnega vojaka; ko ga zatnem, ga bom kaznoval / zateti ribo, zajca / zateti koga pri kraji zalotiti, zasačiti
2. dobiti, najti: zatel ga je v pogovoru s sosedo / zatel jo je samo v sobi in jo ogovoril naletel nanjo, jo srečal
3. dobiti, presenetiti: mrak, noč zatne popotnika / sredi dela ga je zatela smrt je umrl
● 
star. zatela ga je nesreča doletela; star. med branjem ga je zatel spanec je zaspal
SSKJ²
zatézanje -a s (ẹ̄)
1. zategovanje: zatezanje žice; zatezanje in popuščanje / zatezanje petelj pri pletenju / zatezanje besed
2. knjiž. zavlačevanje, odlašanje: zatezanje dela / šele po daljšem zatezanju je to storil
SSKJ²
zatézati -am nedov. (ẹ̄)
1. zategovati: zatezati jermen; zatezati in popuščati vajeti / zatezati vozle, zanke / zatezati glasove / zatezati besede
2. knjiž. zavlačevati, odlašati: zatezati dela / zatezati z odgovorom
● 
knjiž. trpko zatezati ustnice stiskati
    zatezáje :
    vstal je, zatezaje si pas
SSKJ²
zatézen -zna -o prid. (ẹ̄)
zategovalen: zatezna vrv, žica
♦ 
geom. zatezni kot kot med vodoravno premico navpične projekcijske ravnine in poševno projekcijo normale te ravnine, merjen v pozitivnem smislu od vodoravne premice k projekciji normale
SSKJ²
zatezováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. zategovati: zatezovati jermen / zatezovati besede
    zatezujóč -a -e:
    govoriti z zatezujočimi glasovi
SSKJ²
zatežênost -i ž (épog.
lastnost, značilnost zateženega: natakarju se je opravičil za zateženost ob naročanju hrane; zateženost profesorjev; zadrtost in zateženost
SSKJ²
zatežíti -ím dov., tudi zatéži; zatéžil (ī í)
1. povzročiti komu duševno neugodje, trpljenje: to občutje ga je tako zatežilo, da bi najraje zavpil
2. pog. z nezadovoljno, nestrpno izrazitvijo svoje zahteve, občutja povzročiti komu neprijetnosti, slabo voljo: zatežila je organizatorjem, kako si drznejo izpustiti tako pomembno državo; zatežiti s svojim predlogom
    zatežèn -êna -o pog.:
    zatežena tematika; zateženo vprašanje / zatežen sosed, šef
SSKJ²
zatìč -íča m (ȉ í)
1. podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da spaja, povezuje dva dela, elementa: namestiti zatič; jeklen, lesen zatič / vrata na zatič
2. agr. potaknjenec: razmnoževati rastline z zatiči
♦ 
adm. tipka pri mehanskem pisalnem stroju za pisanje velikih črk
SSKJ²
zatíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zatič: zatični spoj
 
teh. zatični vijak vijak brez glave, z navojem po celi dolžini
SSKJ²
zatíčnik -a m (ȋ)
knjiž. odčepnik, odpirač: odpreti steklenico z zatičnikom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zatík -a m (ȋ)
1. glagolnik od zatakniti: zatik koščice v grlu / zatiki pri tožbi / nerazpoloženje pri govorečem se pokaže v zatikih
2. knjiž. zatič: izvleči zatik
SSKJ²
zatikáč -a m (á)
zatikalo: zatikač še dobro drži
SSKJ²
zatikálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zatikalo ali zatikanje: zatikalna vzmet / zatikalna igla
SSKJ²
zatikálo -a s (á)
navadno podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da prepreči gibanje, premikanje česa: vzmet zatikala / ključavnica na zatikalo
 
obrt. okensko zatikalo priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila
SSKJ²
zatíkanje -a s (ȋ)
glagolnik od zatikati: zatikanje vej v okna / zatikanje žage v deblu / vse je teklo brez zatikanja zapletov, ovir
SSKJ²
zatíkati1 -am nedov. (ȋ)
1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku / zatikati revolver za pas
// s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati
2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico
    zatíkati se 
    1. z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: trnki so se zatikali za plavajoče veje / koščice se rade zatikajo v grlu
    2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: drseči hlodi so se zatikali ob korenine; jermen, tekoči trak se pogosto zatika / pri odklepanju se ključ zatika
    3. ekspr. navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati: financiranje kulture se zatika; pogovor se je začel zatikati / pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo
    4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve: poročevalcu se je zatikalo; pri pripovedovanju se mu je zatikalo
     
    glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko
    zatikáje :
    zatikaje palico v tla, je počasi odšel
    zatikajóč -a -e:
    zatikajoč se ključ; zatikajoč se pogovor; prisl.: zatikajoče se brati, govoriti
SSKJ²
zatíkati2 -am dov. (ī)
uporabiti v govoru s kom obliko druge osebe ednine: nerodno ji je bilo, ker ga je zatikala
SSKJ²
zatikljáj -a m (ȃ)
premor, prekinitev pri govorjenju: po zatikljaju je spoznal, da je hotela reči nekaj drugega
● 
knjiž. vse je teklo brez zatikljajev zapletov, ovir
SSKJ²
zatiktákati -am dov. (ā)
1. dati glas tik tak: ura je še dvakrat zatiktakala, potem se je ustavila
2. začeti tiktakati: ura je zatiktakala, ko jo je navil
SSKJ²
zatílek -lka m (ȋ)
star. tilnik, zatilnik: zatilek ga boli / zavezati ruto v zatilku
SSKJ²
zatílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zatilje: zatilni del glave; zatilna mišica
♦ 
anat. zatilna kost zatilnica; zatilna rupa zatilnična rupa; med. zatilna vstava plodu v maternici
SSKJ²
zatílje -a s (ȋ)
zadnji del glave in vratu: sonce mu je ožgalo zatilje; skleniti roke na zatilju; bolečine v zatilju
// zatilnik: speti si lase na zatilju; teme, zatilje in tilnik / ta kača ima na zatilju temno liso
SSKJ²
zatílnica -e ž (ȋ)
anat. neparna kost v zatilju: poškodba zatilnice; temenici in zatilnica
SSKJ²
zatílničen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zatilnico: zatilnični del možganov / zatilnična rupa odprtina v zatilnici, skozi katero prehaja hrbtenjača v možgane
SSKJ²
zatílnik -a [tudi zatiu̯nikm (ȋ)
zadnji del glave med tilnikom in temenom: držati roke na zatilniku; popraskati se po zatilniku
● 
star. zatilnik se mu je upognil od starosti tilnik
SSKJ²
zatípati -am in -ljem dov. (ī ȋ)
1. zaznati s tipom: zatipal je nekaj mehkega; zatipati srčni utrip / zatipati s prsti, z roko
2. s tipanjem ugotoviti, najti: v podlogi obleke je zatipala denar; zatipal je kljuko in odprl vrata; v temi je končno le zatipal izhod / zatipa po žepih, iščoč vžigalice potipa
3. začeti tipati: odprl je omaro in zatipal po predalih; pren., ekspr. žarometi so zatipali po gozdu
SSKJ²
zatípek -pka m (ȋ)
napaka, nastala pri tipkanju: popraviti zatipek; opozorili so ga na zatipek v naslovu / narediti zatipek
SSKJ²
zatípkati -am dov. (ȋ)
knjiž. natipkati, vtipkati: zatipkati novo vrstico
● 
ekspr. gost je s prsti nestrpno zatipkal po mizi nekajkrat udaril
    zatípkati se 
    pri tipkanju se zmotiti: v naglici se zatipkati
SSKJ²
zatirálec -lca [zatirau̯ca tudi zatiralcam (ȃ)
kdor zatira: upreti se zatiralcu; domači, fašistični zatiralci; izkoriščevalci in zatiralci / zatiralec naprednih idej
SSKJ²
zatirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zatiranje: škropiti plevel z zatiralnim sredstvom / zatiralna politika fašističnega režima / bojevanje proti zatiralnemu režimu zatiralskemu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zatirálski -a -o [zatirau̯ski tudi zatiralskiprid. (ȃ)
nanašajoč se na zatiralce ali zatiranje: zatiralske metode / zatiralski režim, sistem; izkoriščevalska in zatiralska oblast / zatiralske akcije fašizma proti okupiranim deželam
SSKJ²
zatíranec -nca m (ȋ)
kdor je zatiran: braniti pravice zatirancev; sovraštvo zatirancev do zatiralcev
SSKJ²
zatíranje -a s (ȋ)
glagolnik od zatirati: zatiranje mrčesa s kemičnimi sredstvi / zatiranje nevarnih bolezni / narodno, rasno, versko zatiranje; zatiranje in izkoriščanje ljudi / zatiranje naprednih gibanj / zatiranje kriminala / zatiranje novih idej; zatiranje ustvarjalnosti / zatiranje čustev
SSKJ²
zatírati -am nedov. (ȋ)
1. delati, povzročati, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatirati mrčes, škodljivce; zatirati plevel s kemičnimi sredstvi / zatirati nalezljive bolezni / ekspr. zatirati razvade odpravljati
2. delati, povzročati, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatirati male narode; zatirati podrejene; zatirajo jih z davščinami; gospodarsko, moralno, politično zatirati koga
3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročati, da kaj ne more več obstajati: zatirati mirovna gibanja, stavke / zatirati napredni tisk / zatirati kriminalno dejavnost
// delati, povzročati, da se kaj ne more uveljaviti: zatirati osvobodilne težnje narodov; zatirati ustvarjalnost mladih / bojijo se vsake kritike in jo zatirajo
4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatirati svoja čustva; v sebi je zatirala porajajočo se ljubezen
    zatirajóč -a -e:
    zatirajoči sloj ljudi; čustva zatirajoča ženska
    zatíran -a -o:
    zatirani narodi so se uprli; zatirane dežele; sam.: zatirani iščejo pravico; zatirani in zatiralci
SSKJ²
zatískati -am nedov. (í)
1. s pritiskanjem česa, stiskanjem delati kako odprtino v čem neprehodno: zatiskati komu usta z dlanjo; zatiskati si nos z robcem; ob eksplozijah si zatiskati ušesa
// navadno v zvezi z oči imeti zaprte: zatiskati oči zaradi premočne svetlobe; od strahu zatiskati oči / ni se bal mrtvim zatiskati oči pokrivati jih z vekami
2. nar. zategovati: zatiskati rahlo zavezano ruto
● 
ekspr. do zdaj so si zatiskali oči pred resnico niso je hoteli spoznati, priznati
SSKJ²
zatísniti -em dov. (í ȋ)
1. s pritisnjenjem česa, stisnjenjem narediti kako odprtino v čem neprehodno: zatisniti komu usta z dlanjo; zatisnil si je nos zaradi smradu; s prsti si je zatisnil ušesa, da ne bi slišal poka / prišel je od zadaj in mu zatisnil oči z rokama zakril
// navadno v zvezi z oči zapreti: zatisnil je oči, ker je hotel spati / zatisniti mrliču oči pokriti jih z vekami
2. nar. zategniti: vrv, ovito okoli rok, so mu zatisnili; zatisniti si kravato
● 
zatisniti oko, oči ekspr. vso noč ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. profesor včasih zatisne (eno) oko, če dijaki prepisujejo se naredi, kot da ne opazi; pri izdajanju dovoljenj je večkrat zatisnil oko spregledal kako pomanjkljivost; ekspr. za vedno je zatisnil oči umrl je; ekspr. zatisniti (si) oči pred resnico ne hoteti je spoznati, priznati; morali si bomo zatisniti pasove se odreči določenim dobrinam, ugodju
    zatísnjen -a -o:
    sedel je z zatisnjenimi očmi, ker se mu je bleščalo
SSKJ²
zatíšati -am dov. (ȋ)
nar. vzhodnoštajersko utišati: zatišati glas / zatišati bolečino / posmehoval se je, da bi zatišal vest
    zatíšan -a -o:
    zatišan jok; zatišane želje
SSKJ²
zatiščáti -ím dov. (á í)
s pritiskanjem povzročiti komu bolečino, neugodje: novi čevlji so jo zatiščali / mleko jo je zatiščalo v prsih / brezoseb. zatiščalo ga je v prsih, želodcu
SSKJ²
zatíšen -šna -o prid.(ȋ)
nanašajoč se na zatišje: zatišni trenutki pred viharjem / turistično zatišni meseci / naseliti se v zatišni dolini; zatišna lega vinograda / umakniti se v zatišen kraj / zatišno življenje
    zatíšno prisl.:
    zatišno živeti; na kmetiji je bilo prijetno zatišno
SSKJ²
zatíšje -a s (ȋ)
1. stanje, ko navadno za krajši čas preneha hrup, hitro premikanje česa: zatišje nastane, ekspr. zavlada; zatišje pred nevihto, viharjem / jadrnico je ustavilo zatišje sredi morja brezvetrje
2. stanje, ko navadno za krajši čas preneha kako razgibano dogajanje: po hudih bojih je nastopilo zatišje; zatišje pred pomembnimi dogodki / gospodarsko, kulturno zatišje; ekspr. počitniško zatišje
3. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: poiskati zatišje; te rastline lepo uspevajo v zatišju; zasidrati čoln v zatišju / ekspr. zeleno zatišje gozda
// ekspr. kraj, prostor, zavarovan pred čim sploh: opazovati kaj iz zatišja; umakniti se v zatišje / izvabiti koga iz domačega zatišja; živeti v zatišju
SSKJ²
zatkáti -tkèm dov. (á ȅ)
vtkati: zatkati v tkanino svilene niti
    zatkán -a -o:
    trdno zatkane niti
SSKJ²
zatláčiti -im, in zatlačíti in zatláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ)
1. s tlačenjem spraviti kaj za kaj: zatlačiti rjuho za žimnico / zatlačiti bluzo za hlače
// s tlačenjem spraviti kaj kam sploh: zatlačiti vato v ušesa; ekspr. roke je zatlačil v žepe dal / ekspr. v nahrbtnik je zatlačil še pulover in srajco stlačil
2. s tlačenjem zadelati, zapolniti: razpoke v čolnu so zatlačili s cunjami / z gazo zatlačiti krvavečo rano
3. ekspr. zapolniti, popolnoma napolniti: hodnik so zatlačili s pohištvom
    zatláčen -a -o:
    ceste so bile zatlačene z vojaki in vozovi; hlače je imel spodaj zatlačene v škornje
SSKJ²
zatléskati -am dov. (ẹ̑)
1. dati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj: v temi so zatleskala vesla
2. povzročiti kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj: zatleskati z jezikom, s prsti
SSKJ²
zatléskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
tleskniti: igralec pri tem zatleskne s prsti / zatleskniti knjigo s tleskom zapreti
SSKJ²
zatléti -ím dov., zatlì (ẹ́ í)
1. zagoreti počasi in brez plamena: žerjavica zatli
2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito; vztleti: ljubezen spet zatli / zatlela je iskrica upanja
// pokazati se v majhni meri: v očeh mu zatli porednost
SSKJ²
zató prisl. (ọ̑)
I.
1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga
// izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu
2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj
// izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov
3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten
II. v vezniški rabi
1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro
2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro
3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan
4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha
● 
ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog
SSKJ²
zatočíšče -a s (í)
kraj, prostor, kamor se kdo zateče: iskati, najti zatočišče / gozdovi so bili njihovo zatočišče; sosedova hiša je bila zatočišče za vse brezdomce / zatočišče si je poiskal pri znancih / ekspr.: narava je zatočišče pesnikov; park je bil zatočišče zaljubljencev / knjiž. zaprositi za politično zatočišče za azil
SSKJ²
zatočíti -ím dov., zatóčil (ī í)
star. zakotaliti, zavaliti: zatočiti kolo, obroč; zatočiti sod po bregu; steklenica se je zatočila proti vratom; kovanec se je zatočil pod omaro
    zatočèn -êna -o:
    v luknjico zatočena kroglica
SSKJ²
zatóčkati -am dov. (ọ̑)
teh. s točkalom označiti točke na površini kovine: zatočkati mesta za luknje
SSKJ²
zatogotíti se -ím se tudi zatogôtiti se -im se dov., zatogótil se tudi zatogôtil se (ī í; ō ȏ)
star. zelo se razjeziti: zatogotila se je in ga udarila
// jezno, razdraženo reči: le smej se, se je zatogotil
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zatóhel -tôhla in -tóhla -o [zatohəu̯prid. (ọ́ ó, ọ́)
1. ki zaradi neprezračenosti, tople vlažnosti neprijetno učinkuje: zatohel hlev; zatohla soba / zatohel vonj po plesni; pren. zatohli predvojni dnevi
2. zastar. zadahel: zatohla moka; zatohlo vino
    zatôhlo in zatóhlo prisl.:
    zatohlo vroče / v povedni rabi v prostoru je precej zatohlo; sam.: vonj po zatohlem
SSKJ²
zatôhlica in zatóhlica -e ž (ō; ọ̄)
knjiž. zatohlo ozračje: julijska zatohlica / v sobi je bila neprijetna zatohlica zatohel zrak
SSKJ²
zatôhlost in zatóhlost -i ž (ó; ọ́)
lastnost, značilnost zatohlega: zatohlost neprezračenih prostorov / zatohlost razmer / od zatohlosti ji je postalo slabo zatohlega zraka
SSKJ²
zatôhniti -em in zatóhniti -em dov. (ó ō; ọ́ ọ̄)
zastar. zadahniti: ječmenova moka na vlažnem rada zatohne / v zaprtem zaboju shranjena obleka je zatohnila
SSKJ²
zatòk -óka m (ȍ ọ́)
1. knjiž. manjši, precej zaprt zaliv, rokav: s čolnom so se prepeljali čez zatok; ribe so se drstile v zatoku; zamočvirjen morski zatok
2. knjiž. zatočišče, pribežališče: koča visoko v hribih je bila njen zatok
3. zastar. doza1, škatla: zatok za cigare
SSKJ²
zatôlči -tôlčem [zatou̯čidov., zatôlci zatôlcite in zatolcíte; zatôlkel zatôlkla (ó)
1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine česa: zatolči zapognjeni žebelj v les / zatolči kol v zemljo zabiti
// s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti: zatolči toporišče v sekiro; zatolči veho v sod
2. nekajkrat slišno udariti: v gozdu je zatolkel detel; zatolči po mizi
3. ekspr. začeti močno biti, utripati: ob tem prizoru mu je zatolklo srce; brezoseb. v prsih mu je zatolklo
4. ekspr. z udarci ubiti: zatolči miš; zatolči s palico / zajeli so jih in jih zatolkli
5. pog. narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati: zatolči mladega ustvarjalca / prevelika samokritičnost ga je zatolkla
● 
ekspr. zatolči koga v zemljo uničiti ga, onemogočiti ga
    zatôlčen -a -o:
    žebelj, zatolčen v desko; fant je popolnoma zatolčen
SSKJ²
zatòn -óna in -ôna m (ȍ ọ́, óekspr.
1. zahod: gledati sončni zaton / žareče nebo ob zatonu / sonce se je bližalo zatonu / sonce se je nagnilo globoko na zaton bo kmalu zašlo; sonce gre v zaton zahaja
2. konec1, propad: rimskemu imperiju je grozil zaton; napovedovati zaton umetnosti / gospodarski, politični zaton dežele / to se je zgodilo na zatonu dobe, stoletja
● 
ekspr. dan gre v zaton večeri se; ekspr. stoletje gre v zaton se končuje; ekspr. njegova slava je v zatonu mineva; ekspr. ta filozofska smer je že v zatonu izgublja vpliv, veljavo; knjiž. loviti ribe v zatonu zalivu
SSKJ²
zatoníti -tónem dov. (ī ọ́ekspr.
1. spustiti se za obzorje, pod obzorje; zaiti: sonce, zvezda zatone / sonce je zatonilo za goro
2. končati se, miniti: dan je zatonil; leto je zatonilo
3. navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: zatonil je v noč; gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi
4. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatonil je v spanje; zatoniti v žalost / to delo je že zatonilo v pozabo
● 
ekspr. njegova slava je zatonila je minila; ekspr. zvezda njegove sreče je zatonila prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen
SSKJ²
zatòp -ópa m (ȍ ọ́)
zastar. zahod: opazovati sončni zatop / sonce se bliža zatopu
● 
zastar. s pregradami preprečiti zatop poplavo
SSKJ²
zatopíti -ím dov., zatópil (ī í)
star. preplaviti, prepojiti: narasla voda je zatopila zemljišče / sreča mu je zatopila srce / vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje
● 
star. v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje utopiti
    zatopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v
    izraža nastop
    a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje; zatopiti se v pogovor s kom; tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja / zatopil se je v svoje misli; zatopiti se vase / elipt. zatopiti se v časopis, knjigo
    b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatopiti se v molk, žalost
    zatopljèn -êna -o
    1. deležnik od zatopiti: ljudje, zatopljeni v pogovor; zatopljen v delo, igro, molk
    2. knjiž. zamišljen: zatopljen človek; biti zatopljen; sedel je ves zatopljen
SSKJ²
zatopljênost -i ž (é)
ekspr. stanje zatopljenega človeka: zatopljenost v delo, igro / globoka zatopljenost v svoje misli / knjiž. prebuditi koga iz zatopljenosti zamišljenosti
SSKJ²
zatopotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
večkrat slišno, topo udariti z nogami ob tla: konj je zatopotal; plesalci so zaploskali in zatopotali; zatopotati od jeze / zatopotati z nogami
// dati tope, kratke glasove: kolesa so zatopotala / ekspr. zunaj so zatopotali koraki
// topotaje iti, se premakniti: konji so zatopotali po cesti
SSKJ²
zatòr -óra in -ôra m (ȍ ọ́, ó)
knjiž. zatrtje: zator mrčesa, zajedavcev / zator demonstracij, vstaje / zator strasti
SSKJ²
zatórej1 -- prid. (ọ̑)
nar. toliko močen, sposoben: fant ni bil zatorej, da bi vzdignil tako breme; zatorej si pa že, da ga boš prepričala
// tako dober: zatorej pšenice ni daleč naokoli
    zatórej prisl.
    toliko, tako: odšel bo, ko bo zatorej okreval, da ne bo potreboval pomoči
SSKJ²
zatórej2 prisl. (ọ̑)
zato: njegov govor je bil kratek in jedrnat in je zatorej ugajal večini; kar je dobrega, lepega, poštenega, a zatorej redkega na svetu, izginja / v vezniški rabi pogovarjala se je z vsakim in o vsaki stvari, zatorej so jo ljudje imeli radi / nihče noče popustiti. Zatorej sporazuma še ne bo
SSKJ²
zatôžba -e ž (ō)
zastar. obtožba, obdolžitev: njegove zatožbe niso resnične / poslušati zatožbo
SSKJ²
zatóžen -žna -o prid. (ọ̄)
navadno v zvezi zatožna klop sedež za obtoženca: približati se zatožni klopi
● 
ekspr. posadili, postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati
SSKJ²
zatóženec -nca m (ọ́)
1. kdor je zatožen: mali zatoženec se je hotel maščevati tožljivcem
2. zastar. obtoženec, obdolženec: zatoženec se je zagovarjal, da tega ni storil hote; iz tožnika postati zatoženec
SSKJ²
zatožíti in zatóžiti -im dov. (ī ọ́)
1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših; zatožiti sošolca učitelju; zatožiti koga, da se pretepa
// sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi: ovaduh ga je zatožil na policiji; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki
2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je; boli, je tiho zatožil
3. zastar. obtožiti, obdolžiti: zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti
● 
zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil
    zatožíti se in zatóžiti se zastar.
    stožiti se: zatožilo se mu je po domu
    zatóžen -a -o:
    otrok se je bal, da bo zatožen; zatožen hudodelstva; po krivem zatožen
SSKJ²
zatracáti -ám dov. (á ȃ)
nar. dolenjsko zabičati: zatracal mu je, da mora takoj domov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zatrapáti se -ám se dov. (á ȃ)
pog., slabš. zaljubiti se: na stara leta se je zatrapal / do ušes se zatrapati / dekle se je zatrapalo vanj
    zatrapáti 
    zapraviti: ves denar je zatrapal
    zatrapán -a -o:
    zatrapan človek; biti zatrapan do ušes; noro zatrapan
SSKJ²
zatrátiti -im dov. (á ā)
knjiž. potratiti: denar je zatratil za obleke; premoženje je zatratil s prijatelji / svoj prosti čas zatrati v pivnici
SSKJ²
zatravítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zatraviti: kakovostna zatravitev brežin; zatravitev območij, površin
SSKJ²
zatráviti -im dov. (ā ȃ)
povzročiti, da se kaj zaraste, prekrije s travo: zatraviti njivo, vrt
    zatráviti se 
    zarasti, prekriti se s travo: poseka se je zatravila
    zatrávljen -a -o:
    zatravljeno zemljišče
SSKJ²
zatrávljati -am nedov. (á)
povzročati, da se kaj zaraste, prekrije s travo: začeli so zatravljati vinograde
SSKJ²
zatrdélost -i ž (ẹ́)
knjiž. otrdelost: zatrdelost kake snovi / zatrdelost sklepa
SSKJ²
zatŕden -dna -o prid. (ŕ ȓ)
knjiž. trden, gotov: zatrden dokaz / zatrdna vest zanesljiva
SSKJ²
zatrdéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. otrdeti: zgornja plast zemlje je zatrdela / koleno zatrdi
SSKJ²
zatrdílo -a s (í)
1. izjava, da je ali da bo povedano zatrdno res, uresničeno: njihova zatrdila ga niso prepričala; ni verjel njegovim zatrdilom; skušal ga je pomiriti z zatrdilom, da je že vse urejeno; resničnost kakega zatrdila / dobil je zatrdilo, da mu bodo pomagali
 
ni zatrdila, da bodo ravnali tako zagotovila; v tem je videl zatrdilo, da se ne moti potrditev
2. zatrditev1šele po večkratnem zatrdilu, da se kmalu vrne, je lahko odšel
SSKJ²
zatrdína -e ž (í)
med. bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu: otipati zatrdino; majhna, neboleča zatrdina; zatrdina v dojki
SSKJ²
zatrdítev1 -tve ž (ȋ)
glagolnik od zatrditi, izjaviti: po zatrditvi, da je vse urejeno, se je pomiril / dobiti od koga pomirjevalne zatrditve pomirjevalna zatrdila
SSKJ²
zatrdítev2 -tve ž (ȋ)
zastar. utrditev: zatrditev šiva
SSKJ²
zatrdíti1 in zatŕditi -im dov. (ī ŕ)
izraziti kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: če ti je on to zatrdil, je gotovo res; zatrdil je, da o tem nič ne ve; zatrdil mu je, da je že vse urejeno; odločno, ekspr. sveto kaj zatrditi / zatrdil je, da se kmalu vrne / pomagal ti bom, mu je zatrdil
    zatŕjen -a -o:
    tako mu je bilo že večkrat zatrjeno
SSKJ²
zatrdíti2 -ím, in zatrdíti in zatŕditi -im dov., zatŕdil (ī í; ī ŕ)
zastar. utrditi: zatrditi pas s trdo podlogo
● 
zastar. to je rekel, da bi svojo misel še bolj zatrdil utemeljil, podkrepil
    zatrdíti sein zatrdíti se in zatŕditi se
    strditi se: blato se zatrdi
    zatŕjen -a -o in zatrjèn -êna -o:
    zatrjeno blato
SSKJ²
zatrdlína -e ž (í)
med. bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu: otipati majhno zatrdlino; zatrdlina na nogi, v dojki
SSKJ²
zatŕdno tudi za tŕdno prisl. (ŕ)
1. izraža popolno prepričanost o čem: zatrdno je zdaj malo žensk, ki bi znale presti; te knjige zatrdno še nima; jutri bodo zatrdno prišli; to bi bilo zatrdno zelo nevarno
// izraža nepreklicnost česa: zatrdno bo napisala do jutri; boš prišel zvečer? Ne obljubim zatrdno / v členkovni rabi vrnil vam bom z obrestmi, zatrdno
2. izraža, da ni dvoma glede uresničitve, izpolnitve: zatrdno se je odločil zapustiti mesto; zatrdno pričakuje, da se bo sin vrnil
// izraža, da ni dvoma glede resničnosti česa: zatrdno je prepričan, da je na cilju; zatrdno verjame, da je popolnoma zdrav
SSKJ²
zatrèp -épa m (ȅ ẹ́)
1. grad. lesen trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe: hiše so obrnjene na cesto z zatrepi; koničast zatrep / streha na zatrep dvokapna streha z zatrepoma na ožjih straneh stavbe
2. geogr. zgornji, klinasto zaključen del gorske doline: priti v zatrep; slap v zatrepu
SSKJ²
zatrepán -a -o prid. (á)
star. čokat, tršat: majhen, toda zatrepan mož / biti zatrepane postave
SSKJ²
zatrepáti -ám in -trépljem dov. (á ȃ, ẹ́)
(na rahlo) udariti: s prsti je zatrepal po mizi / ptič zatrepa s krili
SSKJ²
zatrepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: otrok zatrepeta in zajoka; zatrepetati od groze, v strahu; zatrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so mu zatrepetale / kozarec mu je zatrepetal v roki
// ekspr. zamigljati, zamigetati: plamen sveče zatrepeta in ugasne; listje je rahlo zatrepetalo
// ekspr., s prislovnim določilom migljajoč, migetajoč pojaviti se kje: sence so zatrepetale na stropu; v očeh so ji zatrepetale solze / smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah je postal opazen, zaznaven
2. ekspr., v zvezi z za začutiti strah, skrb za koga ali kaj: zatrepetal je za sina; zatrepetali so za svoja življenja
3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti; zatresti se: glas mu je zatrepetal od ganjenosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zatréskanost -i ž (ẹ̄)
ekspr. zaljubljenost: mladostna, prva zatreskanost
SSKJ²
zatréskati -am dov. (ẹ̄)
1. brezoseb. povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja: nenadoma je zabliskalo in zatreskalo
2. ekspr. dati močne, rezke glasove: zatreskali so rafali; zunaj zatreskajo granate, puške
3. ekspr. silovito zaloputniti: oče jezno zatreska z vrati / zatreskale so naoknice
4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: po strehi so zatreskali kostanji
5. ekspr. silovito vreči: zatreskal je torbo v kot
    zatréskati se ekspr.
    zaljubiti se: zatreskati se v sošolko; preveč, zelo se zatreskati; prvič se zatreskati
    zatréskan -a -o:
    zatreskan je, zato ji vse spregleda; vsa dekleta so zatreskana vanj
SSKJ²
zatrésniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. silovito zaloputniti: zatresniti pokrov skrinje; jezno zatresniti z vrati / prepih je zatresnil okno
2. ekspr. silovito vreči: zatresnil je krožnik na tla / zatresnil je slušalko na vilice trdo položil
SSKJ²
zatrésti -trésem dov., zatrésite in zatresíte; nam. zatrést in zatrèst (ẹ́)
narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: zatresti drevo; veter je zatresel veje / izdihani zrak zatrese glasilki / ekspr.: eksplozija je zatresla šipe; tla je zatresel nov potres / zatresti z glavo, rameni
// narediti, povzročiti, da se kaj v kratkih časovnih presledkih spreminja v višini, jakosti: jeza, jok mu zatrese glas
● 
publ. domačini so večkrat zatresli mrežo dali več golov
    zatrésti se 
    1. sunkovito, hitro se premakniti, navadno sem in tja: most se je zatresel; stopnice so se ob vsakem koraku zatresle; nenadoma so se zatresle šipe / ekspr. spet se je zatresla zemlja spet je bil potres; pren., ekspr. zatresli so se temelji starega reda
    // nehotno, hitro se premakniti, navadno sem in tja: brada se mu je zatresla; roka s skodelico se ji je zatresla
    2. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti: spregovoril je, ne da bi se mu glas zatresel
    ● 
    pog., ekspr. hlače so se mu zatresle ustrašil se je, strah ga je postalo
SSKJ²
zatréščiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. silovito zaloputniti: zatreščil je vrata za seboj
2. ekspr. silovito vreči: zatreščil je kozarec na tla
SSKJ²
zatréti -trèm tudi -tárem dov., zatrì zatríte; zatŕl (ẹ́ ȅ, á)
1. narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatreti mrčes; zatreti plesen, plevel / zatreti nekatere otroške bolezni
2. narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatreti narod; gospodarsko, politično zatreti koga
3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne more več obstajati: zatreti osvobodilno gibanje, stavko; zatreti upor / kriminala ne morejo zatreti
// narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti: osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti; zatreti otrokovo ustvarjalnost
4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatreti hrepenenje, ljubezen / zatrl je smehljaj
● 
krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa jim onemogočile normalno rast; ekspr. kaj v kali, korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
    zatŕt -a -o:
    zatrt človek; zatrta spolnost; zatrta čustva
     
    ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami
SSKJ²
zatŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ)
1. raztrgati kaj tako, da sega poškodba v notranjost česa: zatrgati list; znamka se je pri lepljenju zatrgala; kožica ob nohtu se rada zatrga
2. brezoseb. začutiti sunkovite bolečine: v hrbtu ga je zatrgalo
    zatŕgan -a -o:
    listi v zvezku so bili zatrgani
SSKJ²
zatrijánčiti -im dov. (á ȃ)
nar. začeti pritrkavati, potrkavati: še v mraku so možje zatrijančili / zvonovi so zatrijančili k prazniku
SSKJ²
zatrípati -am in -ljem dov. (ī)
knjiž. začeti utripati: veke mu zatripajo / srce mu hitreje, močno zatripa / na ulici zatripajo luči
SSKJ²
zatriumfírati -am dov. (ȋknjiž.
1. zmagati: zatriumfirati nad nasprotnikom / nekoč bo zatriumfirala resnica
2. začutiti, izraziti zmagoslavje: prehitro si zatriumfirala / no, vidiš, je zatriumfiral
SSKJ²
zatŕjati -am nedov. (ŕ)
knjiž. zatrjevati: zatrjal je, da ni kriv; vztrajno kaj zatrjati / zatrjal ji je svojo ljubezen obljubljal, zagotavljal
SSKJ²
zatrjeválen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. ki izraža, vsebuje zatrjevanje: zatrjevalne izjave
SSKJ²
zatrjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zatrjevati: njegovo zatrjevanje jih je prepričalo; po zatrjevanju navzočih je bilo tako; zatrjevanje in zanikovanje
SSKJ²
zatrjeváti -újem nedov. (á ȗ)
izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: zatrjeval je, da je vozil previdno; zatrjevali so, da ničesar ne prikrivajo; vztrajno, z gotovostjo, ekspr. sveto zatrjevati / mnogi zatrjujejo, da je kajenje škodljivo mislijo, menijo / knjiž. zakon jim zatrjuje pravico do pritožbe zagotavlja / dekleti sta pridni, je zatrjevala mati govorila
    zatrjujóč -a -e:
    opravičil se je, zatrjujoč, da se bo drugič bolj potrudil; zatrjujoče besede
    zatrjeván -a -o:
    dokazi za zatrjevana dejstva
SSKJ²
zatŕkati -am dov. (ŕ ȓ)
knjiž. potrkati: zatrkal je in vstopil
 
knjiž. na šipo je zatrkal dogovorjeno znamenje potrkal je tako, kot je bilo za znamenje dogovorjeno
    zatŕkati se ekspr.
    zaljubiti se: zatrkala se je v soseda
    zatŕkan -a -o:
    zatrkan fant
     
    nar. dolenjsko vola sta okrogla in zatrkana polna, mišičasta
SSKJ²
zatrkljáti1 -ám dov. (á ȃ)
narediti, da se kaj premika po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: zatrkljati kamen, žogo; zatrkljati jabolko po mizi
// narediti, da kaj tako premikajoč se pride kam: zatrkljati kovanec v vdolbinico
    zatrkljáti se 
    premakniti se po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: orehi se zatrkljajo na vse strani
    // tako premikajoč se priti kam: krogla se zatrklja pod omaro
SSKJ²
zatrkljáti2 -ám dov. (á ȃ)
knjiž. na rahlo potrkati: zatrkljati na vrata / dež je zatrkljal na šipo
SSKJ²
zatrmogláviti -im dov. (á ȃ)
ekspr. z besedami, dejanji pokazati trmoglavost, trmo: otrok je zatrmoglavil in začel jokati / zatrmoglavil je, da hči ne sme v kino
SSKJ²
zatrníti in zatŕniti -em, tudi zatŕniti -em dov. (ī ŕ; ŕ)
zastar. zažgati: z gorečo svečo je zatrnil senik
// prižgati: zatrniti petrolejko / po hišah so se zatrnile luči
SSKJ²
zatrobéntati -am dov. (ẹ̑)
1. zaigrati (na) trobento: trobentači so zatrobentali
// dati zvočne signale s trobento: vojak je zatrobental / preh. zatrobentati umik
2. ekspr. glasno, doneče se usekniti: zakašljal je in zatrobental
3. preh., slabš. glasno, vsiljivo reči, povedati: če le more, zatrobenta kaj o svojih uspehih
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zatrobíti in zatróbiti -im dov. (ī ọ́)
1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento
// dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor
2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog
3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi
// oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi
4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil
5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec
6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo
SSKJ²
zatrosíti in zatrósiti -im dov. (ī ọ́star.
1. raztrositi: po travniku zatrositi gnoj, pepel
2. zanesti: zatrositi razdor / okužene živali so zatrosile bolezen / zatrositi ogenj v seno povzročiti, da začne goreti
SSKJ²
zatŕpati -am dov. (nav. ekspr.
1. zatlačiti, zapolniti: za prevoz so med opeko zatrpali slamo / jetnike so zatrpali v barako; vse vojašnice so zatrpali z vojaki
2. zapolniti, popolnoma napolniti: avtomobili so zatrpali ulice; sobo so zatrpali s pohištvom; križišče se je popolnoma zatrpalo
    zatŕpan -a -o:
    hodnik je zatrpan z omarami
SSKJ²
zatrpávati -am nedov. (ȃnav. ekspr.
1. tlačiti: seno so zatrpavali za leseno pregrado v hlevu / vojake so zatrpavali v tovornjake
2. zapolnjevati, popolnoma napolnjevati: vozila so zatrpavala ceste / dostop na trg se vedno bolj zatrpava
SSKJ²
zatrpéti -ím dov., tudi zatŕpel; zatrpljèn (ẹ́ í)
knjiž. začutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: ob vsakem udarcu je zatrpela z otrokom
● 
nar. severovzhodno odrasli marsikaj zatrpimo, za otroke je bolj hudo potrpimo, prenesemo
SSKJ²
zatŕtje -a s (ȓ)
glagolnik od zatreti: zatrtje nekaterih nalezljivih bolezni / zatrtje upora / zatrtje narodne samostojnosti
SSKJ²
zatŕtost -i ž (ȓ)
stanje zatrtega človeka: pisatelj je poudarjal junakovo družbeno in zasebno zatrtost ter življenjsko nemoč / ljubezenska, spolna zatrtost
SSKJ²
zatŕzati -am dov. ()
sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: obrvi mu zatrzajo / obraz ji je zatrzal
// nehoteno sunkovito se skrčiti: mišice na obrazu mu zatrzajo
// v zvezi s s, z narediti sunkovite premike, gibe s kakim delom telesa: zatrzati z ustnicami
SSKJ²
zatŕzniti -em dov. (ŕ ȓ)
sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustnice mu zatrznejo
● 
nar. vzhodnoštajersko zatrzniti vrata pripreti
SSKJ²
zatúhtati -am dov. (ú)
pog. začeti premišljati, razglabljati: ob novici so moški zatuhtali
    zatúhtati se 
    zamisliti se: zatuhtal se je v bridko resnico; zatuhtati se nad dejstvi
SSKJ²
zatulíti in zatúliti -im dov. (ī ú)
1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze
// dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm
2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar
SSKJ²
zatúšati -am dov. (ȗ)
nižje pog. prikriti, zakriti: škandal so poskušali zatušati; spor naj se hitro zatuša
SSKJ²
zatvárjati -am nedov. (á)
zastar. zapirati: zatvarjati okna, vrata
SSKJ²
zatvòr -ôra m (ȍ ózastar.
1. zapor: odvesti koga v zatvor
2. zapiralo, zaklep: zatvor puške
SSKJ²
zatvóriti -im dov. (ọ̄)
zastar. zapreti: zatvoriti vrata
SSKJ²
zatvórnica -e ž (ọ̑)
star. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa; zapornica: odpreti, zapreti zatvornice / vodna zatvornica
// premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zatvornico na cesti / železniške zatvornice
● 
star. odprle so se vse nebeške zatvornice začelo je zelo, močno deževati
SSKJ²
zatvórničar -ja m (ọ̑)
star. zaporničar: železniški zatvorničar
SSKJ²
zaudárek -rka m (ȃ)
knjiž. neprijeten vonj: zaudarek po znoju
SSKJ²
zaudáriti -im dov. (á ȃ)
začeti zaudarjati: poleti meso hitro zaudari / od njega je zaudaril pot; brezoseb. zaudarilo je po plesnobi, vlagi
SSKJ²
zaudárjati -am nedov. (á)
1. oddajati, dajati neprijeten vonj: meso rahlo zaudarja; gnojna rana zaudarja / brezoseb.: iz ust mu neprijetno zaudarja; zaudarja po alkoholu; v sobi zaudarja po kislem
2. ekspr. imeti, kazati negativne značilnosti česa: govor je zaudarjal po demagogiji
    zaudarjajóč -a -e:
    po trohnobi zaudarjajoča klet
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zaújčkati -am dov. (ȗ)
s premikanjem lastnega telesa zagugati koga z namenom pokazati mu posebno naklonjenost: zaujčkati dojenčka, otroka / zaujčkati na rokah
    zaújčkati se ekspr.
    zagugati se, zazibati se: čoln se je nenadoma zaujčkal
SSKJ²
zaúkati -am dov. (ū)
1. oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost: fant je zaukal; svati so zaukali / glasno zaukati
2. oglasiti se z u-ju podobnim glasom: čuk, sova zauka
SSKJ²
zaukázati tudi zaukazáti -kážem dov. (á á á)
star. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: zaukazal je zapreči konja; profesor je zaukazal, naj odprejo knjige; s kretnjo, pogledom zaukazati / zaukazati umik
    zaukázan -a -o:
    zaukazana je bila velika previdnost
SSKJ²
zaukazováti -újem nedov. (á ȗ)
star. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazovati: v družini je zaukazoval oče; zaukazovati vojakom
SSKJ²
zaúp -a m (ȗzastar.
1. zaupanje: njegov zaup je trden / zaup v lastne moči
2. kredit: prositi za zaup / dati, kupiti kaj na zaup
SSKJ²
zaúpanje -a s (ȗ)
prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga; delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje; poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase
// prepričanje, da je kdo pošten, iskren: zlorabiti zaupanje koga; ekspr. v slepem zaupanju mu je verjela
// prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupanje lastni moči / zaupanje v razum
● 
publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj; knjiž. podarjati komu zaupanje zaupati vanj
SSKJ²
zaúpati -am nedov. in dov. (ȗ)
1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata
// biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga
2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo
3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča
 
ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir)
4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo
// narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku
    zaupajóč -a -e:
    zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik
    zaúpan -a -o:
    zaupane skrivnosti
SSKJ²
zaupávati -am nedov. (ȃ)
knjiž. zaupati: zaupavati sosedom / zaupavati komu tajne podatke / zaupavati komu odgovorne naloge / zaupavati komu denar
SSKJ²
zaúpen -pna -o prid., zaúpnejši (ū)
1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov
2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni
3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica
// za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci
4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod
5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije
// ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo
6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz
    zaúpno prisl.:
    zaupno povedati
     
    pravn. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje
SSKJ²
zaupljív -a -o prid., zaupljívejši (ī í)
1. ki (rad) zaupa, verjame: po naravi zaupljiv človek / biti zaupljiv do sodelavcev
// ki izraža, kaže zaupanje, vero: zaupljiv pogled; fant z zaupljivimi očmi
2. ki (rad) zaupa, pove kaj: do mene je zelo zaupljiv
3. ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost: zaupljiv in odkrit pogovor / ustvarjati zaupljivo vzdušje
4. zastar. zaupen: zaupljiv cilj / nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi
    zaupljívo prisl.:
    zaupljivo poslušati
SSKJ²
zaupljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zaupljivega človeka: znan je po svoji zaupljivosti / njena zaupljivost jo je spravljala v začudenje
SSKJ²
zaúpnica -e ž (ȗ)
1. zaupna prijateljica: sestra je moja edina zaupnica
2. zaupna oseba koga: policijska zaupnica / delavska zaupnica nekdaj ženska, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev
3. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila zaupnico; glasovati o zaupnici; zaupnica odboru, predsedniku
SSKJ²
zaúpnik -a m (ȗ)
1. zaupen prijatelj: ko sva odraščala, sva si bila zaupnika / ekspr. papir je moj edini zaupnik
2. zaupna oseba koga: oskrbnik je gospodarjev zaupnik; partizanski, policijski zaupnik / delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev
SSKJ²
zaúpniški -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na zaupnike: zaupniško razmerje / zaupniška mreža policije
SSKJ²
zaúpnost -i ž (ū)
1. lastnost, značilnost zaupnega: zaupnost tujca ga je presenetila / zaupnost pogovora / zaupnost dokumenta
// kar je zaupno: pripovedovati zaupnosti
2. zaupljivost: znana je po svoji zaupnosti
3. zaupanje: med njimi se je ustvarila zaupnost
SSKJ²
zaupogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ī ọ́, ó)
zastar. upogniti: zaupogniti vejo
SSKJ²
zaupováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. zaupati: njemu zaupujem / zaupovati prijateljem svoje načrte / zaupovati komu pomembne naloge / zaupovati komu avtomobil
SSKJ²
zaustavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zaustaviti: zaustavitev krvi / zaustavitev stroja
SSKJ²
zaustáviti -im dov. (á ȃ)
za kratek čas ustaviti: jezdec je za nekaj trenutkov zaustavil konja / zaustaviti soseda na stopnišču / zaustaviti kri / zaustaviti motor, stroj / zaustaviti govornika s ploskanjem / zaustaviti delo / razvoja ni mogoče zaustaviti
    zaustáviti se 
    za kratek čas se ustaviti: avtomobil se zaustavi pred glavnim vhodom / ura se je zaustavila ustavila / proizvodnja se je spet zaustavila / za nekaj dni smo se zaustavili pri sorodnikih / kritik se je zaustavil zlasti ob vsebinskih vprašanjih
    zaustávljen -a -o:
    zaustavljena vozila
     
    film. zaustavljena slika slika, ki se pri predvajanju filma zaradi dramaturškega poudarka pri umetniškem filmu ali zaradi analize pri dokumentarnem, športnem, znanstvenem filmu za daljši čas zaustavi
SSKJ²
zaustávljanje -a s (á)
glagolnik od zaustavljati: zaustavljanje avtomobila pred semaforji / zaustavljanje šivalnega stroja / zaustavljanje naraščanja cen; slovenski pouk je pomenil zaustavljanje nemškega vpliva
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zaustávljati -am nedov. (á)
za kratek čas ustavljati: policisti zaustavljajo avtomobile / zaustavljati mimoidoče / zaustavljati ponesrečencu kri / zaustavljati stroje / zaustavljati inflacijo
    zaustávljati se 
    za kratek čas se ustavljati: zdaj je hitela, zdaj se je zaustavljala / njegov pogled se zaustavlja na obrazih prisotnih / razpravljavci so se zaustavljali ob različnih vprašanjih
    zaustavljajóč -a -e:
    pogosto se zaustavljajoč, sta se živahno pogovarjala
SSKJ²
zaúšen -šna -o prid. (ȗ)
zastar. zaušesen: zaušna bradavica
SSKJ²
zaušésen -sna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja za ušesom: zaušesni predel / zaušesne žleze pri krastači / zaušesni del držala pri očalih
SSKJ²
zaúšnica -e ž (ȗ)
udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela; dobiti zaušnico; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico
// ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu
SSKJ²
zautrípati -am in -ljem dov. (ī)
knjiž. začeti utripati: srce mu je vznemirjeno zautripalo
SSKJ²
zaúzdati -am dov. (ȗ)
nadeti, namestiti uzdo: zauzdati konja
SSKJ²
zaužíti -žíjem dov. (í ȋ)
1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: zaužiti zajtrk; ves dan ni nič toplega zaužil / zaužiti tablete, zdravilo / razočaran je zaužil strup
2. star. biti deležen česa; užiti: zaužil je veliko gorja / takrat sem zaužil dosti mraza občutil
    zaužít -a -o:
    količina zaužitega alkohola
SSKJ²
zaužítje -a s (ȋ)
glagolnik od zaužiti: zaužitje hrane, pijače
SSKJ²
zaužívanje -a s (í)
glagolnik od zauživati: zauživanje hrane, alkoholnih pijač
SSKJ²
zaužívati -am nedov. (í)
1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: zauživati rastlinsko, zdravo hrano / zauživati tablete, zdravila
2. star. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega; uživati: zauživati srečo / zauživati pokoj
SSKJ²
zavabíti in zavábiti -im dov. (ī ázastar.
1. izraziti, izreči vabilo: pojdite z nami, zavabi sosed
2. za krajši čas vzbuditi pri kom željo po obisku, stiku: gore me zavabijo / njen smehljajoči se obraz zavabi
3. v krščanskem okolju začeti vabiti: zvon zavabi k maši
SSKJ²
zavájanje -a s (ā)
glagolnik od zavajati: zavajanje na napačno pot, sled / zavajanje v protislovja, zmoto / zavajanje dekleta / spolno zavajanje / zavajanje potrošnikov
SSKJ²
zavájati -am nedov.
1. s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavajati koga na napačno sled / ekspr. zavajati koga na kriva, slaba pota
// s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati
a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: zavajati koga v dvom, zmoto / zavajati koga v mlačnost, neborbenost
b) da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavajati koga v laž, prepir / zavajati koga k pitju
2. s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljiv, nedovoljen spolni odnos: zavajati mladoletnice; zavajati sosedinega moža
3. s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno, neustrezno misli: zavajati bralce, javnost; zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki / naslov knjige zavaja
4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago; na videz lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo pot
    zavajajóč -a -e:
    zavajajoče pisanje, ravnanje
SSKJ²
zavál -a m (ȃ)
petr. kamnina, ki nastane pri vdoru magme v zemeljsko skorjo; intruzija, lakolit
SSKJ²
zavalíti -ím dov., zaválil (ī í)
1. premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: zavaliti kamen, sod; zavaliti kaj po stopnicah, strmini
// povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride
a) kam: zavaliti hlod k zidu; zavaliti skale v jamo
b) od kod: zavaliti sod z voza
2. zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto: zavaliti predor s kamenjem
    zavalíti se 
    1. premakniti se po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: otrok se je zavalil po travi; kepe snega se zavalijo po strmini
    // tako premikajoč se priti
    a) kam: kamen se je zavalil v vodo
    b) od kod: zavaliti se z voza
    2. ekspr., s prislovnim določilom nerodno, stežka leči, sesti: zavaliti se na posteljo, stol; zavalil se je v naslanjač / opotekel se je in se zavalil v sneg
    3. hitro se začeti premikati v veliki količini: po sobi se zavali črn dim / grom se zavali čez pobočje
    4. ekspr., navadno v zvezi z na izraža, da kaj neprijetnega začne prizadevati koga: vsa teža odločitve se je zavalila na njegova pleča; včasih se res preveč zavali na enega človeka
    zavaljèn -êna -o
    1. deležnik od zavaliti: zavaljen hlod, sod; zavaljen prehod
    2. ekspr. valjasto debel: zavaljen moški; biti zavaljen kot sod; zavaljeno telo / zavaljen obraz
    3. ekspr. globok, nizek: zavaljen glas
SSKJ²
zaváljati -am dov., tudi zavaljájte; tudi zavaljála (á)
1. z valjanjem pritisniti navzdol: seme je treba na rahlo zagrebsti in potem zavaljati
2. premakniti kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: zavaljati otroka po odeji
3. slabš. z valjanjem pomečkati: obleko je že zavaljal in raztrgal
    zaváljati se slabš.
    z valjanjem se zamazati: deček se je zavaljal v luži
    zaváljan -a -o:
    ves zavaljan hodi okrog; od mnogih rok zavaljana knjiga
SSKJ²
zavaljênec -nca m (é)
ekspr. valjasto debel človek: neroden zavaljenec
SSKJ²
zavaljênost -i ž (é)
ekspr. značilnost zavaljenega, debelega: kljub zavaljenosti je uren; zavaljenost trupa
SSKJ²
zavaljúh -a m (ū)
slabš. valjasto debel človek: vstopil je čokat zavaljuh
SSKJ²
zavalováti -újem dov. (á ȗ)
1. premakniti se v obliki valov: voda je močno zavalovala / trave zavalujejo v vetru / ekspr. množica je zavalovala / ekspr. lasje so ji zavalovali po hrbtu
2. ekspr. pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na licih ji je zavalovala rdečica / klic je zavaloval po zraku; brezoseb. med poslušalci je zavalovalo / z grede so zavalovali nežni vonji / jeza mu je zavalovala po žilah
 
ekspr. srce mu je od vznemirjenja zavalovalo začelo močno biti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavalovéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. premakniti se v obliki valov: voda je zavalovela / krilo ji je zvonasto zavalovelo / ekspr. množica je nemirno zavalovela
2. ekspr. pojaviti se, oglasiti se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: zavaloveli so zvoki klavirja; brezoseb. med gledalci je zavalovelo
SSKJ²
zavalovíti -ím dov., zavalôvil (ī í)
1. narediti, povzročiti valove na čem: burja zavalovi gladino morja / veter je zavalovil listje
2. s prislovnim določilom povzročiti, da se kaj valujoč premakne: veter zavalovi meglice preko travnikov
3. ekspr. vznemiriti, razvneti: govor je zavalovil množico na trgu / nemir mu je zavalovil dušo
SSKJ²
zavárek -rka m (ȃ)
snov, ki se pripravi s kuhanjem; zvarek2mazati se z zavarkom; zavarek iz hrastovega lubja
● 
star. sadni zavarek vkuhano sadje, kompot
SSKJ²
zavaríti -ím dov., zaváril (ī í)
1. z varjenjem zadelati: zavariti počeno cev; zavariti luknjo v posodi
2. zvariti2zavariti dva konca cevi
    zavarjèn -êna -o:
    zavarjene cevi, žice
SSKJ²
zavaroválec -lca [zavarovau̯ca tudi zavarovalcam (ȃ)
1. kdor sklene z zavarovalnico zavarovalno pogodbo: zavarovalec in zavarovatelj
2. zastar. zavarovatelj: zavarovalec je zavarovancu že izplačal odškodnino
SSKJ²
zavaroválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zavarovanje: zavarovalni pripomočki; zavarovalna vrv / zavarovalna dejavnost / zavarovalna pogodba / zavarovalni agent, zastopnik; zavarovalna doba čas trajanja zavarovanja in jamstva pri prostovoljnem zavarovanju; čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve, ki se upošteva pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju; zavarovalna polica listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi; zavarovalna premija denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno vrsto zavarovanja
 
pravn. zavarovalni primer primer, glede na katerega se zavaruje; zavarovalna vsota vsota, ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje plačuje zavarovalno premijo
SSKJ²
zavaroválnica -e ž (ȃ)
organizacija, ki opravlja zavarovanje oseb in premoženja: zavarovalnica mu je izplačala odškodnino; dajatve, storitve zavarovalnice / splošna zavarovalnica; zavarovalnica za življenjska zavarovanja
SSKJ²
zavaroválničar -ja m (ȃ)
kdor se poklicno ukvarja z zavarovalno dejavnostjo: pogajati se s tujimi zavarovalničarji; delati kot zavarovalničar; bankirji in zavarovalničarji
SSKJ²
zavarovalnína -e ž (ī)
dajatev, storitev zavarovalnice, določena v zavarovalni pogodbi: dobiti, izplačati zavarovalnino; upravičenec do zavarovalnine / požarna, starostna, življenjska zavarovalnina
SSKJ²
zavaroválniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zavarovalnico ali zavarovalništvo: zavarovalniški posli / zavarovalniški cenilec, uradnik
SSKJ²
zavaroválništvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki se ukvarja z zavarovanjem oseb, premoženja: dohodki v zavarovalništvu; bančništvo in zavarovalništvo / pomorsko zavarovalništvo
SSKJ²
zavaroválstvo -a [tudi zavarovau̯stvos (ȃ)
dejavnost, ki se ukvarja z zavarovanjem oseb, premoženja in s socialnim zavarovanjem: organiziranje zavarovalstva; zaposliti se v zavarovalstvu
SSKJ²
zavarovánčev tudi zavárovančev -a -o prid. (á; á)
nanašajoč se na zavarovanca: pravice dedičev po zavarovančevi smrti / zavarovančevi družinski člani
SSKJ²
zavarovánec tudi zavárovanec -nca m (á; á)
oseba, katere premoženjska ali kakšna druga korist je zavarovana: zavarovalnica je zavarovancu izplačala zavarovalnino; dolžnosti, pravice zavarovancev
// kdor je socialno zavarovan: zavarovanec že izpolnjuje pogoje za prejemanje pokojnine / invalidski, socialni, zdravstveni zavarovanec; zavarovanec pokojninskega, socialnega zavarovanja
 
pravn. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca
SSKJ²
zavarovánje tudi zavárovanje -a s (ȃ; á)
1. glagolnik od zavarovati: zavarovanje glave s čelado / zavarovanje poti ob prepadu / zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco / zavarovanje svojih koristi / odločiti se za zavarovanje hiše, živine
2. pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: skleniti zavarovanje; trajanje zavarovanja / osebno, pomorsko, požarno zavarovanje; obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje; življenjsko zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja
// pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: zapornikom ni priznano zavarovanje / socialno zavarovanje / invalidsko zavarovanje; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine; starostno zavarovanje kmetov do 1983 ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do starostne pokojnine; zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge začasne nezmožnosti za delo
● 
pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja
♦ 
pravn. kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti; kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti; zavarovanje posojila vrnitve posojila z zastavo ali s poroki; zavarovanje za doživetje pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost
SSKJ²
zavarovánka tudi zavárovanka -e ž (á; á)
ženska, katere premoženjska ali kakšna druga korist je zavarovana: zaposlene zavarovanke
// ženska, ki je socialno zavarovana: socialna zavarovanka
SSKJ²
zavarovánost tudi zavárovanost -i ž (á; á)
stanje zavarovanega: zavarovanost poti; občutek zavarovanosti / družbena, gospodarska zavarovanost
SSKJ²
zavarovátelj -a m (ȃ)
zavarovalnica kot stranka zavarovalne pogodbe: zavarovatelj ladje je londonska zavarovalnica
SSKJ²
zavarováti -újem tudi zavárovati -ujem dov. (á ȗ; á)
1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg
// s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot
2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet
// z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo
3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost
4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota
// skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati
♦ 
alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; pravn. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja
    zavarován tudi zavárovan -a -o:
    zavarovan avtomobil; biti invalidsko zavarovan; zavarovane rastline, živalske vrste; z železno mrežo zavarovana okna
     
    zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami
     
    alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi
SSKJ²
závber -- [zau̯bərprid. (á)
zastar. lep2zavber dekleta / zavber dan
    závber prisl.:
    prav zavber jo pozdravi
     
    zastar. zavber fejst fant zelo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavdájati -am nedov. (ȃ)
1. star., z dajalnikom zastrupljati: opazil je, da mu žena zavdaja / človeštvo si samo zavdaja
2. zastar., z dajalnikom povzročati, vzbujati: njen pogled mu je zavdajal grozo
3. zastar., v zvezi s po zaudarjati, smrdeti: vse v hiši je zavdajalo po starem; brezoseb. zavdajalo je po plesnobi
SSKJ²
zavdáti -dám dov., 2. mn. zavdáste in zavdáte; zavdál (áz dajalnikom
1. star. zastrupiti: zavdati gostom; zavdati psu; zavdati komu z arzenikom / v obupu si je sam zavdal
2. po ljudskem verovanju uročiti: zavdati komu s čaranjem / njena lepota je mladeniču zavdala
3. zastar. zadati: zavdati komu rane / zavdati strah ljudem povzročiti, vzbuditi
    zavdán -a -o:
    zavdan je od njenega pogleda; zavdane rane
SSKJ²
zavečáti -ím dov., zavéči; zavéčal (á ínar.
1. zakričati: jezno zaveči nanj / čuk je zateglo zavečal
2. (glasno) zajokati: otrok osramočen zaveči
SSKJ²
zavéčen -čna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. ki je za večno: zavečno dejanje / zavečni izobčenec
SSKJ²
zavédanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zavedati se: občasno bolnikovo zavedanje / zavedanje sebe, sveta / zavedanje o pomembnosti varstva okolja
● 
zastar. zavedanje po straneh neba orientiranje
SSKJ²
zavédati se -am se nedov. (ẹ́)
1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati
2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako
// imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno
// na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči; zavedati se resnosti položaja; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema
    zavedajóč se -a -e:
    hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti; napol zavedajoč se, je začutil oster vbod
SSKJ²
zavéden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
1. ki se zaveda svoje pripadnosti kaki skupnosti, nazoru in to tudi javno kaže, izraža: zaveden delavec, revolucionar; zaveden Slovenec; biti narodno, družbeno, politično zaveden / po vojni je bil zelo zaveden socialistično zaveden; rodil se je v Trstu v zavedni družini narodno zavedni
2. knjiž. zavesten, hoten: zavedni gibi / zavedno prikrivanje, zamolčevanje česa
● 
star. če ne bi bil tako zavednega duha, se ne bi rešil prisebnega
    zavédno prisl.:
    zavedno delovati za kaj; simetrija oken je zavedno porušena
SSKJ²
zavédeti se -vém se dov. (ẹ́)
1. zbuditi se iz stanja brez zavesti, zavedanja: poškodovanec je omedlel in se ni več zavedel; dolgo se ni mogel zavedeti / zjutraj je dolgo trajalo, preden se je zavedela popolnoma zbudila
2. preh. vključiti, sprejeti v zavest vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedeti se okolja, sebe
// na osnovi kritične presoje vključiti, sprejeti v zavest vedenje o čem: zavedeti se nevarnosti, resnice; zavedeli so se pomembnosti dogodka; zavedel se je, kakšno napako je storil / zavedeti se svojega izvora; narodnostno se zavedeti
● 
star. zavedel se je iz prve začudenosti prebudil, predramil; ekspr. nisem se še dobro zavedel, že smo bili doma kmalu, hitro
SSKJ²
zavedljív -a -o prid. (ī í)
ki lahko koga zavede: zavedljiva bajna bitja / zavedljiv nazor / zavedljiva jed zapeljiva
SSKJ²
zavédnost -i ž (ẹ́)
1. lastnost zavednega človeka: izražati, utrjevati svojo zavednost; narodna, politična, stanovska zavednost / priti na sestanek iz zavednosti
2. zastar. zavestnost: zavednost doživljanja / zavednost dejanja
3. star. prisebnost: osupnil je, vendar ni izgubil zavednosti / ohraniti zavednost duha
4. star. zavest: bolnik je izgubil zavednost; že dva dni je brez zavednosti
● 
zastar. reči kaj v zavednosti svoje prednosti zavesti
SSKJ²
zavédoma prisl. (ẹ̄)
star. zavestno: zavedoma se izogibati koga
SSKJ²
zavêjati -am dov. (ȇ)
nav. 3. os., star. zapihati: zavejal je veter / brezoseb. hladno je zavejalo skozi okno
● 
zastar. zavejati z roko po zraku zamahniti
SSKJ²
zavékati -am dov., tudi zavekájte; tudi zavekála dov. (ẹ́)
nar. (glasno) zajokati: v sobi zaveka otrok; ženska je obupano zavekala / ptič je zavekal
SSKJ²
záver -vra m (á)
dinozaver: izumrli zaver / morski, netopirski zavri
SSKJ²
zaverílnik -a [zaveriu̯nik tudi zaverilnikm (ȋ)
star. zavorna veriga:
SSKJ²
zavériti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. star. priseči, zakleti se: zaveril se je, da ne bo več kadil / zaveril bi se, da je tako prav
2. zastar., v zvezi z v zaverovati se: tako se je zaveril v delo, da vprašanja še slišal ni
// zaljubiti se: zaveriti se v mlado sosedo
SSKJ²
zaverovánost in zavérovanost -i ž (á; ẹ́)
stanje zaverovanega človeka: iz zaverovanosti ga je prebudil očetov glas; zaverovanost gledalcev, občinstva; zaverovanost v delo, preteklost / zaverovanost v samega sebe
SSKJ²
zaverováti -újem in zavérovati -ujem dov.(á ȗ; ẹ́)
knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj
    zaverováti sein zavérovati se v zvezi z v
    1. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zaveroval se je v branje, delo / zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža
    2. star. zaljubiti se: zaveroval se je v prelepo dekle / zaverovati se v čebelarstvo, gledališče
    zaverován in zavérovan -a -o:
    v preteklost zaverovani ljudje; vsa je zaverovana v sina
     
    zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati
SSKJ²
zavésa -e ž (ẹ̑)
1. kos tkanine, ki se kam obesi za omejevanje svetlobe, preprečevanje pogleda: na oknih visijo zavese; nagubati, odgrniti zaveso; pregraditi prostor z zaveso; bombažna, mrežasta zavesa; gosta, prosojna, težka zavesa; zavesa iz žameta; blago za zavese / dekorativne zavese; okenska zavesa; nekdaj posteljna zavesa ali zavesa pri postelji
// kos tkanine, ki ločuje oder od prostora za gledalce: zavesa se dvigne, pade; spustiti zavese / občinstvo kliče igralce pred zaveso / požarna, železna zavesa / glavna (odrska) zavesa / zavesa na koncu dramskega dela, dejanja izraža, da se zavesa spusti
2. ekspr., navadno s prilastkom kar ovira, preprečuje pogled, dostop: zavesa dežja, dima / sonce je zdrsnilo za zaveso smrek / zavesa toplega zraka pri vhodu v trgovino / obdati se z zaveso skrivnosti
● 
zastar. železna zavesa na oknu, vratih prodajalne rolo; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah
♦ 
geogr. zavesa navadno nagubana ploščata kapniška tvorba; gled. zavesa zavesi podoben element scenske opreme; voj. dimna zavesa ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje
SSKJ²
zaveselíti se -ím se dov., zavesélil se (ī í)
knjiž. razveseliti se: zaveseliti se lepega razgleda / si le prišel, se je zaveselil prijatelj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zaveseljáčiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. z veseljačenjem zapraviti: dediščino je zaveseljačil in zakartal
SSKJ²
zavésen1 -sna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zaveso: zavesni obroček; zavesno blago
 
fot. zavesni zaklop zaklop z navadno kovinskima zavesicama
SSKJ²
zavésen2 -sna -o prid. (ẹ̑)
navt., z zvezi zavesna ladja ladja, ki je z zadnjim delom preveč ugreznjena:
SSKJ²
zavésica -e ž (ẹ̑)
manjšalnica od zavesa: na oknih visijo zavesice; bela, nagubana zavesica / (avtomobilska) zavesica gumijasta ali plastična plošča, pritrjena za avtomobilskim kolesom, ki preprečuje dviganje vode, peska s ceste
SSKJ²
zavésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑knjiž.
1. zagrniti z zaveso: zavesiti okno, vhod / zavesiti z odejo
// zagrniti, zakriti s čim visečim sploh: zavesiti si obraz s pajčolanom
2. viseč zakriti: brki so mu zavesili zgornjo ustnico / ekspr. megla je zavesila polja
● 
knjiž., ekspr. nebo se je zavesilo z nizkimi oblaki se je zakrilo, prekrilo
    zavéšen -a -o:
    ženske, zavešene čez obraz; zavešena okna
SSKJ²
zavesláj -a m (ȃ)
1. odriv vode z veslom: delati globoke, hitre zaveslaje; krmar določa število zaveslajev / ekspr. plavalec vdihava na vsak tretji zaveslaj rok
2. ekspr., v prislovni rabi izraža razdaljo med dvema takima odrivoma: podvodna čer je samo nekaj zaveslajev od svetilnika / naš veslač je za zaveslaj ob kolajno
SSKJ²
zavesláti -ám dov. (á ȃ)
1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal
// veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu
// veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče
// z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu
2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu
3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku
● 
ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo
SSKJ²
zavesljáj -a m (ȃ)
zaveslaj: narediti nekaj zavesljajev; dolgi, ritmični zavesljaji / v prislovni rabi drugi čoln je zaostal za tri zavesljaje
SSKJ²
zavést -i ž (ẹ̑)
1. sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj: bolniku se je po polurni nezavesti zavest vrnila; izgubiti zavest; biti brez zavesti / spravljati koga k zavesti; trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami; umreti pri polni zavesti
2. celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda: po uživanju mamil se mu je zavest spremenila; dno, obrobje zavesti; motnje v zavesti; zavest in podzavest / vtisniti si kaj v zavest / individualna zavest
3. navadno s prilastkom celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh: družbena, kolektivna zavest; vpliv antike na evropsko zavest; zavest dobe, družbe / ekološka, politična zavest
4. s prilastkom kar je rezultat ravnanja česa: zavest krivde, odgovornosti je rastla v njem; odhajati z zavestjo zmage; naša zavest o resnosti položaja je oslabela / imam prijetno zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost
// zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju, ravnanju: oblikovati otrokovo delovno zavest; privzgajati zavest tovarištva
// zavedanje o svoji pripadnosti čemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest; buditi domovinsko, narodno zavest
● 
resnica mu je prišla do zavesti zavedel se je resnice; ekspr. priklicati komu v zavest neljubi dogodek opozoriti, spomniti ga nanj; to imam vseskozi v zavesti tega se vseskozi zavedam
♦ 
filoz. zavest kar je in se zaveda sebe in sveta; družbena zavest v marksistični filozofiji celota idej, teorij družbe o umetnosti, znanosti, religiji, ki odraža stanje materialnega življenja; refleksivna zavest usmerjena na samo sebe; intencionalnost zavesti; razvoj zavesti po Heglu spreminjanje zavesti k popolnejšemu védenju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; psih. stanje zavesti oblika zavestnega doživljanja v budnosti, sanjah, ekstazi, meditaciji, po uživanju drog
SSKJ²
zavésten -tna -o prid. (ẹ̄)
1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje
// zastar. ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec; bolnik ni več zavesten
2. ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje: zavesten gib; zavestna kršitev, odločitev; zavestno dejanje, ravnanje; avtomatičen in zavesten / zavestno učenje
3. ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči: zavesten goljuf, saboter; zavesten graditelj miru
// ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti: zavesten ateist, Slovenec; zavesten pristaš kakega nazora
    zavéstno prisl.:
    zavestno sodelovati, se upirati
SSKJ²
zavêsti -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é)
1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota
// s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti
a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome
b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju
2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljiv, nedovoljen spolni odnos: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico
3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki
4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost
● 
zavesti dopis vpisati, evidentirati; zastar. zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; zastar. pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje
    zavedèn -êna -o:
    zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle
SSKJ²
zavésti se zavém se in zavêsti se zavém se dov., 2. mn. zavéste se, 3. mn. zavêjo se in zavedó se; zavédi se zavédite se in zavêdi se zavêdite se in zavedíte se; zavédel se zavédla se in zavêdel se zavêdla se; zavéden (ẹ́; é ẹ́; zavédi zavédite, zavédi zavédite; zavēdel zavēdla zavédli, zavēdel zavédla)
zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: bolnica se je šele proti jutru zavedla
SSKJ²
zavéstnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost zavestnega: bolnikova zmanjšana zavestnost / iz vročičnih blodenj se prebuditi v zavestnost zavestno stanje / zavestnost gibov, postopkov; zavestnost in spontanost / pisateljeva programska, ustvarjalna zavestnost / knjiž. visoka narodna zavestnost zavednost
SSKJ²
zavéšati -am nedov. (ẹ́knjiž.
1. zagrinjati z zaveso: skrbno zavešati okna
2. viseč zakrivati: brki mu zavešajo ustnice / ekspr. oblaki zavešajo sonce
SSKJ²
zavéšiti -im dov. (ẹ́ ẹ̄)
star. zapreti z veho: zavešiti sod
SSKJ²
zavéten -tna -o prid. (ẹ̑)
1. zavarovan pred vetrom: jagode v zavetni legi že dozorevajo; zavetno pristanišče
2. ekspr. ki daje zavetje: zavetna skala / zavetna domača vas
SSKJ²
zavéti -vêjem dov. (ẹ́ ȇ)
1. nav. 3. os., knjiž. zapihati: sapa, rahel veter zaveje
2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom razširiti se, priti: skozi okno zaveje hlad; zavel je neprijeten vonj / med njimi je zavel molk / z njegovega obraza je zavela odločnost
3. preh., knjiž. zamesti2, zakriti: veter je zavel sledi v pesku / sneg bo zavel poti
● 
ekspr. zavel je drug, nov veter razmere so se spremenile
SSKJ²
zavetíšče -a s (í)
1. kraj ali stavba, ki daje komu zavetje: imeti zavetišče v grmu, jami; narediti, zgraditi si zavetišče / pastirsko zavetišče; zavetišče za živino / knjiž. dobiti politično zavetišče azil; pren. zavetišče njegovega duha je poezija
// tur. manjša stavba v gorah za zavetje planincev: planinci so prespali v zavetišču / zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna / planinsko zavetišče
2. ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo: živeti v zavetišču; upravnik zavetišča / otroško zavetišče; zavetišče za potepuhe
SSKJ²
zavétje -a s (ẹ̑)
1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje
2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči
3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije
SSKJ²
zavétnica -e ž (ẹ̑)
1. rel. svetnica, izbrana za zaščitnico osebe, cerkve: sv. Barbara je zavetnica vaške cerkve / zavetnica mornarjev
2. ženska, ki daje komu zavetje, pomoč: delovala je kot zavetnica revnih
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavétnik -a m (ẹ̑)
1. rel. svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve: župnijski zavetnik je sv. Vid / zavetnik ribičev
2. kdor daje komu zavetje, pomoč: gospodar je zavetnik sirot / knjiž. bogati tovarnar je bil umetnikov zavetnik
SSKJ²
zavétniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zavetnike: zavetniška vloga / spregovoril je z zavetniškim glasom
SSKJ²
zavétništvo -a s (ẹ̑)
1. rel. vloga, dejavnost zavetnika: sv. Štefan ima zavetništvo nad konji
2. knjiž. pokroviteljstvo, varstvo: biti pod zavetništvom visokega dostojanstvenika
SSKJ²
zavétnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost zavetnega: dolina je zaradi svoje zavetnosti zelo rodovitna / ekspr. zavetnost tople delovne sobe
SSKJ²
zavétrje -a s (ẹ̑)
kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: rasti v zavetrju; zavetrje pod skalo, pred hišo; zavetrje in privetrje
SSKJ²
zavétrn -a -o prid. (ẹ̑)
zavarovan pred vetrom: zavetrna stran hriba, ladje; trava na zavetrnih mestih že zeleni
SSKJ²
zavéza -e ž (ẹ̑)
1. kar koga zavezuje kaj storiti, delati: odvezati, rešiti koga zaveze; spoštovati, sprejeti zavezo; iz zaveze izhajajoča obveznost / podpisati zavezo / star. storil je zavezo, da bo molčal zavezal se je / zaveza molka, zvestobe; zaveza tradicije, vere
// dejanje, s katerim se kdo zaveže kaj storiti, delati: zahtevati od koga zavezo; pisna, ustna zaveza
// razmerje, ki nastane s takim dejanjem: pretrgati, skleniti zavezo s kom; zaveza med ljudmi
2. kar se kdo zaveže storiti, delati: izpolnjevati zavezo; s podpisom pogodbe sprejete zaveze / omejena zaveza
3. zastar. zveza: skleniti vojaško zavezo; združiti se v zavezo / imeti z žensko nedovoljeno zavezo razmerje
// zakonska zveza: starši nasprotujejo njuni zavezi / sklenila sta večno zavezo (cerkveno) sta se poročila
4. zastar. vez2, vrvica: odvezati, zategniti zavezo; zaveze pri oblačilu
♦ 
rel. Nova zaveza drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; Stara zaveza prvi del Svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; Sveto pismo Nove, Stare zaveze; skrinja zaveze pri starih Judih skrinja, ki je bila znamenje zaveze Boga in izraelskega ljudstva
SSKJ²
zavézančev -a -o (ẹ́)
pridevnik od zavezanec: zavezančevi dohodki
SSKJ²
zavézanec -nca m (ẹ́)
pravn. fizična ali pravna oseba, ki je zavezana, dolžna kaj narediti: popisati zavezance / carinski, davčni zavezanec; zavezanec vodnega prispevka; zavezanec za dohodnino
SSKJ²
zavézanka -e ž (ẹ́)
pravn. fizična ali pravna oseba ženskega spola, ki je zavezana, dolžna kaj narediti: pritožba zavezanke / davčna, inšpekcijska zavezanka; zavezanka za DDV, dohodnino
SSKJ²
zavézanost -i ž (ẹ́)
stanje zavezanega: zavezanost nahrbtnika / ekspr. zavezanost koga delu, resnici, zemlji
SSKJ²
zavézati in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel
a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop
b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto
c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
// narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša / zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo
2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego
3. v zvezi zavezati popek podvezati popkovnico:
● 
star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili
♦ 
etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka
    zavézati se in zavezáti se
    1. z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati: zavezati se poravnati dolg; zavezati se z besedo, obljubo; zavezal sem se, da preskrbim material; pisno se zavezati / zavezati se za les
    2. z dajalnikom z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest: zavezati se gospodarju, poveljniku / star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila
    // ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji
    ● 
    zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali
    zavézan -a -o:
    zavezan čevelj; ti dohodki so zavezani davku; kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji
     
    pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik
SSKJ²
zavézen -zna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zavezo: zavezni dogovor / star. zavezne države zavezniške
SSKJ²
zavéznica -e ž (ẹ̑)
1. ženska ali država, ustanova, ki koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: v teti je našel edino zaveznico / tesna, tradicionalna zaveznica; države zaveznice
2. zastar. kravata: gospod z zaveznico
SSKJ²
zavéznik -a m (ẹ̑)
1. kdor koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: on je moj sorodnik in zaveznik; biti si zaveznik s kom / biti zaveznik otrok, zatiranih / delavstvo, mesto je naš zaveznik; ta ideja je postala njihov zaveznik / idejni, politični, vojaški zaveznik; zaveznik v vojni
// nav. mn., med drugo svetovno vojno Združene države Amerike, Velika Britanija in druge demokratične države, združene v politično-vojaški zvezi proti Nemčiji, Italiji, Japonski: zavezniki so priznali partizane in jih podpirali; letala zaveznikov so bombardirala Nemčijo / zavezniki so se izkrcali na Siciliji / zahodni zavezniki
2. kar zaradi svojih lastnosti, značilnosti koga podpira, mu pomaga pri njegovih prizadevanjih: sneg in mraz sta bila zaveznika umikajoče se ruske vojske
SSKJ²
zavézniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zaveznike: zavezniška pomoč / zavezniška vojska / zavezniška država / zavezniška pogodba / zavezniška vojaška misija pri partizanih; nacističnim zločincem so sodila zavezniška vojaška sodišča
 
zgod. zavezniška vojaška uprava od 1947 do 1954 anglo-ameriška vojaška uprava v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja
SSKJ²
zavézništvo -a s (ẹ̑)
zavezniško razmerje: skleniti s kom zavezništvo; politično, vojaško zavezništvo; zavezništvo demokratičnih strank; zavezništvo med državama / narediti kaj v zavezništvu s kom
SSKJ²
zavézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
zakriti s čim tako, da se povezne: zavezniti krožnik s skledo / zavezniti odprtino z lesenim pokrovom
    zavéznjen -a -o:
    zaveznjena posoda; nizko zaveznjeno nebo
SSKJ²
zavezovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zavezovati: zavezovanje vreče / zavezovanje kozarcev z vloženim sadjem / zavezovanje kravate, rute / zavezovanje s pogodbo, prisego
SSKJ²
zavezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel
a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo; zavezovati vreče; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve
b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči
c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
// delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo
2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali
// s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati
    zavezováti se 
    z določeno izjavo se delati dolžnega kaj storiti, delati: zavezovati se z obljubami, s prisego; pisno se zavezovati / zavezovati se za preskrbo materiala / dov. zavezujem se, da bom tako ravnal
    zavezujóč -a -e:
    odhitela je, zavezujoč si spotoma ruto; zavezujoča merila; sam.: to ni vendar nič zavezujočega
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavibrírati -am dov. (ȋ)
zanihati, zatresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: struna zavibrira / smučka se je zapičila v sneg in zavibrirala / glas ji je zavibriral
// preh. narediti, povzročiti, da kaj tako zaniha, se zatrese: zavibrirati struno na kitari
SSKJ²
zavičáj -a m (ȃ)
zastar. domači kraj, domovina: še mlad je zapustil zavičaj
SSKJ²
zavíd -a m (ȋ)
zastar. zavist: izbruh zavida / reči kaj z zavidom
SSKJ²
zavídanje -a s (í)
glagolnik od zavidati: iz vedenja sosedov je bilo čutiti zavidanje
● 
ekspr. doseči zavidanja vreden položaj, rezultat zelo dober, ugoden; ekspr. zavidanja vredna stopnja napredka zelo velika, visoka
SSKJ²
zavídati -am nedov. (í)
čutiti veliko nezadovoljstvo, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: vsi sosedje mu, star. ga zavidajo; zavidati komu srečo, uspeh; zavidati komu zaradi njegovih sposobnosti / zavidati komu za bogastvo
● 
ekspr. takega življenja mu nihče ne zavida zelo slabo živi; ekspr. ima tako ženo, da mu jo vsi zavidajo zelo dobro; zastar. zaradi storjene krivice zavidati koga sovražiti
    zavidajóč -a -e:
    gledali so ga, zavidajoč mu spretnost
    zavídan -a -o:
    od mnogih zavidana sreča
SSKJ²
zavíden -dna -o prid. (í īknjiž.
1. zavisten: zaviden človek / biti komu zaviden za uspeh / zaviden smeh; gledati koga z zavidnimi očmi
2. zelo dober, ugoden: imeti zaviden položaj
// zelo velik, visok: zavidna stopnja razvoja
    zavídno prisl.:
    zavidno reči
SSKJ²
zavídeti -im dov. (í ȋ)
star. začutiti zavist: zavideti komu bogastvo
SSKJ²
zavidljív -a -o prid., zavidljívejši (ī í)
1. zavisten: zavidljivi sosedje / biti komu zavidljiv za kaj / zavidljive oči
2. ekspr. zelo dober, ugoden: priboriti si zavidljiv položaj; soba z zavidljivim razgledom; pri delu je dosegel zavidljive rezultate
// zelo velik, visok: doseči zavidljiv uspeh; zavidljiva hitrost; naše šolstvo je doseglo zavidljivo raven
    zavidljívo prisl.:
    zavidljivo gledati; zavidljivo dobra kakovost izdelkov
SSKJ²
zavidljívec -vca m (ȋ)
ekspr. zavisten človek: zavidljivci jih obrekujejo
SSKJ²
zavidljívost -i ž (í)
ekspr. zavistnost, zavist: zavidljivost sosedov / s svojim vedenjem je vzbudil zavidljivost
SSKJ²
zavídnež -a m (ȋ)
ekspr. zavisten človek: naš uspeh marsikaterega zavidneža moti
SSKJ²
zavídnik -a m (ȋ)
knjiž. zavisten človek: postal je velik zavidnik
● 
zastar. ima mnogo zavidnikov sovražnikov
SSKJ²
zavídnost -i ž (í)
knjiž. zavistnost, zavist: zavidnost sodelavcev; ekspr. zelena zavidnost / čutiti zavidnost do koga
SSKJ²
zavíh -a m (ȋ)
sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati, skrtačiti zavihe; na zavihu ima pripeto značko; ozki, široki zavihi
// zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavih; odvihati zavihe na rokavih / škornji na zavih / zavih na papirju
 
zal. notranji, ob obeh robovih navznoter zavihan, upognjen del ovitka, navadno z besedilom o avtorju, delu
// prostor med zavihanim delom in osnovo: dati listek v zavih na rokavu
SSKJ²
zaviháriti -im dov. (á ȃ)
1. z veliko silo, intenzivnostjo zapihati: veter je zaviharil nad polji; pren., ekspr. v duši ji je zaviharila nevihta
2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: zaviharil je po dvorišču
● 
ekspr. kričanje množice je zaviharilo po trgu se je viharno razleglo, je zadonelo
SSKJ²
zavíhati -am dov. (í)
narediti, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihati papir; zavihati si brke / prezirljivo zavihati ustnice / zaradi mraza si zavihati ovratnik suknjiča usmeriti, obrniti ga navzgor
// dati, položiti del ob robu na del pred njim: zavihati rjuho široko čez odejo; zavihati rokave do komolcev / zavihati (si) hlače
    zavíhati se 
    dobiti del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: krilo se ji je zavihalo; listi zvezka so se zavihali navznoter; vogal preproge se je zavihal / psu se je rep zavihal navzgor; ustnice so se ji porogljivo zavihale
    ● 
    ekspr. nos (se mu) je zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. zavihati si rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati
    zavíhan -a -o:
    zavihani brki; zavihani rokavi
SSKJ²
zavíhek -hka m (ȋ)
1. sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati zavihke; koničasti, ozki zavihki; gumbnica v zavihku plašča; suknjič brez zavihkov
// zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavihki; krzneni zavihek kape; zavihki na rokavih / zavihki pri škornjih / zavihek papirja, pločevine
2. del programskega okna, ki omogoča prikaz katere od sočasno odprtih datotek, spletnih strani, skupine nastavitev v istem oknu: izbrati ustrezen zavihek; odpreti nov zavihek; klikniti na zavihek
SSKJ²
zavíhniti -em dov. (í ȋ)
zavihati: zavihniti pramen las / zavihniti hlačnice; zavihniti si rokav srajce
SSKJ²
zavihováti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerja iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihovati liste / zaradi mraza so si zavihovali ovratnike usmerjali, obračali jih navzgor
// dajati, polagati del ob robu na del pred njim: zavihovati rokave
SSKJ²
zavihráti -ám dov. (á ȃ)
1. viseč se začeti neurejeno, vijugajoče gibati zaradi hitrega premikanja zraka: ob sunku vetra so zastave zavihrale / lasje ji zavihrajo v vetru
// vihrajoč se pojaviti: ob prihodu osvoboditeljev so na hišah zavihrale zastave
// preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče premakne: veter zavihra trakove, zastave / vihar je zavihral krošnje dreves
2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: jezno je vstal in zavihral po sobi / konj zavihra zdirja
3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nad mestom je zavihral vihar / groza mi je zavihrala v prsih
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavihtéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. držeč v roki premakniti kaj v velikem loku: voznik zavihti bič; zavihteti kol, palico nad kom; zavihtel je vedro in izlil vodo; kramp si je s hitrim gibom zavihtel na ramo
2. ekspr. v velikem loku vreči: deček zavihti kamen v zrak / zavihteti napadalca proč od sebe
3. zamahniti pri delu s čim: zavihteti kladivo, motiko, sekiro
// ekspr. začeti opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: pridno so zavihteli krampe / nasprotnika sta zavihtela meče
    zavihtéti se 
    z odrivom spraviti se kam: zavihteti se na konja, v sedlo / zavihteti se čez ograjo
    zavihtèn -êna -o:
    žvižg zavihtenega biča
SSKJ²
zavihtíti -ím dov., zavíhtil (ī í)
star. zavihteti: zavihtiti šibo / zavihtiti se na konja
SSKJ²
zavijáč -a m (ázool.
1. nav. mn. nočni metulji z rombastimi sprednjimi in trikotnimi zadnjimi krili, Tortricidae: zavijači in pedici / jabolčni zavijač katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella
2. v zvezi trtni zavijač hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae: ličinke trtnega zavijača
SSKJ²
zavijáča -e ž (á)
1. etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi belo zavijačo na glavi; zavezala si je zavijačo; zavijača in avba
2. zastar. vijuga, zavoj: njegove črke so polne zavijač
 
zastar. ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo nejasno, zapleteno izraženo mislijo
SSKJ²
zavijáčka -e ž (ā)
etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi zavijačko; vezenina zavijačke
SSKJ²
zavijálec -lca [zavijau̯ca tudi zavijalcam (ȃ)
delavec, ki kaj zavija: zavijalec v trgovini
♦ 
zool. trsni zavijalec trtni zavijač
SSKJ²
zavijálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zavijanje: zavijalni papir / zavijalni stroj
♦ 
avt. zavijalni pas prometni pas pred križiščem, v križišču za zavijanje; gozd. borova esasta zavijalna rja glivična bolezen, pri kateri se poganjki zlasti rdečega bora zvijajo v obliki črke S
SSKJ²
zavijálka -e [zavijau̯ka tudi zavijalkaž (ȃ)
delavka, ki kaj zavija: zaposliti zavijalko
♦ 
gozd. borova zavijalka borova esasta zavijalna rja
SSKJ²
zavijálnica -e ž (ȃ)
prostor za zavijanje česa: delati v zavijalnici; sortirnica in zavijalnica
SSKJ²
zavíjanje -a s (í)
glagolnik od zavijati: zavijanje avtomobila; zavijanje v levo; prehitevanje in zavijanje / zavijanje rogljičev / zavijanje daril; zavijanje v papir / zavijanje dejstev, resnice v lepe besede / zavijanje burje / slišati je bilo zavijanje psa / zavijanje po trebuhu
SSKJ²
zavíjati -am nedov. (í)
1. spreminjati smer svojega
a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
b) poteka: cesta, proga zavija
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi / zavijati oči, z očmi od jeze
4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
// ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
● 
ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati
    zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom
    izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost
    zavijáje :
    prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice
    zavijajóč -a -e:
    tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene
SSKJ²
zavijúgati -am dov. (ū)
vijugasto iti, se premakniti: riba je zavijugala med algami; sinica je zavijugala nad hišo; hitro je zavijugal po smučišču / avtomobilist je zavijugal, da bi se izognil oviri
● 
knjiž., ekspr. vojna je zavijugala njegovo življenje je naredila, povzročila, da je večkrat dobilo nepričakovano, nepravo smer
    zavijúgati se 
    narediti zaporedne zavoje: cesta se zavijuga proti vrhu / reka se tam zavijuga v ostro koleno
    zavijúgan -a -o:
    zavijugana rečna struga
SSKJ²
zavíkati -am tudi víčem dov. (ī)
1. oglasiti se z visokim glasom: kanja, sova zavika
2. star. zakričati, zavpiti: od veselja je zavikal
SSKJ²
zavíkniti -em dov. (í ȋ)
1. ekspr. vzklikniti: kdo je prišel, zavikne
2. star. zakričati, zavpiti: zavikniti od bolečine
SSKJ²
zavínek -nka m (ȋ)
star. ovinek, zavoj: potrobiti na zavinku; po nekaj zavinkih se je ustavil / cestni zavinek / zavinek reke; stopnice z zavinki / tekati v zavinkih vijugasto, cikcakasto
● 
star. po zavinku vstran je nadaljeval svojo misel govorjenju o drugih stvareh
SSKJ²
zavíra -e ž (ȋ)
star. ovira: odstraniti, preskočiti zaviro / čustvena, nazorska zavira
SSKJ²
zaviráč -a m (á)
delavec, ki zavira železniško vozilo: postati zavirač; zavirač tovornega vlaka; zavirač in premikač
// ekspr. kdor kaj zavira sploh; zaviralec: zavirači napredka
SSKJ²
zavirálec -lca [prvi pomen zavirau̯ca tudi zaviralcam (ȃ)
1. kdor kaj zavira: zaviralci so zaustavili voz / pospeševalci in zaviralci razvoja
2. farm. snov, ki preprečuje ali zavira določen biokemični proces: učinkoviti naravni zaviralci rasti bakterij; delovati, učinkovati kot zaviralec / predpisati hormonske zaviralce; jemanje, uporaba zaviralcev
// spojina, ki po vezavi na encim prepreči ali upočasni njegovo biološko funkcijo: zaviralci histaminskih receptorjev
3. kem. snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov: zaviralci gorenja
SSKJ²
zavirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zaviranje: raketa je opravila zaviralni manever / zaviralni vzvod; zaviralna naprava, raketa / zaviralna sila / publ. zaviralni momenti hitrejšega razvoja
 
aer. zaviralno padalo padalo za dodatno zaviranje zlasti nekaterih reaktivnih letal, raketoplanov pri pristajanju; lit. zaviralni moment dogodek, ki za kratek čas odloži razplet
SSKJ²
zavirálnik -a m (ȃ)
žel. naprava na vlečnem vozilu za zaviranje vlaka: zavirati z zaviralnikom; ročica zaviralnika
● 
zastar. zavirati kmečki voz z zaviralnikom z zavorno verigo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavíranje -a s (ī)
glagolnik od zavirati: po večkratnem zaviranju se je avtomobil ustavil; zaviranje letala ob pristajanju; mehanizem za zaviranje; zaviranje in pospeševanje / zaviranje z motorjem / zaviranje napredka
 
lit. zaviranje upočasnitev dogajanja, odložitev razpleta v pripovednem, dramskem delu; žel. mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro
SSKJ²
zavírati1 -am nedov. (ī ȋ)
1. prizadevati si z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik zavira ob vožnji navzdol; zavirati avtomobil, voz / avtomobil, vlak zavira / zavirati na vsa štiri kolesa; zavirati s coklo; zavirati z motorjem z odvzemanjem plina povzročati zaviralni učinek motorja na kolesa, ki ženejo vozilo
// delati, povzročati, da je premikanje počasnejše: zavirati korak; zavirati pri teku / zavirati hitrost
2. delati, povzročati:
a) da poteka kaj počasneje: sneg je zaviral hojo / tovorna vozila zavirajo promet / če ne moreš pomagati, vsaj ne zaviraj dela; pospeševati in zavirati procese
b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavirati akcijo, vstajo; zavirati izid knjige / možitev je zaviralo več reči
c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri pisanju razprave ga je zavirala bolezen / zavirali so jih v njihovih prizadevanjih
3. delati, povzročati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zavira rast rastlin; nesmotrni predpisi zavirajo razvoj gospodarstva / ekspr. zavirati cene prizadevati si, da se počasneje, manj zvišujejo
● 
star. skale zavirajo potoku pot zapirajo, omejujejo
    zavirajóč -a -e:
    sunkovito zavirajoč, je skušal preprečiti nesrečo; imeti zavirajoč vpliv; zavirajoče okoliščine; prisl.: zavirajoče delovati
    zavíran -a -o:
    zaviran proces; razvoj je zaviran
SSKJ²
zavírati2 -am nedov. (ī ȋ)
zastar. začenjati vreti: juha že zavira
SSKJ²
zavísen -sna -o prid. (í ī)
zastar. odvisen: zaradi bolezni biti zavisen od domačih / uspeh je zavisen od delavnosti
SSKJ²
zaviséti1 -ím dov., zavísel (ẹ́ í)
zastar. povesiti se, omahniti: glava mu je zavisela od utrujenosti
SSKJ²
zaviséti2 -ím dov., zavísel (ẹ́ í)
nav. 3. os., knjiž., v zvezi z od biti odvisen: uspeh zavisi od sposobnosti in delavnosti / od vas zavisi, kako bo
SSKJ²
zavísnost -i ž (í)
zastar. odvisnost: otrokova zavisnost od staršev / ekonomska, politična zavisnost
SSKJ²
zavíst -i ž (ȋ)
občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: ob njihovem bogastvu, uspehu ga obide, prevzame zavist; ekspr. grize, razganja, razjeda, tare, žre jih zavist; njena lepota vzbuja zavist; ekspr. bleda, črna, zelena zavist; zavist ob uspehu, nad uspehom tekmeca / govoriti iz zavisti; ekspr. pokati, pozeleneti, razpočiti se od zavisti; prebledeti od zavisti; bled, ekspr. zelen od zavisti / srečni ljudje, reče z zavistjo
SSKJ²
zavísten -tna -o prid. (í ī)
ki komu zavida: nevoščljiv in zavisten človek; biti zavisten komu / zavistni pogledi; ekspr. njegovo srce je zavistno
    zavístno prisl.:
    zavistno gledati, opazovati
SSKJ²
zavístnež -a m (ȋ)
ekspr. zavisten človek: on je velik zavistnež
SSKJ²
zavístnica -e ž (ȋ)
ekspr. zavistna ženska: ta ženska je velika zavistnica
SSKJ²
zavístnik -a m (ȋ)
knjiž. zavisten človek: zavistnik mu ničesar ne privošči
SSKJ²
zavístnost -i ž (í)
lastnost, značilnost zavistnega človeka: premagovati zavistnost v sebi
SSKJ²
zavítek -tka m (ȋ)
1. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: kupiti zavitek cigaret, prepečenca; kilogramski zavitek / pojesti pol zavitka piškotov / pošiljati zavitke po pošti pakete, zavoje
2. knjiž. ovoj, ovitek: zavitek se je raztrgal; sneti zavitek; dati knjigo v zavitek / pisemski zavitek kuverta, ovojnica
3. pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi: jesti, speči zavitek; testo za zavitek / jabolčni, sirov zavitek / mesni zavitek mesni zvitek
4. kar je zavito: zavitek črnih las / črke krasijo vijuge in zavitki / zviti plakat v zavitek zvitek
SSKJ²
zavíti -víjem dov. (í)
1. spremeniti smer svojega
a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
// s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
// s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom
5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
// ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak
7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
● 
ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila
    zavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom
    izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost
    zavít -a -o:
    kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo
     
    zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena
     
    gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati
SSKJ²
zavítnica -e ž (ȋ)
zool. spiralna guba v črevesu obloustk in nekaterih rib, ki povečuje prebavno površino:
SSKJ²
zavítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zavitega: zavitost cevi / ekspr. zavitost izražanja
SSKJ²
zavížati -am dov. (ȋ)
1. star. zapeti2, zaigrati: zavižati pesem, skladbo
2. zastar. zaviti, usmeriti se: steza je zavižala v levo / zavižati pogovor v drugo smer
SSKJ²
zavlačeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zavlačevanje: zavlačevalna taktika / zavlačevalni nameni
SSKJ²
zavlačevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zavlačevati: zavlačevanje pogajanj / zavlačevanje odhoda / razliko v ceni bodo plačali brez zavlačevanja hitro, takoj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavlačeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, povzročati, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati pogajanja; s svojim pojasnjevanjem je le zavlačeval sejo / pomanjkanje cementa zavlačuje gradnjo / elipt. naredi, nikar ne zavlačuj
// delati, povzročati, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati odhod, z odhodom; volitve so se znova zavlačevale / čakali so in zavlačevali odločitev
 
pravn. zavlačevati izrek sodbe; zavlačevati postopek; šport. zavlačevati igro izkoriščati dovoljene možnosti za igro z namenom porabiti čim več časa in s tem preprečiti nasprotniku uspeh
2. nar. z brananjem zakrivati: sejal je, nato pa zavlačeval
SSKJ²
zavlačíti in zavláčiti -im dov. (ī á)
1. nar. zabranati: zavlačiti umetno gnojilo / zavlačiti z brano
2. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavlačiti prašiču teloh
SSKJ²
zavlačúgati -am dov. (ȗ)
slabš. zapraviti z vlačuganjem: veliko denarja zapije in zavlačuga
    zavlačúgati se 
    predati se vlačuganju: odšel je od doma in se zavlačugal
    zavlačúgan -a -o:
    zavlačugan moški
SSKJ²
zavládati -am dov. (ā)
1. začeti vladati: zavladati državi, ljudstvu / zavladati nad drugimi narodi, zasedenimi pokrajinami / po kraljevi smrti je zavladal njegov sin postal vladar / ekspr. v hiši je zavladala tašča
2. postati splošno razširjen: na morju je zavladalo brezvetrje; lakota je zavladala v deželi / zavladala je tišina / v književnosti je zavladal ekspresionizem
SSKJ²
zavléči -vléčem dov., zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla (ẹ́)
1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor
2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad
3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole; zavleči študij za eno leto
// narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli; zavleči odhod, z odhodom; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla
4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e; violinist je zven preveč zavlekel
// ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko
5. nar. zabranati: zavleči seme; posejal je in zavlekel / zavleči z brano
6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom
● 
zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi
    zavléči se 
    1. ekspr., s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: alpinist se je zavlekel pod previs; ranjenec se je zavlekel med skale
    // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zavlekel se je v kot in molčal; nihče ne ve, kam se je zavlekel / medved se čez zimo zavleče v brlog / gost mrak se je zavlekel med hiše; pren. nemir se mu zavleče v dušo
    2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: sestanek se je zavlekel / dela so se zavlekla v pomlad
    // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: objava razpisa delovnega mesta se je iz objektivnih razlogov zavlekla; začetek predavanj se je nekoliko zavlekel
    ● 
    ekspr. nebo se je zavleklo z oblaki se je počasi zakrilo
    zavléčen -a -o:
    zavlečen pisk vlaka; njiva je bila posejana in zavlečena; ozirati se v zavlečeno nebo; prisl.: govoril je počasi in zavlečeno
SSKJ²
závod -óda tudi -a m (á ọ́; á)
1. delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen ni pridobivanje dobička: ustanoviti, voditi zavod; direktor zavoda; zavodi in ustanove / delati na zavodu / meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod; raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod; fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi / avtomobil se je ustavil pred zavodom stavbo take organizacije
// upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z njimi: državni, občinski zavod; zavod za varstvo narave
2. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: zavod sprejme nove gojence; oskrbovanci zavoda / zavod za gluhoneme, ostarele / stanovati v zavodu v stavbi take ustanove
// navadno s prilastkom ustanova za opravljanje kake dejavnosti: denarni, kreditni zavod; grafični, pogrebni, reklamni zavod; star. Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi založbe
3. navadno s prilastkom izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna: učiti na visokošolskem zavodu / zasebni učni zavod
4. zastar. industrijsko podjetje, navadno veliko: tovarna je prerasla v zavod
♦ 
med. zavod za transfuzijo krvi; pravn. zavod za prestajanje kazni zapora; nekdaj kazenski poboljševalni zavod; šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem; zgod. biblijski zavod v Urachu v 16. stoletju protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku
SSKJ²
zavódar -ja m (ọ̑)
ekspr. gojenec, oskrbovanec zavoda: prvo leto šolanja je bil zavodar
SSKJ²
zavódarka -e ž (ọ̑)
ekspr. gojenka, oskrbovanka zavoda: sošolka zavodarke
SSKJ²
zavódarski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zavodarje: zavodarska oblačila / zavodarsko življenje
SSKJ²
zavóden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zavod: zavodna delavnica / zavodno življenje
SSKJ²
zavódnica -e ž (ọ̑)
zastar. zapeljivka: lepa zavodnica
SSKJ²
zavódnik -a m (ọ̑)
zastar. zapeljivec: zavodnik sosedove žene
SSKJ²
zavódov in závodov -a -o prid. (ọ́; á)
nanašajoč se na zavod: zavodovi svetovalci; zavodova enota
SSKJ²
zavódski tudi závodski -a -o prid. (ọ̑; á)
nanašajoč se na zavod: zavodsko osebje / zavodska oskrba; zavodsko življenje
SSKJ²
zavóhati -am dov. (ọ̑)
1. z vohom zaznati: zavohati smrad / zavohati alkohol, dim
2. ekspr. začutiti, zaslutiti: zavohati nevarnost; morali so nekaj zavohati, da so tako hitro odšli / zavohati dobro kupčijo
// odkriti, ugotoviti: takoj je zavohala, zakaj nas sosed tako pogosto obiskuje
SSKJ²
zavohljáti -ám dov. (á ȃ)
1. krajši čas vohljati: pes je dvignil ušesa in zavohljal
2. ekspr. odkriti, ugotoviti: kmalu so zavohljali, o čem se dogovarjata
SSKJ²
zavòj -ôja m (ȍ ó)
1. glagolnik od zaviti: narediti zavoj; zavoj v desno, levo / hitri zavoji smučarjev
2. mesto, kjer kaj spreminja smer: avtomobil je pripeljal iz zavoja; pog. avtomobilist, kolesar reže zavoj; blag, oster zavoj; cestni zavoji; zavoj reke / zavoj stopnišča / cesta se v zavojih dviga čez prelaz
3. predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza: nesti, odviti zavoj; lahek, velik zavoj; teža zavoja / sprejeti zavoj paket
4. kar se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti zavoj; papirnat zavoj / dati pismo v zavoj kuverto, ovitek
5. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: zavoj kave, prepečenca; zavoji po dva kilograma / zavoj dokumentov
6. kar je zavito: zavoj las / zavoj filma svitek / zavoji polžje hišice / pisava z izrazitimi vijugami in zavoji / roko je imel povito z zavojem s povojem
♦ 
anat. možganski zavoj guba možganovine med dvema brazdama; možganska vijuga; med. krožni zavoj enkratna obkrožitev poškodovanega uda, dela telesa s povojem; zavoj za prvo pomoč z najnujnejšimi pripomočki za dajanje prve pomoči; šport. plužni zavoj pri katerem imajo smuči obliko pluga; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko
SSKJ²
zavójček -čka m (ọ̑)
manjšalnica od zavoj: odpirati zavojček; vzeti iz zavojčka / kupiti zavojček cigaret, tobaka / zavojček papirja / črtice, zavojčki in drugi deli znamenj / ekspr. zavezati rano z zavojčkom s povojem
SSKJ²
zavójek -jka m (ọ̑)
knjiž. zavita, vijugasta črta kot del zlasti z roko zapisane črke: zavojek v spodnjem delu črke; rokopis z zavojki
// kar je, poteka v zaviti, vijugasti obliki, črti: zavojki ročajev / ornament z zavojki
SSKJ²
zavójen -jna -o prid. (ọ̑)
ki je za zavijanje: zavojni stroški / zavojni papir
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavojeválec -lca [zavojevau̯cam (ȃ)
knjiž. osvajalec: fašistični zavojevalci; boj proti zavojevalcem / zavojevalec vrhov / zavojevalec ženskih src
SSKJ²
zavojeválen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. osvajalen: zavojevalni načrt; zavojevalna politika / zavojevalne vojne / zavojevalne čete
SSKJ²
zavojeválski -a -o [zavojevau̯ski tudi zavojevalskiprid. (ȃ)
knjiž. osvajalski: zavojevalska vojska / zavojevalska politika
SSKJ²
zavojevánje -a s (ȃ)
knjiž. osvojitev: zavojevanje novih dežel / zavojevanje ljudstev
SSKJ²
zavojevátelj -a m (ȃ)
star. osvajalec: oboroženi zavojevatelji / ljubezenski zavojevatelj
SSKJ²
zavojeváti -újem dov. (á ȗ)
knjiž. osvojiti: zavojevati sosednje dežele / zavojevati druge narode / pianist je s svojo igro zavojeval občinstvo / zavojevati dekle
● 
knjiž., ekspr. zavojevati bogat plen pridobiti si ga pri osvajanju; publ. zavojevati trg začeti prodajati na njem
    zavojeván -a -o:
    zavojevane dežele
SSKJ²
zavojíca tudi zavójica -e ž (í; ọ̑)
1. knjiž. spirala: narisati zavojico / dim se v zavojicah dviga
2. zastar. zavoj, ovinek: zavojica reke
SSKJ²
zavojít -a -o prid. (ȋ)
1. knjiž. spiralast: zavojite stopnice
2. zastar. ovinkast, vijugast: zavojita reka
SSKJ²
zavójka -e ž (ọ̑)
knjiž. zavita, vijugasta oblika, črta: ornament z zavojkami / zavojka črke / reka se vije v zavojkah po dolini vijugah
SSKJ²
zavójkast -a -o prid. (ọ̑)
knjiž. ki ima zavito, vijugasto obliko: zavojkasta črta; težko berljiva zavojkasta pisava
SSKJ²
zavójnat -a -o prid. (ọ̑)
ki ima veliko zavojev, ovinkov: ravne in zavojnate črte / zavojnate stopnice
SSKJ²
zavójnica -e ž (ọ̑)
spirala: narisati zavojnico / dvigati, vzpenjati se v zavojnici
● 
knjiž. zavojnice na oknu rolete, navojnice
SSKJ²
zavojnína -e ž (ī)
knjiž. kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov; embalaža: zaviti maslo v primerno zavojnino; zaboji in druga zavojnina
SSKJ²
zavójščiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
star. osvojiti: zavojščiti mesto, pokrajino / dekle ga je zavojščilo
● 
zastar. zavojščiti na koga napasti ga z vojsko
SSKJ²
zavolj predl., star., z rodilnikom
zaradi: zavolj njega je pustila šolo; opomnili so ga zavolj slabega vedenja / v vezniški rabi stanovanja nista dobila. Zavolj tega sta se pritožila zato
SSKJ²
zavóljo predl. (ọ̄)
z rodilnikom zaradi: roke se mu tresejo zavoljo bolezni / bilo mu je žal zavoljo dekleta / v gostilno zahaja zavoljo lepe natakarice / v prislovni rabi to je rekel zavoljo lepšega / zavoljo mene lahko opravlja to delo / v vezniški rabi bilo jo je strah. Zavoljo tega ni mogla spati zato
SSKJ²
zavónjati -am dov. (ọ̑)
1. zadišati: vrtnice so zavonjale / brezoseb. zavonjalo je po kadilu
2. preh. zaznati vonj: zavonjati cvetje / knjiž. konj je zavonjal gospodarja zavohal
SSKJ²
zavòr -ôra m (ȍ óstar.
1. zavrtje: zavor voza
2. zavora: po klancu navzdol zavor pridržuje voz
SSKJ²
zavóra -e ž (ọ̑)
1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, pog. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore / pohoditi zavoro zavreti
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem
3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
● 
star. odvaliti zavoro s ceste oviro
♦ 
avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice
SSKJ²
zavóren1 -rna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zavoro: zavorni pedal, vzvod / zavorne ploščice ploščice zavore, ki ob zaviranju neposredno pritiskajo na kolo, kolut; zavorna veriga veriga, s katero se zaradi zaviranja prepreči vrtenje kolesa voza
 
avt. zavorni boben, drog, kolut, trak; zavorne čeljusti; zavorne luči luči na zadnji strani motornega vozila, ki se prižgejo ob pritisku na pedal zavore; strojn. zavorna tekočina hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor; teh. zavorno kolo kolo, na katerega obod pritisne zavorni element; žel. zavorna spojka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavóren2 -rna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na zaviranje: zavorni učinek / zavorna sled / zavorni mehanizem; zavorna naprava / zavorna raketa vesoljske ladje zaviralna / publ. zavorni momenti v razvoju gospodarstva zaviralni
 
aer. zavorno padalo zaviralno padalo; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; žel. zavorni preizkus preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture; zavorna cokla cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju; zavorna teža vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila
SSKJ²
zavóriti -im dov. (ọ̄)
nar. zahodno zavreti2zavoriti voz z verigo
SSKJ²
zavórnica -e ž (ọ̑star.
1. zavorna veriga: zavreti kolo voza z zavornico
2. zavora: zavornice zaškripljejo in vlak se ustavi
SSKJ²
zavórnik -a m (ọ̑)
avt. zavorna ploščica: diskasta zavora je sestavljena iz koluta in zavornikov
SSKJ²
zavornják -a m (á)
žel. del zavore, ki ob zaviranju pritiska na kolo lokomotive ali vagona: zavornjaki se tesno prilegajo kolesom; obloga zavornjaka
SSKJ²
zavozíti -vózim dov. (ī ọ́)
1. vozeč priti kam: malokateri avtomobilist zavozi na ta trg / vlak zavozi v predor / ekspr. ob prehitevanju zavoziti v škarje
2. vozeč iti, se premakniti: fant je zavozil iz domače v sosednjo vas / mimo zavozi tramvaj pripelje
3. ekspr. porabiti, zapraviti z vožnjo, vožnjami: zavoziti sto evrov / zavoziti veliko ur
4. pog., ekspr. z napačnim vodenjem, delovanjem povzročiti, da pride kaj v slab, neugoden položaj: zavoziti gospodarstvo, podjetje / zavoziti študij, življenje / zavozil si jo napačno si naredil / nepreh.: fant je globoko zavozil; govornik je spoznal, da je zavozil
    zavóžen -a -o:
    položaj je zavožen; zavoženo podjetje
SSKJ²
zavozlánje -a s (ȃ)
glagolnik od zavozlati: z zavozlanjem skrajšati vrv / zavozlanje problema
SSKJ²
zavozlánka -e ž (á)
1. grafični lik, risba ali skupek zlogov, številk za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed, številk: križanke, uganke in zavozlanke / številska zavozlanka
2. igrači podoben predmet, pri katerem je treba ugotoviti način, kako ga sestaviti ali preurediti: lesena zavozlanka / otroška zavozlanka
SSKJ²
zavozlánost -i ž (á)
stanje zavozlanega: zavozlanost niti / zavozlanost problema / ekspr. zavozlanost sloga
SSKJ²
zavozláti -ám dov. (á ȃ)
1. narediti vozel, vozle na čem: niti na koncu šiva zavozlamo in odstrižemo; zavozlati trak, vrv
2. z vozlom, vozli zavezati: zavozlati nit okrog paličice; zavozlati ruto pod brado / zavozlati (si) kravato zavezati
3. ekspr. narediti kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlati problem; zavozlal je vso stvar / dramatik je dobro zavozlal zgodbo
    zavozláti se 
    1. nepravilno, neurejeno se preplesti, zviti, da nastane vozel, vozli: niti, vrvi so se zavozlale; pazi, da se volna ne zavozla / zastava se je zavozlala okrog droga
    2. ekspr. postati zapleten, težko razrešljiv: odnosi med njimi so se zavozlali; zadeva se je še bolj zavozlala / misli so se mu zavozlale
    3. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v zaiti, spraviti se v zapleten, težko razrešljiv položaj: še sam ni vedel, v kaj se je zavozlal / zavozlati se v neprijetnosti
    4. knjiž., ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zavozlal se je z dekletom iz sosednje vasi; zavozlala se je s poročenim moškim
    5. knjiž., ekspr. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri razlaganju se je popolnoma zavozlal / tako se je zavozlal, da se sploh ne more odločiti
    ● 
    črevo se mu je zavozlalo z zasukanjem je postalo na enem mestu stisnjeno in neprehodno
    zavozlán -a -o:
    zavozlan klobčič; zavozlan primer; zavozlani stavki; prisl.: zavozlano govoriti
SSKJ²
zavozlávati -am nedov. (ȃ)
1. delati vozel, vozle na čem: zavozlavati niti, vrvi
2. z vozlom, vozli zavezovati: zavozlavala in razvozlavala je pas pri halji
3. ekspr. delati kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlavati probleme / avtor spretno zavozlava in razvozlava zgodbo
    zavozlávati se 
    1. nepravilno, neurejeno se prepletati, zvijati, da nastane vozel, vozli: volna se ji zavozlava; vrvi so se zavozlavale med seboj
    2. ekspr. postajati zapleten, težko razrešljiv: odnosi med njimi se zavozlavajo / misli se mu zavozlavajo
SSKJ²
zavozljáj -a m (ȃ)
knjiž., ekspr. zaplet, zapletljaj: njeno življenje poteka brez zavozljajev / zavozljaji v drami
SSKJ²
zavóženec -nca m (ọ́)
pog., ekspr. kdor pride, se spravi v slab, neugoden položaj: uspešneži in zavoženci
SSKJ²
zavóženost -i ž (ọ́)
pog., ekspr. stanje česa, kar je zaradi napačnega vodenja, delovanja v slabem, neugodnem položaju: zavoženost podjetja / zavoženost vojaškega položaja / zavedati se lastne zavoženosti
SSKJ²
zavpíti -vpíjem dov., zavpìl (í ȋ)
1. spregovoriti z močnim glasom: ali greste tudi vi, je zavpil; lažeš, je jezno zavpil / zavpiti na ves glas, ekspr. na vso moč zelo / zavpiti na pomoč
// izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zavpiti na koga, nad kom; jezno, oblastno zavpiti
2. dati neartikuliran, močen glas: ob vsakem udarcu je zavpil; zavpiti od bolečine, strahu
SSKJ²
zavprášati tudi zavprašáti -am dov., tudi zavprašála (á á á)
star. vprašati: zavprašal je, kaj se je zgodilo
SSKJ²
zavráčanje -a s (ā)
glagolnik od zavračati: zavračanje živine / zavračanje pomoči / zavračanje snubcev / zavračanje predlogov / zavračanje racionalizma
SSKJ²
zavráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce
2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala nasprotnikove napade odbijala
3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije
4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis
5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača
6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali
// odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga
// odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike
7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve
// izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava
8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo
9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali
    zavračajóč -a -e:
    zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje
    zavráčan -a -o:
    zavračana čreda
SSKJ²
zavračeváti -újem nedov. (á ȗ)
zavračati: zavračevati krave na pašnik / zavračeval je njihove pomisleke
SSKJ²
zavráten -tna -o prid. (ȃknjiž.
1. ovraten: zavratna ruta
2. ki skrivaj naredi kaj slabega; zahrbten: zloben in zavraten človek / zavraten napad, umor
3. navidezno nenevaren: reka je polna zavratnih vrtincev / zavratna bolezen
    zavrátno prisl.:
    zavratno napasti koga
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavrátnež -a m (ȃ)
knjiž. zahrbten človek: ne zaupaj jim, ker so sami zavratneži
SSKJ²
zavrátnica -e ž (ȃ)
1. star. kravata: zavezati zavratnico; svilena zavratnica / sneti psu zavratnico ovratnico
2. knjiž. zahrbtna ženska: onemogočiti zavratnico
SSKJ²
zavrátnik -a m (ȃ)
1. star. ovratnik: zapeti zavratnik; suknjič z visokim zavratnikom
2. knjiž. zahrbten človek: razkrinkati zavratnika
SSKJ²
zavrátnost -i ž (ȃ)
knjiž. zahrbtnost: sovražiti koga zaradi njegove zavratnosti / zavratnost puščave / tako ravnanje je zavratnost zahrbtno dejanje
SSKJ²
zavréči -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ)
1. narediti, da preneha biti pri osebku to
a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo
b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače
2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila
// zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli
3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev
4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen
// ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati
    zavréči se ekspr.
    prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči
    zavŕžen -a -o
    1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje
    2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje
    ● 
    knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi
SSKJ²
zavrèd prisl. (ȅ)
nar. zgodaj: zjutraj so se zavred odpravili na lov
SSKJ²
zavrélica -e ž (ẹ̑)
1. knjiž. pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin; prevretek, zavretek: popiti zavrelico; zavrelica iz kamilic / zdravilna zavrelica
2. knjiž. redka, vodena jed: za kosilo so dobili nekakšno zavrelico / namesto kave nam je dala slabo zavrelico
3. agr. bolezen vina, pri kateri se zaradi učinkovanja segretega alkohola prekine alkoholno vrenje in razvijejo bakterije, ki povzročajo razkroj: preprečiti zavrelico
4. star. pokvarjeno, ciknjeno vino: noče piti zavrelice
SSKJ²
zavrélka -e ž (ẹ̑)
1. agr. bolezen vina, pri kateri se zaradi učinkovanja segretega alkohola prekine alkoholno vrenje in razvijejo bakterije, ki povzročajo razkroj; zavrelica: zavrelka in druge vinske bolezni
2. star. pokvarjeno, ciknjeno vino: izliti zavrelko iz soda
SSKJ²
zavreščáti -ím dov., zavréšči in zavrêšči; zavréščal in zavrêščal (á í)
1. oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: galeb, opica zavrešči; v gozdu je zavreščala ptica
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost, bolečino: otroci so zavreščali in se razbežali / zavreščati od strahu; ekspr. zavreščati na ves glas zelo
2. slabš. spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom: kaj se to pravi, je zavreščal
SSKJ²
zavrétek -tka m (ẹ̑)
pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: popiti zavretek; zavretek iz borovnic / zdravilni zavretek
SSKJ²
zavréti1 -vrèm dov. (ẹ́ ȅ)
1. narediti, da kaj vre: zavreti mleko / zavrela nam je čaj skuhala
2. začeti vreti: čakali so, da voda v loncu zavre / ekspr. morje okoli njih je zavrelo
3. silovito, peneč se priteči od kod na površje: po deževju so spet zavreli studenci
// ekspr. hitro, v veliki količini priteči od kod: iz rane mu je zavrela kri; solze so mu zavrele iz oči
4. ekspr. začeti prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: iz dvorane so zavreli ljudje
5. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojaviti se v visoki stopnji: v njem je zavrela jeza; v prsih mu je zavrelo ljubosumje
// brezoseb. izraža nastop zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: če mi zavre, ne odgovarjam zase; v glavi mu je zavrelo; v njem je zavrelo od sovraštva / med poslušalci je zavrelo / po deželi je zavrelo so se začeli nemiri, spopadi
● 
ekspr. kri mi zavre, če pomislim na krivice zelo se vznemirim, razburim
SSKJ²
zavréti2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ)
1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; na hitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo
// narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost
2. narediti, povzročiti:
a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces
b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti
c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih
3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo
    zavŕt -a -o
    1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto
    2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt
     
    psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost
SSKJ²
zavrétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od zavreti1: greti vodo do zavretja / zavretje strasti
SSKJ²
zavrévati -am nedov. (ẹ́)
začenjati vreti: voda v loncu že zavreva
SSKJ²
zavrgljív -a -o prid. (ī í)
ki se (lahko) zavrže: po uporabi zavrgljiva embalaža
SSKJ²
zavrískati -am dov., tudi zavriskájte; tudi zavriskála (í)
oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje: fantje so zavriskali; glasno, močno, prešerno zavriskati; zavriskati na ves glas, ekspr. na vse grlo; zavriskal je, da se je daleč razlegalo
// ekspr. oglasiti se z glasovi, izražajočimi veselje: orgle so zavriskale; preh. violine so zavriskale veselo pesem
// oglasiti se z visokimi, močnimi glasovi sploh: zavriskati od sreče, strahu
● 
ekspr. sonce je vzšlo in zavriskal je nov dan nastopil je nov dan, ki vzbuja veselje, razigranost
SSKJ²
zavrísniti -em dov. (í ȋ)
zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom: uščipnil jo je, da je zavrisnila / zavrisniti od bolečine, veselja; prestrašeno zavrisniti / zavrisnil je in dvignil kozarec zavriskal
// z visokim, močnim glasom razburjeno reči: pazi, so zavrisnili otroci
SSKJ²
zavriščáti -ím dov. (á í)
star. zavreščati: sraka je zavriščala / zavriščati od strahu
SSKJ²
zavrnílen -lna -o prid. (ȋ)
ki izraža, vsebuje zavrnitev, zavračanje: zavrnilna izjava
SSKJ²
zavrnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zavrniti: zavrnitev črede / zavrnitev ponudbe / kljub zavrnitvi si je še naprej prizadeval za njeno naklonjenost / zavrnitev prošnje / polemična zavrnitev očitkov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavrníti in zavŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce
2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti nasprotnika odbiti
3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti
4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe
5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev
6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali
// odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice
// odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije
7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati
// izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost
8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res
9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil
10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu
♦ 
med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto
    zavŕnjen -a -o:
    zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena
SSKJ²
zavrnítven -a -o prid. (ȋ)
ki izraža nasprotovanje čemu in povzroči, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrnitveni sklep sodišča; zavrnitvena odločba; zavrnitvene reakcije
SSKJ²
zavrstjó prisl. (ọ́)
star. zapovrstjo: več dni zavrstjo so praznovali / zavrstjo je objavljal večja dela
SSKJ²
završáti -ím dov. (á í)
1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar
// s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje
2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost
3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju
● 
ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti
SSKJ²
završéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevesa so završela; brezoseb. zapihalo je in završelo
// s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: v nebo so završele iskre
2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: nad dolino je završel vihar / s hribov je završel mrzel veter
3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršenju podobne glasove: množica je završela; brezoseb. med poslušalci je završelo
SSKJ²
završeváti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. končevati: završevati kako delo / knjigo završuje s kratkim povzetkom / šolsko leto se počasi završuje
SSKJ²
završíti -ím dov., zavŕšil (ī í)
zastar. končati: lotil se je dela in ga tudi završil / završiti študij / tečaj se je završil sredi meseca
    završèn -êna -o:
    preiskava je že završena
SSKJ²
zavrtáč -a m (ázool.
1. nav. mn. metulji, katerih gosenice vrtajo rove v lesu, koreninah listavcev, Cossidae: gosenice zavrtačev; zavrtači in zalubniki
2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les, Pholas dactylus:
SSKJ²
zavŕtati -am dov. ()
1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek
// z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les
2. z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove
3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec
// v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater
4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema
5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma
● 
ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga
    zavŕtati se 
    1. s polkrožnimi gibi telesa prodreti v kaj: ličinka se zavrta v les; školjka se zavrta v kamen / zavrtal se je v steljo in zaspal zaril; pren. vprašanje se mu je zavrtalo v glavo, možgane
    2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zavrtal se je v delo / zavrtati se v problem / igralec se je zavrtal v vlogo
    ● 
    ekspr. njegove oči so se zavrtale vanjo preiskujoče, ostro jo je pogledal; začel jo je nepremično gledati
    zavŕtan -a -o:
    letev z zavrtanimi luknjami
SSKJ²
zavrtávati -am nedov. (ȃ)
z vrtanjem delati, oblikovati; izvrtavati: zavrtavati luknje
    zavrtávati se 
    s polkrožnimi gibi telesa prodirati v kaj: školjke se zavrtavajo v kamen
SSKJ²
zavrtéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi: dvignili so zapornico in voda je zavrtela mlinsko kolo; hitro, počasi zavrteti / zavrteti vrtiljak; pren., ekspr. kolesa zgodovine ne moreš zavrteti nazaj
2. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: zavrteti gumb radijskega sprejemnika; zavrteti ključ v ključavnici; zavrteti stikalo; zavrteti vijak / ekspr. zavrtel je glavo, oči, da bi bolje videl
// narediti, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter je zavrtel listje po zraku; brezoseb. ob eksploziji jih je zavrtelo in vrglo na tla / ekspr. hitro je zavrtel plesalko po plesišču
3. narediti, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: zavrteti posodo, da se oglje razžari
4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave narediti, da ta deluje: zavrteti slamoreznico
5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi narediti, da priprava deluje: zavrteti kolovrat / zavrteti ruleto
// pog. s posebnimi napravami povzročiti, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: zavrteti film; zavrteli so še nekaj resne glasbe
● 
ekspr. to dekle zna zavrteti moške jih zna podrediti svoji volji; ekspr. pohvala mu je zavrtela glavo postal je domišljav, prevzeten; ekspr. vino mu je zavrtelo glavo ga je (nekoliko) upijanilo; zavrteti telefonsko številko z vrtenjem številčnice vzpostaviti zvezo s klicno številko
    zavrtéti se 
    1. premakniti se okoli svoje osi: drsalec je dvignil roke in se zavrtel; kolo se je zavrtelo za en vrtljaj; plesalka se je trikrat zavrtela na prstih
    // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela začeti delovati: stroji so se zavrteli; žičnice so se že zgodaj zavrtele so začele obratovati
    2. premakniti se po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: list se je nekajkrat zavrtel v vetru in padel na tla / ekspr.: plesalca sta se spretno zavrtela po dvorani; kovanec se je zavrtel po mizi zakotalil; pren. čudne misli so se mu zavrtele po glavi
    3. začeti se gibati po sklenjenem krogu ali elipsi: prijeli so se za roke in se zavrteli okoli lipe / zdi se mu, da se je soba zavrtela okrog njega
    4. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč smer iti: priklonil se je in se zavrtel skozi vrata
    // začeti opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: ob našem prihodu se je gospodinja zavrtela in nam skuhala kosilo; le naglo se zavrti, da boš prej končal
    5. ekspr., z dajalnikom dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi je zavrtelo; brezoseb.: pred očmi se mi je zavrtelo; zavrtelo se mi je od pijače / brezoseb. v glavi se mi je zavrtelo
    6. ekspr. zaplesati: na veselici smo se tudi zavrteli; fantje so se zavrteli z dekleti
    zavrtèn -êna -o:
    ključ je bil zavrten v levo
SSKJ²
zavŕtež -a m (ȓekspr.
kdor v življenju ne uresničuje svojih potreb, želja, kar se odraža v duševnem stanju neugodja: velja za zavrteža; spolni zavrteži
SSKJ²
zavŕti -ov m mn., mest. stil. zavrtéh (ȓ)
nar. steze, pešpoti na koncu vrtov, sadovnjakov za hišami v vasi: nista hotela skozi vas, ampak sta šla po zavrtih
// svet s takimi stezami, pešpotmi: drevje na zavrtih že cveti
SSKJ²
zavrtínčiti -im dov. (í ȋ)
povzročiti, da se kaj premika v spiralastih zavojih: veter je zavrtinčil suho listje; burja zavrtinči sneg
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način zanesti: veter je v sobo zavrtinčil listje; brezoseb. zavrtinčilo jih je v globino
    zavrtínčiti se 
    1. premakniti se v spiralastih zavojih: list se dvigne in zavrtinči v zraku; plameni so zaprasketali in se zavrtinčili; voda v tolmunu se je zavrtinčila / oblaki so se zavrtinčili proti morju
    // premikajoč se na tak način nastopiti, se pojaviti: okoli nas so se zavrtinčili valovi
    // premikajoč se na tak način priti: iz vseh špranj se je zavrtinčil dim
    2. ekspr. zasukati, zavrteti se: avtomobil se je zavrtinčil in zdrsnil s ceste
SSKJ²
zavrtíti -ím dov., zavŕtil (ī í)
star. zavrteti: zavrtiti mlinsko kolo / zavrtil se je na petah / večkrat se mu je zavrtilo v glavi
SSKJ²
zavŕtje -a s (ȓ)
glagolnik od zavreti2: zavrtje avtomobila / zavrtje razvoja
SSKJ²
zavrtljáj -a m (ȃ)
1. glagolnik od zavrteti: z vsakim zavrtljajem ročice je bil bolj utrujen / po dveh zavrtljajih se ustaviti
2. publ., navadno s prilastkom del ligaškega tekmovanja ali turnirja, v katerem igrajo nasprotniki po vnaprej določenem razporedu, navadno isti dan; kolo2odigrati več zavrtljajev; rezultati zadnjega zavrtljaja
SSKJ²
zavŕtost -i ž (ȓ)
lastnost, značilnost zavrtega: zavrtost koles / spolna zavrtost; zavrtost čustvovanja; zavrtost v gibanju, govorjenju
SSKJ²
zavrvéti -ím dov. (ẹ́ í)
nav. 3. os. začeti vrveti: ljudje so vznemirjeno zavrveli / ob pristanku ladje je množica zavrvela; brezoseb. zatrobila je trobenta in med šotori je zavrvelo
SSKJ²
zavrvráti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. dati glasove kot voda pri vretju: morje je zakipelo in zavrvralo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zavŕžek -žka m (ȓ)
1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček: z novo tehnologijo so zmanjšali zavržek
 
knjiž. sestavljati skulpture iz najrazličnejših zavržkov odpadkov
2. slabš. človek, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: počutil se je kot zavržek človeške družbe
// nemoralen, pokvarjen človek: ne druži se s tem zavržkom
SSKJ²
zavŕžen -žna -o prid. (ȓpravn.
nizkoten, pokvarjen: zavržno dejanje
SSKJ²
zavŕženec -nca m (ȓ)
1. ekspr. človek, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: družbeni zavrženci
2. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: od tega zavrženca lahko pričakujemo najhujše
SSKJ²
zavŕženost -i ž (ȓ)
1. ekspr. stanje človeka, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: občutek zavrženosti in nemoči
2. knjiž. značilnost nemoralnega, pokvarjenega človeka: prizadela jih je njegova zavrženost / moralna zavrženost
SSKJ²
zavsédnji -a -e prid. (ẹ̑)
nar. navaden, vsakdanji: drugi dan se je oblekla v staro, zavsednjo obleko (F. Bevk)
SSKJ²
zavsèm prisl. (ȅ)
star. popolnoma, čisto: kmalu bo zavsem zdrava / gospodaril je zavsem samostojno
SSKJ²
zavzdígniti -em dov. (í ȋ)
star. vzdigniti: zavzdigniti breme; zavzdigniti z roko / zavzdigniti glavo
● 
star. zavzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. zavzdignili so velik hrup povzročili, naredili; star. pevke so zavzdignile novo pesem začele peti
SSKJ²
zavzdigováti -újem nedov. (á ȗ)
star. vzdigovati: zavzdigovati bremena
SSKJ²
zavzdíhniti -em dov. (í ȋ)
1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: zavzdihnil je, rekel pa ni nič; z olajšanjem je zavzdihnila; glasno, žalostno zavzdihniti / ekspr. zavzdihnil je nad svojo usodo / grozno, je zavzdihnila; pren., ekspr. njegovo srce je tiho zavzdihnilo
2. ekspr. dati vzdihu podoben glas: motor je zavzdihnil in prenehal delovati; brezoseb. zunaj je žalostno zavzdihnilo
SSKJ²
zavzémanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od zavzemati: zavzemanje nasprotnikovih postojank / sposoben je zavzemanja pomembnih položajev v družbi / zavzemanje za demokracijo / zavzemanje za zaprte demonstrante
SSKJ²
zavzémati -am nedov. (ẹ̑)
1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo
2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke
// prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati
// prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / šport. žarg. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje
3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo
4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega območja
// publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti
5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme
// publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih
6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen
● 
publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih
    zavzémati se v zvezi z za
    kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije; zavzemati se za zadružništvo; v javnosti se zavzemati za pravice otrok; dosledno, načelno se zavzemati za kaj / močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali
    // z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo
    zavzemajóč -a -e:
    padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko; veliko površino zavzemajoča stavba; stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj
SSKJ²
zavzéten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
zastar. presenetljiv, pozornost vzbujajoč: zanj je značilna neka zavzetna eleganca; ta lastnost je pri njej še posebno zavzetna
    zavzétno prisl.:
    zavzetno lep človek
SSKJ²
zavzétež -a m (ẹ̑)
ekspr. kdor je zelo zavzet za kaj: takih zavzetežev, kot je on, je malo / kulturni zavzeteži
SSKJ²
zavzéti -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á)
1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti
2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke
// priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
// priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / šport. žarg. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj
 
mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže
3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo
4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige
5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
// publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah
6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen
7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele
● 
publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil
    zavzéti se 
    1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil
    2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli
    // z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti
    3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil / zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili
    // odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela
    zavzét -a -o
    1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča
     
    publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj
    2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico
    3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala
    4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad
    // ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati
SSKJ²
zavzétje -a s (ẹ̑)
1. glagolnik od zavzeti: zavzetje bunkerja, utrdbe / zavzetje vodilnih položajev v politiki
2. star. zavzetost: delati kaj z zavzetjem / igralec je govoril brez notranjega zavzetja / pesem jih je navdala z zavzetjem jih je prevzela / občutiti srečno zavzetje ljubezni prevzetost
 
star. kar onemeli so od zavzetja začudenja, osuplosti
SSKJ²
zavzétnost -i ž (ẹ́)
zastar. zavzetost, vnema: velika zavzetnost za jezik / z veliko zavzetnostjo opravlja svoje delo
 
zastar. ljubezenska zavzetnost prevzetost, vznemirjenost
SSKJ²
zavzétost -i ž (ẹ̑)
1. velika stopnja duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: zavzetost raste, upada; kazati zavzetost za kaj; občudovati zavzetost koga; zavzetost za delo, pri delu / čustvena, ustvarjalna zavzetost / vse, kar dela, dela z zavzetostjo
2. knjiž. močna čustvena vznemirjenost zaradi pozitivnega odnosa do česa; prevzetost: drhteti od zavzetosti; zavzetost ob poslušanju glasbe / ljubezenska zavzetost
 
knjiž. otroci so poslušali z največjo zavzetostjo zelo zavzeto
SSKJ²
zazabíti in zazábiti -im dov. (ī á)
star. pozabiti: nekaj ga je zmotilo, da je zazabil na svoje delo
    zazabíti se in zazábiti se
    1. postati duševno odsoten: večkrat se je zazabil
    2. spozabiti se: kako se je mogel tako zazabiti
SSKJ²
zazánkati -am dov. (ȃ)
1. namestiti, zategniti zanko okoli česa: z vrvjo zazankati deblo
 
evfem. iz obupa se je zazankal se obesil
// ekspr. zvijačno ujeti, dobiti: končno sem te le zazankal
2. obrt., v zvezi s petlja potegniti eno petljo skozi drugo, da se pletenje zaključi in se ne para: zazankati tri petlje na mestu, kjer bo gumbnica
    zazánkan -a -o:
    zazankane petlje
SSKJ²
zazdàj in za zdàj prisl., piše se narazen (ȁ)
za ta čas, trenutek: za zdaj bi bilo to dovolj / za zdaj boš delal, kot jaz hočem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zazdéhati -am dov. (ẹ́)
zazehati: pretegnil se je in zazdehal / s smiselnim osebkom v dajalniku od dolgočasja se mu je zazdehalo
SSKJ²
zazdéti se -ím se dov., zazdì se (ẹ́ í)
1. s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zazdelo se mu je, da se v grmovju nekdo skriva; za hip se mu je zazdelo, da je doma / nenadoma se mu je zazdelo, da je na napačni poti je pomislil
2. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: na obisk pride, če se mu (tako) zazdi / komur se je zazdelo, se je gibanju lahko pridružil kdor je hotel, želel
// z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: pride, kadar se mu zazdi; utrujeni potniki so sedali, koder se jim je zazdelo
3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbudi občutek, vtis, kot ga izraža določilo: v velikem prostoru se mu je miza zazdela majhna
● 
dobro se mu je zazdelo, ker so ga pohvalili razveselil se je
SSKJ²
zazdévati se -am se nedov. (ẹ́)
star., nav. 3. os., s smiselnim osebkom v dajalniku zdeti se: zazdevalo se mu je, da sliši klice
SSKJ²
zazdravítev -tve ž (ȋ)
začasna ali delna ozdravitev: z zdravilom so dosegli zazdravitev in mirovanje bolezni
SSKJ²
zazdráviti -im dov. (ā ȃ)
1. začasno ali delno ozdraviti: zdravniki lahko nekatere bolezni še vedno le zazdravijo, ne pa tudi pozdravijo; uspešno zazdraviti napredovanega raka / zazdraviti rane
2. star. ozdraviti, pozdraviti2ko ga bodo zazdravili, se bo vrnil na delo
    zazdráviti se 
    ozdraveti, pozdraviti se: zapustil je bolnišnico, preden se je zazdravil / rana se mu ni zazdravila zacelila
SSKJ²
zazdrávljenje -a s (á)
začasno ali delno ozdravljenje: pri tej bolezni ni bilo več možno ozdravljenje, ampak le nekajmesečno zazdravljenje
SSKJ²
zazébsti -zébem dov., nam. zazébst in zazèbst; zazébljen tudi zazebèn (ẹ́)
1. brezoseb. začutiti mraz: včasih ga je zazeblo; zazeblo ga je v prste, po hrbtu
// ekspr. dobiti občutek mraza: zazebe me, če se spomnim njegove strogosti
 
knjiž. pri tem spoznanju ga je zazeblo v dušo, srce, pri duši, srcu je začutil potrtost, žalost
2. knjiž. povzročiti občutek mraza: mrzla zemlja je zazebla utrujeno telo / žalostna novica ga je zazebla
3. brezoseb., knjiž. postati hladen, mrzel; shladiti se: začel je pihati veter in zazeblo je
SSKJ²
zazéhati -am dov. (ẹ́)
nehotno široko odpreti usta ter globoko vdihniti in izdihniti zrak: pretegniti se in zazehati; glasno zazehati / s smiselnim osebkom v dajalniku zazehalo se mu je / široko zazehati
SSKJ²
zazéhniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. zehniti: zazehniti od utrujenosti
SSKJ²
zazelenéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dobiti (zelene) liste: drevo zazeleni / njiva, park zazeleni / ekspr. plevel je visoko zazelenel zeleneč zrasel
2. postati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlem zazeleneli
3. knjiž. zeleno se odraziti, pokazati: sredi opuščenega kamnoloma zazeleni skupina borov
SSKJ²
zazelenítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zazeleniti: predvidena je zazelenitev območja; zazelenitev strehe; zazelenitev in zasaditev drevja
SSKJ²
zazeleníti -ím dov. (ī í)
urediti površino z zasaditvijo zelenja, rastlinja: okolico tovarne so zazelenili
SSKJ²
zazévati -am dov. (ẹ́)
1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela
// razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala
// z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja
2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj; pren. v srcu je zazevala praznina
3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja; kokoš zazeva od žeje
// zazehati: zazeval je in se pretegnil; od dolgega časa je zazeval
● 
knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu
SSKJ²
zazíb -a m (ȋ)
premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: zazib zibelke; rahel zazib
SSKJ²
zazibálka -e [zazibau̯ka in zazibalkaž (ȃ)
preprosta pesem v enakomernem ritmu za uspavanje otroka, peta ob zibanju: zibala ga je in mu pela zazibalko
SSKJ²
zazíbati tudi zazibáti -ljem in -am, in zazíbati -ljem in -am dov. (í á í; í)
1. narediti, da se kaj enakomerno premika sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: zazibati zibelko / veter je zazibal jambor
2. navadno s prislovnim določilom z zibanjem povzročiti, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: zazibati otroka v spanje / enakomerno drdranje koles jih je zazibalo v prijetno dremavico
// ekspr. s čim prijetnim sploh povzročiti, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: prijetna toplota ga je zazibala v sladke sanje; vino ga je zazibalo v brezskrbnost / pesem jih je zazibala v spomine
    zazíbati se tudi zazibáti se, in zazíbati se
    1. enakomerno se premakniti sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: čoln se je zazibal in splul od brega; pri hoji se nekoliko zazibati; ekspr. žitno klasje se je zazibalo v vetru
    2. ekspr. s čim prijetnim polagoma priti v stanje, kot ga izraža določilo: prevzelo jo je veselo upanje in zazibala se je v lepe sanje
    ● 
    ekspr. ob tem vprašanju so se mu zazibala tla pod nogami občutil je negotovost, ogroženost; ekspr. zazibal se je po sobi zibajoč se začel hoditi
SSKJ²
zazibávati -am nedov. (ȃ)
navadno s prislovnim določilom z zibanjem povzročati, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: pesem ga je zazibavala v miren sen
 
ekspr. z uspavanko zazibavati otroka uspavati
// ekspr. s čim prijetnim sploh povzročati, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: te misli so ga zazibavale v prijetno dremavico / zazibavati koga v iluzije
    zazibávati se ekspr.
    s čim prijetnim polagoma prihajati v stanje, kot ga izraža določilo: zazibavati se v sanjarjenje, spomine
SSKJ²
zazíbniti se -em se dov. (í ȋ)
knjiž. zazibati se: čoln se je rahlo zazibnil
SSKJ²
zazidálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zazidavo: zazidalni red / zazidalno območje območje, določeno za zazidavo; zazidalna parcela zazidljiva parcela
 
knjiž. tak zazidalni način združuje modernizem in tradicionalizem način zidanja, pozidave
 
urb. zazidalni načrt načrt, ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo
SSKJ²
zazídanost -i ž (í)
lastnost, značilnost zazidanega: preprečiti pregosto zazidanost območja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zazídati tudi zazidáti -am dov. (í á í)
1. z zidanjem narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: pri obnovi so zazidali vse line; zazidati okno, vrata / zazidati odprtine pod streho
// z zidanjem narediti, da je kaj zaprto, nedostopno: zazidati celico, stolp / z visokim zidom so dvorišče skoraj povsem zazidali
// z zidanjem narediti
a) da kaj ni dostopno: zazidati zaklad / zazidati dragocenosti v steno
b) nekdaj da kdo mora ostati, kjer je: za kazen so ga živega zazidali / zazidati koga v stolp
2. z zidanjem stavb zapolniti prostor: zazidati vrzel med hišami / ni dovolil, da bi zazidali njive in travnik; zazidati obrežje s turističnimi objekti
// ekspr. z zidanjem stavb porabiti, zapraviti: zazidati veliko denarja / vse svoje prihranke je zazidal v hišo
3. z zidanjem, s postavitvijo zidu onemogočiti: zazidati komu dovoz / zazidati komu razgled, svetlobo
● 
publ. zazidati novo naselje sezidati, zgraditi; zastar. zazidati kam spominsko ploščo vzidati
    zazídan -a -o:
    zazidano okno; polovica zemljišča je že zazidana
SSKJ²
zazidáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od zazidati: nasprotovati zazidavi polja; napraviti makete za zazidavo; predlog za zazidavo; parcele, namenjene zazidavi / material za zazidavo oken / obsoditi koga na zazidavo
2. kar je določeno z načinom zazidave, gradnje in razporejenostjo objektov: gosta zazidava v mestnem središču; obcestna zazidava; tipično srednjeveška zazidava mesta / atrijska, vrstna zazidava; blokovna zazidava
 
urb. nizka zazidava z enoetažnimi ali dvoetažnimi stanovanjskimi stavbami
SSKJ²
zazidávati -am nedov. (ȃ)
1. z zidanjem delati, da kak prostor v čem preneha obstajati: zazidavati line
2. z zidanjem stavb zapolnjevati prostor: zazidavati gradbene vrzeli / nepremišljeno zazidavati kmetijska zemljišča
SSKJ²
zazidljív -a -o prid. (ī í)
ki se lahko zazida, sme zazidati: zazidljiva parcela; zemljišče ni zazidljivo
SSKJ²
zazidljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zazidljivega: potrdilo o zazidljivosti parcele
SSKJ²
zazijáti -ám dov. (á ȃ)
1. ekspr. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zaradi slabe izdelave so okna hitro zazijala / čevlji so ob strani zazijali podplat se je odtrgal od zgornjega dela
// razmeroma široko se odpreti: porinil je, da so vrata nastežaj zazijala / od presenečenja so ji zazijala usta / razpoke v čolnu so še bolj zazijale so se še povečale
// z odprtjem, razmikom česa nastati: na čelu mu je zazijala velika rana; v steni je zazijala razpoka
2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod planincem je zazijal prepad; pren. v nas je zazijala praznina
3. slabš. široko odpreti usta, kljun: ko je slišal novico, je zazijal; od začudenja je kar zazijal; petelin zazija od vročine
// zazehati: od časa do časa je zazijal
4. slabš. zakričati, zavpiti: zazijati od bolečine
● 
slabš. iz oči ji je zazijal strah po očeh se je videlo, da jo je strah; ekspr. pred njim je nenadoma zazijalo težko vprašanje se je pojavilo
    zazijáti se slabš.
    nepremično, navadno radovedno se zagledati: zazijal se je v izložbo; zazijati se za kom; kam si se zazijal / zazijal se je v mlado deklico zaljubil
SSKJ²
zazímiti -im dov. (ī ȋ)
agr. narediti, da pride kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo: zazimiti pridelke, vrtnice; zazimiti v klet
 
čeb. zazimiti čebele
SSKJ²
zazímljenje -a s (ȋ)
glagolnik od zazimiti: zazimljenje sadja / zazimljenje čebel
SSKJ²
zazírati se -am se nedov. (ī ȋ)
knjiž. upirati, usmerjati pogled kam; gledati: zazirati se skozi okno; zazirati se v daljavo / začudeno so se zazirali v nas; pren., ekspr. zazirati se v prihodnost
SSKJ²
zazlatíti se -ím se dov., zazlátil se (ī í)
ekspr. zlato se odraziti, pokazati: na vzhodu se je zazlatila zarja
SSKJ²
zaznámba -e ž (ȃ)
1. glagolnik od zaznamovati: zaznamba višine vode ob poplavah / zaznamba izdelkov
2. knjiž. kratek zapis, opomba: pisateljeve zaznambe v knjigi / zaznamba o vpisu v državljansko knjigo na hrbtni strani rojstnega lista zaznamek
3. oznaka: zaznambe na napravah / poslati telegram z zaznambo »plača prejemnik«
4. pravn. začasni, pogojni vpis sprememb v zemljiški knjigi: zaznamba razlastitve, vknjižbe / zemljiškoknjižna zaznamba
// vpis, zapis dejstva v uradnem postopku: zaznamba dražbenega naroka; zaznamba izvršljivosti terjatve
SSKJ²
zaznámek -mka m (ȃ)
1. kratek zapis, opomba, navadno v uradnem dokumentu: zapisniki so imeli kratke zaznamke; zaznamek na dopisu / blagajniški zaznamek; službeni, uradni zaznamek; zaznamek o prispetju dopisa
2. star. seznam, spisek: objaviti zaznamek prepovedanih knjig; abecedni zaznamek
3. star. zapisek: pregledoval je svoje zaznamke / časopisi so objavili zaznamek o njegovi smrti notico
SSKJ²
zaznámen -mna -o prid. (ȃ)
s katerim se kaj zaznamuje: zaznamni količ
SSKJ²
zaznamenováti -újem dov. in nedov. (á ȗ)
star. zaznamovati: zaznamenovati poti; zaznamenovati z barvo, s količki / ta dogodek je zaznamenoval njeno življenje
    zaznamenován -a -o:
    prebrati zaznamenovani odstavek; pot ni bila povsod zaznamenovana
SSKJ²
zaznamoválec -lca [zaznamovau̯cam (ȃ)
kdor kaj zaznamuje: zaznamovalci so naredili markacije; zaznamovalec dreves
SSKJ²
zaznamoválen -lna -o prid. (ȃ)
ki zaznamuje: zaznamovalni trak v beležnici; bočne, stranske, zadnje zaznamovalne luči na avtomobilu; zaznamovalna vrvica; uporaba zaznamovalnih orodij
SSKJ²
zaznamovánec -nca m (á)
ekspr. kdor je zaznamovan, ima posledice zaradi česa: biti, postati zaznamovanec; nesrečneži, obupanci in zaznamovanci
SSKJ²
zaznamovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zaznamovati: zaznamovanje prehoda, roba vozišča; zaznamovanje ovc; trak za zaznamovanje strani v knjigi / zaznamovanje naglasa / zaznamovanje človeka za vse življenje
SSKJ²
zaznamovánost -i ž (á)
1. lastnost, značilnost zaznamovanega: slaba zaznamovanost poti / stilna zaznamovanost besed
2. ekspr. dejstvo, da je kdo zaznamovan, ima posledice zaradi česa: težko prenašati zaznamovanost; dedna, socialna zaznamovanost; zaznamovanost s smrtjo
SSKJ²
zaznamováti -újem dov. in nedov. (á ȗ)
1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
// tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo
2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo
3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla
6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela
● 
ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti
    zaznamujóč -a -e:
    hodil je, zaznamujoč pot z vejicami
    zaznamován -a -o:
    ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo
     
    star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano
     
    jezikosl. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih
     
    filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zaznánje -a s (ȃ)
knjiž. glagolnik od zaznati; zaznava: zaznanje glasov / čutno zaznanje / od zaznanja nevarnosti do odločitve o ravnanju mine nekaj časa / ob zaznanju dneva je odpotoval
● 
zastar. v hribih je bilo za zaznanje snega (zelo) malo
SSKJ²
zaznáten -tna -o prid. (á ā)
star. zaznaven: dolgo zaznaten vonj / v taki globini vpliv sonca ni več zaznaten; to je edina zaznatna sprememba
    zaznátno prisl.:
    komaj zaznatno se je nasmehnila
SSKJ²
zaznáti -znám dov. (á ȃ)
1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas; zaznati gibanje, premikanje; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti
2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru; na sebi je zaznala radovedne poglede; zaznati koristne učinke treninga; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili / zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje
// publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek
3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje
// na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove
4. star. izvedeti: zaznati za rojstvo sina; rada bi zaznala več o njih
5. zastar. spoznati, prepoznati: mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju
    zaznáti se star., navadno v zvezi z dan
    zdaniti se: komaj se je zaznal dan, so odšli na pot
    zaznán -a -o:
    ti pojavi niso čutno zaznani
SSKJ²
zaznáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od zaznati: zaznava besed, govora; zaznava časa, prostora, razdalje, temperature; sposobnost zaznave / zaznava sprememb
2. nav. mn. kar nastane v zavesti kot posledica čutnega dojemanja sveta: obnovitev zaznav v domišljiji; jasne zaznave; zaznave in predstave / čutne, slušne, vidne zaznave
SSKJ²
zaznaválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zaznavanje: zaznavalni sistem za zračno blazino; zaznavalna komora, naprava
SSKJ²
zaznávanje -a s (ȃ)
glagolnik od zaznavati: zaznavanje barv, besed, govora; zaznavanje svetlobe, toplote; sposobnost zaznavanja / čutno, slušno zaznavanje / zaznavanje bližine koga; zaznavanje nevarnosti
SSKJ²
zaznávati -am nedov. (ȃ)
1. čutno dojemati predmetni svet: gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl; zaznavati barve, hrup, smrad; zaznavati premikanje / s čuti zaznavati; zaznavati svetlobo s celim telesom; čutno zaznavati / uho teh zvokov ne zaznava / rastline zaznavajo pojave v okolju / knjiž. v glavi je zaznaval čuden občutek čutil
2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje česa: zaznavati nevarnost; zaznavati navzočnost koga / v njegovem glasu je zaznaval tesnobo
// publ. na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati: v zadnjem času zaznavamo velike spremembe
3. na določen način kazati obstajanje česa: naprava zaznava tudi šibke tresljaje
// na določen način ugotavljati obstajanje česa: z napravo zaznavati sevanje
    zaznávati se star., navadno v zvezi z dan
    začeti daniti se: prebudil se je, ko se je zaznaval dan / jutro se ni še niti zaznavalo, ko so odšli
    zaznávan -a -o:
    zaznavana predmetnost; čutno zaznavan
SSKJ²
zaznáven -vna -o prid. (á ā)
1. nanašajoč se na zaznavanje, zaznavo: meje zaznavne sposobnosti / zaznavni predmet predmet zaznavanja
 
anat. zaznavna območja območja v možganski skorji, kamor prihajajo vzburjenja iz čutil; psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje
2. ki se da zaznati: komaj zaznaven smehljaj; pritisk je vedno bolj zaznaven / čutno zaznaven svet; zvočno zaznavna stran česa / težko zaznavne povezave ugotovljive
3. publ. precej velik, precejšen: zaznavni uspehi; zaznavne razlike v pogledih; neurje je povzročilo zaznavno škodo
    zaznávno prisl.:
    ob rahlem dihanju se ji komaj zaznavno dvigajo prsi; sam.: razlika med zaznavnim in namišljenim
SSKJ²
zaznávnost -i ž (á)
lastnost, značilnost zaznavnega: zaznavnost dihanja / čutna zaznavnost pojavov
SSKJ²
zazóbek -bka m (ọ̑)
nazaj obrnjen zob na kakem orodju, orožju, ki preprečuje, ovira izdrtje: narediti zazobke; puščica z velikimi zazobki; zazobek cepina
 
teh. v kovino zasekani zobje, ki preprečujejo vrtenje nasajenega predmeta
SSKJ²
zazóbnica -e ž (ọ̑)
vet. zadebelina sluznice na sprednjem delu trdega neba tik za zgornjimi sekalci pri konju:
SSKJ²
zazoréti -ím dov., zazôrel in zazorèl in zazorél (ẹ́ í)
nar. dozoreti: koruza, pšenica je že zazorela
SSKJ²
zazoríti -ím tudi zazóriti -im dov., zazóril (ī í; ọ̄)
nav. 3. os., knjiž. začeti se, nastopiti: dan je zazoril / zazorila je zora / zvečer so zazorile rdeče svetilke zasvetile
    zazoríti setudi zazóriti se
    1. brezoseb. preiti iz noči v dan; zdaniti se: komaj se zazori, se že oglasijo prve ptice; še preden se je zazorilo, so šli na pot
    2. pojaviti se, pokazati se: na vzhodu se je zazorila zarja
SSKJ²
zazrcáliti se -im se dov. (á ȃ)
knjiž. zaradi odbijanja svetlobe v čem postati viden, pokazati se: luči so se zazrcalile v jezeru; v ogledalu se je zazrcalil njen obraz
// postati viden, pokazati se: na obrazu se zazrcali bojazen, otožnost; v očeh se zazrcali strah
SSKJ²
zazréti -zrèm dov., zazŕl (ẹ́ ȅ)
knjiž. zagledati: že od daleč je zazrl dekle; kmalu za ovinkom so zazrli kočo / zazreti komu v obraz, oči pogledati / z brezizraznim pogledom se je zazrl predse; zazrl se je skozi okno; zazrla se mu je naravnost v oči / zazreti se v preteklost
    zazŕt -a -o:
    vase zazrt človek; ležala je, nepremično zazrta v strop
SSKJ²
zazŕtost -i ž (ȓ)
knjiž. zagledanost: zazrtost človeka v določen cilj / zazrtost v preteklost, spomine / zazrtost vase
// veliko navdušenje, zanos, prevzetost: onemeti od zazrtosti; romantična zazrtost
SSKJ²
zazvenčáti -ím dov., zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal (á í)
dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo; veriga zazvenči; ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale
SSKJ²
zazvenéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni
2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru
3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka
// s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo
// ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo
4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost
5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih
SSKJ²
zazvenketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da so šipe zazvenketale
SSKJ²
zazvénkniti -em tudi zazvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da je posoda na polici zazvenknila
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zazvončkáti -ám dov. (á ȃ)
star. zazvončkljati: kraguljčki so zazvončkali / dvakrat je zazvončkal
SSKJ²
zazvončkljáti -ám dov. (á ȃ)
1. dati kratke, visoke, zveneče glasove: zvonček zazvončklja
// povzročiti kratke, visoke, zveneče glasove: zazvončkljati z žlicami
2. ekspr. na rahlo zazvoniti: zvonovi so zazvončkljali
SSKJ²
zazvoníti -ím dov., zazvónil (ī í)
1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti
// povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon
2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih; v pisarni zazvoni telefon
3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela
4. ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili; veriga zazvoni
// povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi
● 
star. jeseni mu je zazvonilo je umrl; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše
♦ 
lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih
SSKJ²
zažágati -am dov. (ȃ)
1. začeti žagati: zažagati po narisani črti
2. z žago nekoliko zarezati: zažagati desko, drevo
3. z žaganjem narediti, izoblikovati v kaj: zažagati v letev široke reže
4. ekspr. oglasiti se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: škržati so spet zažagali
5. ekspr. rezko, monotono zasmrčati: ni vedel, da je v spanju večkrat zažagal
SSKJ²
zažaréti -ím dov. (ẹ́ í)
1. začeti žareti: popihal je in žerjavica je spet zažarela / megle so se razpršile in sonce je zažarelo / drevje je zažarelo v jesenskih barvah / nebo je zažarelo v večerni zarji
// žareč se pojaviti: na nebu je zažarelo sonce
2. ekspr. pokazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zažarel je od sreče, veselja / obrazi so jim zažareli v navdušenju
3. ekspr. odraziti se, pokazati se v živih barvah: sredi travnika so zažareli maki
// odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njenih očeh je zažarela ljubezen, moč
SSKJ²
zažarévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. večkrat zažareti: oglje zažareva / luči so zažarevale in ugašale / ekspr. oči ji zažarevajo v jezi
SSKJ²
zažaríti se -ím se tudi zažáriti se -im se dov., zažáril se (ī í; ā ȃ)
knjiž. odbiti močno svetlobo: lasje so se ji zažarili v zahajajočem soncu
SSKJ²
zaždéti -ždím dov., zaždì (ẹ́ í)
negibno, tiho obsedeti: zaždel je na soncu in poslušal žvrgolenje ptic
// nepremično, duševno odsotno se zagledati: podprl si je glavo in zaždel predse
SSKJ²
zažebljáti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. pribiti z žeblji: zažebljati letev
SSKJ²
zažêjati -am dov. (ȇ)
1. brezoseb. začutiti potrebo po pijači: po jedi ga je zažejalo; od vročine človeka zažeja; pren. zažejalo ga je po domovini, prijateljih
2. star. užejati: slana hrana ga je zažejala / pri delu se je zažejal
SSKJ²
zaželênost tudi zaželjênost -i ž (é)
lastnost, značilnost zaželenega: zaželenost dejanja; zaželenost in koristnost razprave
SSKJ²
zaželéti -ím dov., zažêlel (ẹ́ í)
izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti
● 
lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti
    zaželéti si stil. zaželéti
    začutiti željo po čem: zaželeti si svežega kruha, hladne vode; zaželeti si mir, svobodo; zaželel si je pogovora s prijateljem; zaželela si je, da bi bila daleč proč
    // začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: čutil je, da si ga je zaželela; zelo si jo je zaželel
    ● 
    star. dobil boš vse, kar boš zaželel kar se ti bo zahotelo; star. zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov zahotelo se mu je
    zaželèn tudi zaželjèn -êna -o
    1. deležnik od zaželeti: najti zaželeni mir; z vznesenimi besedami zaželena sreča; prišla je zaželena svoboda; zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši
    2. ki si ga kdo želi: roditi zaželenega otroka / zaželen gost; opazil je, da pri njih ni zaželen dobrodošel
    3. ki se zahteva: raziskava ni dala zaželenih rezultatov; zaželena kakovost, lastnost / za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne izkušnje / izročiti kupcu zaželeno blago iskano, naročeno; sam.: zaželeno podčrtajte
SSKJ²
zaželjív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki vzbuja željo: nobena reč se mu ne zdi zaželjiva
SSKJ²
zažémati -am nedov. (ẹ̑)
knjiž. stiskati1obleka ji zažema pas / zažemati ustnice
    zažémati se 
    zajedati se: vrv se mu je zažemala v dlani
SSKJ²
zaženílo -a s (í)
nekdaj denar, premoženje, ki ga ženin da, zapiše nevesti za prineseno doto:
SSKJ²
zaženíti -žénim dov. (ī ẹ́)
nekdaj dati kot zaženilo: nevesti je zaženil pol posestva
SSKJ²
zažéti -žmèm tudi -žámem dov., zažmì zažmíte in zažêmi zažemíte; zažél; nam. zažét in zažèt (ẹ́ ȅ, á)
knjiž. stisniti: zažeti komu roko / zažeti z obvezo / zažeti ustnice / srce mu je zažel strah
    zažéti se 
    zajesti se: jermen se mu je zažel v meso
    zažét -a -o:
    tesno zažet pas; zažete ustnice
SSKJ²
zažgáti -žgèm dov., zažgál (á ȅ)
1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje
// dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo
2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline
3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala
● 
ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek
    zažgáti se 
    narediti samomor z zažigom samega sebe: iz protesta se zažgati
    zažgán -a -o:
    zažgan kruh; zažgana hiša; zažgana trava; sam.: duh po zažganem
SSKJ²
zažgoléti -ím dov. (ẹ́ í)
1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: na veji je zažgolel slavček
 
ekspr. deklice so zažgolele pesem s prijetnimi, visokimi glasovi zapele
2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: tudi jaz grem z vami, je zažgolela
SSKJ²
zažíg -a m (ȋ)
glagolnik od zažgati: zažig drv / zažig ognja / zažig kadila
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zažigálec -lca [zažigau̯cam (ȃ)
1. kdor kaj zažiga: zažigalec smeti, trave / zažigalec možnarjev
2. star. požigalec: zažigalca še niso našli
SSKJ²
zažigálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na zažiganje: zažigalna naprava; zažigalna snov / zažigalna bomba, mina / zažigalna vrvica vžigalna vrvica
2. ekspr. ki povzroča, vzbuja zelo naklonjen odziv: predstava je bila res zažigalna
SSKJ²
zažigálnica -e ž (ȃ)
1. sežigalnica: regijska zažigalnica industrijskih odpadkov
2. zastar. vžigalna vrvica: puške so vžigali z zažigalnicami
SSKJ²
zažigálnik -a m (ȃ)
knjiž. vžigalnik: prižgati z zažigalnikom / aktivirati bombo z zažigalnikom
SSKJ²
zažigálo -a s (á)
knjiž. vžigalo1prižgati z zažigalom / nekdaj dolgo železno zažigalo za možnarje
SSKJ²
zažíganje -a s (ī)
glagolnik od zažigati: zažiganje slame / zažiganje ognja / zažiganje knjig
SSKJ²
zažígati -am nedov. (ī ȋ)
1. delati, povzročati, da kaj zagori: zažigati drva, slamo / zažigati ogenj / zažigati možnarje / star. zažigati cigareto, pipo prižigati; pren., ekspr. zažigati v srcih ljubezen
 
ob prihodu Turkov so zažigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki
// dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažigati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažigati oljkove vejice ob grmenju
2. z ognjem, plamenom uničevati: zažigati dračje, vejevje; zažigati hiše, knjige
3. knjiž. razvnemati, spodbujati: zažigati upor / njegove besede zažigajo smeh
SSKJ²
zažíngati -am dov. (ȋ)
nižje pog. zapeti2fantje so veselo zažingali; zažingati pesem
SSKJ²
zažírati -am nedov. (ī ȋ)
ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitajo mu, da jih zažira
    zažírati se s prislovnim določilom
    1. z žretjem, grizenjem prodirati v kaj: črvi se zažirajo v les; pren., ekspr. strah se zažira v ljudi
    2. zaradi delovanja določene sile prihajati v kako snov: žaga se zažira v deblo; voz se je zažiral v razmočena tla / vodna struga se zažira vse globlje
    3. prihajati skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah se zažira v obleko / rja se zažira v kovino / saje so se zažirale v kožo
    ● 
    ekspr. tovarna se zažira v polje sega
SSKJ²
zažíva prisl. (ȋ)
knjiž. za življenja, v življenju: tako priznanje zaživa malokdo prejme; še zaživa si je izbral naslednika
SSKJ²
zaživéti -ím dov., zažível (ẹ́ í)
1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
// začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele
4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo
5. ekspr. postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi
● 
knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil
SSKJ²
zažlébiti -im tudi zažlebíti -ím dov., zažlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
narediti, da ima kaj žleb, žlebove: zažlebiti desko, tram
SSKJ²
zažlíndrati -am dov. (ȋ)
metal. povzročiti, da se določene sestavine rude in dodatkov spremenijo v žlindro: zažlindrati primesi
SSKJ²
zažlobudráti -ám dov. (á ȃ)
1. dati glasove kot voda pri močnem vretju: juha v loncu je zažlobudrala; brezoseb. v kotličku je zažlobudralo
2. ekspr. nerazločno, hitro reči, povedati: mimogrede je nekaj zažlobudral / hvala, nasvidenje, so zažlobudrale vsevprek
SSKJ²
zažmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. napol zapreti oči: pogledal je proti luči in zažmeril
// pogledati z napol zaprtimi očmi: zažmeriti v sonce
SSKJ²
zažmíkati -am dov. (ȋ)
1. zastar. dati kratke, tleskajoče glasove: razmočena zemlja je zažmikala pod nogami; brezoseb. v čevljih mu je zažmikalo
2. nar. vzhodno zmečkati, stlačiti: zažmikati peso in krompir za prašiče
SSKJ²
zažmŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
nar. zamežikati: pozdravil je in zažmrkal / zažmrkati z očmi
SSKJ²
zažmúriti -im dov. (ū ȗ)
nar. napol zapreti oči: sedel je in zažmuril
// pogledati z napol zaprtimi očmi: zažmuriti v sonce
SSKJ²
zažréti -žrèm dov., zažŕl (ẹ́ ȅ)
nizko porabiti, zapraviti za jed, hrano: zažrli so celo plačo; vse zažre in zapije
    zažréti se ekspr., s prislovnim določilom
    1. z žretjem, grizenjem prodreti v kaj: črv se zažre v les / klop se zažre v kožo / medved se je zažrl v tjulnjev drob zagrizel; pren. dvomi so se zažrli vanj
    2. zaradi delovanja določene sile priti v kako snov: kolesa so se zažrla v blato; žaga se zažre v deblo / vrv se mu je zažrla v dlani / steza se zažre v pobočje
    3. priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah, umazanija se zažre v preprogo / rja se zažre v kovino
    ● 
    ekspr. avtomobil se je zažrl v strmino s težavo zapeljal; ekspr. zažreti se v branje, delo začeti intenzivno brati, delati
    zažŕt -a -o:
    zažrt madež; v roke zažrta vrv
SSKJ²
zažuboréti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: potok, studenec zažubori / vodomet glasneje zažubori / ekspr.: sredi puščave zažubori studenec se žuboreč pojavi; curek vina je zažuborel v majoliko žuboreč stekel
2. ekspr. rahlo, lahkotno se zaslišati: iz radia je zažuborela violina
3. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: zažuborela mu je nekaj prijaznih besed / rada te imam, je zažuborela deklica
// živahno, lahkotno zapeti: na češnji so zažuboreli ščinkavci
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zažúgati -am dov. (ū)
1. zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: hudomušno, skrivaj mu je zažugal / zažugati s pestjo
2. ekspr. zagroziti, zapretiti: zažugali so mu, da ga bodo pretepli; zažugati komu s kaznijo
SSKJ²
zažulíti in zažúliti -im dov. (ī ú)
knjiž. ožuliti: novi škornji so ga zažulili
SSKJ²
zažúrati -am dov. (ȗpog.
preživeti čas v družbi, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom: zažurati s prijatelji; pošteno, noro zažurati; iti ven in zažurati
SSKJ²
zažvenketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ob sunku so zažvenketale šipe; udaril je s pestjo po mizi, da je vse zažvenketalo / kosi stekla so zažvenketali po tleh žvenketajoč padli
// povzročiti ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: zažvenketati s kovanci
SSKJ²
zažvenkljáti -ám dov. (á ȃ)
na rahlo zažvenketati: kozarci na pladnju so zažvenkljali / pred hišo so zažvenkljali zvončki zazvončkljali / zažvenkljati s kovanci v žepu
SSKJ²
zažvénkniti -em in zažvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so zažvenknile ob strelu
SSKJ²
zažvepláti -ám dov. (á ȃ)
agr. razkužiti z žveplovim dimom: zažveplati shrambo, sode
SSKJ²
zažvížgati -am dov. (í)
1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visoke, ostre glasove: zažvižgal je in zapel; glasno, predirljivo, tiho zažvižgati / zažvižgati na prste, skozi zobe / zažvižgati znano melodijo
2. z žvižganjem dati znamenje: ko bom zažvižgal, pridi; zažvižgati psu
 
pog. sodnik je zažvižgal konec igre zapiskal
3. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva zažvižga; brezoseb. v daljavi je nekaj zažvižgalo
// oglasiti se s takimi glasovi: v vrhu češnje je zažvižgal kos
4. ekspr. dati žvižganju podobne glasove: burja je zažvižgala / bič je zažvižgal po zraku; krogle so zažvižgale nad glavami
// povzročiti žvižganju podobne glasove: zažvižgati s šibo po zraku
SSKJ²
zažvrgoléti -ím dov. (ẹ́ í)
1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: ptica je priletela na okno in zažvrgolela
2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: dobro jutro, je zažvrgolela
SSKJ²
zbádanje -a s (ȃ)
glagolnik od zbadati: zbadanje trnja / zbadanje z iglo, nožem / čutiti zbadanje pri dihanju; zbadanje v prsih / prenašati zbadanje prijateljev; dobrodušno, pikro zbadanje
SSKJ²
zbádati -am nedov. (ȃ)
1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: njegova brada jo je zbadala; strnišče zbada v bose noge / trnje zbada bode / ekspr.: burja zbada v obraz; mraz je zbadal do kosti
// brezoseb. čutiti ostro bolečino: pri srcu, v prsih, pod lopatico ga zbada
2. s koničastim predmetom povzročati komu bolečino: nehaj me zbadati; zbadati z buciko, iglo, s šivanko; zbadati koga z nožem
// s koničastim predmetom preizkušati kaj: zdravnik ga je zbadal na različnih mestih
3. ekspr. povzročati duševno bolečino, trpljenje: njeni očitki ga zbadajo
// s premišljenimi, posmehljivimi besedami prizadevati, žaliti: rad zbada; žena ga zbada, kadar more; hudomušno zbadati; kar naprej se zbadata / zbadati s pikrimi besedami
● 
jezdec je zbadal konja z ostrogami spodbadal
    zbadajóč -a -e:
    zbadajoč konja se je pognal v dir; zbadajoče besede; zbadajoče bolečine; prisl.: zbadajoče odgovoriti, reči
SSKJ²
zbadljáj -a m (ȃ)
zbodljaj: zbadljaj s šivanko / ni se menil za očitke in zbadljaje
SSKJ²
zbadljív -a -o prid.(ī í)
ki rad prizadeva, žali koga z zanj neprijetnimi, posmehljivimi besedami: zbadljiv človek; zbadljiva ženska / imeti zbadljiv jezik
// ki vsebuje, izraža posmehljiv, nedobrohoten odnos do koga: zbadljiva beseda, opazka, pripomba; zbadljiva pesem; zbadljivo ime
    zbadljívo prisl.:
    zbadljivo odgovoriti, vprašati; sam.:, ekspr. rad zine kako zbadljivo
SSKJ²
zbadljívec -vca m (ȋ)
ekspr. zbadljiv človek: zbadljivci so mu zoprni; posmehljivec in zbadljivec
SSKJ²
zbadljívka -e ž (ȋ)
1. zbadljiva beseda, pripomba: vse zbadljivke je mirno prenesel; hudomušna, jedka, ekspr. strupena zbadljivka
// pesem, zgodba, navadno kratka, ki na zbadljiv način prikazuje določene osebe, stvari ali dogodke: peti, pisati zbadljivke; šaljivke in zbadljivke
2. ekspr. zbadljiva ženska: ne mara te zbadljivke
SSKJ²
zbadljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zbadljivega: moti jih njegova zbadljivost / v odgovoru je začutila zbadljivost / zavrnil ga je z lahkotno zbadljivostjo
SSKJ²
zbalansíranje tudi izbalansíranje tudi zbalancíranje tudi izbalancíranje -a s (ȋ)
glagolnik od zbalansirati: zbalansiranje krmilne naprave
SSKJ²
zbalansírati -am tudi izbalansírati -am tudi zbalancírati -am tudi izbalancírati -am dov. (ȋ)
1. spraviti v ravnotežje: zbalansirati jadrnico / zbalansirati krmilno napravo
2. ekspr. loveč ravnotežje prinesti: srečno je zbalansiral poln pladenj na mizo
    zbalansíran tudi izbalansíran tudi zbalancíran tudi izbalancíran -a -o:
    zbalansirano krmilo
SSKJ²
zbalírati -am dov. (ȋ)
zviti, stisniti in pripraviti za shranjevanje, transport: zbalirali so več ton sena; zbalirati in uskladiščiti velike količine slame
SSKJ²
zbanalizírati -am dov. (ȋ)
narediti kaj pusto vsakdanje, plehko, nepomembno: priredba je dramo zbanalizirala; okus poslušalcev se je zbanaliziral
    zbanalizíran -a -o:
    zbanalizirani pogovori; zbanalizirano pojmovanje česa
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zbankrotírati -am dov. (ȋ)
narediti bankrot, gospodarsko propasti: trgovec je zbankrotiral
// ekspr. idejno, moralno propasti: stranka je zbankrotirala
    zbankrotíran -a -o:
    zbankrotirano podjetje
SSKJ²
zbarantáti -ám tudi izbarantáti -ám dov. (á ȃ)
pog. pogoditi se za ceno: dolgo sta barantala, nazadnje sta le zbarantala; zbarantati za kravo; prim. izbarantati
SSKJ²
zbásati zbášem tudi zbásam dov., tudi zbasájte; tudi zbasála (á ȃ)
pog. stlačiti, zriniti: zbasati stvari v nahrbtnik / zbasati glavo skozi lino / vse ujetnike so zbasali v en vagon; zbasati se na avtobus
● 
pog., ekspr. zbasali so ga v zapor zaprli so ga; pog., ekspr. vse, kar vidi, zbaše vase poje
SSKJ²
zbáti se zbojím se dov., zbój se zbójte se; zbál se (á í)
1. začutiti strah: zbal se je in zbežal; zbati se nasprotnika, psa; zboji se vsakega šuma; star. nikogar se ne zboji, takšen hrust je ustraši
// začutiti strah pred čim neprijetnim: zbala se je moževe jeze / zbati se mraza
// začutiti strah pred čim sploh: zbati se odgovornosti, stroškov; zbal se je pogovora s predstojnikom
2. začutiti zaskrbljenost, vznemirjenost: zbala se je za otroka; zbati se za zdravje; zbal se je, da ga ne bi prizadel, užalil
SSKJ²
zbêbiti -im tudi zbébiti -im dov. (é ȇ; ẹ́ ẹ̑)
slabš. poneumiti: vino zbebi človeka; s svojimi idejami je vse zbebil; čisto se je zbebil
    zbêbljen tudi zbébljen -a -o:
    zbebljen človek
SSKJ²
zbéganec -nca m (ẹ̑)
zbegan človek: tolažiti zbeganca
SSKJ²
zbéganost -i ž (ẹ̑)
stanje zbeganega človeka: loteva se ga zbeganost; novica je povzročila zbeganost; v zbeganosti se je izdal; zbeganost otrok
SSKJ²
zbégati -am dov. (ẹ̑)
spraviti v zmedenost, v zmoto: njegov prihod je ljudi zbegal; vprašanje ga je zbegalo; s svojim govorjenjem je zbegal dekle; fant se je zbegal in ni znal odgovoriti / strel je zbegal ptice
    zbégan -a -o:
    zbegan človek; zbegan pogled; biti popolnoma zbegan; živali so zbegane tekale po kletki; prisl.: zbegano odgovoriti, se ozirati
SSKJ²
zbégniti -em tudi izbégniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. zbežati, uiti: vsi so zbegnili; zbegnil je čez mejo / spanec mu je zbegnil z oči; prim. izbegniti
SSKJ²
zbeléti -ím dov., zbéli (ẹ́ í)
postati bel, svetel: lasje so mu zbeleli
SSKJ²
zbelíti in zbéliti -im dov. (ī ẹ́zastar.
1. obeliti1sonce zbeli zavese / skrbi so mu zbelile lase
2. razbeliti: poletna pripeka je zbelila skale
    zbéljen -a -o:
    snežno zbeljen prt; od sonca zbeljeno kamenje
SSKJ²
zberáčiti -im dov. (á ȃ)
z beračenjem priti do česa: zberačiti denar, živež; prim. izberačiti
SSKJ²
zbesedíčiti se -im se dov. (í ȋ)
nar. spreti se, sporeči se: zbesedičiti se s sosedom
SSKJ²
zbeséditi se -im se dov. (ẹ̄ ẹ̑)
nar. spreti se, sporeči se: zaradi otrok se večkrat zbesedijo; zbesediti se s sosedi
SSKJ²
zbesnélec -lca [zbesneu̯cam (ẹ̑)
ekspr. zbesnel človek: miriti zbesnelca; vpila sta kot zbesnelca
SSKJ²
zbesnélost -i ž (ẹ́)
stanje zbesnelega: v zbesnelosti ne ve, kaj dela
SSKJ²
zbesnéti -ím dov., zbêsni in zbésni (ẹ́ í)
1. v dejanju pokazati svoj bes: zbesnel je in začel pretepati otroke; če mu kdo nasprotuje, zbesni
2. ekspr. nastopiti z veliko silo: za vasjo je zbesnel boj / morje je zbesnelo
    zbesnèl in zbesnél -éla -o:
    zbesnel človek; vpije kot zbesnel; zbesnela množica
SSKJ²
zbesníti -ím dov., zbêsni in zbésni; zbésnil (ī í)
spraviti v besnost: tako ravnanje ga je zbesnilo
SSKJ²
zbetonírati -am dov. (ȋ)
narediti, sezidati z betonom: zbetonirati prvo ploščo, temelje
    zbetoníran -a -o:
    dobro zbetoniran rov
SSKJ²
zbezáti -ám [zbəzatidov. (á ȃ)
z rahlim drezanjem spraviti kam, od kod: zbezati kamenček v luknjo
// z nadlegovanjem, drezanjem spraviti kam, od kod: zbezali so ga s pograda; počasi so ga le zbezali na noge; prim. izbezati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zbezljáti -ám [zbəzljati in zbezljatidov. (á ȃ)
1. začeti bezljati: krave so zbezljale; zaradi muh, vročine živina zbezlja
// bezljajoč uiti: žrebiček je zbezljal iz hleva; ovce so zbezljale v gozd
// pog. zdirjati, zdivjati: otroci so zbezljali čez cesto
2. ekspr. začeti se zelo hitro premikati: kazalci merilnika hitrosti so kar zbezljali
3. pog., ekspr. začeti se lahkomiselno izživljati, zlasti spolno: fant je zbezljal; pustila je moža in zbezljala
● 
ekspr. cene so zbezljale so se (hitro) zvišale; ekspr. srce mu je zbezljalo od veselja postal je zelo vesel
    zbezlján -a -o:
    zbezljana krava
SSKJ²
zbežáti -ím dov., zbéži; zbéžal tudi zbêžal (á í)
1. hitro se umakniti iz strahu, pred nevarnostjo: ko je zaslišal ropot, je zbežal; zbežati v gozd; zbežati pred zasledovalci; pren. rad bi zbežal pred samim seboj
2. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: zbežati iz taborišča, od doma; zbežati pred nacističnim preganjanjem
3. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: zardela je in zbežala iz sobe; zbežati na vrt; pren. njegove misli so zbežale nekam daleč
4. ekspr. miniti, izginiti: čas hitro zbeži; ljubezen, veselje zbeži; lepe sanje so zbežale
SSKJ²
zbíčati -am dov. (ī ȋ)
1. natepsti, pretepsti z bičem: zbičati do krvi
2. knjiž. z udarci z bičem zbuditi, spraviti v dejavnost: zbičati hlapce pokonci / zbičati ljudstvo iz mrtvila
3. knjiž., ekspr. vznemiriti, razvneti: znala mu je zbičati strasti; prim. izbičati
SSKJ²
zbijálec -lca [zbijau̯cam (ȃ)
1. kdor kaj zbija: zbijalec zabojev
2. igr., šport. balinar, ki zbija: zbijalec je bil zelo uspešen
● 
ekspr. bil je velik zbijalec šal pripovedovalec šal; šaljivec
SSKJ²
zbíjanica -e ž (ī)
nar. prekmursko hiša, narejena iz zbite ilovice: s slamo krita zbijanica
SSKJ²
zbíjanje -a s (í)
glagolnik od zbijati: zbijanje desk; stroj za zbijanje podplatov / zbijanje okvirov, zabojev / zbijanje cene / bližanje in zbijanje pri balinanju
SSKJ²
zbíjati -am nedov. (í)
1. s tolčenjem, udarjanjem delati, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbijati deske, letve; zbijati podplate; zbijati bruna z lesenimi klini
// na tak način delati, izdelovati: zbijati okvire, zaboje; v prostem času vedno kaj zbija
2. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: zbijati sneg, zemljo
3. s silo, močnimi udarci odstranjevati s česa: zbijati klobuke z glav / vihar zbija sadeže z dreves
4. ekspr. zniževati: zbijati vročino z zdravili / zbijati ceno
5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, drugi čok: bližati in zbijati
● 
ekspr. zbijati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. otroci zbijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; ekspr. zbijati po vratih razbijati
♦ 
etn. zbijati kozo, svinjo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; zbijati lonec otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; prim. izbijati
SSKJ²
zbíksati -am dov. (í)
pog. zloščiti: zbiksati čevlje
    zbíksan -a -o:
    zbiksani škornji; zbiksana tla
SSKJ²
zbír -a m (ȋ)
kar se zbere in tvori celoto: zbir gradiva, podatkov / zbir točk se s tem ne spremeni / zbir predpisov skupek
SSKJ²
zbirálec -lca [zbirau̯ca tudi zbiralcam (ȃ)
1. kdor kaj zbira: potrpežljiv in natančen zbiralec gradiva; ekspr. zbiralec novic / zbiralec starega železa / zbiralec podpisov / veliko teh slik je pri zbiralcih umetnin; strasten zbiralec knjig, znamk / zbiralci ljudskih pesmi
2. zbiralnik: zbiralec za vodo
SSKJ²
zbirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zbiranje: zbiralno delo raziskovalcev je zaključeno / zbiralna akcija / zbiralna strast / zbiralni jašek; zbiralno jezero se hitro prazni
 
fiz. zbiralne leče leče, ki so ob robu tanjše kot na sredini
SSKJ²
zbiralíšče -a s (í)
kraj, prostor za zbiranje: zbirališče papirja, rabljenih predmetov / iti na zbirališče; priljubljeno zbirališče mladih; zbirališče izletnikov je na trgu
SSKJ²
zbirálka -e [zbirau̯ka tudi zbiralkaž (ȃ)
ženska, ki kaj zbira: bila je zbiralka mleka za to vas / zbiralka znamk
// kar kaj zbira: živčne celice so zbiralke informacij
SSKJ²
zbirálnica -e ž (ȃ)
prostor za zbiranje česa: kemična čistilnica ima zbiralnice po vsem mestu; v zbiralnici grozdje sortirajo; zbiralnica za mleko
 
ptt poštna zbiralnica najmanjša enota pošte, ki posreduje poštne pošiljke na območjih brez redne dostave
SSKJ²
zbirálnik -a m (ȃ)
1. zaprt prostor ali posoda za zbiranje in shranjevanje navadno večjih količin plina, tekočine: zbiralnik se polni; zgraditi zbiralnik; velik podzemni zbiralnik / plinski, vodni zbiralnik; plavajoči zbiralnik nafte; zbiralnik za mleko
2. priprava za zbiranje in shranjevanje energije: sonce ogreva zbiralnike na strehah / parni, toplotni zbiralnik; sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka
SSKJ²
zbirálo -a s (á)
1. knjiž. kraj, prostor, kjer se kaj zbira: kotanje so zbirala nesnage
// priprava za zbiranje: pomagal si je z nekakšnim zbiralom
2. mont. sredstvo, ki se doda vodi, da postane površina mineralnih delcev neomočljiva in se ti zbirajo v peni na površini: dodati zbiralo
SSKJ²
zbirálski -a -o [zbirau̯ski tudi zbiralskiprid. (ȃ)
nanašajoč se na zbiralce: zbiralsko delo / zbiralska strast
SSKJ²
zbíranje -a s (ī)
glagolnik od zbirati: zbiranje in urejanje gradiva / zbiranje oblek, obutve za pomoč poplavljencem / ločeno zbiranje zbiranje, navadno odpadkov, z razvrščanjem po lastnostih / začel je z zbiranjem pristašev / njegov konjiček je zbiranje starega denarja, znamk / javno, množično zbiranje prebivalstva
SSKJ²
zbirátelj -a m (ȃ)
kdor kaj zbira: prizadeven, zaslužen zbiratelj ljudskega blaga; zbiratelj knjig, starin; ljubitelji in zbiratelji
SSKJ²
zbiráteljica -e ž (ȃ)
ženska, ki kaj zbira: navdušena, vneta zbirateljica ljudskega izročila; strastna zbirateljica umetnin; zbirateljica figuric, knjig, razglednic, starih ur
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zbiráteljski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zbiratelje: zbirateljsko delo / zbirateljska strast, vnema
SSKJ²
zbiráteljstvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki se ukvarja z zbiranjem: spodbujati, usmerjati zbirateljstvo; knjižno zbirateljstvo; zbirateljstvo starin
SSKJ²
zbírati -am nedov. (ī í)
1. delati, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: otroci so zbirali kamenčke; zbirati na kup / zbirati dokaze, podatke; potrpežljivo zbira gradivo za svojo nalogo; zbirati rastline v študijske namene
// delati, da prihaja skupaj večja količina česa sploh: zbirati hrano, obleko, prostovoljne prispevke; mlekarne zbirajo mleko po posameznih krajih; zbirati staro železo / zbirati denar za nakup stanovanja / zbirati naročnike za novo revijo; zbirati podpise, prijave
2. delati, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbirati delavce za delo na polju; rad zbira otroke okrog sebe / sovražnik že zbira vojsko / pastirji zbirajo čredo
3. delati, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno tekočino zbirajo v posebnih posodah / leče zbirajo ali razpršujejo svetlobne žarke / ekspr. to jezero zbira vodo več rek v to jezero se izliva voda
4. prizadevati si priti do večje količine navadno istovrstnih predmetov, stvari in jih sistematično urejati: zbirati hrošče, znamke; že od mladosti zbira stare knjige / zbirati ljudske pripovedke
5. delati, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbirala je moči, da bi vzdržala; dolgo je zbiral pogum, da ji je priznal ljubezen
● 
bibl. zbirati komu žerjavico na glavo z dobroto vzbujati tistemu, ki komu prizadeva hudo, slabo vest
    zbírati se 
    1. prihajati kam v večjem številu, navadno z določenim namenom: na tej gori se zbirajo planinci; okrog njega, pri njem se zbirajo otroci; ob nedeljah se zbirajo v kavarni, pod lipo; množično se zbirati / družina se je ravno zbirala h kosilu; gostje se že zbirajo prihajajo / zbirati se v skupine, po skupinah
    2. prihajati skupaj, na eno mesto: na nebu se zbirajo temni oblaki; odvečna voda se zbira v kanalu / v ustih so se mu začele zbirati sline
    3. ekspr. pojavljati se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo: grenkoba, maščevalnost se ji je zbirala v srcu / v njem se zbira jeza
    4. prihajati v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na določeno stvar: dolgo se je zbiral, preden je kaj povedal
    ● 
    ekspr. nad deželo se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. okrog cerkve so se zbirale kmečke hiše so bile, nastajale; šalj. babe se zbirajo, dež bo
    zbirajóč -a -e:
    na trgu zbirajoči se ljudje
SSKJ²
zbirčen ipd. gl. izbirčen ipd.
SSKJ²
zbírčica -e ž (ȋ)
manjšalnica od zbirka: zbirčica novel
SSKJ²
zbírek -rka m (ȋ)
knjiž. zbir: zbirek podatkov
SSKJ²
zbíren -rna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zbiranje: zbirni jašek za odvod padavin; zbirno jezero / priti na zbirni prostor; zbirno središče; zbirno taborišče za begunce
 
jezikosl. zbirno ime skupno ime; ptt zbirna pošta; rač. zbirni jezik programski jezik za pisanje programa, neposredno razumljivega računalniku
SSKJ²
zbírica in zbírca -e ž (ȋ)
nar. vzhodno, nekdaj dajatev učitelju ali cerkvenim ljudem; bera: dajati, pobirati zbirico; vinska zbirica; zbirica koruze, rži in pšenice
SSKJ²
zbírka -e ž (ȋ)
1. kar je nabrano, zbrano: zbirka dokazov se veča; dopolnjevati zbirko narečnih besed; to delo je zbirka nasprotujočih si trditev; ekspr. kupil mu je celo zbirko svinčnikov veliko
2. navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih: imeti, urejati zbirko hroščev; dragocena zbirka starih knjig, listin; zbirka matematičnih nalog; velika zbirka plošč, znamk / muzejska zbirka; stalna razstavna zbirka
3. skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih merilih: zbirka obsega petnajst enot; prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja / redna zbirka Mohorjeve družbe / delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci / knjižna zbirka
4. delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela: zbirka je izšla v samozaložbi; ponatisniti, urediti zbirko aforizmov; te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v zbirko; samostojna pesniška zbirka / Župančičeva zbirka Samogovori
● 
star. organizirala je zbirko v prid revnih otrok zbiranje denarja, (rabljenih) stvari
♦ 
filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih; tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko; rač. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri računalniku
SSKJ²
zbírkica -e ž (ȋ)
manjšalnica od zbirka: zbirkica pesmi
SSKJ²
zbírnik -a m (ȋ)
1. fin. knjigovodska listina s končnimi, skupnimi podatki iz več knjigovodskih listin ali pomožnih knjig: sestavljati poročila in zbirnike
2. rač. računalniški program, ki prebere program v zbirnem jeziku kot podatek in ga nato prevede v računalniku razumljiv kod: prevajalnik in zbirnik
SSKJ²
zbirokratizírati -am dov. (ȋ)
nav. slabš. uvesti birokratizem: zbirokratizirati družbene odnose, poslovanje; podjetje se je zbirokratiziralo / vodstvo se je zbirokratiziralo
● 
slabš. zbirokratizirati ljudi povzročiti, da postanejo formalistični, neživljenjski
    zbirokratizíran -a -o:
    zbirokratiziran državni aparat; zbirokratizirana inteligenca; življenje je postalo zbirokratizirano
SSKJ²
zbiseriti gl. izbiseriti
SSKJ²
zbistrítev tudi izbistrítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zbistriti: zbistritev razuma / zbistritev pojmov
SSKJ²
zbistríti -ím tudi izbistríti -ím dov., zbístril tudi izbístril; zbistrèn tudi izbistrèn (ī í)
razviti sposobnost za mišljenje: zbistriti komu pamet, razum / zbistriti spoznavni čut / ekspr. učitelj je skušal otrokom zbistriti glave
// narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: kritika je zbistrila pogled na umetnino; zbistriti nerešena vprašanja; pojmi so se sčasoma zbistrili
● 
hlad, sveži zrak človeka zbistri ga naredi sposobnega mišljenja; star. pijanec se je v hipu zbistril streznil
    zbistríti se tudi izbistríti se
    postati bister, zelo prozoren: voda se je zbistrila; mošt se v nekaj dneh zbistri / ekspr. megleno ozračje se je zbistrilo
     
    ob pogledu na planine so se mu oči zbistrile je postal vesel, veder
SSKJ²
zbíti zbíjem dov., zbìl (í ȋ)
1. s tolčenjem, udarjanjem narediti, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbiti bruna, deske; zbiti z lesenimi klini, žeblji
// na tak način narediti, izdelati: zbiti oder, okvir, splav; iz desk zbiti mizo
2. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: zbiti ilovico za tla; zbiti sneg z lopato / dež je zbil zemljo
// ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: stavec je vrste preveč zbil / zbiti besedilo
3. s silo, močnimi udarci odstraniti s česa: zbiti komu klobuk z glave; s kamnom zbiti veverico z drevesa / ploha je zbila cvetje s kostanjev / z enim zamahom ga je zbil na tla podrl / ekspr. voznik je zbil kolesarja, pešca zadel in poškodoval
4. ekspr. znižati: zbiti vročino z zdravili / zbiti ceno
5. ekspr. zelo utruditi: dolga pot ga je zbila; človek se z napornim delom zbije
● 
ekspr. fantje so ga zbili, da je obležal nezavesten pretepli; pog. zaletel se je in zbil avtomobil zelo poškodoval; ekspr. zbiti sovražnikovo letalo sestreliti; ekspr. ljudi so zbili v živinske vagone stlačili, strpali; ekspr. toča je zbila žito pobila
♦ 
igr., šport. zbiti nasprotnikovo kroglo z metom krogle jo odstraniti
    zbít -a -o:
    zbit sneg; članek se težko bere, ker je preveč zbit; hiša iz zbite ilovice; zbita zemlja; na hitro zbito ležišče; biti zbit od napornega dela, hoje
     
    pog. zbit kot turška fana zelo
     
    agr. zbit klas, lat klas, lat, ki ima zrna razvrščena brez presledkov; obrt. zbita obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lesenimi žebljički; 
prim. izbiti
SSKJ²
zbítost -i ž (ȋ)
značilnost, stanje zbitega: zbitost snega, zemlje / ekspr. zbitost dogajanja v povesti / ekspr.: čutiti zbitost; duševna, telesna zbitost
 
agr. zbitost klasa
SSKJ²
zblátiti -im dov. (á ā)
star. umazati z blatom: zblatiti sobo; zblatiti si čevlje
SSKJ²
zblaznéti -ím dov. (é í)
1. postati blazen: v zaporu je zblaznel; od strahu je skoraj zblaznela; mislil je, da bo zblaznel, tako mu je bilo hudo / ekspr. ko je to slišal, je čisto zblaznel
2. ekspr. začeti se zelo hitro, neenakomerno premikati: merilni aparati so zblazneli
    zblaznèl in zblaznél -éla -o:
    zblaznel človek; zblaznel od bolečine
SSKJ²
zblázniti -im dov. (á ȃ)
knjiž. spraviti v veliko zmedenost, v zmoto: s svojim govorjenjem ga je zblaznil
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zblebetati gl. izblebetati
SSKJ²
zbledélost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zbledelega: zbledelost blaga / knjiž. časovna zbledelost zgodbe
SSKJ²
zbledéti -ím dov., zblédi tudi zblêdi (ẹ́ í)
1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago na soncu zbledi; rastline v temi zbledijo / barva sčasoma zbledi
// star. prebledeti: ob teh besedah je zbledel / njegov obraz je zbledel
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zbledele / modrina neba je zbledela / sončni zahod je zbledel v mrak prešel
3. knjiž. postati manj izrazit: doživetje je že precej zbledelo; njena podoba mu je zbledela; spomin na tiste čase ne bo zbledel / nasmeh na njegovem obrazu je zbledel
    zbledèl in zbledél -éla -o:
    zbledel rokopis; zbledeli spomini; zbledela obleka
SSKJ²
zbledévati -am nedov. (ẹ́)
1. izgubljati prvotno izrazito barvo: obarvane sveče zbledevajo / barve sčasoma zbledevajo
// star. prebledevati: med govorjenjem je zardeval in zbledeval
2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luna zbledeva
3. knjiž. postajati manj izrazit: spomini na tiste čase zbledevajo
SSKJ²
zbledíti -ím dov., zblédi tudi zblêdi; zblédil (ī í)
narediti kaj bledo: bolezen ji je zbledila lica / mesečina je zbledila nebo
SSKJ²
zblefírati -am dov. (ȋpog.
s pretvarjanjem narediti, da je kaj videti drugačno od resničnega: kakovosti ni mogoče zblefirati
SSKJ²
zblekniti gl. izblekniti
SSKJ²
zblestéti -ím dov., zblésti in zblêsti (ẹ́ í)
knjiž. zableščati se, zasvetiti se: na nebu so zblestele zvezde
SSKJ²
zblêsti se zblêdem se dov., zblêdel se in zblédel se, zblêdla se, stil. zblèl se zblêla se (é)
s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici začeti zmedeno govoriti: bolniku se je zbledlo
// ekspr. postati zmeden, nerazsoden: zbledlo se ji je; od strahu se mu je zbledlo
SSKJ²
zblínčiti -im dov. (ȋ)
nar. zmlinčiti: s puškinim kopitom je zblinčil čelado / zblinčiti posodo obtolči
SSKJ²
zblíniti -im dov. (í ȋ)
razbliniti: čas je zblinil dvome / sanje so se zblinile v nič
SSKJ²
zblíza prisl. (īknjiž.
1. od blizu: opazovati, videti kaj zbliza; spopasti se zbliza; zbliza se mu ne zdi tako lepa; želel si je ogledati zadevo bolj zbliza
2. blizu1prav, čisto zbliza je zagrmelo
SSKJ²
zblížanje -a s (ȋ)
glagolnik od zbližati: zbližanje sodelavcev; zbližanje med učiteljem in učenci; zbližanje z dekletom / duhovno zbližanje / zbližanje mnenj
SSKJ²
zblížanost -i ž (ȋ)
stanje zbližanega: zbližanost med učenci in učitelji / zbližanost mnenj
SSKJ²
zblížati -am dov. (ȋ)
1. povzročiti, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: težki časi ljudi zbližajo; skupno delo, zanimanje za šport ju je zbližalo; na izletu se je zbližal z dekletom; učitelj se je zbližal z učenci; preveč sta si različna, da bi se lahko zbližala / duhovno, kulturno se zbližati
2. povzročiti, da postane kaj vedno bolj podobno: zbližati misli, poglede na kaj; nekateri so se navduševali nad idejo, da bi se Slovani jezikovno zbližali
    zblížan -a -o:
    zbližani ljudje; zbližana mnenja
SSKJ²
zbliževálen -lna -o prid. (ȃ)
ki zbližuje: zbliževalna moč; zbliževalna vloga knjižnega jezika
SSKJ²
zbliževánje -a s (ȃ)
glagolnik od zbliževati: srečanja prispevajo k medsebojnemu zbliževanju; zbliževanje z drugimi narodi / duhovno, kulturno zbliževanje / poskusi zbliževanja stališč
SSKJ²
zbliževáti -újem nedov. (á ȗ)
1. povzročati, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: poklic zbližuje ljudi; skupna ideja je zbliževala delavce in kmete; na srečanjih se mladi zbližujejo / duhovno, kulturno se zbliževati
2. povzročati, da postaja kaj vedno bolj podobno: zbliževati mnenja; jezikovno se zbliževati / skrajnosti se počasi zbližujejo
SSKJ²
zblóda -e ž (ọ̑knjiž.
1. zmedenost, zmota: njegova zbloda izvira iz neprimernega čtiva / fant je v veliki zblodi / čustvene, duhovne zblode / tvoje ravnanje je zbloda zabloda
2. mešanica, zmes: njegov jezik je zbloda različnih jezikov
SSKJ²
zblodíti in zblóditi -im dov. (ī ọ́)
1. knjiž. spraviti v zmedenost, zmoto: nove ideje so zblodile mladino; knjige so fanta zblodile / zbloditi komu glavo; na starost se mu je pamet zblodila; brezoseb.: v glavi se mu je zblodilo; ekspr. zblodilo se mu je, da sliši glasove piščali
 
knjiž. z očmi zbloditi po dvorani blodeč pogledati
2. star. skaliti1, zmešati: zbloditi vodo / grenka misel ji je zblodila sanje
    zblójen in zblóden -a -o:
    fant je bil čisto zblojen; zblojene predstave; gledal je z zblojenimi očmi; prisl.: zblojeno govoriti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zblója -e ž (ọ̑)
knjiž. zmeda, zmešnjava: vsa ta zbloja prihaja tudi k nam / zbloja duha
SSKJ²
zblójenost -i ž (ọ́)
knjiž. zmedenost, zmešanost: v zblojenosti ni vedel, kaj dela / spolna zblojenost
SSKJ²
zblúziti -im dov. (ȗpog.
1. spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja s hitro, zasilno rešitvijo: Na izpitu sicer lahko zbluziš, ampak ti dve knjigi je po moje nujno prebrati
2. odtavati: Nekam je zbluzil, da ga nihče več ne zna najti
SSKJ²
zbóbnati -am dov. (ọ̑)
1. na več krajih povedati, razglasiti; razbobnati: zbobnati novico po vsej vasi
2. ekspr. z zavzetim govorjenjem, pisanjem doseči prisotnost več ljudi na kakem mestu: novinarji so zbobnali celo vrsto prič; zbobnati ljudi v dvorano; zbobnati strokovnjake na posvet; na hitro so jih zbobnali skupaj sklicali
    zbóbnan -a -o:
    na trg zbobnana množica
SSKJ²
zbobnéti -ím dov. (ẹ́ í)
bobneč se hitro premakniti: plaz se je utrgal in zbobnel v dolino / jezdeci so zbobneli čez lesen most
SSKJ²
zbočiti ipd. gl. izbočiti ipd.
SSKJ²
zbóčki prisl. (ọ̑)
nar. vzhodno z bočne strani: stisniti zbočki / zbočki leči na bok, postrani
 
nar. vzhodno gledati koga zbočki neprijazno, sovražno
SSKJ²
zbodljáj -a m (ȃ)
1. vbod s koničastim predmetom: zbodljaj z iglo, nožem
2. kratka, ostra bolečina: čutiti zbodljaje v prsih; skeleč zbodljaj med rebri
3. ekspr. zbadljiva beseda, pripomba: na zbodljaj je odgovoril s smehom; težko prenaša zbodljaje tovarišev
SSKJ²
zbodljív -a -o prid. (ī í)
1. bodeč: zbodljivo trnje
2. zbadljiv: zbodljiv dopis; zbodljivo ime
SSKJ²
zbog predl., star., z rodilnikom
zaradi: vinogradi so propadli zbog trtne uši / iti v mesto zbog nakupov
SSKJ²
zbóganje -a s (ọ̑)
glagolnik od zbogati: zboganje s sosedi
SSKJ²
zbógati -am dov. (ọ̑)
star. spraviti, pobotati: zbogati sprte sosede; zbogati očeta s sinom; z njegovim posredovanjem sta se zbogala
    zbógati se 
    sprijazniti se: zbogati se z delom, usodo, življenjem; ni se mogel zbogati z mislijo, da je umrla
SSKJ²
zbógom medm. (ọ̑)
izraža pozdrav pri slovesu: no, pa zbogom; zbogom, kmalu se vrni
● 
ekspr. ko gre zares, tedaj zbogom pogum je konec poguma; ekspr. reči zbogom svojim načrtom nehati misliti na njihovo uresničitev; ekspr. najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli da se poslovimo, razidemo; ekspr. plačaj, kar si dolžan, in zbogom in pojdi; sam.: še vedno sliši njen zadnji zbogom
SSKJ²
zbohôtiti se -im se in zbohotíti se -ím se dov., zbohôtil se in zbohótil se (ó ō; ī í)
knjiž. bujno se razrasti: pod grmovjem se je zbohotil teloh
 
knjiž. zbohotila se je v lepo dekle postala je lepo dekle
SSKJ²
zbòj zbôja m (ȍ ó)
nekdaj past za polhe s kamnom: nastavljati zboje
SSKJ²
zbókati -am dov. (ọ̄ ọ̑)
narediti čemu obok(e): zbokati klet; prim. izbokati
SSKJ²
zboklina gl. izboklina
SSKJ²
zbókoma prisl. (ọ̑knjiž.
1. z bokom naprej: zbokoma se je prerinil mimo; zbokoma se umikati
2. na bok, postrani: zbokoma je legel na posteljo
SSKJ²
zbôksati -am tudi zbóksati -am dov. (ó; ọ̑)
pog. z udarjanjem, suvanjem s pestmi pretepsti: fantje so ga zboksali; za vsako malenkost se zboksata
// z udarjanjem, suvanjem s pestmi spraviti kam: zboksati koga v kot
SSKJ²
zboléti -ím dov., zbôlel (ẹ́ í)
postati bolan: otrok je zbolel; zboleti na ledvicah, pljučih, srcu; zboleti za jetiko, rakom; duševno zboleti; hudo, nevarno zboleti; na hitro je zbolel in umrl; zboleti od žalosti; na smrt zboleti / takrat je zbolelo veliko živine
    zbôlel tudi zbolèl in zbolél -éla -o:
    zbolel človek; za levkemijo zboleli otroci; sam.: pomagati zbolelemu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zbolévati -am nedov. (ẹ́)
večkrat zboleti: otroci pogosto zbolevajo; zbolevati na očeh; zbolevati za jetiko
SSKJ²
zbolévnost -i ž (ẹ́)
število, ki pove, koliko ljudi zboli za isto boleznijo v določenem času, navadno glede na število prebivalcev: zbolevnost za rakom se povečuje, umrljivost pa zmanjšuje; zmanjševanje zbolevnosti
SSKJ²
zboljšati ipd. gl. izboljšati ipd.
SSKJ²
zbombardírati -am dov. (ȋ)
z bombardiranjem poškodovati, uničiti: letala so zbombardirala nasprotnikove položaje; zbombardirati letališče, železniško postajo
    zbombardíran -a -o:
    zbombardiran most; mesto je bilo zbombardirano
SSKJ²
zbòr zbôra m (ȍ ó)
1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
// voljeni organ družbenopolitične skupnosti: državni zbor splošno ljudsko predstavništvo v slovenskem parlamentu, ki sprejema zakone / republiški, zvezni zbor v socializmu voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin
3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / pog. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora / pevski zbor
4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev
// ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu
5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti
// v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva
6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
// šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni
7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
♦ 
glasb. mešani, moški, ženski zbor; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; pravn. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev Cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.:, glasb. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj)
SSKJ²
zbôrček -čka m (ō)
manjšalnica od zbor: na hitro so sestavili zborček, ki je slavljencu zapel zdravico / otroški zborček / baletni zborček
SSKJ²
zbóren1 -rna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zbor: upravljanje ustanove v tem obdobju je bilo zborno / poslušati zborno petje zborovsko / zborna recitacija; zborno branje / zborni zapisnik / določiti zborno mesto za izlet
 
pravn. zborno sodišče sodišče z več sodniki
    zbórno prisl.:
    o pomembnejših stvareh so odločali zborno; soditi zborno
SSKJ²
zbóren2 -rna -o prid. (ọ̑)
jezikosl. nanašajoč se na najvišjo zvrst knjižnega jezika: zborni in pogovorni knjižni jezik; zborna izreka kodificirana izreka knjižnega jezika
SSKJ²
zboríst -a m (ȋ)
zborovski pevec: zboristi in solisti / operni zborist pevec v opernem zboru
SSKJ²
zborístka -e ž (ȋ)
zborovska pevka: svojo glasbeno pot je začela kot zboristka v mladinskem zboru / operna zboristka pevka v opernem zboru
SSKJ²
zboríšče -a s (íknjiž.
1. zborno mesto: določiti zborišče; na zborišču je že precej izletnikov
2. zborovališče: ta kraj je postal že tradicionalno zborišče pisateljev
SSKJ²
zbórnica -e ž (ọ̑)
1. prostor v šoli, namenjen učiteljskemu zboru: konferenca bo v zbornici; profesor je v zbornici / profesorska, učiteljska zbornica; šolska zbornica
2. navadno s prilastkom javnoupravna skupnost ljudi istega poklica, ustanovljena z namenom, da ščiti interese svojih članov: odvetniška zbornica; nekdaj notarska zbornica; do 1946 zdravniška zbornica
// do 1962 javnoupravna skupnost ustanov, organizacij s podobno, sorodno dejavnostjo, ustanovljena z namenom, da ščiti strokovne in poslovne interese svojih članic: ustanoviti zbornico; predsednik, tajnik zbornice / kmetijska zbornica; zbornica za obrt in trgovino
 
ekon. gospodarska zbornica javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti
3. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo; dom, zbor: seja obeh zbornic / gosposka v stari Avstriji, lordska v Angliji, senatska zbornica v Italiji zgornji dom parlamenta; poslanska zbornica v Angliji spodnji dom parlamenta
4. knjiž. zborovalnica, konferenčna soba: kongresniki se zbirajo v zbornici
SSKJ²
zbórničen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zbornico: zbornična miza / zbornična dvorana / zbornični dopis / zbornični svétnik / zbornično glasovanje
SSKJ²
zbórnik -a m (ọ̑)
publikacija s prispevki več avtorjev
a) udeležencev seminarja, kongresa: zbornik je izšel dva meseca po zborovanju; prispevki bodo objavljeni v zborniku; urednik zbornika / kongresni zbornik; zbornik predavanj, znanstvenih razprav
b) izdana v počastitev kakega pomembnega ustvarjalca: jubilejni zbornik; ob dvajseti obletnici skladateljeve smrti so izdali spominski zbornik / Trubarjev zbornik
c) o določeni tematiki, o določenem področju: izdajali so svoj dijaški zbornik; drugi zvezek umetnostnega zbornika / zbornik letalskih podatkov / Celjski, Grosupeljski zbornik
SSKJ²
zbórniški -a -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na zbornik: zborniški zvezek; izšlo je nekaj zborniških publikacij o Slovencih v 20. stoletju
2. nanašajoč se na zbornico: kot član upravnega odbora zbornice je vključen v zborniški establišment
SSKJ²
zbórnost1 -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost zbornega1: papež je poudaril pomen zbornosti v Cerkvi / zbornost sodišča
SSKJ²
zbórnost2 -i ž (ọ̑)
jezikosl. lastnost, značilnost zbornega2: zbornost in narečnost jezika
SSKJ²
zbôrov -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na (pevski) zbor: zborovo darilo dolgoletnemu dirigentu / pri izbiri pesmi je treba upoštevati zborove zmogljivosti / star. privajati se na zborovo petje zborovsko
SSKJ²
zboroválec -lca [zborovau̯ca tudi zborovalcam (ȃ)
udeleženec zborovanja: med zborovalci je bilo čutiti vznemirjenost; sklepi zborovalcev
SSKJ²
zboroválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zborovanje: zborovalni prostor; polno zasedena zborovalna dvorana / zborovalni program / ta kraj ima že zborovalno tradicijo v tem kraju so večkrat organizirana zborovanja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zborovalíšče -a s (í)
kraj, prostor za zborovanje: delavska zborovališča; slavnostno okrašeno zborovališče
SSKJ²
zboroválka -e [zborovau̯ka tudi zborovalkaž (ȃ)
udeleženka zborovanja: nagovoriti, pozdraviti zborovalke
SSKJ²
zboroválnica -e ž (ȃ)
prostor za zborovanje: v kulturnem domu je tudi lepo urejena zborovalnica
SSKJ²
zborovánje -a s (ȃ)
1. dogodek, pri katerem večja skupina ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, razpravlja o čem, izraža kaj: zborovanje bo na prostem; udeležiti se zborovanja; ilegalno, javno, množično zborovanje; zborovanje zgodovinarjev / organizirati, sklicati zborovanje; govoriti na zborovanju / politično, protestno zborovanje / ekspr. policija je razgnala zborovanje udeležence zborovanja; sklepi zborovanja / ekspr. ženske so imele zborovanje pri vodnjaku so v večjem številu zbrane govorile, klepetale
2. glagolnik od zborovati: naveličati se neprestanega zborovanja in razpravljanja
SSKJ²
zborováti -újem nedov. (á ȗ)
biti zbran v večjem številu na kakem kraju zaradi razpravljanja o čem, izražanja česa: študenti spet zborujejo; na trgu zboruje velika množica / slovenisti bodo zborovali oktobra na Bledu imeli zborovanje, zbor
 
knjiž. vsi zbori skupščine so zborovali istočasno zasedali
    zborujóč -a -e:
    zborujoči delavci
SSKJ²
zborovódja -e tudi -a m (ọ̑)
kdor umetniško vodi, usmerja pevski zbor: učitelj je bil tudi zborovodja / tečaj za zborovodje
SSKJ²
zborovódkinja -e ž (ọ̑)
ženska, ki umetniško vodi, usmerja pevski zbor: zbor vodi njegova dolgoletna zborovodkinja
SSKJ²
zborovódstvo -a s (ọ̑)
dejavnost zborovodij: poleg ravnateljskega dela se ukvarja z zborovodstvom / študij zborovodstva
SSKJ²
zbôrovski tudi zbórovski -a -o prid. (ó; ọ̑)
nanašajoč se na (pevski) zbor: rad posluša zborovsko petje / zborovska pesem, skladba; znan zborovski skladatelj; zborovski dirigent zborovodja / določiti zborovsko zasedbo / zborovska literatura tiskane skladbe za zbor
SSKJ²
zbôrovstvo tudi zbórovstvo -a s (ó; ọ̑)
dejavnost zborovskih pevcev: amatersko zborovstvo; zgodovina slovenskega zborovstva
SSKJ²
zbórski -a -o prid. (ọ̑)
zborovski: ubrano zborsko petje / zapeli so nekaj znanih zborskih pesmi
SSKJ²
zbosíti -ím tudi izbosíti -ím dov., zbósil tudi izbósil (ī í)
narediti, povzročiti, da je žival brez podkve, nepodkovana: zbositi konja, vola; konj se je zbosil, treba ga bo podkovati
// ekspr. narediti, povzročiti, da je kdo bos, neobut: pomanjkanje je zbosilo vso družino / dolga pot ga je zbosila povzročila, da si je izrabil, uničil čevlje
    zbošèn tudi izbošèn -êna -o in zbosèn tudi izbosèn -êna -o:
    napol zbošen je prišel z izleta; zbošena kobila
SSKJ²
zbôsti zbôdem dov., zbôdel in zbódel zbôdla, stil. zbòl zbôla (ó)
1. zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino: ježeve bodice so ga zbodle; nekaj ga je zbodlo v prst; zbosti se na kaktusu; njegove oči so ga zbodle kot dva trna začutil je njegov ostri pogled
// brezoseb. začutiti ostro bolečino: zbodlo ga je pri srcu, v prsih, pod lopatico
2. s koničastim predmetom povzročiti komu bolečino: pazi, da me ne boš zbodel; zbosti z iglo, nožem / zbosti do krvi
// s koničastim predmetom preizkusiti kaj: zdravnik ga je zbodel v prst, pa ni ničesar čutil
3. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: ta beseda ga je zbodla; kar se mu je pripetilo, ga je zbodlo; zbodlo ga je, ker ni bilo otrok domov / očitek ga je zbodel v srce / resnica je zbodla njeno nečimrnost
// s premišljeno, posmehljivo besedo prizadeti, užaliti: zbodel me je, kadar me je mogel; zaradi pijače ga večkrat zbode
● 
ekspr. ta slika vsakogar zbode v oči vsakomur vzbudi pozornost; z ostrogo zbosti konja spodbosti; ekspr. kaj se bahaš s tem pihalnikom, ga je zbodel mu je zbadljivo rekel
    zbodèn -êna -o:
    zboden prst; zboden z iglo
SSKJ²
zbótati -am dov. (ọ̄)
pobotati: zbotati sprte sosede; hitro so se zbotali; zbotati se z dekletom
SSKJ²
zbránati -am tudi zbranáti -ám dov. (ā; á ȃ)
zrahljati zemljo z brano: zbranati njivo, travnik
SSKJ²
zbránost -i ž (á)
stanje zbranega človeka: zbranost popušča, raste; za to delo je potrebna velika zbranost / duhovna, miselna zbranost
SSKJ²
zbráti zbêrem dov., stil. zberó; zbrál (á é)
1. narediti, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: zbral je po mizi raztresene liste / zbrati dokaze, podatke / zbrati pesmi v zbirko
// narediti, da pride skupaj večja količina česa sploh: zbrati hrano in zdravila za poplavljence; zbrali so veliko starega železa / zbrati denar za nakup stanovanja / kandidat je zbral dovolj glasov; zbrali so več sto podpisov; zbrati prijave za izlet
2. narediti, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbrati prostovoljce za delovno akcijo; ob nedeljah zbere okrog sebe otroke in jih poučuje; zbrati ljudi na trgu
3. narediti, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno vodo zberejo v posebne posode / leča zbere ali razprši svetlobne žarke / ekspr. ta reka zbere vse vode s tega območja v to reko se izlijejo
4. narediti, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbral je zadnje moči; zbrala je pogum in mu vse povedala opogumila se je / ni mogel zbrati svojih misli miselno se zbrati
    zbráti se 
    1. priti kam v večjem številu, navadno z določenim namenom: učenci so se zbrali pred šolo; ob nedeljah se zberejo vsi sorodniki / družina se je zbrala za kosilo, pri kosilu; zbrali so se iz vseh krajev prišli so; na turnirju so se zbrali najboljši tekmovalci / zbrati se v skupine / pog. skupaj se zbrati
    2. priti skupaj, na eno mesto: na nebu so se zbrali temni oblaki / zbrala se mu je bula naredila
    3. ekspr. pojaviti se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo: v srcu se ji je zbrala grenkoba, maščevalnost
    4. priti v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na določeno stvar: od utrujenosti se ni mogel zbrati; zbrati se pri učenju; težko se zbere, zelo je raztresena / miselno se zbrati
    // priti v stanje, ko je osebek sposoben urejeno, pravilno misliti: za hip se je zmedla, nato pa spet zbrala; hitro se zbrati
    zbrávši zastar.:
    rešili so ga, zbravši denar zanj
    zbrán -a -o:
    koristno uporabiti zbrani denar; sistematično zbrani podatki; pri učenju je zelo zbran; zbrana množica; trenutek zbranega razmišljanja
     
    zal. zbrana dela vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki; prisl.: zbrano brati, poslušati
SSKJ²
zbrátiti se -im se dov. (á ȃ)
skleniti bratsko, prijateljsko razmerje: zbratiti se s pijanci; zbratila sta se, ker imata enake interese
    zbrátiti knjiž.
    notranje, čustveno povezati: nesreča, skupna usoda jih je zbratila
SSKJ²
zbrazdáti -ám dov. (á ȃ)
z ritjem, mešanjem z rokami, z nogami skaliti: zbrazdati vodo / jej lepo od kraja, da ne boš vse jedi zbrazdal; prim. izbrazdati
SSKJ²
zbrbljati gl. izbrbljati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zbrbrati gl. izbrbrati
SSKJ²
zbŕcati -am dov. ()
1. spraviti kaj kam s suvanjem noge: zbrcati kroglico v jamico / zbrcati kamenčke s poti / ekspr. zbrcali so ga iz gostilne
2. večkrat suniti, udariti z nogo: od jeze ga je zbrcal; konji so se zbrcali
SSKJ²
zbrenčáti -ím dov., zbrénči in zbrênči; zbrénčal in zbrênčal (á í)
brenčeč zleteti: čebele so zbrenčale iz panja
 
pog. fant je zbrenčal postal ljubezensko vznemirjen, se zaljubil
SSKJ²
zbríhtati -am dov. (ínižje pog.
1. spraviti k zavesti, zbuditi: z močenjem so bolnika zbrihtali; popil je kavo, da bi se zbrihtal / streljanje topov jih je zbrihtalo
2. povzročiti, da se kdo umsko razvije: učitelj je otroke dobro zbrihtal; fant se je z leti zbrihtal
SSKJ²
zbrínc -a m (ȋ)
gastr. trdi sir aromatičnega, pikantnega okusa v obliki hlebca z rumeno rjavkasto skorjo, ki se riba, strga: jed je potresla z naribanim zbrincem; polenta, rižota z zbrincem; ementalec, parmezan in zbrinc / sir zbrinc
SSKJ²
zbrís -a m (ȋ)
nar. vetru zelo izpostavljen kraj: pot pelje čez zbris; na zbrisu tako piha, da ni mogoče vzdržati
SSKJ²
zbrísati zbríšem dov., tudi zbrisála (í ȋ)
1. narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: zbrisati posodo, tablo; zbrisati z brisačo, gobo, vlažno krpo; temeljito zbrisati
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi, zbežati: pravi čas so jo zbrisali; zbrisati jo domov
    zbrísan -a -o
    1. deležnik od zbrisati: zbrisana klop
    2. star. prebrisan: fant je zbrisan; 
prim. izbrisati
SSKJ²
zbrisavati gl. izbrisavati
SSKJ²
zbrisljiv gl. izbrisljiv
SSKJ²
zbrisovati gl. izbrisovati
SSKJ²
zbrkljáti -ám dov. (á ȃ)
1. narediti z veliko drobnega dela: zbrkljati preprost voziček
2. pog. zbrskati: zbrkljati kamenčke na kup
SSKJ²
zbŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ)
knjiž. zmeniti se: drugi so se veselo zabavali, zanj pa se ni nihče zbrknil
SSKJ²
zbrnéti -ím dov. (ẹ́ í)
brneč zleteti: mimo nje so zbrneli netopirji / ekspr. krogla mu je zbrnela čez glavo
SSKJ²
zbrodíti zbródim dov. (ī ọ́)
1. s premikanjem prstov, rok v čem gostem zmešati, skaliti: zbroditi vodo v mlaki / jed je samo zbrodil
 
ekspr. on bi lahko še kaj zbrodil zapletel, pokvaril
2. nar. umazati: zbroditi kuhinjo, obleko
    zbrójen in zbróden -a -o:
    zbrojeno mleko
SSKJ²
zbrója -e ž (ọ̑zastar.
1. brozga, blato: ob dežju je na kolovozu nastajala zbroja
2. zmeda, zmešnjava: delati zbrojo; na trgu je nastala prava zbroja / začutiti zbrojo v glavi
SSKJ²
zbrójevka -e ž (ọ̑)
voj. puška ali puškomitraljez češke proizvodnje: biti oborožen z zbrojevko
SSKJ²
zbrózgati -am dov. (ọ̑)
1. s hojo po čem mokrem in udirajočem se razriti, zmešati: zbrozgati sneg okoli hiš
2. ekspr. z mešanjem pripraviti slabo pijačo: zbrozgati vino iz črnega in belega vina
    zbrózgan -a -o:
    vino je bilo tako zbrozgano, da nihče ni vedel, kaj pije
SSKJ²
zbŕskati -am dov. (r̄ ȓ)
razkopati s kremplji, s prsti: kure vse zbrskajo; zbrskati krtine
// s kremplji, s prsti spraviti kaj kam: zbrskati listje na kup
SSKJ²
zbrstéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. vzbrsteti: drevje je zbrstelo / zaradi toplega vremena popki zbrstijo se odprejo
SSKJ²
zbrúsek -ska m (ȗ)
metal., min. tanko zbrušena ploščica kamnine za opazovanje pod mikroskopom v presevni svetlobi: napraviti zbrusek; kovinski zbrusek; zbrusek ahata
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zbrusíti in zbrúsiti -im dov. (ī ú)
1. z brusom obdelati predmet: zbrusiti diamant / zbrusiti kost; zbrusiti rob z brusnim papirjem; zbrusiti in polakirati parket, površino / zbrusiti elemente v obliko kaplje
2. z brušenjem odstraniti: zbrusiti barvo z avta
3. z brušenjem izrabiti, uničiti: zbrusiti podplate
SSKJ²
zbrzéti -ím dov. (ẹ́ í)
začeti brzeti: pognal je konja in voz je zbrzel po cesti; nenadoma se je ustavil, nato pa zbrzel v nasprotno smer / ekspr. vlak je zbrzel mimo zelo hitro zapeljal
SSKJ²
zbudíti -ím dov., zbúdil (ī í)
1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno: zbudilo nas je grmenje; da ne bi zbudil otrok, ni prižgal luči; zbuditi s trkanjem na vrata; pren., ekspr. s svojim delovanjem skuša zbuditi vest človeštva
// spraviti koga k zavesti: močili so ga po glavi, da bi ga zbudili; šele jutranji hlad ga je zbudil
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbuditi koga iz globokega spanja / skušal jo je zbuditi iz nezavesti / zbuditi iz otopelosti; obiskovalec ga je zbudil iz razmišljanja / ekspr. zbuditi kulturno dejavnost iz mrtvila
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: želel je zbuditi preproste ljudi / ideje, ki so nas zbudile k narodni zavesti
2. vzbuditi: zbuditi jezo, sovraštvo; taka rešitev bi pri nasprotnikih zbudila nezadovoljstvo; zbudilo se mi je upanje, da jo bom spet videl / zbuditi dvom; s svojo obleko je zbudila pozornost / v srcu se ji zbudi kesanje; v njegovi glavi se zbudi neprijetna misel
    zbudíti se 
    preiti iz spečega stanja v budno: zbuditi se od bolečin; zbuditi se zaradi hrupa; zbuditi se ob šestih; hitro, zgodaj se zbuditi / zbudil se je ves poten; pren., ekspr. v njem se je zbudila zver
    // priti k zavesti: od udarca po glavi se dolgo ni zbudil
    // v zvezi z iz prenehati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbuditi se iz trdnega spanja / zbuditi se iz nezavesti / zbuditi se iz otopelosti, razmišljanja
     
    med. zbuditi se iz narkoze
    // ekspr. spoznati kaj, zavedeti se česa: kdaj se boste zbudili; fant se je prepozno zbudil
    ● 
    ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; evfem. zbuditi se v večnosti umreti
    zbudívši star.:
    zbudivši otroka, je odšla v službo; zbudivši se sredi noči, opazi, da je okno odprto
    zbujèn -êna -o:
    ko so ga poklicali, je bil že zbujen; zbujena vest mu ne da miru
SSKJ²
zbújanje -a s (ú)
glagolnik od zbujati: naročiti zbujanje po telefonu / bolnik je po operaciji v prostoru za zbujanje / zbujanje pozornosti
SSKJ²
zbújati -am nedov. (ú)
1. povzročati prehod iz spečega stanja v budno: zbujati delavce; zbujali so jih ob štirih / zbuja ga budilka; pren., pesn. spomladi zbuja svet ptičje petje
// spravljati koga k zavesti: zbujati koga z udarci, s hladno vodo
// v zvezi z iz povzročati prenehavanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbujati koga iz globokega spanja / zbujati ljudi iz otopelosti
2. vzbujati: zbujati ljubezen, sovraštvo; reklame so mu zbujale želje / hodil je počasi, da ne bi zbujal sumov; z vedenjem je zbujal spoštovanje; njen obraz zbuja zaupanje / zbujati občutek trdnosti; mesto zbuja vtis urejenosti
    zbújati se 
    prehajati iz spečega stanja v budno: zaradi hrupa se pogosto zbuja; zbujati se ob petih / zbuja se vsa potna
    // prihajati k zavesti: po hladnih obkladkih se je začel zbujati
    // v zvezi z iz prenehavati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbujati se iz spanja / počasi se je zbujala iz nezavesti
     
    med. zbujati se iz narkoze
    zbujajóč -a -e:
    otrok je zbujajoč se jokal; skrb zbujajoč podatek
SSKJ²
zbunkati gl. izbunkati
SSKJ²
zbúriti -im dov. (ū ȗ)
knjiž. vznemiriti, razvneti: njegovo ravnanje je ljudi zburilo
    zbúrjen -a -o:
    bil je ves zburjen; prisl.: zburjeno odgovoriti
SSKJ²
zbúrkati -am dov. (ȗ)
narediti razgibano, valovito: vihar je zburkal morje
// ekspr. vznemiriti, razvneti: dogodek je zburkal javnost / zburkati čustva, domišljijo
    zbúrkan -a -o:
    ves zburkan je prišel domov; zburkano morje
SSKJ²
zbútati -am dov. (ū ȗ)
ekspr. natepsti, pretepsti: fantje so ga zbutali
    zbútan -a -o
    1. deležnik od zbutati: našli so zbutanega pred hišo
    2. nar. vzhodno zbit, nabit: iz ilovice zbutane stene
SSKJ²
zdahníti in zdáhniti -em dov. (ī á)
star. vzdihniti: globoko je zdahnila / besedo je komaj slišno zdahnila
● 
evfem. zdahniti dušo umreti
    zdahníti se in zdáhniti se
    oddahniti se: počakaj, da se malo zdahnem; 
prim. izdahniti
SSKJ²
zdàj prisl. (ȁ)
1. izraža, da se dejanje zgodi v tem času, v tem trenutku: zdaj si ti na vrsti; ura je zdaj točno deset; zdaj nimam časa, pridi pozneje; prav zdaj govorijo o tebi / zdaj je vsega konec; zdaj je priložnost, da te seznanim z njo / do zdaj ni imel težav z zdravjem do zdaj; od zdaj bo ona skrbela za to od zdaj / ne obotavljaj se zdaj, ko imaš tako priložnost; za zdaj bi bilo to dovolj
// izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji, neposredni prihodnosti: zdaj, na večer se bodo pripeljali; zdaj, ta hip pride oče domov; takoj zdaj pojdi k zdravniku / elipt.: zdaj pa na delo; zdaj, otroci, pa vsi spat
// izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: zdaj je bil tu; zdaj, ta trenutek mi je sporočil; prav zdaj sem se spomnil
2. izraža, da se dejanje godi v sedanjem, današnjem času: zdaj sem tu že popolnoma domač; ta ulica se zdaj imenuje drugače; za to bolezen imamo zdaj učinkovita zdravila; še zdaj mi je žal, da ni vztrajal; že zdaj je jasno, da tako ne bo šlo; zdaj šele vem, kaj sem izgubil / vrnil se je z daljšega potovanja, zdaj je spet doma / prej so pomagali nam, zdaj pa drugim
3. izraža, da se bo dejanje godilo v prihodnosti: zdaj nanj ne bo treba več čakati; zdaj boste videli, kaj bo / prvenstvo bo zdaj že drugič v naši državi tokrat
4. izraža, da se je dejanje zgodilo v preteklosti: zaslutil je nevarnost, toda zdaj ni bilo več časa za umik / zdaj so ga že poznali
5. izraža istočasnost dejanja: povedala sta drug drugemu, kje delata zdaj / zdaj, ko nista bila več toliko časa skupaj, sta se nekoliko odtujila
6. z oslabljenim pomenom poudarja zahtevo: zdaj boš delal tako, kot ti bom pokazal; vstani, zdaj že ne boš spal / zdaj dobro poslušaj; zdaj pa povej, kod si hodil tako dolgo / elipt. pridni ste bili, zdaj pa hitro domov
// v vprašalnih stavkih izraža negotovost, nejevoljo: naš načrt se ni posrečil. Kaj bomo napravili zdaj; avtobus mi je ušel. Kako bom pa zdaj prišel domov; kdo naj zdaj še komu verjame / elipt. ostala je brez vsega. Kaj pa zdaj
7. ekspr. izraža nasprotje s prej povedanim: tako mislim jaz, vi naredite zdaj, kakor hočete / si zdaj pomirjen; še zdaj ne verjameš / zdaj je pa že čas, da začnete
// v vezniški rabi, navadno okrepljen za izražanje
a) opozoritve na prehod k drugi misli: in zdaj dovolite, da vam predstavim gosta / zdaj pa še vprašanje. Ali znate vsi plavati
b) nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, zdaj pa ne vem, če bodo res prišli / in zdaj se še najdejo ljudje, ki to zagovarjajo
8. navadno v zvezi zdaj – zdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: zdaj se smeje, zdaj vzdihuje; pesem je bila zdaj žalostna, zdaj vesela; pogledovala je zdaj enega, zdaj drugega; ogledoval si je stavbo zdaj s te, zdaj z druge strani; hodil je zdaj sem, zdaj tja / zdaj gre pot dol, zdaj gor, zdaj se izgubi v goščavi; ekspr. srce ti bosta navdajala zdaj up, zdaj obup
9. ekspr., v zvezi zdaj zdaj izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji prihodnosti: pridna bodita, zdaj zdaj bomo doma; videti je bilo, da se ji bodo zdaj zdaj ulile solze; zdelo se ji je, da se bo zdaj zdaj zgrudila
10. v vezniški rabi, v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zdaj ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem stavku: zdaj ko je lepo vreme, lahko gremo na izlet; zdaj ko smo dobili denar, bomo poravnali dolgove; zdaj ko vemo, kje stanuje, ga bomo obiskali
11. v medmetni rabi izraža hip, trenutek, v katerem naj se kako dejanje začne, zgodi: dvignite, zdaj / pozor, pripravljeni, zdaj
● 
ekspr. zdaj te imam pa čez in čez dovolj naveličan sem te, odveč si mi; pog. zdaj pa imaš, ko si tako nestrpen izraža nezadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. zdaj ali nikoli zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori; ekspr. mislil je že, da bo postal vodja, zdaj pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; star. popotnik se ozre zdaj (in) zdaj okrog sebe kdaj pa kdaj, včasih; sam.: nenehno trajajoči zdaj; čas je sestavljen iz samih zdajev; prim. zazdaj
SSKJ²
zdajáti zdájem, tudi zdájati in zdajáti -em, stil. zdajáti -èm dov., zdajàj zdajájte tudi zdájaj zdájajte; zdajàl tudi zdájal (á á; á á á; á ȅ)
z dajanjem po delih porabiti: prihranke je zdajal za zdravnika; vse, kar je imela, je zdajala otrokom
SSKJ²
zdàjci prisl. (ȁekspr.
1. zdaj, tedaj: zdajci nekdo na rahlo potrka na okno; zdajci se ji obraz razvedri; zdajci stopi slavljenec na oder / zdajci se je ulil dež / se bova učila? Kar zdajci, če si za to / zdajci je bila vsa njena pozornost usmerjena drugam / zdajci se je ustrašil in zbežal nenadoma / v medmetni rabi in zdajci, glej
2. takoj, nemudoma: začel je brati knjigo, a jo je zdajci odložil; zdajci pojdi domov
● 
ekspr. polovijo konje in zdajci sedijo vsi v sedlu v trenutku; ekspr. zdajci ta dan se je rešil vseh obveznosti prav ta dan; sam.:, pog. biti tik pred zdajci neposredno pred odločitvijo, začetkom; pog. tega ne delajte tik pred zdajci v zadnjem trenutku
SSKJ²
zdàjkar prisl. (ȁ)
zastar. (prav) zdaj: zdajkar hoče vedeti; zdajkar omenjeni človek
SSKJ²
zdàjle prisl. (ȁ)
ekspr. zdaj: zdajle je lepa prilika; zdajle mi ni do smeha; zdajle že vsi spijo; hočem govoriti z njim, pa zdajle takoj / zdajle bomo gledali film
SSKJ²
zdàjšnji -a -e prid. (ȁ)
sedanji: zdajšnji čas, trenutek ni najbolj primeren; presoditi njegovo zdajšnje ravnanje / odgovorni so za zdajšnje razmere / na zdajšnjem delovnem mestu bo ostala še en mesec; sam.: zgodovine ne moremo pojmovati samo kot nekaj tukajšnjega in zdajšnjega
SSKJ²
zdàjšnjost -i ž (ȁ)
sedanjost: povezovati preteklost in prihodnost z zdajšnjostjo / v zdajšnjosti se ne znajde več
SSKJ²
zdáleč prisl. (á)
1. izraža, da se dejanje dogaja v veliki oddaljenosti: zdaleč gledati, opazovati; zdaleč ogniti se komu; zdaleč ga je prepoznala po bradi; že od zdaleč ji je mahal
2. ekspr., navadno v zvezi s primernikom ali presežnikom izraža veliko mero: ta akcija je zdaleč bolj uspela kot druge; zdaleč močnejši nasprotnik; temu vprašanju so posvetili zdaleč največ pozornosti; zdaleč prestrogo soditi / zdaleč preseči načrte
3. v členkovni rabi, v nikalnih stavkih, navadno okrepljen poudarja zanikano trditev, ugotovitev: niti zdaleč ne misli, da je vse v redu; vaše delo še zdaleč ni najtežje / ali ste se naveličali? Ne, še zdaleč ne nikakor ne, sploh ne
SSKJ²
zdáleka in zdaléka prisl. (ā; ẹ̑)
zastar. zdaleč: zdaleka nam je pomahala / v členkovni rabi njegove slike so bile zdaleka najzanimivejše na razstavi / v členkovni rabi še zdaleka niso prišli vsi
SSKJ²
zdáljšati -am dov. (ȃ)
narediti kaj (bolj) dolgo: zdaljšati krilo, obleko; sence so se zdaljšale / zdaljšati korak; dan se je zdaljšal
    zdáljšan -a -o:
    zdaljšane sence
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdaljševáti -újem nedov. (á ȗ)
delati kaj (bolj) dolgo: zdaljševati obleko; sence se zdaljšujejo / zdaljševati korake
SSKJ²
zdaníti se -ím se dov., zdánil se (ī í)
brezoseb. preiti iz noči v dan: vstal je, ko se je zdanilo; še preden se je zdanilo, so odšli na pot; poleti se zgodaj zdani
● 
ekspr. zdaj se mu je zdanilo, zakaj so ga povabili medse je dojel, spoznal; ekspr. polagoma se je zdanilo v njegovi glavi doumel, razumel je
SSKJ²
zdánji -a -e prid. (ā)
star. sedanji: pustite preteklost, mislite na zdanji čas / zdanji gospodar je prijeten človek / to so prispevki naših zdanjih pesnikov in pisateljev sodobnih
SSKJ²
zdánjost -i ž (ā)
star. sedanjost: preteklost in zdanjost / uživati zdanjost
SSKJ²
zdávanje -a s (ȃ)
nar. vzhodno cerkvena poroka: iti k zdavanju
SSKJ²
zdávati -am nedov. (ȃ)
nar. vzhodno cerkveno poročati: to je duhovnik, ki ju je zdaval
SSKJ²
zdáven -vna -o prid. (á)
star. daven: videl sem ga pred zdavnim časom; tu so se naselili pred zdavnimi leti
SSKJ²
zdávna prisl. (á)
knjiž. zdavnaj, davno: starši so mu že zdavna umrli / to mesto je zdavna želel videti
SSKJ²
zdávnaj prisl. (á)
1. izraža zelo veliko časovno odmaknjenost dejanja (v preteklost): njihovi uspehi so zdavnaj minili; to je opazil že zdavnaj; ogenj v peči je že zdavnaj ugasnil; že zdavnaj rešena vprašanja / nekoč zdavnaj sva se že srečala
2. zelo dolgo časa: drugi že zdavnaj spijo, ti pa še delaš; s tako pomembno zadevo se že zdavnaj ni ukvarjal / od zdavnaj mu je všeč; to je znano že od zdavnaj
● 
ekspr. ogledali so si veliko stvari, čeprav še zdavnaj ne vseh nikakor ne, sploh ne
SSKJ²
zdávnji -a -e prid. (á)
knjiž. daven: od zdavnjih časov ima to navado / nenehno sedi in premišljuje o zdavnjih stvareh
SSKJ²
zdebelíti -ím dov., zdebélil (ī í)
narediti (bolj) debelo: mastna hrana zdebeli
    zdebelíti se 
    postati (bolj) debel: ob dobri hrani se človek zdebeli / drevo se je zdebelilo
    zdebeljèn -êna -o:
    zdebeljena koža; zdebeljeno telo
SSKJ²
zdecimírati -am dov. (ȋ)
knjiž. prizadejati občutno številčno izgubo; zdesetkati: nalezljive bolezni so zdecimirale prebivalstvo; zdecimirati vojsko
    zdecimíran -a -o:
    zdecimirana divizija; ribe so zdecimirane
SSKJ²
zdéhanje -a s (ẹ́)
zehanje: prikrivati zdehanje; glasno zdehanje
SSKJ²
zdéhati -am nedov. (ẹ́)
zehati: otroci so začeli zdehati; zaspano, v zadregi je zdehal; s smiselnim osebkom v dajalniku dedu se zdeha od zaspanosti
SSKJ²
zdéhniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
zehniti: zdolgočaseno je zdehnil; s smiselnim osebkom v dajalniku zdehnilo se ji je
SSKJ²
zdeklamírati -am tudi izdeklamírati -am dov. (ȋ)
1. umetniško podati (pesniški) tekst na pamet: zdeklamirati pesem; zdeklamiral je samo prvo kitico / ko je zdeklamiral, se je priklonil
2. ekspr. hitro in tekoče povedati: zdeklamiral je svoj življenjepis
SSKJ²
zdéla -e ž (ẹ̑)
nar. skodela: lončena zdela
SSKJ²
zdélanost -i ž (ẹ̑)
stanje zdelanega človeka: zaradi zdelanosti ni mogel hoditi; živčna zdelanost
SSKJ²
zdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. ekspr. izčrpati, oslabiti: bolezen, vročina človeka zdela; lakota ga je zdelala / pot na vrh ga je zelo zdelala utrudila; brezoseb. zdelalo jo je, da se je kar sesedla / taki napori zdelajo živce
2. ekspr. natepsti, pretepsti: napadli so ga in ga hudo zdelali; tako so ga zdelali, da še glasu ni dal od sebe
3. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritiki so ga zdelali in občinstvo odklonilo; zdelali so ga v časopisu
4. ekspr. poškodovati, uničiti: nalivi so zdelali cesto; suša, toča zdela žito; knjigo je grdo zdelal
// zdrgniti, zguliti: hlače je tako zdelal, da niso več za rabo
5. uspešno končati šolanje, študij: peti razred je zdelal z odličnim uspehom; komaj je zdelal
● 
pog., ekspr. liter ga bova še zdelala popila; ekspr. zdelati nasprotnika pri šahu premagati ga z veliko premočjo; ekspr. dolgo pot sva zdelala v enem dnevu opravila, prehodila; star. poti v hrib ne zdelam več ne zmorem; ekspr. zlahka je zdelal zadnje metre previsa preplezal
    zdélati se ekspr.
    z delom se izčrpati, oslabeti: delal je za dva, zato ni čudno, da se je zdelal; zdelati se na kmetiji, v rudniku; v nekaj letih se je čisto zdelal / konji so se pri oranju zdelali zelo utrudili
    zdélan -a -o:
    čevlji so zdelani; zdelan od bolezni, mraza, naporov; tako je zdelan, da še zaspati ne more; imeti zdelane roke; knjige so že precej zdelane; 
prim. izdelati
SSKJ²
zdelávati -am nedov. (ȃekspr.
1. izčrpavati, slabiti: bolezen, mrzlica, vročina ga zdelava; žalost jo je zdelavala
2. tepsti, pretepati: zagnal se je med fante in jih začel zdelavati; zdelaval ga je po glavi
● 
star. gosenice zdelavajo zelje obžirajo, uničujejo; ekspr. strmino so težko zdelavali premagovali; ekspr. na potovanju ga je hudo zdelavalo je bil (večkrat) zelo utrujen, izčrpan
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdélo -a s (ẹ́)
1. etn., po ljudskem verovanju nastavljena uročena stvar, ki prinese nesrečo tistemu, ki se je ne ogne: nastaviti, prekoračiti zdelo
2. knjiž. stvar, ki prinaša nesrečo: sklenil se je znebiti tega zdela
3. knjiž. prikazen1bil je pravo zdelo brez lic in telesa
SSKJ²
zdelováti -újem nedov. (á ȗ)
1. ekspr. izčrpavati, slabiti: bolezen ga zdeluje; mraz, vročina zdeluje človeka; samota, žalost jo zdeluje / hoja v hrib jo zdeluje utruja
2. ekspr. tepsti, pretepsti: zdeloval ga je po glavi; sošolci so se zdelovali s pestmi
3. biti uspešen pri šolanju, študiju: učenec dobro, slabo zdeluje
4. star. živeti, shajati2z njim težko zdeluje / s takimi dohodki ne more zdelovati / brez pijače bo že zdeloval
● 
ekspr. neurje zdeluje hiše in ceste uničuje; ekspr. spanec ga zdeluje zelo je zaspan; ekspr. tako je slabotna, da komaj zdeluje hišna dela opravlja; ekspr. v začetku ga je zdelovalo je bil (večkrat) zelo utrujen, izčrpan; ekspr. v časopisu so ga zelo zdelovali negativno ocenjevali, kritizirali; prim. izdelovati
SSKJ²
zdemokratizírati -am dov. (ȋ)
uvesti, uveljaviti demokracijo: zdemokratizirati državo / zdemokratizirati družbeni sistem
    zdemokratizíran -a -o:
    zdemokratizirana družba
SSKJ²
zdemoralizírati -am dov. (ȋ)
povzročiti demoralizacijo: tak politični sistem je zdemoraliziral ljudi / zdemoralizirati nasprotnika
    zdemoralizíran -a -o:
    zdemoralizirani delavci; zaradi neuspeha je bil zdemoraliziran
SSKJ²
zdênček -čka m (é)
nar. studenček: bistra voda iz zdenčka
SSKJ²
zdênec -nca m (é)
nar. studenec: voda iz mrzlega zdenca
SSKJ²
zdesétkanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od zdesetkati: zdesetkanje prebivalstva
SSKJ²
zdesétkati -am dov. (ẹ̑)
prizadejati občutno številčno izgubo: nalezljive bolezni so zdesetkale otroke; ofenziva je brigado zdesetkala
    zdesétkan -a -o:
    zdesetkana čreda; zdesetkano prebivalstvo
SSKJ²
zdesetkováti -újem nedov. (á ȗ)
prizadevati občutno številčno izgubo: sovražnikova vojska je zdesetkovala prebivalstvo; zdesetkovati živalske vrste
    zdesetkován -a -o:
    zdesetkovane in iztrebljane živali
SSKJ²
zdetajlírati -am dov. (ȋ)
navesti, prikazati detajle: zdetajlirati dogodke
SSKJ²
zdéti zdénem dov., zdêni zdeníte (ẹ́)
nar. dati, zložiti: zdeti žito v kozolec / zdeti voz pšenice
    zdét -a -o:
    v kozolec zdeto snopje
SSKJ²
zdéti se zdím se nedov., zdì se (ẹ́ í)
1. s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zdelo se jim je, da nekdo trka; med vožnjo se mu je zdelo, da se pokrajina premika; zdelo se mu je, kot da plava po zraku; sam ni vedel, kaj je resnica, kaj se mu pa le zdi; bliska se. Kje neki, to se ti samo zdi / brezoseb.: na morju se zdi, da sonce potone v vodo; zdelo se je, da bo padel, pa se je obdržal videti je bilo; kot se zdi, bo uspel kot kaže
// izraža omejeno gotovost, prepričanost o resničnosti, pravilnosti povedanega: zdelo se mu je, da je to knjigo že prebral; zdi se mi, da sta tadva v sorodu; ne vem, kam je šel, zdi se mi, da v kino; koliko ljudi čaka zunaj? Zdi se mi, da trije
// izraža omejitev povedanega na presojo koga: stavkali so, ker se jim je zdelo, da premalo zaslužijo; zdi se mu, da ima pravico to reči misli, meni; ekspr.: se mi je kar zdelo, da niste iz naših krajev; malo se mi zdi, kdo bi bil
2. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: če se vam zdi, ga pridite poslušat; kar pojdite, če se vam zdi če želite / ne zdi se mu čakati toliko časa; ni se mu zdelo, da bi se prepiral za tako malenkost
// z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: ne pozna reda, pride, kadar se mu zdi; potniki so lahko sedli, kamor se jim je zdelo; povabil je dosti ljudi, kogar se mu je pač zdelo
3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbuja občutek, vtis, kot ga izraža določilo: sredi mesta se je sam sebi zdel majhen; letalo se jim ni zdelo primerno za tak polet; z vznožja se zdijo gore še višje; na pogled se zdi zdrav; od daleč sta se zdela enaka sta bila videti; elipt. prepad ni tako globok, kakor se zdi
// izraža omejitev lastnosti, kot jo izraža določilo, na mnenje: nekatere pesmi se mu zdijo sporne; delo, ki ga opravlja, se mu ne zdi preveč težko; potovanje se mu je zdelo zanimivo / ta človek se mu zdi v redu; vse priprave se mu zdijo odveč / zdelo se jim je čudno, da ga niso počakali; ne zdi se mu prav, da ne pomagajo; ne zdi se mu verjetno, da bi ga ujeli / ne zdi se mu potrebno pojasnjevati, kje je bil; ne zdi se mu vredno obdelovati slabe zemlje / pri vas se mu zdi domače, prijetno se počuti; danes se nam ne zdi preveč mraz; v hribih se mu je zdelo kakor v pravljici
● 
z njim ravna, kakor se mu zdi samovoljno, muhasto; dobro se mu zdi, da ste prišli vesel, zadovoljen je; pog. kako se ti zdi naš novi šef kaj misliš o njem; zamalo se mu zdi, da ga niso povabili užaljen je; iron. to bom jaz opravil. Se mi zdi, da boš ne verjamem
SSKJ²
zdeválen -lna -o prid. (ȃ)
v zvezi zdevalni stol stolu podobna priprava, na kateri se stoji pri dajanju, zlaganju česa v kozolec: premakniti zdevalni stol
SSKJ²
zdévati1 -am in -ljem nedov., tudi zdevála (ẹ́)
nar. dajati, zlagati: zdevati snope v kozolec
SSKJ²
zdévati2 -am tudi -ljem dov. (ẹ́)
star. dati, zložiti: zdevati stvari iz kovčka; zdevati knjige s police; zdevati nadev na testo; zdevati kompot v kozarce
    zdévati se 
    iti (stran), oditi: počasi so se zdevali iz sobe / s težavo se je zdeval na voz spravil
SSKJ²
zdìč zdíča m (ȉ í)
nar. zapeček: sedeti na zdiču, v zdiču; velika peč z dvema zdičema
SSKJ²
zdiferencirati gl. izdiferencirati
SSKJ²
zdíh -a m (ȋ)
vzdih: poslušati zdihe in prošnje; globok zdih
● 
ekspr. do zadnjega zdiha je ostal zvest domovini do konca življenja, do smrti
SSKJ²
zdíhati -am stil. zdíšem nedov. (ȋ)
star. vzdihovati: milo zdihati / o, kako boli, je zdihal
SSKJ²
zdihljáj stil. zdíhljaj -a m (ȃ; ȋ)
vzdihljaj: slišati je bilo zdihljaje in ihtenje; iz prsi se mu je izvil globok zdihljaj
● 
evfem. biti v zadnjih zdihljajih umirati; prim. izdihljaj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdíhniti -em dov. (í ȋ)
vzdihniti: samo zdihnil je in odšel; globoko, iz srca zdihniti
● 
evfem. dolgo je bolehal, zdaj pa je zdihnil umrl; evfem. zdihniti dušo umreti; ekspr. lahko noč, je zdihnil zelo tiho rekel; prim. izdihniti
SSKJ²
zdihovánje -a s (ȃ)
vzdihovanje: poslušati zdihovanje; ihtenje in zdihovanje / zdihovanje za nekdanjimi časi
SSKJ²
zdihováti -újem dov.(á ȗ)
vzdihovati: prijemal se je za glavo in zdihoval; zdihovati od mraza; vso noč zdihuje; globoko, žalostno zdihovati; zdihovati in jokati / zdihovati po dekletu želeti si ga; hrepeneti po njem; zdihovati za nekdanjimi časi / zdihovati k bogu / zdihoval je, da je predrago tožil, tarnal
    zdihováje :
    zdihovaje je hodil po hiši
    zdihujóč -a -e:
    zdihujoč je dvignil breme; zdihujoče srce
SSKJ²
zdiktírati -am dov. (ȋ)
povedati besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; znarekovati: zdiktirati članek, pismo / zdiktirati poročilo v diktafon
SSKJ²
zdílati -am dov. (ȋpog.
1. (pre)prodati, razpečati mamilo: zdilati marihuano dijakom
2. izpogajati: zdilati ugodno ceno obveznega zavarovanja
    zdílati se 
    pogoditi se: zdilati se za večjo plačo
SSKJ²
zdírati se -am se nedov. (ī ȋ)
ekspr. grobo, glasno oštevati: kar naprej se zdirajo nanjo; za vsako malenkost se zdira
SSKJ²
zdírjati -am dov. (ī)
1. začeti dirjati: konj se je odvezal in zdirjal
2. hitro steči: konja sta zdirjala po cesti; jezdeca sta si zdirjala nasproti
3. ekspr. zelo hitro iti, oditi: zdirjati iz sobe, na dvorišče, v hišo; zdirjali so po hribu navzdol; ves vesel je zdirjal domov
SSKJ²
zdírkati -am dov. (ȋ)
ekspr. zelo hitro iti, oditi: zdirkal je pred hišo
SSKJ²
zdisciplinírati -am dov. (ȋ)
navaditi koga na disciplino, na red: zdisciplinirati učence, vojake
SSKJ²
zdišati ipd. gl. izdišati ipd.
SSKJ²
zdivjánost -i ž (á)
stanje zdivjanega človeka: pretirano uživanje alkohola povzroča zdivjanost
SSKJ²
zdivjáti -ám dov. (á ȃ)
1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo
2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi
3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar
    zdivján -a -o:
    zdivjan človek; zdivjani poganjki; zdivjana čreda; zdivjana reka; 
prim. izdivjati se
SSKJ²
zdizajnírati -am dov. (ȋ)
dati predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: na osnovi filmskih likov so zdizajnirali serijo igrač; zdizajnirati nov model oblačil / ekspr. zdizajnirati konflikt, vojno (namenoma) povzročiti
SSKJ²
zdóbra prisl. (ọ̑)
knjiž. z dobroto, s prijaznostjo: pomagal bi, če bi se mu zdobra približali; z njimi so ravnali prej zdobra kot shuda
● 
knjiž. otrok je začel zdobra spoznavati okolico temeljito
SSKJ²
zdôlaj prisl. (ó)
pog. spodaj: zgoraj sije sonce, zdolaj je pa še megla; ostala je zdolaj / globoko zdolaj / s prislovnim določilom kraja: zdolaj na cesti se je zgodila nesreča; zdolaj v kleti dela; tam zdolaj tečejo / prišli so od zdolaj; zaradi meglice od zdolaj niso videli vrha
SSKJ²
zdólec -ôlca [zdou̯cam (ọ̑ ȏ)
nar. veter, ki piha s spodnje strani, iz doline: zapihal je zdolec
SSKJ²
zdolgočásenec -nca [zdou̯gočasenəcm (ȃekspr.
zdolgočasen človek: zdolgočasenci so brezvoljno postopali sem in tja
SSKJ²
zdolgočásenost -i [zdou̯gočasenostž (ȃ)
stanje zdolgočasenega človeka: kazati svojo zdolgočasenost; osamelost in zdolgočasenost / opisovati podeželsko zdolgočasenost
SSKJ²
zdolgočásiti -im [zdou̯gočasitidov. (á ȃ)
povzročiti komu dolgčas: njegova zadržanost jo je zdolgočasila; zdolgočasiti bralce
    zdolgočásiti se 
    občutiti dolgčas: pri njih se vedno zdolgočasi
    // s smiselnim osebkom v dajalniku postati dolgčas: kadar se mu zdolgočasi, gre k sosedu / zdolgočasilo se mu je po domu
    zdolgočásen -a -o
    1. deležnik od zdolgočasiti: zdolgočaseni otroci; biti, postati zdolgočasen; zdolgočasena družba
    2. ki izraža, kaže dolgčas: zdolgočasen glas; vanj so strmeli zdolgočaseni obrazi; zdolgočaseno govorjenje; prisl.: zdolgočaseno zehati
SSKJ²
zdólnji -a -e prid. (ọ̑)
star. ki leži, je nižje; spodnji: zdolnji konec vasi; zdolnja stran / zdolnji gumb se je odtrgal
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdôlž [zdou̯žpredl. (ȏ)
z rodilnikom vzdolž2iti zdolž obale
SSKJ²
zdóma prisl. (ọ̑)
v povedni rabi izraža odsotnost iz domače hiše, iz svojega stanovanja: pridi, ko bodo drugi zdoma; dolgo časa je bila zdoma / iskal je izgovor, da bi ostal zdoma; prim. dom
SSKJ²
zdómar -ja m (ọ̑)
1. nekdaj kdor si pridobiva (osnovna) materialna sredstva z delom, navadno s prodajo drobnih predmetov zunaj domačega kraja: kot zdomar je krošnjaril po svetu; ribniški zdomarji
2. slabš. zdomec: zdomarji so se vrnili na delo v tujino; nesreča naših zdomarjev
SSKJ²
zdómarski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zdomarje: zdomarska vas / zdomarski učitelj zdomski
SSKJ²
zdómarstvo -a s (ọ̑)
nekdaj dejavnost zdomarjev: zdomarstvo Ribničanov
SSKJ²
zdómčev -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zdomca: zadeti zdomčev avtomobil / zdomčeva nesreča v tujini
SSKJ²
zdómec -mca m (ọ̑)
kdor se začasno izseli v tujino zaradi dela, zaposlitve: zdomci so ustanovili svoje društvo; potovanja zdomcev v domovino
SSKJ²
zdómski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zdomce: zdomski otroci / zdomska šola; zdomsko društvo / zdomski pesnik
SSKJ²
zdómstvo -a s (ọ̑)
začasno bivanje v tujini zaradi dela, zaposlitve: njegovo zdomstvo se je končalo / živeti v zdomstvu; izseljenstvo in zdomstvo
SSKJ²
zdráha -e ž (ā)
nesoglasje, prepir, ki ga kdo povzroči s svojimi besedami, ravnanjem med dvema ali več osebami: zdraha nastane; delati, povzročati zdrahe; huda, stara zdraha; zdraha zaradi dediščine; zdrahe med sosedi; prepiri in zdrahe / njena opravljivost je kriva za zdrahe v vasi
 
ekspr. ti si samo za zdraho s svojim ravnanjem, navzočnostjo povzročaš prepire, nesoglasja
SSKJ²
zdráhar -ja m (ȃ)
ekspr. kdor dela, povzroča zdrahe: bil je zdrahar in spletkar / vaški zdraharji
SSKJ²
zdráharica -e ž (ȃ)
ekspr. ženska, ki dela, povzroča zdrahe: znana, stara zdraharica
SSKJ²
zdráharski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zdraharje ali zdraharstvo: zdraharsko govorjenje / zdraharski človek
SSKJ²
zdráharstvo -a s (ȃ)
ekspr. delanje, povzročanje zdrah: očitati komu zdraharstvo
SSKJ²
zdrájsati -am dov. (ȃ)
pog., slabš. zdrgniti, zguliti: zdrajsati hlače
    zdrájsan -a -o:
    zdrajsana obleka; zdrajsana gramofonska plošča
SSKJ²
zdramíti in zdrámiti -im dov. (ī á)
1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno; zbuditi: trkanje na vrata ga je zdramilo; spal je tako trdno, da ga niso mogli zdramiti; otroci so se že zdramili; pren., pesn. ko se je sonce zdramilo, so se odpravili na pot
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zdramiti koga iz spanja / zdramiti ponesrečenca iz nezavesti / ropot ga je zdramil iz razmišljanja; ekspr. zdramiti se iz sanjarij
2. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: zdramiti komu domišljijo; zdramiti zanimanje za zgodovino
    zdrámljen -a -o:
    zdramljen otrok; napol zdramljen je prikimal
SSKJ²
zdrámljati -am nedov. (á)
buditi, zbujati: ropot jih je zdramljal
SSKJ²
zdrápati -am in -ljem dov. (ā)
1. ekspr. poškodovati, uničiti: deževje je zdrapalo cesto
2. nar. raztrgati, scefrati: zdrapati čevlje; zdrapati si obleko
    zdrápan -a -o:
    zdrapana pot; zdrapane rjuhe
SSKJ²
zdrástiti -im dov. (á ā)
knjiž. razdražiti, razvneti: kaj te je tako zdrastilo; ob pisanju se je zelo zdrastil
SSKJ²
zdràv zdráva -o prid. (ȁ ā)
1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma; ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
// ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje
2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
// ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem
4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati / zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja
5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
// ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju
6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
// ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo
7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
● 
pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena
    zdrávo prisl.:
    zdravo misliti; zdravo živeti; zdravo rdeča lica / v povedni rabi zdravo je iti na zrak
     
    ekspr. z njim se ni zdravo prepirati ni dobro, koristno; ekspr. zate bo najbolj zdravo, če to pustiš pri miru najbolje, najbolj koristno
    zdrávi -a -o sam.:
    zdravi ne razume bolnega; to je samo za zdrave
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdrávamaríja -e in zdráva maríja zdráve maríje ž (ā-ȋ)
rel. molitev z začetkom: Zdrava Marija: moliti zdravamarijo; pet očenašev in zdravamarij
// zvonjenje zvečer v čast Mariji: ob zdravamariji so bili vsi doma / odzvoniti zdravamarijo
SSKJ²
zdravíca -e ž (í)
slovesne besede, izrečene ob nazdravljanju: izreči zdravico; slavljenec je odgovoril na zdravico / (na)piti zdravico
// pesem, ki se poje ob nazdravljanju: svati so ženinu in nevesti zapeli zdravico
SSKJ²
zdravíčka -e ž (ī)
nar. vzhodnoštajersko zdravica, napitnica: povedati zdravičko / zapeti zdravičko
SSKJ²
zdravílar -ja m (ȋ)
knjiž. kdor pridobiva, pripravlja zdravila, navadno iz zdravilnih zelišč: iskati pomoč pri zdravilarjih
SSKJ²
zdravílarstvo -a s (ȋ)
knjiž. pridobivanje, pripravljanje zdravil, navadno iz zdravilnih zelišč: zdravilarstvo in padarstvo
SSKJ²
zdravílce -a s (ī)
ekspr. manjšalnica od zdravilo: vsak dan je moral jemati zdravilce
SSKJ²
zdravílec -lca [tudi zdraviu̯cam (ȋ)
kdor se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe: bolniki so iskali pomoč pri domačih zdravilcih / kitajski zdravilci / alternativni zdravilec ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine / zdravilec mu je puščal kri
SSKJ²
zdravílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zdravljenje: zdravilni učinki mazila; rastlina z zdravilnimi lastnostmi; zdravilna moč vode; zdravilno delovanje / zdravilni vrelec; zdravilna rastlina; nabirati zdravilna zelišča / piti zdravilni čaj; zdravilna kopel; naravna zdravilna sredstva / zdravilne metode
♦ 
bot. zdravilna homulica zdravilna rastlina s širokimi, mesnatimi listi in rumeno zelenimi cveti; hermelika; zdravilna špajka zdravilna rastlina z rožnatimi cveti, ki raste navadno na vlažnih tleh, Valeriana officinalis; farm. zdravilna kroglica zdravilo v obliki kroglice; med. zdravilno blato blato za zdravilne blatne kopeli
SSKJ²
zdravilíšče -a s (í)
zdravstvena ustanova za zdravljenje bolnikov z določenimi boleznimi z izkoriščanjem naravnih okoliščin: zdravnik ga je poslal v zdravilišče; gorsko zdravilišče; zdravilišče za tuberkulozo; zdravilišče ob morju / klimatsko zdravilišče ki ima ugodne podnebne razmere; termalno zdravilišče s termalno vodo / naravno zdravilišče
SSKJ²
zdravilíščen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zdravilišče: zdraviliščna stavba / zdraviliščni zdravnik
SSKJ²
zdravilíški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zdravilišče: zdraviliški dom, park; gostje so se zbrali v zdraviliški dvorani / znan zdraviliški kraj / zdraviliški zdravnik / zdraviliški turizem
SSKJ²
zdravílka -e [tudi zdraviu̯kaž (ȋ)
ženska, ki se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe: je zdravilka, ki proučuje in uporablja tibetansko naravno medicino; ljudska zdravilka / alternativna zdravilka ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine
SSKJ²
zdravílnica -e ž (ȋ)
zastar. bolnišnica1, zdravilišče: odpeljali so ga v zdravilnico
SSKJ²
zdravílnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zdravilnega: mineralna voda je znana zaradi svoje zdravilnosti; zdravilnost gorskega zraka
SSKJ²
zdravílo -a s (í)
snov, ki v določeni količini in na določen način preprečuje, zdravi bolezen: zdravila mu niso pomagala; zdravilo je pomirilo krče; dobiti zdravilo samo na recept; jemati zdravila vsak dan; predpisati zdravila; zdravila slabo prenaša; pripravljati zdravila; blago, močno, učinkovito zdravilo; zdravilo proti kašlju, za pomirjanje živcev; zdravilo za srce; delovanje, učinkovanje zdravila; steklenička za zdravila / biološko zdravilo pridobljeno iz biološkega materiala, za zdravljenje raka, aidsa in drugih hudih bolezni; domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč; generično zdravilo nepatentirano zdravilo z enako učinkovino kot pri patentno zaščitenem originalnem zdravilu, ki se po preteku patenta prodaja pod drugim imenom, navadno po nižji ceni; navidezno zdravilo; pren., ekspr. ta izpoved mu je pravo zdravilo
 
ekspr. za vse težave se najde zdravilo vsaka težava se na kakšen način reši
 
farm. magistralno zdravilo izdelano v lekarni po zdravnikovem receptu; oficinalno zdravilo ki je sprejeto v uradni seznam in opis zdravil; med. indicirano zdravilo ki ga je treba predpisati pri določeni bolezni; peroralno zdravilo ki se jemlje skozi usta; zdravilo za notranjo, zunanjo uporabo
SSKJ²
zdraviloslôvje -a s (ȏ)
knjiž. farmacija: najnovejši izsledki zdraviloslovja
SSKJ²
zdravílski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zdravilo: zdravilski pripravek / zdravilska knjiga / zdravilska industrija
SSKJ²
zdravílstvo -a s (ȋ)
zdravljenje bolnikov in varovanje zdravja: ukvarjati se z zdravilstvom
// knjiž. medicina: študirati zdravilstvo; razvoj zdravilstva / ljudsko zdravilstvo ljudska medicina
SSKJ²
zdravíšče -a s (í)
zastar. zdravilišče: poletje je preživel v zdravišču
SSKJ²
zdravítelj -a m (ȋ)
kdor se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe; zdravilec: svetovno znani zdravitelji znajo vzpostavljati harmonijo tako v sebi kot v drugih; terapevt in zdravitelj / alternativni zdravitelj ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine; alternativni zdravilec
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdravíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe; zdravilka: za naziv ajurvedske zdraviteljice je v Indiji potreben petletni fakultetni študij; slovi kot čudodelna zdraviteljica / alternativna zdraviteljica ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine
SSKJ²
zdravíteljstvo -a s (ȋ)
dejavnost zdraviteljev: ukvarjati se z zdraviteljstvom; v zdraviteljstvu uporabljajo minerale kot nosilce naravnih zemeljskih elektromagnetnih energij; metode zdraviteljstva
SSKJ²
zdráviti -im nedov. (ā ȃ)
delati, povzročati, da kdo postane zdrav: zdraviti bolnike; zdraviti živino; otroka zdravijo z antibiotiki; zdraviti se s čajem, z dieto, oblogami; zdraviti se v bolnišnici / zdraviti pljučnico; zdraviti rano; rana se dobro, hitro zdravi
 
ekspr. zdraviti mačka prizadevati si odpraviti slabo počutje, razpoloženje, navadno po nezmernem uživanju alkohola; ekspr. vas še vedno zdravi vojne rane odpravlja posledice vojne; bolje je preprečevati kakor zdraviti
    zdrávljen -a -o:
    zdravljeni alkoholiki
SSKJ²
zdrávje -a s (ȃ)
stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: bolnikovo zdravje se izboljšuje, krepi, slabša, vrača; uničevati, zapravljati si zdravje; ohraniti si zdravje do pozne starosti; paziti na zdravje; skrbeti za zdravje; biti, ostati pri zdravju zdrav; človek čvrstega, krepkega, rahlega, ekspr. železnega zdravja; zdravju škodljivo delo / duševno, telesno zdravje / biti slabega zdravja / kot voščilo pri pitju ali ko kdo kihne na zdravje; pren. moralno zdravje naroda
 
ekspr. zdravje kar žari iz nje zelo je zdrava; ekspr. pokati od zdravja biti zelo zdrav; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava; ekspr. misliti na svoje zdravje živeti, ravnati tako, da se ne zboli; piti, trčiti na zdravje s slovesnimi besedami, z rahlim dotikom kozarca ob kozarec drugega in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; ekspr. plačati sedeče delo z zdravjem zboleti zaradi sedečega dela; dobro spanje je pol zdravja; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
 
rel. dušno zdravje
// stanje živega bitja, v katerem vsi življenjski procesi potekajo normalno, brez motenj: skrbeti za zdravje rastlin, živali / industrija ogroža zdravje gozdov
SSKJ²
zdravkomát -a m (ȃod 1999 do 2010
avtomat za potrjevanje veljavnosti kartic zdravstvenega zavarovanja in naročanje potrdil za zdravstveno zavarovanje v določenih državah v tujini: pritisniti tipko na zdravkomatu; posodobitev zdravkomatov / potrjevati kartice na zdravkomatu
SSKJ²
zdrávljenec -nca m (ā)
kdor se zdravi: pomagati zdravljencu; med zdravljenci je bilo precej alkoholikov
SSKJ²
zdrávljenje -a s (á)
glagolnik od zdraviti: zdravljenje mu ni pomagalo; podaljšati zdravljenje; poslati na zdravljenje v bolnišnico; biti na zdravljenju; dolgotrajno, pravočasno, uspešno zdravljenje; zdravljenje alkoholikov, narkomanov; zdravljenje z obsevanjem, zelišči; stroški zdravljenja / zdravljenje srčnih bolezni, pljučnice / ambulantno, domače zdravljenje; individualno, skupinsko zdravljenje; klimatsko zdravljenje; komplementarno zdravljenje zdravljenje z metodami, ki trenutno niso del uradne medicine
 
med. agresivno zdravljenje zdravljenje s precej skrajnimi, radikalnimi metodami in snovmi; konservativno zdravljenje pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa; ležalno zdravljenje pri katerem je ležanje njegov bistveni del; odprto zdravljenje opeklin, ran brez povoja; okupacijsko zdravljenje s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela; stacionarno zdravljenje med katerim bolnik biva v zdravstvenem zavodu
SSKJ²
zdravljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zdraviti: zdravljive duševne bolezni, motnje; biti dobro, težko zdravljiv
SSKJ²
zdravníca -e ž (í)
ženska, ki se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljena: postala je zdravnica; osebna zdravnica / dežurna zdravnica; otroška, splošna, šolska zdravnica / zdravnica specialistka / družinska zdravnica ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine
SSKJ²
zdravník -a m (í)
kdor se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljen: biti, postati zdravnik; zdravnik pregleduje, zdravi paciente; poklicati zdravnika k bolniku; iti k zdravniku; poslati po zdravnika; dober, požrtvovalen, slaven zdravnik / ambulantni, hišni, ladijski zdravnik; dežurni zdravnik; oddelčni zdravnik ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na oddelku; otroški, šolski, vojaški zdravnik; sobni zdravnik ki zdravi in skrbi za bolnike v bolniški sobi / nav. mn. leteči zdravnik član organizacije zdravnikov, ki s helikopterskim, letalskim prevozom bolnikom in ponesrečencem nudi medicinsko pomoč v oddaljenih, težko dostopnih krajih / očesni zdravnik; zobni zdravnik zobozdravnik; zdravnik specialist; zdravnik za kožne, pljučne, živčne bolezni / družinski zdravnik ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine
 
med. lečeči zdravnik; zdravnik splošne medicine
SSKJ²
zdravníkov -a -o prid. (í)
nanašajoč se na zdravnika: ponesrečenec je do zdravnikovega prihoda izkrvavel / zdravnikova ordinacija / bolezen je zahtevala zdravnikov poseg
SSKJ²
zdravnikovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zdravnikovati: preživljal se je z zdravnikovanjem
SSKJ²
zdravnikováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. biti zdravnik: v tem kraju je zdravnikoval več let
SSKJ²
zdravníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zdravnike: bela zdravniška halja; zdravniška torba / zdravniški poklic; zdravniška etika / iti na obvezni zdravniški pregled; zdravniška oskrba; iskati zdravniško pomoč; biti pod zdravniškim nadzorstvom; zdravniško spričevalo / svoje mnenje je dal tudi zdravniški izvedenec; zdravniška komisija; sestanek zdravniškega društva
 
med. zdravniški konzilij
SSKJ²
zdravníštvo -a s (ȋ)
1. zdravniški poklic: odpovedal se je zdravništvu / doba njegovega zdravništva je bila kratka
2. zdravniki: zdravništvo opozarja na nevarnost epidemije; dolgoletna prizadevanja slovenskega zdravništva
3. knjiž. medicina, zdravstvo: zgodovina slovenskega zdravništva
SSKJ²
zdrávo medm. (ȃ)
zlasti med prijatelji, znanci izraža pozdrav: zdravo, fantje / ko sva se poslavljala, mi je rekel: Zdravo in srečno
 
ekspr. to moraš narediti ali pa zdravo ali pa pojdi; ekspr. tako bo, kot pravim, pa zdravo izraža odločnost, nepopustljivost; sam.: otroci so jo pozdravljali s spoštljivim zdravo; ekspr. niti zdravo ji niso rekli, ko so odhajali še poslovili se niso
SSKJ²
zdravočúten -tna -o prid. (ū)
knjiž. ki v ravnanju, vedenju kaže naraven, stvaren odnos: po svoji naravi je zdravočuten človek / pesnik je izšel iz zdravočutne lirike
SSKJ²
zdrávorazúmski -a -o prid. (ā-ȗ)
nanašajoč se na zdrav razum: zdravorazumski človek / zdravorazumsko mišljenje, presojanje / zdravorazumska razlaga drame
SSKJ²
zdravoslôvje -a s (ȏ)
star. medicina, zdravstvo: zgodovina zdravoslovja
SSKJ²
zdrávost -i ž (á)
lastnost zdravega človeka: njegova zdravost in vzdržljivost / obraz brez prave zdravosti / zdravost hoje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdrávstven -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zdravje ali zdravstvo: imeti zdravstvene težave; slabo zdravstveno stanje / zdravstvene razmere na ogroženem območju / zdravstveni poseg; zdravstvena vzgoja, zaščita; zdravstveno varstvo / zdravstveni priročnik; zdravstvena knjižica dokument o zdravstvenem zavarovanju z najvažnejšimi podatki o zdravljenju; zlasti prva leta po 1945 zdravstvena kolonija; zdravstveno spričevalo zdravniško spričevalo; zdravstveno zavarovanje / zdravstveni delavec, strokovnjak; zdravstvena služba / zdravstveni dom; zdravstvena postaja, ustanova; srednja zdravstvena šola
 
publ. ni mogel priti iz zdravstvenih ozirov, razlogov zaradi bolezni
    zdrávstveno prisl.:
    biti zdravstveno prizadet
SSKJ²
zdrávstvenik -a m (ȃ)
knjiž. zdravstveni delavec, ki neguje bolnike: izobraževanje medicinskih sester in zdravstvenikov / srednji, višji, diplomirani zdravstvenik
// zdravstveni delavec sploh: primer je poučen za vse zdravstvenike
SSKJ²
zdrávstvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki se ukvarja z zdravljenjem bolnikov in varovanjem zdravja: razvijati zdravstvo; delati v zdravstvu; naloge zdravstva; prosveta in zdravstvo / knjiž. študirati zdravstvo medicino
// s prilastkom področje take dejavnosti: otroško, šolsko, vojaško zdravstvo
 
med. preprečevalno zdravstvo preventivna medicina
SSKJ²
zdravstvúj -te medm. (ȗ)
knjiž. izraža pozdrav: zdravstvuj, dekle; zdaj pa, zdravstvujte / zdravstvuj, lepa pomlad
SSKJ²
zdrážba -e ž (ȃstar.
1. zdraha: zdražba se še ni pomirila; delati, povzročati zdražbe; huda zdražba; zdražbe med sosedi; zdražbe in prepiri
 
star. doma je bil le za zdražbo s svojim ravnanjem, navzočnostjo je povzročal prepire, nesoglasja
2. zdraženje: zdražba čutov
SSKJ²
zdrážbar -ja m (ȃ)
star. zdrahar: bil je velik zdražbar; zdražbar in spletkar
SSKJ²
zdražbati gl. izdražbati
SSKJ²
zdráženje -a s (á)
glagolnik od zdražiti: zdraženje živcev / spolno zdraženje
SSKJ²
zdražíti in zdrážiti -im, in zdrážiti -im dov. (ī á; á ā)
1. z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo: premočna svetloba zdraži oči; zdražiti živce; cigaretni dim jo je zdražil h kašlju, na kašelj / spolno zdražiti vzdražiti
// razvneti: odkritje je zdražilo njegovo domišljijo
2. spraviti v razburjenost, jezo: pripomba ga je zdražila; z nepremišljenostjo jih je zdražil / pazi, da čebel ne zdražiš
    zdrážen -a -o:
    zdražen človek; preveč je zdražen, da bi mirno odgovarjal
SSKJ²
zdražljív -a -o prid. (ī í)
1. ki se (rad) zdraži: zdražljiv otrok; zaradi zaspanosti je precej zdražljiva / biti zdražljive narave / zdražljiv živec vzdražljiv
2. ki zdraži, vzdraži: za dojenčka mora biti (prsna) bradavica zdražljiva / zdražljivo doživetje vznemirljivo
SSKJ²
zdražljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zdražljivega: bolestna zdražljivost / zdražljivost živcev
SSKJ²
zdrčáti -ím dov. (á í)
1. drčeč se premakniti: padel je in zdrčal; hlod je zdrčal po drči; drug za drugim so zdrčali po melišču v dolino / sani so zdrčale po zglajenem snegu
2. zastar. zdrsniti: na poledeneli cesti mu je zdrčalo
SSKJ²
zdrdráti1 -ám dov. (á ȃekspr.
1. drdrajoč začeti delati, delovati: stroji v delavnici so zdrdrali / nekje v gozdu je zdrdrala strojnica zadrdrala; budilka se je zdrdrala do konca odzvonila
2. drdrajoč zapeljati: vlak je zdrdral mimo postaje; voz je zdrdral po cesti
SSKJ²
zdrdráti2 -ám tudi izdrdráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. zelo hitro in enolično povedati naučeno besedilo: učenec je pesem zdrdral, ne zrecitiral
// reči, povedati: v eni sapi je zdrdral odgovor; zdrdrati podatke kot avtomat
    zdrdráti se tudi izdrdráti se
    nagovoriti se: ko se je pošteno zdrdrala, se je poslovila
SSKJ²
zdrégati -am dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. z dreganjem spraviti kam: zdregati vola v hlev / vsakega posebej je moral zdregati z ležišča
2. ekspr. s spodbujanjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: zdregati obiskovalce v hišo
SSKJ²
zdrénjati se -am se dov. (ẹ́)
pog. zgnesti se, zriniti se: zdrenjati se na vlak, v avtobus; zdrenjati se skozi množico k izhodu
SSKJ²
zdresírati -am dov. (ȋ)
navaditi, izuriti živali v določeni spretnosti: zdresirati konja; zdresirati psa za lov
// ekspr. strogo in mehanično vzgojiti z navajanjem k nekritični poslušnosti: zdresirati učence; ljudi so dobro zdresirali
    zdresíran -a -o:
    zdresiran delfin; zdresirani vojaki
SSKJ²
zdréti zdêrem tudi zdrèm dov., stil. zderó; zderíte tudi zdríte; zdŕl (ẹ́ é, ȅ)
deroč:
a) odstraniti, odnesti: nalivi so zdrli rodovitno zemljo
b) poškodovati, uničiti: voda je zdrla cesto / zdreti steno
    zdréti se nar.
    odlomiti se, odtrgati se: s skalnatega pobočja se je zdrl kamen / ob dežju se je zdrl plaz
     
    nar. beseda se mu je zdrla sama od sebe začel je (sproščeno) govoriti; nar. solze so se ji zdrle po licih začele močno teči
    zdŕt -a -o:
    zdrta cesta; 
prim. izdreti
SSKJ²
zdréti se zdêrem se dov., zderíte se; zdŕl se (ẹ́ é)
1. ekspr. grobo, glasno koga ošteti: zdreti se na tovariše; zdreti se nad otroki
 
ekspr. ko se je zdrl, se je pomiril silovito, brez pridržkov izrazil svoja čustva, razpoloženje
2. nar. oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom; zadreti se: zdreti se komu v uho / stoj, se je zdrl
    zdŕt -a -o nar.
    grob2, zadirčen: zdrt človek; prisl.: zdrto odgovoriti
SSKJ²
zdrevenéti -ím dov. (ẹ́ í)
postati negiben, tog: roke so mu zdrevenele; ekspr. ob pogledu nanj so vsi onemeli in zdreveneli
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdreveníti -ím dov., zdrevénil (ī í)
povzročiti negibnost, togost: bolezen mu je zdrevenila roko
SSKJ²
zdrevéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. zdrveti: konj je zdrevel čez travnik / zdrevel je za tovariši stekel
SSKJ²
zdrevíti -ím dov., zdrêvi in zdrévi; zdrévil (ī í)
zastar. zdrveti: voz je zdrevil po prašni cesti / skočil je na konja in zdrevil proti gozdu / zdrevil je domov stekel
SSKJ²
zdrézati -am dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. z drezanjem spraviti kam: zdrezati hrošča na papir
2. ekspr. s spodbujanjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: zdrezati ljudi na sestanek; končno so ga zdrezali domov; prim. izdrezati
SSKJ²
zdrgetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
vzdrgetati: otrok zdrgeta; zdrgetati od strahu; zdrgetati ob misli na smrt
SSKJ²
zdŕgniti -em dov., tudi zdrgníla (ŕ ȓ)
1. z drgnjenjem odstraniti: zdrgniti madež z obleke
// z drgnjenjem očistiti, osnažiti: zdrgniti čevlje, tla; zdrgniti s krpo, peskom
// z drgnjenjem osušiti: zdrgniti prepotenega konja; zdrgniti se z brisačo
// z drgnjenjem poškodovati: zdrgniti suknjič na komolcih
2. s potegljaji po površini narediti, da kaj sipkega, mehkega pride skupaj: zdrgniti malto, pesek, zrnje na kup
    zdŕgnjen -a -o:
    do čistega zdrgnjen kotel; s čistilnim sredstvom zdrgnjene kljuke; zdrgnjene hlače
SSKJ²
zdrhtéti -ím dov. (ẹ́ í)
vzdrhteti: zdrhteti od poželenja, strahu / njena roka je zdrhtela
SSKJ²
zdrhtévati -am nedov. (ẹ́)
zastar. vzdrhtevati: zdrhtevati od vznemirjenja
SSKJ²
zdríblati -am dov. (ȋ)
šport. žarg. spraviti žogo z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca; preigrati: zdriblal je več nasprotnikov in dal gol
SSKJ²
zdríčati -am dov. (ī)
zastar. zdrčati, zdrsniti: padel je in zdričal po melišču
SSKJ²
zdríz -a m (ȋ)
1. rahla, poltrda, navadno grudičasta snov z veliko vode: jajčeca obdaja zdriz; brezbarven zdriz / sluzast zdriz
// temu podobna snov sploh: od živali je ostala le kepa krvavega zdriza
2. knjiž. strjen sadni sok, ki se predhodno prekuha z dodatkom želatine ali pektina; žele: delati, pripravljati zdrize / malinov zdriz; zdriz iz robidnic
SSKJ²
zdrízanje -a s (ī)
glagolnik od zdrizati: zdrizanje mleka
SSKJ²
zdrízast -a -o prid. (ī)
1. podoben zdrizu: postati zdrizast; zdrizasta snov; žival z zdrizastim telesom / zdrizast sneg
2. pokrit z zdrizom: stopnice so bile zdrizaste od umazanije / ekspr. hladne, zdrizaste roke
3. slabš. neodločen2, boječ: od njega ne pričakuj veliko, je preveč zdrizast
SSKJ²
zdrízati -am nedov. (í īstar.
1. delati zdrizasto: kislina zdriza mleko
2. stresati: konj zdriza kožo in opleta z repom / groza, vročina ga zdriza
    zdrízati se 
    1. postajati zdrizast: mleko se zdriza
    2. zdrzovati se: otrok se je zdrizal ob krikih; zdrizati se od groze, žalosti / telo se zdriza v vročici
SSKJ²
zdŕk -a m (ȓ)
glagolnik od zdrkniti: zdrk stenske ure / zdrk svedra pri vrtanju / zdrk na ledu, skali zdrs
SSKJ²
zdŕkati -am nedov. (ȓ)
zastar. spodrsavati, zdrsavati: na strmem pobočju so zdrkali
SSKJ²
zdrkávati -am nedov. (ȃzastar.
1. občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen je pogosto zdrkaval; kolesce v stenski uri zdrkava
// pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove: ura v stolpu že zdrkava, kmalu bo začela biti
2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: kaplje zdrkavajo po šipi / očala mu zdrkavajo na konec nosu
3. pri premikanju, delovanju prihajati iz navadnega položaja, lege: težko je vrtal, ker mu je sveder zdrkaval; vlečna vrv je zdrkavala iz žleba, s kolesa
4. zdrsavati: zdrkavati na ledu
● 
ekspr. solze so ji zdrkavale po licu tekle, polzele
SSKJ²
zdrkljáj -a m (ȃ)
(majhen) zdrk: zdrkljaj stenske ure
 
zdrkljaj v prevodu spodrsljaj
SSKJ²
zdŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen večkrat zdrkne; kolesce v napravi je zdrknilo
// pri takem premiku dati kratek, rezek glas: slišal je, da je stenska ura zdrknila; brezoseb. v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti
2. hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem: grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku; hlod je zdrknil po žlebu v dolino / ekspr. čoln je zdrknil po morski gladini
// hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrkniti z drevesa, s konja; halja ji je zdrknila z ramen / zdrkniti na tla, v jamo / dobro primi posodo, da ti ne zdrkne; kozarec, steklenica zdrkne iz rok
3. pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege: sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko; vlečna vrv je zdrknila iz žleba
4. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca; zdrsniti: zdrknil je in padel; zdrkniti na ledu; brezoseb. na parketu mu je zdrknilo
5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji / cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile / število članov je zdrknilo pod polovico / ponudba je zdrknila na nizko raven se je poslabšala / globoko je zdrknil, odkar je sam moralno je zelo propadel
6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: zdrkniti v nesrečo; zdrkniti v nezavest omedleti; v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo uporablja prostaške izraze; zdrkniti v spanec zaspati
● 
ekspr. beseda mu je kar zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. kazalec je hitro zdrknil na tri ura je bila hitro tri; ekspr. pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran pogledal je poslušalce, vstran; ekspr. solza ji je zdrknila po licu stekla, spolzela; ekspr. sonce je zdrknilo za goro zašlo; pog. živo srebro je zdrknilo pod ničlo temperatura je padla pod nič; ekspr. dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo pozabil je nanj; ekspr. glava mu je zdrknila na prsi se mu je povesila; ekspr. zdrknil je skozi stranska vrata hitro odšel; ekspr. zdrkniti v copate, hlače hitro jih obuti, obleči; ekspr. kočija je zdrknila mimo hitro odpeljala
SSKJ²
zdrkováti -újem nedov. (á ȗ)
1. občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen na kolesu zdrkuje; kolesje ure zdrkuje
// pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove: pogledal je na stensko uro, ki je začela zdrkovati
2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: kaplje zdrkujejo z listov / ruta ji zdrkuje z ramen / zdrkovati po vrvi navzdol
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdŕmati -am dov. (r̄ ȓnar.
1. s tresenjem, stresanjem spraviti v kak položaj, v kako stanje: zdrmati tovariše na noge, pokonci / jutranji hlad jih je zdrmal iz spanja
2. spodbuditi k dejavnosti: tega človeka je težko zdrmati
SSKJ²
zdrób -a m (ọ̑)
izdelek, ki se pridobi z grobim mletjem žita in uporablja za pripravo živil: zakuhati zdrob; moka in zdrob / koruzni, pšenični zdrob / otroci radi jedo mlečni zdrob pšenični zdrob, kuhan na mleku
// s prilastkom temu izdelku podobna zdrobljena snov: dajati kokošim apnenčev zdrob; šotni zdrob / (premogov) zdrob premog v velikosti od 0,5 do 1 cm; seneni zdrob seneni drobir
 
agr. kostni zdrob
SSKJ²
zdróbast -a -o prid. (ọ̑)
podoben zdrobu: na cesti so raztreseni zdrobasti ostanki konjskih fig / sladkor je imel zdrobast videz
SSKJ²
zdrobíti -ím dov., zdróbil (ī í)
narediti iz česa majhne, drobne dele: zdrobiti kamen, kos premoga; s pestjo, z udarcem je zdrobil steklo; posušeno listje se je zdrobilo; zdrobiti si kost / zdrobiti hrano z zobmi / medved mu je zdrobil ramo; tako jo je stisnil, da jo je skoraj zdrobil zelo, močno / zdrobiti na koščke; zdrobiti v prah
● 
ekspr. zdrobiti spone osvoboditi se; ekspr. zdrobiti sovražno vojsko uničiti; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga
    zdrobljèn -êna -o:
    zdrobljena polževa hišica; zdrobljeno sadje
SSKJ²
zdrobljênost -i ž (é)
značilnost zdrobljenega: pasovi preorane zemlje se razlikujejo po zdrobljenosti
 
zastar. posestna zdrobljenost razdrobljenost
SSKJ²
zdrobljív -a -o prid. (ī í)
ki se (rad) zdrobi: zdrobljiva posoda; to steklo je lahko zdrobljivo
SSKJ²
zdróbov -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zdrob: zdrobovi cmoki
 
gastr. zdrobov narastek
SSKJ²
zdrózgati -am in zdrozgáti -ám dov. (ọ̑; á ȃ)
agr. zmečkati, zmleti sadje, zlasti grozdje: zdrozgati grozdje
    zdrózgan -a -o:
    zdrozgane slive
     
    nar. jesti zdrozgan krompir zmečkan, pretlačen
SSKJ²
zdŕs -a m (ȓ)
glagolnik od zdrsniti: zdrs na skali, snegu, travi; zdrs in padec
 
teh. zaostajanje zlasti vrtilne hitrosti enega dela naprave, stroja v odnosu do drugega; slip
SSKJ²
zdŕsati -am dov. (ȓ)
1. z drsanjem narediti: otroci so zdrsali drsnico
// z drsanjem zgladiti: zdrsati sneg / kamenje se je pod zavirajočimi kolesi zdrsalo
2. z drsanjem poškodovati, obrabiti: zdrsati čevlje; avtomobilske gume so se zdrsale / s premikanjem pohištva zdrsati parket
3. drsaje iti, oditi: zdrsati proti vratom; počasi je zdrsal čez prag
    zdŕsan -a -o:
    zdrsan klanec; zdrsan sneg; zdrsana gramofonska plošča; zdrsane hlače
SSKJ²
zdrsávati -am nedov. (ȃ)
1. drseč se spuščati, padati: sneg zdrsava s streh
2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: naramnice ji zdrsavajo z ramen; kaplje druga za drugo zdrsavajo po šipi
3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi prihajati v nevarnost padca: na zasneženem pobočju so zdrsavali; brezoseb. na poledenelem pločniku zdrsava
// ob dotiku z gladko, spolzko podlago večkrat spreminjati navadni položaj, smer premikanja: noge so jim zdrsavale na mokri travi / zaradi spolzkega cestišča so kolesa zdrsavala
SSKJ²
zdŕsen -sna -o prid. (ȓ)
ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: zdrsna cesta; pozimi je na tem odseku zelo zdrsno
SSKJ²
zdrséti -ím dov. (ẹ́ í)
1. drseč se premakniti: padel je in zdrsel po snegu; sani so zdrsele navzdol / zdrseti po klancu / pero je zdrselo po papirju
// drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsel v dolino; sneg zdrsi s strehe
2. lahkotno se premakniti po gladki površini: čoln je zdrsel od brega; ekspr. plesalca sta zdrsela po parketu / prsti so mu zdrseli po klaviaturi / po licih so ji zdrsele solze stekle, spolzele; pren. njegov pogled je zdrsel po dvorani
3. zdrsniti: zdrsel je in si zvinil nogo; zdrseti na ledu, skali
SSKJ²
zdrsévati -am nedov. (ẹ́)
zdrsavati: naramnice mu zdrsevajo z ramen / zdrsevati po snegu
SSKJ²
zdrsljáj -a m (ȃ)
(majhen) zdrs: pri zdrsljaju ga je zabolelo koleno; zdrsljaj na ledu
SSKJ²
zdrsljív -a -o prid. (ī í)
ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: zdrsljiva strmina; po dežju je bila pot zdrsljiva / zdrsljiv grušč; pren. razprava je zašla na zdrsljivo področje
SSKJ²
zdŕsniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. drseč se premakniti: deblo je zdrsnilo, namesto da bi se začelo valiti; smučka je zdrsnila po bregu; vrata neslišno zdrsnejo v steno / pero zdrsne po papirju
// drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsnil v dolino; sneg je zdrsnil s strehe
2. hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrsniti s konja; ruta ji je zdrsnila na ramena; zdrsniti na tla, v prepad / zdrsniti po žlebu navzdol / skodelica ji je zdrsnila iz rok
3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: zdrsnil je in si zvinil nogo; zdrsniti na ledu, parketu, skali; brezoseb. na poledenelem pločniku mu je zdrsnilo
// ob dotiku z gladko, spolzko podlago spremeniti navadni položaj, smer premikanja: guma na ledu zdrsne; na zamaščenem vijaku so klešče zdrsnile / jermen na kolesu večkrat zdrsne / zaradi mokrega cestišča je avtomobil zdrsnil s ceste
4. lahkotno se premakniti po gladki površini: jadrnica zdrsne po vodi / prsti so ji zdrsnili po tipkah / ekspr. veter je zdrsnil čez gladino jezera; pren. pogled mu je zdrsnil po navzočih
// ekspr. lahkotno, neopazno iti, oditi: zdrsniti iz hiše, v sobo; neslišno je zdrsnil nazaj v posteljo / mesec je zdrsnil za goro zašel; čez obraz ji je zdrsnil nasmeh
5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: prodaja je v zadnjem času zdrsnila pod normalo; temperatura je zdrsnila na ničlo, pod ničlo / zdrsniti na družbeni lestvici
6. ekspr. nehote, neopazno preiti v stanje, kot ga izraža določilo: razpoloženje je zdrsnilo v otrplo žalost / dogodek je zdrsnil v pozabo je bil pozabljen / bolnik je spet zdrsnil v nezavest omedlel
● 
ekspr. beseda mu je zdrsnila z jezika nehote, proti svoji volji jo je izrekel; ekspr. kurir je že drugo jutro zdrsnil v dolino neopazno, hitro odšel; ekspr. pogovor je zdrsnil od vremena na vaške zgodbe prešel; ekspr. zdrsnila je na kolena in povzdignila roke pokleknila je; ekspr. zdrsniti v čevlje, obleko hitro se obuti, obleči
SSKJ²
zdŕsnjenje -a s (ȓ)
glagolnik od zdrsniti: zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju / zdrsnjenje na ledu
SSKJ²
zdrsováti -újem nedov. (á ȗ)
zdrsavati: sneg zdrsuje s streh / zdrsovati na zasneženem in poledenelem hribu / roka mu je zdrsovala po zamaščeni ročici stroja / avtomobil zdrsuje na mokri cesti
SSKJ²
zdrstíti se -ím se dov., zdŕstil se (ī í)
odložiti ikre in semenčice zaradi razmnoževanja: ko se jegulje zdrstijo, poginejo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdrúzast -a -o prid. (ū)
knjiž. zdrizast, drozgast: zdruzasta snov
SSKJ²
zdrúzgati -am dov. (ȗ)
star. zmečkati, zdrobiti: zdruzgati kamen; zdruzgati sadje
    zdrúzgan -a -o:
    zdruzgan krompir
SSKJ²
zdrúzniti -em dov. (ú ȗ)
star. zmečkati, zdrobiti: kolo je zdruznilo jabolko; zdruzniti jagodo med prsti
● 
star. zdruzniti se sam vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti dobiti sključeno držo
    zdrúznjen -a -o:
    zdruznjeno sadje
SSKJ²
zdrúžba -e ž (ȗ)
1. biol. skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah: proučevati, spreminjati naravne združbe; velika združba organizmov / rastlinska, živalska združba / življenjska združba
2. skupnost ljudi, ki jih družijo skupni interesi, skupna dejavnost: umetniki so nastopali posamezno in v združbah; poklicna, strokovna združba / človeška združba
3. ekspr. skupina predmetov, ki jih kaj druži: osrednje mesto na razstavi ima združba petih slik
4. star. združitev: prišel je čas njune združbe
SSKJ²
zdrúžek -žka m (ȗ)
ekspr. kar je združeno: hiša je v resnici združek dveh hiš / združek zvijačnosti in hudobnosti
SSKJ²
zdrúžen -žna -o prid. (ú ū)
star. pri katerem je udeleženih več ljudi; skupen: opoldne so imeli združni počitek; združno petje
    zdrúžno prisl.:
    združno delati; združno sta planila nadenj oba
SSKJ²
zdrúženje -a s (ū)
1. glagolnik od združiti: združenje živali enake starosti / spolno, telesno združenje / združenje treh fakultet / združenje vseh pripadnikov kakega naroda
2. organizirana skupina samostojnih oseb ali organizacij, ki opravljajo enake ali podobne dejavnosti: ustanoviti združenje; včlaniti se v združenje; društva in združenja / mednarodno združenje; poslovno, strokovno združenje; ženska združenja / Združenje bank Slovenije
SSKJ²
zdrúženost -i ž (ȗ)
lastnost, značilnost združenega: postali so močni zaradi gospodarske združenosti / združenost slik z besedilom
SSKJ²
združeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na združevanje: združevalni proces; združevalne sile / združevalna prizadevanja
SSKJ²
združevalíšče -a s (í)
zastar. shajališče: trg je združevališče meščanov
SSKJ²
združeválnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost združevalnega: spodbujati združevalnost; dolgo je govoril o povezovalnosti in združevalnosti
SSKJ²
združevánje -a s (ȃ)
glagolnik od združevati: stroj za združevanje vlaken / naprava za združevanje in mešanje zvokov / spolno, telesno združevanje / združevanje bank / združevanje besed v stavke / združevanje različnih opravil / gospodarsko, politično, poslovno združevanje; oblasti so prepovedale vse oblike združevanja
♦ 
mat. zakon o združevanju členov; pravn., v socializmu namensko združevanje sredstev
SSKJ²
združeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da pride kaj skupaj na eno mesto: združevati knjige po avtorjih in strokah / združevati na enem mestu
// delati, da pride kaj skupaj sploh: pri šivanju združujemo kose blaga; stroj, ki združuje vlakna / združevati v snope; združevati konce vrvi z vozli
// delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združevati samce in samice / spolno združevati
2. delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združevati občine / združevati njive in travnike / združevati besede v stavke / združevati ovce v trope
// delati, da kaj postane sestavni del večje enote: združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom / dogovor združuje države v gospodarsko skupnost
3. delati iz več delov, enot novo enoto, celoto: združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo
4. biti, nahajati se med čim in to povezovati: stavbi združuje pokrit hodnik; ceste in proge združujejo pokrajine in naselja
5. biti skupen vsem delom kake celote: združuje jih jezik; pesmi združuje ista tematika
// notranje, čustveno povezovati: ta ideja ljudi združuje; skupno trpljenje najbolj združuje / skrb za otroke združuje starše in učitelje
6. imeti kaj kot svoj sestavni del: društvo je združevalo napredne dijake / ta del motorja združuje najvažnejše dele
7. delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občne zbore združujejo z zabavami / združevati prijetno s koristnim
8. imeti, vsebovati obenem: kritika mora združevati pravičnost in ostrino / združeval je lepoto in duhovitost; v svojem značaju združuje plemenite lastnosti
● 
država v svojih mejah združuje različne narode v državi so, živijo; publ. sindikat združuje nekaj tisoč članov ima; ekspr. kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo kako je kot igralec lahko tako brezčuten
♦ 
čeb. združevati čebelje družine; pravn. združevati delo v socializmu vzpostavljati razmerja v delovnem procesu
    združeváti se 
    1. postajati sestavni del večje enote: predmestna naselja se združujejo z mestom
    // prihajati prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se kabla združujeta / v daljavi se nebo združuje z morjem
    2. iz dveh ali več samostojnih enot nastajati nova, večja enota: podjetji se združujeta / glasovi so se združevali v melodijo
    3. začenjati delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: kmetje se združujejo z delavci; gospodarsko, poslovno, strokovno se združevati / politično se združevati v stranke
    4. opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose: ti dve pasmi se ne združujeta / spolno, telesno se združevati
    združujóč -a -e:
    združujoč se v društva, ohranjati ljudske običaje; v jate združujoči se ptiči; združujoče lastnosti
SSKJ²
združítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od združiti: prostorska združitev obratov / združitev več plasti z lepljenjem / spolna, telesna združitev / združitev občin, organizacij / združitev posameznih poglavij / politična združitev naroda / združitev ljudi proti skupnemu nasprotniku
● 
ekspr. odpovedala se je združitvi z njim skupnemu življenju, poroki
♦ 
fiz. združitev pozitivno in negativno naelektrenega delca
SSKJ²
združíti in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ)
1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi
// narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom
// narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti
2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop
// narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost
3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora
// narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod
4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode
5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim
● 
združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno
♦ 
ekon. združiti obratna sredstva
    združíti se in zdrúžiti se, tudi zdrúžiti se
    1. postati sestavni del večje enote: predmestne vasi so se združile z mestom / potok se združi z reko se izliva vanjo
    // priti prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se cevovoda združita / v daljavi se nebo združi z morjem
    2. iz dveh ali več samostojnih enot postati nova, večja enota: banki, podjetji sta se združili / potoki se združijo v reko / glasovi pevcev so se združili
    3. začeti delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: delavci in kmetje so se združili; združiti se proti skupnemu nasprotniku; gospodarsko, politično, strokovno se združiti / združiti se v stranko / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja
    4. opraviti spolno združitev, imeti spolni odnos: samica in samec se združita / želel se je združiti z njo / telesno se združiti
    ● 
    ekspr. očeta sta želela, da bi se njuna otroka združila se poročila
    ♦ 
    biol. jajčece se združi s semenčico; fiz. valovanja enake frekvence se združijo
    združívši star.:
    združivši živali z najboljšimi lastnostmi, so dobili dobro novo pasmo; združivši se so ustanovili novo državo
    zdrúžen -a -o
    1. deležnik od združiti: v skladno celoto združeni deli; združeni pevski zbori; bila sta neločljivo združena; s šaljivim obredom združena zabava; države, združene v vojaški zvezi
     
    Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. z združenimi močmi so ukrotili razgrajača (vsi) skupaj; združeno podjetje do 1973 gospodarsko enotno podjetje, nastalo z združitvijo več samostojnih podjetij
     
    ekon. združeno delo v socializmu oblika produkcijskih odnosov, v katerih so delavci soudeleženi pri lastnini in upravljanju
    2. navadno v povedni rabi, v zvezi s s, z ki vključuje to, kar izraža dopolnilo: s tem je združen neprijeten občutek; potovanje je združeno z velikimi izdatki; smučanje je združeno z nevarnostmi
SSKJ²
združítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na združitev: združitveni proces / združitveni občni zbor gasilske zveze
 
pravn. združitvena pogodba
SSKJ²
združljív -a -o prid. (ī í)
ki se da združiti: združljivi deli, elementi / ekspr. težko združljiva nasprotja velika / ti dve funkciji nista združljivi nosilec določene funkcije ne more prevzeti druge
// v zvezi s s, z ki ima take lastnosti, značilnosti, da s čim drugim sestavlja logično urejeno celoto: novi sklep ni združljiv s prejšnjim; to je bolj malo združljivo z njegovim prepričanjem / njegovo ravnanje ni združljivo z njegovo funkcijo zaradi svoje funkcije ne bi smel tako ravnati; to ni združljivo z določili po določilih to ni mogoče
SSKJ²
združljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost združljivega: združljivost posameznih elementov / združljivost in nezdružljivost funkcij
SSKJ²
zdrvéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. začeti drveti: konj se je prestrašil in zdrvel
// drveč odpeljati: avtomobil je zdrvel po ravni cesti; zdrveti na smučeh v dolino / vlak je zdrvel mimo postaje drveč zapeljal
 
ekspr. čas je kar zdrvel zelo hitro minil
// ekspr. zelo hitro oditi, steči: učenci so zdrveli iz razreda; zdrveti v mesto, po stopnicah
2. ekspr., navadno v zvezi z v hitro priti v kaj slabega: zdrveti v finančni polom; zdrveti v vojno
SSKJ²
zdŕzati -am dov. (r̄ ȓ)
gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so zdrzali debla
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdŕzati se -am se nedov. (ŕ)
zdrzovati se: konj se je zdrzal in bíl s kopiti; zdrzala se je ob vsakem šumu / lica so se ji zdrzala
    zdrzajóč se -a -e:
    v spanju zdrzajoči se otrok
SSKJ²
zdrzávati se -am se nedov. (ȃ)
zdrzovati se: pri najmanjšem šumu se zdrzava / roke so se mu zdrzavale
SSKJ²
zdrzljáj -a m (ȃ)
hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: opazil je njen zdrzljaj, ko ga je zagledala / močen zdrzljaj telesa
// hiter, sunkovit premik sploh: z enim zdrzljajem je vrgel ogrinjalo s sebe
SSKJ²
zdŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ)
narediti hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: ko je zavpil, sta se živali zdrznili; ob tem imenu se zdrzne; rahlo, za trenutek se zdrzniti / zdrzniti se od groze, strahu / zdrzniti se iz sanj, zamišljenosti s takim gibom, premikom se zbuditi / njena dlan se je zdrznila
    zdŕzniti knjiž.
    povzročiti, da kdo naredi hiter, sunkovit gib, premik: ploskanje ga je zdrznilo; včasih ga zdrzne strah / zdrzniti z rameni stresti, trzniti
SSKJ²
zdrzováti se -újem se nedov. (á ȗ)
delati hitre, sunkovite gibe, premike, zlasti od neugodja, strahu: zdrzovali so se, ko so to poslušali; zdrzoval se je ob vsakem šumu; zdrzovati se od bolečine, groze; v spanju se pogosto zdrzuje / vse telo se ji je zdrzovalo
    zdrzováti knjiž.
    stresati, trzati: zdrzovati z rameni / ustreljena ptica je še nekaj časa zdrzovala
    zdrzujóč se -a -e:
    zdrzujoč se ob vsakem glasu, je šel previdno naprej; zdrzujoč se obraz
SSKJ²
zdržánost -i ž (á)
knjiž. zadržanost: hotel je vedeti za vzroke njene zdržanosti
SSKJ²
zdržáti -ím tudi izdržáti -ím dov. (á í)
1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je zdržal, čeprav je bil tanek; most zdrži pet ton; zid silovitega sunka ni zdržal
// biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek zdrži več, kot misli; vse preizkušnje je zdržala / zdržati mučenje; dolgo vožnjo je komaj zdržal / pri hoji zdrži velike napore / organizem takih obremenitev ne zdrži; srce je zdržalo
2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: zdržati brez hrane cel teden
// biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: ta rastlina dolgo zdrži brez vode
3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: zdržati napad močnejšega nasprotnika; zdržati konkurenco
4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: pod vodo je zdržal eno minuto; tako so kričali, da ni zdržal; doma ne zdrži niti en dan / pri takem človeku je težko zdržati; v taki službi bo težko zdržal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga zdržalo doma, pri delu
5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi zdržala; do jutra bo že zdržal / pri njem ne zdrži nobena ženska / zdržati do konca
6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: ne zdrži brez cigaret, pijače / ne moreta zdržati drug brez drugega
7. biti, ostati uporaben, dober: kruh je zdržal ves teden; na hladnem bo meso zdržalo / vzmet bo zdržala še nekaj let
● 
ekspr. denar mu ne zdrži pod palcem takoj vse zapravi; publ. predstava ne zdrži kritike kritika pokaže, da ni dobra, ustrezna; ekspr. njenega pogleda ni zdržal povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči
    zdržáti se tudi izdržáti se
    1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: eno leto se je moral zdržati; popolnoma se zdržati / spolno se zdržati
    2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: zdržati se kajenja, pitja; zdržati se posredovanja, vtikanja v tuje zadeve / zdržati se alkoholnih pijač
    // zavestno, hote ne narediti česa sploh: rad bi nekaj vprašal, pa se je zdržal / zdržati se glasovanja
    zdržán tudi izdržán -a -o:
    število zdržanih glasov
     
    knjiž. sprejel ga je z zdržanim posmehom zadržanim
SSKJ²
zdŕžek -žka m (ȓ)
rel. odpoved zlasti določeni hrani na določen dan zaradi cerkvenega predpisa: zdržek mesa; dnevi zdržka in posta
SSKJ²
zdŕžema prisl. (ȓ)
1. izraža, da se dejanje dogaja brez prekinitev: delati, hoditi zdržema dvanajst ur; deževalo je zdržema več dni / ta zdravila je treba jemati zdržema neprekinjeno / število članov je zdržema naraščalo nenehno
2. nar. tik zraven: zagledala je samotno hišo in zdržema hlev / hiše za cerkvijo stojijo zdržema strnjeno
SSKJ²
zdŕžen -žna -o prid.()
1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: zdržen moški; zaradi bolezni biti zdržen / zdržno življenje / spolno zdržen
// ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želja sploh: v vsem je bila zdržna; pri pitju je zdržen
2. ki se da zdržati, prenesti: komaj še zdržne bolečine / njegovo ravnanje ni bilo več zdržno
3. ki traja zdržema: večurne zdržne vaje; zdržna vožnja ga utruja
    zdŕžno prisl.:
    vso noč je zdržno deževalo; živeti zdržno
SSKJ²
zdrževáti -újem tudi izdrževáti -újem nedov. (á ȗ)
vzdrževati: hišo zdržuje sam / zdrževal je družino / vojsko so zdrževali kmetje
    zdrževáti se tudi izdrževáti se
    zavestno, hote ne delati, kar osebek hoče, želi: zdrževati se kajenja / zdrževati se alkoholnih pijač
    // zavestno, hote ne delati česa sploh: zdrževal se je nepotrebnih pripomb
SSKJ²
zdržljív tudi izdržljív -a -o prid., zdržljívejši tudi izdržljívejši (ī í)
ki veliko zdrži, prenese: zdržljiv športnik; ta delavec je zelo zdržljiv / duševno, telesno zdržljiv človek / zdržljiv avtomobil; zdržljivo cvetje
SSKJ²
zdržljívost tudi izdržljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zdržljivega: njegova zdržljivost jih je presenetila / duševna, telesna zdržljivost / preizkusiti zdržljivost stroja
SSKJ²
zdŕžnost -i ž ()
lastnost, značilnost zdržnega: predzakonska, prostovoljna zdržnost / spolna zdržnost / zdržnost pri jedi in pijači / zastar. precenjevati zdržnost vrvi vzdržljivost
SSKJ²
zduhati gl. izduhati
SSKJ²
zdúšen -šna -o prid. (ȗzastar.
1. navdušen, zanosen: zdušno odobravanje občinstva / biti zdušen za slovenstvo zelo vnet; zdušna molitev romarjev goreča
2. pošten2, vesten1bil je zdušen trgovec, zato so radi kupovali pri njem
    zdúšno prisl.:
    zdušno opravljati delo, dolžnosti; zdušno zapeti
SSKJ²
zdušíti -ím dov., zdúšil (ī í)
skuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: zdušiti čebulo, korenje, meso / zdušiti jabolka v oslajeni vodi
    zdušèn -êna -o:
    zdušene gobe; zdušeno meso
SSKJ²
zdúškoma prisl. (ȗ)
star. na dušek, v dušku: jedel je hlastno, pil zduškoma; zduškoma izprazniti kozarec vina
SSKJ²
zdvájanje -a s (ā)
knjiž. dvom: pesmi govorijo o zdvajanjih, obupu in smrti / to je storil v trenutkih zdvajanja obupa
SSKJ²
zdvájati -am nedov. (ā)
knjiž. dvomiti: nikar ne zdvajajte; zdvajal je, da bi bilo mogoče najti resnico / zdvajati nad uspehom svojega dela obupavati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zdvojênost -i ž (é)
knjiž. dvom, razdvojenost: v njegovem vedenju je čutiti zdvojenost; v zdvojenosti se je zatekel k prijatelju; zdvojenost in nemir / zdvojenost nad samim seboj obup
SSKJ²
zdvojíti -ím in zdvójiti -im dov. (ī í; ọ̄)
knjiž. zdvomiti: nikoli ni zdvojil o pravilnosti svoje poti / zdvojiti nad samim seboj obupati
    zdvojèn -êna -o in zdvójen -a -o:
    zdvojen človek; zdvojeni klici; bila je nesrečna in zdvojena
SSKJ²
zdvómiti -im, in zdvomíti in zdvómiti -im dov. (ọ̄ ọ̑; ī ọ́)
imeti, izraziti dvom, dvome: do zdaj je bilo njegovo prepričanje trdno, zdaj pa je nenadoma zdvomil; zdvomiti o uspehu, pog. v uspeh; zdvomil je, da bo delo dokončal
// začeti domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: zdvomil je o njeni zvestobi / o tem človeku je že večkrat zdvomil; zdvomiti nad mladino
SSKJ²
zéba -e ž (ẹ́)
nar. ščinkavec: v grmovju pojejo zebe
SSKJ²
zébkati -am nedov. (ẹ̑)
brezoseb., otr. zebsti: obuj se, da te ne bo zebkalo
SSKJ²
zébra -e ž (ẹ̄)
1. konju podobna afriška žival z belimi in črnimi ali rjavimi prečnimi progami: antilope, zebre in žirafe
2. prehod za pešce, označen s širokimi belimi črtami: avtomobil ga je podrl na zebri; iti čez cesto po zebri / zebra je že precej izbrisana črte
3. ekspr. progasta zaporniška, kaznjenska obleka: interniranci v bombažastih zebrah
SSKJ²
zébrast -a -o prid.(ẹ̄)
ki ima podobne proge kot zebra: osliček z zebrastimi nogami; zebrasto blago / zaporniki v zebrastih oblekah / zebrasti prehodi prečkajo ulico
    zébrasto prisl.:
    avtomobil so zebrasto pobarvali
SSKJ²
zébrat -a m (ẹ̄)
bot. gola ali dlakava rastlina s pecljatimi listi in ustnatimi rumenimi, rdečimi, belimi cveti v socvetjih, Galeopsis: trgati zebrat / pisani zebrat
SSKJ²
zébrica -e ž (ẹ̄)
manjšalnica od zebra: živalski vrt ima dve mladi zebrici
SSKJ²
zébsti zébem nedov., nam. zébst in zèbst (ẹ́brezoseb.
1. čutiti mraz: zebe me; v roke, po hrbtu me zebe; v tej obleki te mora zebsti; ekspr. zebe jih do kosti zelo; zeblo me je kot psa zelo / rado jo zebe
 
knjiž. v dušo, v srce jo je zeblo, ko je gledala brezdomce zelo je bila potrta, žalostna
// ekspr. dobiti občutek mraza: ob misli na prihajajočo zimo me zebe
2. knjiž. biti hladno, mrzlo: pri peči je grelo, pri mizi pa zeblo; danes zunaj zebe
SSKJ²
zebú tudi zébu -ja m (ȗ; ẹ̑)
zool. udomačeno govedo z veliko grbo na plečih, ki živi v Indiji, Bos indicus: čreda zebujev; posušena koža zebuja
SSKJ²
zedinítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zediniti: zedinitev sprtih strani / politična, verska zedinitev združitev
SSKJ²
zedíniti -im dov. (ī ȋ)
1. narediti kaj enotno, složno: zediniti sprte strani; zediniti politične stranke / zediniti mnenja, stališča poenotiti
2. knjiž. združiti, povezati: zediniti posamezne kneževine v eno državo / zediniti se proti skupnemu sovražniku; politično se zediniti
    zedíniti se 
    postati enakih misli, istega mnenja: nista se mogla zediniti glede otrokovega imena / zediniti se za kaj, v čem
    zedínjen -a -o:
    prijatelja sta bila končno spet zedinjena; biti zedinjen s kom
     
    zgod. zedinjena Slovenija in Zedinjena Slovenija Slovenija, ki naj bi po slovenskem političnem programu iz leta 1848 združevala vse slovensko etnično ozemlje v eno upravno enoto
SSKJ²
zedínjati -am nedov. (í)
1. delati kaj enotno, složno: pijača jih je vse bolj zedinjala / zedinjati stališča enotiti
2. knjiž. združevati, povezovati: revija naj bi zedinjala vsa umetnostna področja
 
star. ta rastlina zedinja plemenite lastnosti svojih prednic ima, združuje
    zedínjati se 
    postajati enakih misli, istega mnenja: postopoma sta se zedinjala / zedinjati se med seboj
SSKJ²
zedínjenje -a s (ȋ)
glagolnik od zediniti: doseči zedinjenje / državno, narodno, politično zedinjenje združitev; zedinjenje z matično deželo
SSKJ²
zedinjeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zedinjevanje: zedinjevalen proces / zedinjevalni politični program
SSKJ²
zedinjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zedinjevati: zedinjevanje tako različnih stališč ni imelo pravega uspeha / pospeševati zedinjevanje narodov združevanje
SSKJ²
zedinjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati kaj enotno, složno: zedinjevati ljudi, narode / zedinjevati mnenja enotiti
2. knjiž. združevati, povezovati: zedinjevati ljudi sorodnih poklicev; gospodarsko, politično zedinjevati
    zedinjeváti se 
    postajati enakih misli, istega mnenja: o tem se postopoma zedinjujejo
SSKJ²
zefír1 -ja m (ī)
pesn. lahen, navadno topel veter: pihljanje zefirja
SSKJ²
zefir2 
tkanina:gl. cefir
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zéh -a m (ẹ̑)
1. nehotno široko odprtje ust ter globok vdih in izdih zraka: ob drugem zehu je vstal in odšel / širok zeh
2. star. zehanje: zeh se je spremenil v smeh
SSKJ²
zéhanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zehati: zehanje je nalezljivo; komaj je zadrževal zehanje
SSKJ²
zéhati -am nedov. (ẹ́)
nehotno široko odpirati usta ter globoko vdihavati in izdihavati zrak: začel je zehati; zehati od utrujenosti, zaspanosti; glasno zehati; s smiselnim osebkom v dajalniku rado se mu zeha / usta so široko zehala
    zeháje :
    zehaje odgovoriti; glasno zehaje je pospravila posodo z mize
    zehajóč -a -e:
    zehajoč se je odpravil spat; zehajoči poslušalci
SSKJ²
zéhav -a -o prid. (ẹ́)
ki (pogosto) zeha: dremav in zehav je sedel za mizo / zehava usta
SSKJ²
zéhavec -vca m (ẹ́)
ekspr. kdor (pogosto) zeha: kihavec in zehavec
SSKJ²
zéhec -hca m (ẹ̑)
knjiž. zehanje: trudila se je prikriti zehec
SSKJ²
zehljáj -a m (ȃ)
nehotno široko odprtje ust ter globok vdih in izdih zraka: kratek, krčevit zehljaj
SSKJ²
zéhniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
nehotno široko odpreti usta ter globoko vdihniti in izdihniti zrak: zehnil je nekajkrat zapored; glasno, zaspano, zdolgočaseno zehniti; s smiselnim osebkom v dajalniku zehnilo se mu je
SSKJ²
zek gl. zk
SSKJ²
zéksar -ja m (ẹ́)
nekdaj srebrn avstrijski kovanec za šest krajcarjev; šestica: plačati zeksar
SSKJ²
zél1 -í [zeu̯ž (ẹ̑)
1. rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: zel požene, vzkali; bujno razrasle, visoke zeli / strupena, zdravilna zel; ločevati užitne zeli od neužitnih
 
bot. račja zel vodna kuga
2. zeleni, nadzemni del take rastline: zel pri čebuli, korenju; krompirjeva zel cima
SSKJ²
zèl2 zlà zlò [zəu̯prid., zlêjši (ə̏ ȁ ȍknjiž.
1. ki drugim želi in povzroča zlo, slabo: zel človek; ni vedel, da je kdo lahko tako zel / zla oblast / v različnih mitologijah in religijah dobri in zli duhovi / zla usoda / zlo dejanje
// ki izraža, kaže tako željo: zel pogled; imeti zle namene
2. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: zli časi; zla novica / zle posledice; zla slutnja huda
// ekspr. hud, težek: zla bolezen; zla rana; zla zima
● 
knjiž. zli jeziki opravljivci, obrekljivci; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; knjiž. z zlo besedo pri njem malo opraviš z neprijazno izraženo željo, zahtevo; knjiž. razšli so se brez zle misli prijazno, prijateljsko; knjiž. biti zle volje slabe volje; sam.: nič zlega ni nameraval; spopad med dobrim in zlim; prim. zali
SSKJ²
zelén1 -i ž (ẹ̑)
knjiž. zelenje: bujna pomladna zelen / bukova zelen
// zelenina: čista zelen jezera
SSKJ²
zélen2 -lna -o [zeu̯na tudi zelna(ẹ̑)
pridevnik od zel: zelno steblo
SSKJ²
zelèn3 -êna -o prid. (ȅ é)
1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste / koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; pog. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
// ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice
// ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja
2. ki ohranja okolje, zlasti z uporabo obnovljivih virov energije: zelene tehnologije; zelene stranke
3. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena
4. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno
// ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih
5. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti
6. v zvezi zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, med., vet. glavkom:
● 
publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, kem. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči
♦ 
agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea
    zelêno prisl.:
    zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder
    zelêni -a -o sam.:
    na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki / kot vzklik tristo zelenih
SSKJ²
zêlena in zélena -e ž (ȇ; ẹ̑)
začimbna rastlina s temno zelenimi deljenimi listi in gomoljasto odebeljeno korenino: posejati, okopati zeleno; vejica zelene / dušena zelena
SSKJ²
zelenáš -a m (á)
v srbskem okolju, nekdaj trgovec, ki od kmetov pod ceno odkupuje še zelene posevke: zelenaši so posojali denar na visoke obresti
SSKJ²
zelênček in zelénček -čka m (é; ẹ̄)
1. ekspr. mlad, neizkušen človek: kdo pa je ta zelenček
2. ptica pevka rumeno zelene barve z močnim, kratkim kljunom, zool. zelenec: žvrgolenje zelenčkov; ščinkavci in zelenčki
3. bot. polgrm s suličastimi usnjatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi cveti v kobulih, Chimaphila: listi zelenčka
SSKJ²
zelênčica in zelénčica -e ž (é; ẹ̄)
vrtn. okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami; kosmuljka: gojiti zelenčice / pisana zelenčica
SSKJ²
zelênec in zelénec -nca m (é; ẹ̄)
1. manjši kuščar zelene barve: med travo je švignil zelenec
2. zool. ptica pevka rumeno zelene barve z močnim, kratkim kljunom, Carduelis chloris: poslušati petje zelencev; zelenci in ščinkavci
3. ekspr. mlad, neizkušen človek: on je še zelenec; z njim ravnajo kot z zelencem / v podvodnem ribolovu so še pravi zelenci
4. pog. vozilo javnega prometa, navadno avtobus ali vlak, tipične zelene barve: potnik je z navadnega zelenca prestopil na hitri vlak / ljubljanski, mestni zelenci
5. pog. ameriški dolar: znani športnik je povprečno zaslužil dva milijona zelencev letno; zajeten kupček zelencev / ameriški zelenci
6. slabš., med narodnoosvobodilnim bojem nemški okupatorski vojak: zelencem so postavili zasedo; enota zelencev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zelenéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. dobivati (zelene) liste: drevo, grm zeleni / njive že zelenijo, čeprav je še hladno
2. postajati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlobi hitro zeleneli; zidovi zelenijo od plesnobe, vlage / ekspr. zeleneti od jeze, zavisti
3. knjiž. zeleno se odražati, kazati: na skalah je zelenel mah; v daljavi zelenijo gozdovi
    zelenèč -éča -e:
    zeleneči gozdovi; zeleneč grm; zeleneča polja
SSKJ²
zeleníca -e ž (í)
1. manjša, zlasti s travo porasla površina med hišami, bloki v naselju: urejati, vzdrževati zelenice; parki in zelenice / mestne zelenice
2. porasla površina z vodo v puščavi; oaza: naseljena zelenica; zelenica, zasajena s palmami
3. alp. s travo porasla površina med skalovjem: na zelenici se pasejo gamsi
♦ 
fot. filter, ki dobro prepušča zlasti žarke zelene barve
SSKJ²
zeleníka -e ž (í)
1. okrasni zimzeleni grm ali nizko drevo z drobnimi usnjatimi listi in trdim lesom; pušpan: pristriči zeleniko; grm, vejica zelenike
2. trta z velikimi zelenimi grozdi: ob poti so zasadili zeleniko
// belo vino iz grozdja te trte: povabili so ga na pokušnjo zelenike
3. zool. majhna sladkovodna riba s sploščenim telesom in zeleno modrim hrbtom, Alburnus alburnus: belice in zelenike
♦ 
bot. širokolistna zelenika zimzeleni grm z usnjatimi listi in zelenkasto belimi cveti v socvetjih, Phillyrea latifolia
SSKJ²
zeleníkov -a -o prid. (í)
pušpanov: zelenikov grm; zelenikova vejica / zelenikova živa meja
SSKJ²
zelenikovína -e ž (í)
pušpanov les: lesorez iz zelenikovine
SSKJ²
zelenílo -a s (í)
1. zeleno barvilo: izdelovati zelenilo
 
bot. listno zelenilo zeleno barvilo, ki omogoča v rastlinski celici nastajanje ogljikovih hidratov
2. lastnost zelenega, zelena barva: zelenilo oči; zelenilo trav / sveže zelenilo polj
3. zelenje: skrival se je med gostim zelenilom
SSKJ²
zêlenin in zélenin -a -o prid. (ȇ; ẹ̑)
nanašajoč se na zeleno: zelenin list, gomolj / zelenina juha
SSKJ²
zelenína -e ž (í)
1. lastnost zelenega, zelena barva: zelenina dreves, travnika; zelenina jezera
2. knjiž. zelenje: trgati zelenino; okrasna zelenina
3. kar je zeleno: pokrajina s pasovi zelenine med kamenjem
SSKJ²
zeleníti -ím nedov. (ī í)
delati kaj zeleno: pomlad je zelenila gozd / svetloba zeleni gomolje
// oskrbovati z zelenjem, rastlinjem, ozelenjevati: umetno zeleniti dele puščav
    zeleníti se knjiž.
    1. dobivati (zelene) liste: drevo se zeleni / narava se je začela zeleniti
    2. zeleno se odražati, kazati: v dolini se zelenijo travniki
SSKJ²
zelenjád -i ž (ȃ)
1. knjiž. zelenjava: pridelovati, prodajati zelenjad; zalagati trg z zelenjadjo; mlada, sveža zelenjad / vlagati zelenjad
2. star. zelenje: bele hiše, postavljene v zelenjad
 
star. zelenjad tihih potokov zelenina, zelenost
3. ekspr. otroci, otročad: učiti neizkušeno zelenjad
SSKJ²
zelenjádar -ja m (ȃ)
kdor prideluje ali prodaja zelenjavo: zelenjadarji so pripeljali na trg svoje pridelke; ljubljanski zelenjadarji
SSKJ²
zelenjádarica -e ž (ȃ)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelenjavo: zelenjadarice z vozički zelenjave in cvetja
SSKJ²
zelenjádarski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zelenjadarje ali zelenjadarstvo: zelenjadarske stojnice / zelenjadarski kraji
SSKJ²
zelenjádarstvo -a s (ȃ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem ali prodajo zelenjave: razvijati sadjarstvo in zelenjadarstvo
SSKJ²
zelenjáden -dna -o prid. (ȃ)
zelenjaven: zelenjadna semena / zelenjadna juha, prikuha / zelenjadni trg; zelenjadna greda
SSKJ²
zelenjádnica -e ž (ȃ)
nav. mn., agr. rastlina, ki se uporablja za prehrano in se goji na vrtu ali na polju: gojiti, sejati zelenjadnice; pridelovanje zelenjadnic
SSKJ²
zelenjádnik -a m (ȃ)
knjiž. zelenjavni vrt: pri hiši ima zelenjadnik in sadovnjak
SSKJ²
zelenják -a m (á)
zastar. zelenjavni vrt: v zelenjakih so sadili kolerabo in solato
SSKJ²
zelenjáv -i ž (ȃ)
zastar. zelenje: uto zakriva bujna zelenjav
SSKJ²
zelenjáva -e ž (ȃ)
1. rastline za prehrano, ki se gojijo na vrtu ali na polju: zelenjava dobro uspeva; gojiti, pridelovati zelenjavo; oskrbovati trg z zelenjavo; kuhana, posušena, sveža, uvela zelenjava; zamrznjena zelenjava; košara za zelenjavo; sadje in zelenjava / konzervirati, predelovati zelenjavo / gomoljasta, korenasta zelenjava / jušna zelenjava
2. ekspr. zelenje: oči je uprl v zelenjavo pod seboj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zelenjávar -ja m (ȃ)
kdor prideluje ali prodaja zelenjavo: kupovati na trgu pri zelenjavarju; vrtovi zelenjavarjev
SSKJ²
zelenjávarica -e ž (ȃ)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelenjavo: predmestne zelenjavarice; stojnice zelenjavaric
SSKJ²
zelenjávarstvo -a s (ȃ)
zelenjadarstvo: ukvarjati se z zelenjavarstvom; sadjarstvo, vinogradništvo in zelenjavarstvo
SSKJ²
zelenjáven -vna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zelenjavo: zelenjavna semena / zelenjavni sok; rad ima zelenjavne jedi; zelenjavna juha / zelenjavni trg; zelenjavni vrt; zelenjavna trgovina
SSKJ²
zelenjávnik -a m (ȃ)
knjiž. zelenjavni vrt: postavil je čebelnjak in uredil zelenjavnik
SSKJ²
zelênje -a s (é)
1. zeleno rastlinje: nizka vratca prekriva zelenje; zasaditi prostor okrog bloka z zelenjem; bujno tropsko zelenje / hiša je skrita v zelenju; pot se vije med zelenjem
2. zeleni deli rastlin, zlasti listi, vršički: drevesa so že brez zelenja; nabirati, smukati zelenje za koze; okrasiti sobo z zelenjem / zelenje peteršilja, zelene
3. površina, porasla z (zelenim) rastlinjem: hodili so po samem zelenju / mestno zelenje zelene površine v naselju in ob njem
● 
temno zelenje gozdov zelenina, zelenost
SSKJ²
zelénka1 -e ž (ẹ́)
star. steklenica iz zelenega stekla, ki drži približno 1 l: postavil je na mizo zelenko in kozarce / zelenka žganja, vina
SSKJ²
zelênka2 in zelénka -e ž (é; ẹ̄)
1. ekspr. mlada, neizkušena ženska: imajo jo še za zelenko
2. bot. užitna goba s klobukom rumeno rjavkaste ali olivno zelene barve, Tricholoma flavovirens: nabirati jurčke, lisičke in zelenke
SSKJ²
zelénkast in zelênkast -a -o prid. (ẹ̑; ȇ)
ki ni popolnoma zelen: zelenkaste oči; zelenkasta svetloba; zelenkasto jezero / zelenkasta barva
 
bot. zelenkasta strniščnica užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku, Stropharia aeruginosa
    zelénkasto in zelênkasto prisl.:
    zelenkasto odsevati / piše se narazen ali skupaj zelenkasto modro ali zelenkastomodro morje
SSKJ²
zelénkljat in zelênkljat -a -o prid. (ẹ̑; ȇ)
zastar. zelenkast: zelenkljato jabolko / zelenkljata barva
SSKJ²
zelénko in zelênko -a m (ẹ̄; ȇ)
star. konj sive barve; serec: jahati zelenka
SSKJ²
zeleno...1 prvi del zloženk
nanašajoč se na zelen: zelenokljunec, zelenolisten, zelenook
SSKJ²
zeleno...2 prvi del zloženk, kakor zelenomoder, zelenorjav, zelenosiv, ipd., gl. zelen3
SSKJ²
zelenôba -e ž (ó)
slabš. mlad, neizkušen človek: kaj pa hoče tu, ta zelenoba
SSKJ²
zelenokljún -a -o prid. (ȗ ū)
ekspr. mlad, neizkušen: preveč si še zelenokljun, da bi nam ukazoval
SSKJ²
zelenokljúnec -nca m (ȗ)
ekspr. mlad, neizkušen človek: takle zelenokljunec me pa že ne bo učil
SSKJ²
zelenolísten -tna -o prid. (ȋ)
ki ima zelene liste: zelenolisten grm; zelenolistna solata
SSKJ²
zelenonóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima zelene noge: zelenonoga ptica
 
zool. zelenonoga tukalica močvirska ptica selivka modro črne barve, po velikosti podobna golobu, Gallinula
SSKJ²
zelenoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ki ima zelene oči: zelenooko dekle
SSKJ²
zelênost -i ž (é)
lastnost zelenega, zelena barva: zelenost listov
● 
ekspr. tega je kriva njihova zelenost mladost, neizkušenost
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zelíka -e ž (í)
knjiž. rastlina z neolesenelim steblom: zelike, grmi in drevesa
SSKJ²
zelíščar -ja m (ȋ)
kdor nabira ali prodaja zdravilne rastline: iskal je pomoč pri nekem zeliščarju / v mestu sta dve lekarni in zeliščar
SSKJ²
zelíščarica -e ž (ȋ)
ženska, ki nabira ali prodaja zdravilne rastline: stojnice zeliščaric na trgu
SSKJ²
zelíščarka -e ž (ȋ)
ženska, ki nabira ali prodaja zdravilne rastline: navdušena zeliščarka; poučno predavanje zeliščarke
SSKJ²
zelíščarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zeliščarje ali zeliščarstvo: zeliščarski zaslužek / zeliščarska lekarna / zeliščarska dejavnost
SSKJ²
zelíščarstvo -a s (ȋ)
nabiranje ali prodajanje zdravilnih rastlin: ukvarjati se z zeliščarstvom
SSKJ²
zelíšče -a s (í)
rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: ta zelišča uporabljajo kot začimbe; dišeče, razraslo zelišče / travniška zelišča
// taka rastlina z določenimi posebnimi lastnostmi: aromatična, strupena, zdravilna zelišča; dišavna zelišča dišavnice / nabirati, sušiti zelišča / čaj iz zelišč
♦ 
bot. pasje zelišče rastlina z neolesenelim steblom, belimi cveti in črnimi plodovi, Solanum nigrum
SSKJ²
zelíščen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zelišče: zeliščno steblo / zeliščni čaj; zeliščni sok; zeliščna odvajalna sredstva / zeliščna lekarna
 
gastr. zeliščno maslo zmes za namaz iz surovega masla in sesekljanega peteršilja, drobnjaka, špinače, pehtrana in drugih zelišč; gozd. zeliščni sloj sloj, ki obsega vegetacijo med grmovnim in mahovnim slojem
SSKJ²
zéljar -ja m (ẹ̑)
kdor prideluje ali prodaja zelje: zeljarji iz ljubljanske okolice
SSKJ²
zéljarica -e ž (ẹ̑)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelje: stojnice zeljaric na trgu
SSKJ²
zéljarka -e ž (ẹ̑)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelje: zeljarji in zeljarke
SSKJ²
zéljarstvo -a s (ẹ̑)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem in pridelovanjem zelja: upad zeljarstva
SSKJ²
zéljce -a s (ẹ́)
1. ekspr. manjšalnica od zelje: jesti zeljce
2. nar. zelišče: nabirati zeljca
SSKJ²
zéljček -čka m (ẹ́)
ekspr. manjšalnica od zelje: vsega ima dovolj, krompirčka in zeljčka
SSKJ²
zélje -a s (ẹ́)
1. kulturna rastlina s tesno prilegajočimi se, gladkimi listi: okopavati, posekati, saditi zelje; dve glavi zelja / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / kisati zelje; ribati, tlačiti zelje / dušeno, sveže zelje; kislo zelje s kranjsko klobaso / belo s svetlo zelenimi, rdeče zelje z vijoličastimi listi
2. v zvezi kitajsko zelje kapusnica z rumenkastimi, nagubanimi listi, združenimi v valjasto glavo, bot. kitajski kapus:
 
šalj. hoditi komu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene; nar. presno zelje redkejša jed iz zelja in krompirja
 
gastr. posiljeno zelje jed iz svežega narezanega, dušenega in okisanega zelja; sladko zelje kuhano sveže zelje; musaka iz kislega zelja
SSKJ²
zéljen -jna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zelje: zeljni kocen; zeljni listi; zeljna glava / zeljna kad / zeljna juha, solata
SSKJ²
zéljev -a -o prid. (ẹ́)
zeljen: zeljev kocen / zeljeva kad
SSKJ²
zéljnat -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zelje: zeljnata glava / zeljnata solata
SSKJ²
zéljnik -a m (ẹ̄)
zelnik: spravljati zelje z zeljnika
SSKJ²
zélnat1 -a -o [zeu̯natprid. (ẹ̑)
poln zeli: zelnata njiva
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zélnat2 -a -o [tudi zeu̯natprid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na zelje: zelnati listi; zelnata glava / zelnata solata
2. bot., v zvezah: zelnata rastlina rastlina z neolesenelim steblom; zelnata trajnica rastlina, pri kateri ob koncu vegetacijske dobe odmrejo nadzemni deli
SSKJ²
zélnica -e [zeu̯nica tudi zelnicaž (ẹ̄)
voda, v kateri se kisa zelje: odliti zelnico; duh po zelnici
SSKJ²
zélnik -a [zeu̯nik tudi zelnikm (ẹ̄)
manjše zemljišče, na katerem se goji vrtnina, zlasti zelje: spravljati zelje z zelnika; koza mu je ušla v zelnik
 
ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; ekspr. tam imajo asfalt skoraj do vsakega zelnika asfaltirane imajo tudi manj pomembne poti; šalj. hoditi komu v zelnik dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene
SSKJ²
zeló prisl. (ọ̑)
1. izraža veliko mero dejanja ali stanja: zelo se bati česa; rana zelo krvavi; zelo se potruditi; sonce zelo pripeka; zelo se zanima za šport; bilo ji je zelo dolgčas; knjiga mi je bila zelo všeč; ali naj takoj pride? Tako zelo pa se ne mudi; nismo pričakovali, da se bo tako zelo razjezil; v členkovni rabi zelo zelo se je spremenila / zeblo jo je, toda ne zelo ne preveč, ne prehudo / kot vljudnostna fraza: zelo me veseli, da sva se spoznala; zelo mi je žal, a ne gre
2. izraža visoko stopnjo: zelo bogat kmet; zelo bolan; zelo dober, zanesljiv prijatelj; pihal je zelo hladen veter; opravljati zelo naporno delo; zelo ugodna cena / do cilja imajo še zelo daleč; zelo zgodaj morajo vstajati; zelo zavzeto poslušati; takih primerov je zelo veliko
SSKJ²
zelót -a m (ọ̑)
1. pri starih Judih pripadnik farizejske stranke, ki se iz verskih razlogov bori proti Rimljanom: upor zelotov
2. knjiž. kdor je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnež, zagrizenec: politični, verski zeloti
SSKJ²
zelotízem -zma m (ī)
knjiž. strastna, nestrpna zavzetost za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnost, zagrizenost: moralna ozkosrčnost se je spremenila v zelotizem; katoliški zelotizem
SSKJ²
zelótski -a -o prid. (ọ̑)
knjiž. ki je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo, nazor; goreč, zagrizen: zelotski kritiki; zelotski pristaši stranke
SSKJ²
zelótstvo -a s (ọ̑)
knjiž. strastna, nestrpna zavzetost za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnost, zagrizenost: boj zoper zelotstvo in farizejstvo
SSKJ²
zêmeljn -a -o [zeməljnprid. (ȇ)
zemeljski: zemeljna razpoka
SSKJ²
zêmeljski tudi zémeljski -a -o [zeməljskiprid. (ē; ẹ̑)
nanašajoč se na zemljo: zemeljski polmer; zemeljska površina; proučevati zemeljsko zgodovino; zemeljsko središče / zemeljski ugrez / zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga / zemeljska ožina / raziskovati zemeljske plasti / zemeljski plaz; zemeljska pregrada / ekspr. zemeljske dobrine posvetne, materialne; zemeljska stvarnost; človekova zemeljska usoda / v krščanstvu: zemeljska sreča; nebeško in zemeljsko življenje
● 
zemeljski orešek nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki; ekspr. pokojnikove zemeljske ostanke so prepeljali v rojstni kraj mrtvo telo, truplo; knjiž. prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu; vznes. dokončati zemeljsko pot, zemeljsko potovanje umreti; ekspr. moramo zmagati ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je
♦ 
fiz. zemeljski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna; zemeljski magnetizem magnetizem zemlje; zemeljska težnost; geogr. zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine; grad. zemeljska dela dela, s katerimi se del zemeljske površine pripravi za uporabo, zlasti za gradnjo; min. zemeljsko železo železo zemeljskih kamnin; telursko železo; um. zemeljske barve anorganski pigmenti, ki se pripravljajo z mehansko obdelavo določenih obarvanih rudnin
    zêmeljsko tudi zémeljsko prisl.:
    na smrt gleda precej zemeljsko; sam.: med branjem je pozabil vse zemeljsko
SSKJ²
zêmeljskost tudi zémeljskost -i [zeməljskostž (ē; ẹ̑)
lastnost, značilnost zemeljskega: zavedati se svoje zemeljskosti / preskok iz sanj v zemeljskost zemeljsko stvarnost
SSKJ²
zêmlja -e tudi ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é)
1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star / vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca
2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje
3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo
5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
6. knjiž. kopno1po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo v krščanstvu umreti
8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
● 
ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ 
agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
SSKJ²
zemlják -a m (á)
1. pravn., nekdaj lastnik celega grunta: zemljak in polzemljak
2. nar. velik kmet: miselnost bogatih zemljakov
● 
knjiž. ugotovil je, da sem njegov zemljak rojak; knjiž. bogovi so sestopili z Olimpa med navadne zemljake ljudi, zemljane
SSKJ²
zemljàn in zemlján -ána m (ȁ á; ȃ)
1. prebivalec zemlje: zemljani so zaskrbljeni za svojo prihodnost; zemljani in marsovci
2. ekspr. človek: končno je našel zemljana, ki razume njegove težave
SSKJ²
zemljánček -čka m (ȃ)
manjšalnica od zemljan: število zemljančkov narašča / naš zemljanček spet joka otrok
SSKJ²
zemljánka -e ž (ȃ)
1. v zemljo izkopan prostor za prebivanje: izkopati zemljanko; vojaki so se iz zemljank preselili v vas; vhod v zemljanko
2. prebivalka zemlje: zemljani in zemljanke
3. ekspr. ženska: izbor najlepše zemljanke; najstarejša zemljanka / poročen je z navadno zemljanko
SSKJ²
zemljarína -e ž (ī)
knjiž. davek od zemlje, zemljišča: plačevati zemljarino
SSKJ²
zêmljast -a -o prid. (é)
1. podoben zemlji: zemljast planet
2. ki je iz zemlje, prsti: dvorišče je obdajal zemljast zid
SSKJ²
zemljáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na zemljake: zemljaški sin / zemljaška miselnost
SSKJ²
zemljàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. ki ima veliko zemlje, prsti: pokrajina je prehajala v zemljata polja
2. nar. zahodno lončen2zemljata skleda
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zemlje... ali zêmlje... prvi del zloženk (é)
nanašajoč se na zemljo: zemljedelje, zemljelastniški, zemljemerec
SSKJ²
zemljedélec -lca m (ẹ̑)
knjiž. poljedelec, kmet: prebivalci teh krajev so večinoma zemljedelci
SSKJ²
zemljedélski -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. poljedelski, kmetijski: zemljedelski pridelki
SSKJ²
zemljedélstvo -a s (ẹ̑)
knjiž. poljedelstvo, kmetijstvo: vaščani se preživljajo z zemljedelstvom
SSKJ²
zemljekòp -ópa m (ȍ ọ́)
zastar. kopač: pri gradnji utrdbe je delalo veliko zemljekopov
SSKJ²
zemljekróg -a m (ọ̑)
knjiž. zemlja, (vesoljni) svet: sonce obžarja zemljekrog
SSKJ²
zemljeláčen -čna -o prid. (á ȃ)
knjiž. ki hlepi po zemlji: zemljelačen vladar
SSKJ²
zêmljelastníški -a -o prid. (é-ȋ)
nanašajoč se na lastnike zemlje ali lastništvo nad zemljo: zemljelastniško gospodarjenje / fevdalni zemljelastniški odnosi
SSKJ²
zemljemérec -rca m (ẹ̑)
knjiž. geometer, geodet: zemljemerci so premerili gozd
SSKJ²
zemljemérski -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. geometrski, geodetski: zemljemerski strokovnjak / zemljemerska dela
SSKJ²
zemljemérstvo -a s (ẹ̑)
knjiž. geodezija: metode v zemljemerstvu
SSKJ²
zemljén -a -o prid. (ẹ̄)
1. ki je iz zemlje, prsti: zemljen nasip
2. nar. zahodno lončen2zemljena skleda
SSKJ²
zemljeníca -e ž (í)
knjiž. zemljanka: spati v zemljenici
SSKJ²
zemljepís -a m (ȋ)
veda o zemeljskem površju, o gospodarskih in kulturnih razmerah na njem: študirati zemljepis / profesor zemljepisa
SSKJ²
zemljepísec -sca m (ȋ)
strokovnjak za zemljepis: bil je upoštevan zgodovinar in zemljepisec
SSKJ²
zemljepísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zemljepis: zemljepisni podatki / zemljepisne razmere; zemljepisna razprostranjenost gozdov / zemljepisni priročnik / zemljepisna šolska ura
 
geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; zemljepisna širina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena na poldnevniku; jezikosl. zemljepisno ime lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja; toponim
    zemljepísno prisl.:
    dolini zemljepisno nista povezani
SSKJ²
zemljepísje -a s (ȋ)
star. zemljepis, geografija: zgodovinopisje in zemljepisje
SSKJ²
zemljeslôvec -vca m (ȏ)
star. geolog: v raziskovalni odpravi je bil tudi zemljeslovec
SSKJ²
zemljeslôvje -a s (ȏ)
star. geologija: osnovni pojmi zemljeslovja
SSKJ²
zemljevíd -a m (ȋ)
papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu: brati zemljevid; obesiti, razgrniti zemljevid; poiskati kraj na zemljevidu; ravnati se po zemljevidu / zemljevid Slovenije
 
publ. ta narod so hoteli izbrisati z zemljevida uničiti
// s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih: astronomski, geološki, meteorološki zemljevid; pren. zemljevid evropskih literatur
 
geogr. politični zemljevid ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; navt. pomorski zemljevid ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zemljevíden -dna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zemljevid: zemljevidne oznake / zemljevidna mapa
 
bot. zemljevidni skorjevec po skalah rastoč skorjasti lišaj rumene barve, Rhizocarpon geographicum
SSKJ²
zêmljica -e ž (é)
ekspr. manjšalnica od zemlja: lunica in zemljica / z ladje so v daljavi zagledali zemljico kopno / ob spominu na umrle naj mu bo lahka zemljica
SSKJ²
zêmljin -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na zemlja 1: zemljina površina / zemljin satelit
 
astron. Zemljin tir; geol. zemljina skorja zemeljska skorja
SSKJ²
zemljína -e ž (íknjiž.
1. celina: take vasi ni na nobeni drugi zemljini
2. zemlja, prst2ruda je pokrita z zemljino
♦ 
grad. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje, navadno kot podlaga za gradbene objekte
SSKJ²
zemljíšče -a s (í)
omejen del zemeljske površine: zasaditi zemljišče s sadnim drevjem; trgovati z zemljišči; kamnito, ravno zemljišče; močvirna zemljišča; lega zemljišča glede na sonce / gozdno, travniško zemljišče; kmetijsko zemljišče
// tak del glede na lastništvo: na svojem zemljišču si bo postavil hišo; vse zemljišče ima v odročnih krajih vso (obdelovalno) zemljo / državno, občinsko, privatno zemljišče / doto ima v zemljišču
 
pravn. gospodujoče zemljišče v korist katerega obstaja služnostna pravica na drugem zemljišču
SSKJ²
zemljíščen -čna -o prid. (ȋ)
star. zemljiški: zemljiščni davek
SSKJ²
zemljíški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zemljišče: zemljiška razdelitev / primernost zemljiških in podnebnih razmer za sadjarstvo / zemljiški davek; zemljiški maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; zemljiška lastnina / zemljiška posest; zemljiški kataster
♦ 
ekon. zemljiška renta presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja; pravn. zemljiška knjiga knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; zgod. zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo; zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota
SSKJ²
zemljíškogospôski -a -o prid. (ȋ-ó)
nanašajoč se na zemljiške gospode ali zemljiško gospostvo: zemljiškogosposko gospodarstvo / kmetje so iskali zaslužek zunaj zemljiškogosposkih razmerij
SSKJ²
zemljíškoknjížen -žna -o prid. (ȋ-ȋ)
nanašajoč se na zemljiško knjigo: zemljiškoknjižni podatki / zemljiškoknjižni izpisek; zemljiškoknjižni vložek enota zemljiške knjige, v kateri so vpisani bistveni podatki o zemljišču glede površine, kulture, lastnine in bremen lastnika; zemljiškoknjižna mapa katastrski načrt kot del zemljiške knjige; zemljiškoknjižno pravo pravo, ki ureja vsebino in vodenje zemljiških knjig
SSKJ²
zemljíškolastnínski -a -o prid. (ȋ-ȋ)
nanašajoč se na zemljiško lastnino: zemljiškolastninski odnosi / zemljiškolastninsko razslojevanje prebivalstva
SSKJ²
zemljíškoposésten -tna -o prid. (ȋ-ẹ̑)
nanašajoč se na zemljiške posestnike ali zemljiško posest: zemljiškoposestne pravice / zemljiškoposestne razmere
SSKJ²
zémnica -e ž (ẹ̑)
knjiž. zemljanka: spati v zemnici
SSKJ²
zémski1 -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. zemeljski: zemski užitki / zemsko življenje
SSKJ²
zémski2 -a -o (ẹ̑)
pridevnik od zemstvo: tajnik zemske uprave
SSKJ²
zémskost -i ž (ẹ̑)
knjiž. zemeljskost: zemskost življenja
SSKJ²
zémstvo -a s (ẹ̑)
v carski Rusiji organ krajevne samouprave: zemstva so imela pravico upravljati nižje šole
SSKJ²
zemúnica -e ž (ȗ)
voj. žarg. zemljanka: v gozdu izkopane zemunice
SSKJ²
zén -a m (ẹ̑)
filoz. smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko samoobvladovanja, notranje sprostitve: sodobno zanimanje za zen in jogo; v prid. rabi: zen budist, budizem zenovski budist, budizem; zen meditacija zenovska meditacija
SSKJ²
zenačiti ipd. gl. izenačiti ipd.
SSKJ²
zénbudíst -a m (ẹ̑-ȋ)
kdor se ukvarja z zenbudizom: skupina japonskih zenbudistov želi zgraditi tempelj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zénbudístičen -čna -o prid. (ẹ̑-í)
nanašajoč se na zenbudizem; zenovski: zenbudistični menih, mojster; zenbudistični samostan, tempelj
SSKJ²
zénbudízem in zén budízem -zma m (ẹ̑-ī)
filoz. smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko samoobvladovanja, notranje sprostitve: širjenje zenbudizma s Kitajske na Japonsko; vpliv duhovnosti zenbudizma; japonsko krščanstvo in zenbudizem
SSKJ²
zeníca -e ž (í)
odprtina, ki je v sredini šarenice in se oži ali razširja: svetloba prihaja v oko skozi zenico; razširjene, velike zenice; zenica in šarenica; paziti na koga kot na zenico svojega očesa zelo
SSKJ²
zeníčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zenico: zenična širina / zenična razdalja razdalja med zenicama
SSKJ²
zenít -a m (ȋ)
1. geogr. najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem, nadglavišče: sonce je v zenitu; zenit in nadir
2. ekspr. obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti: pisatelj je dosegel svoj zenit; poletje je v zenitu; biti v zenitu slave / zenit življenja
SSKJ²
zeníten -tna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zenit: zenitno sonce / zenitna razdalja kotna razdalja med nebesnim telesom in zenitom
SSKJ²
zénovski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zen: zenovski budist, mojster; zenovski budizem, mojster; zenovski samostan; zenovska meditacija
SSKJ²
zeolít -a m (ȋ)
nav. mn., kem. naravni natrijev ali kalcijev alumosilikat: uporabljati zeolite kot ionske izmenjalce
SSKJ²
zeppelin gl. cepelin
SSKJ²
zèt zéta m, im. mn. zétje in zéti (ȅ ẹ́)
1. hčerin mož v odnosu do njenih staršev: kmetijo je izročil zetu; z zetom se ne razumejo
2. nav. mn., zool. majhne sladkovodne ali morske ribe, katerih samci delajo gnezda in skrbijo za zarod, Gasterosteidae: jata zetov / navadni, pritlikavi zet
SSKJ²
zéta -e ž (ẹ̑)
cigareta slabše kakovosti z imenom Zeta: kaditi zeto / cigarete zeta; v prid. rabi: zeta cigarete
SSKJ²
zév1 in zèv zéva m (ẹ̑; ȅ ẹ́)
1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): med skalo in snegom je nastal zev; pren. zavedal se je zeva v duši
 
jezikosl. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim
2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; mera zeva
3. glagolnik od zevniti: prestrašil se je levovega zeva
SSKJ²
zév2 ž (ẹ̑)
1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zev nastane; v skalovju je široka zev / zev prepada; pren., ekspr. med njima je zazijala nepremostljiva zev
 
alp. robna zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; tekst. zev odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti
2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; širina zevi
SSKJ²
zévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zevati: zevanje vrat / zevanje lačnih mladičev / glasno, zdolgočaseno zevanje paznika
SSKJ²
zévati -am nedov. (ẹ́)
1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela
// biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva
// ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano
2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno; oder je nemo zeval v dvorano
3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun
// zehati: že ves večer zeva; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo
    zevajóč -a -e:
    požrešno zevajoč gobec zveri; zevajoča rana; v zidu zevajoča razpoka
SSKJ²
zévgma -e ž (ẹ̑)
jezikosl. vezanje treh ali več jezikovnih prvin, od katerih sta dve povezani pravilno, tretja pa ne: poiskati zevgmo
SSKJ²
zévka -e ž (ẹ̑)
navt. kovinsko vodilo, ki daje priveznim vrvem želeno smer: skozi zevke napeljane vrvi
SSKJ²
zévniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): okenski krili sta zevnili
// razmeroma široko se odpreti: usta so zevnila
2. ekspr. odpreti usta, kljun: ko mladič zagleda mater, lačno zevne; zevniti od strahu
// zazehati: dvakrat je zevnil in takoj zaspal
SSKJ²
zêzati -am nedov. (ȇpog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
1. dražiti koga, norčevati se iz koga: v kantini igrajo karte in zezajo natakarice
2. namerno povzročati komu neprijetnosti, težave: nazaj grede nas vedno zezajo na carini
    zêzati se 
    1. šaliti se, norčevati se: postopali so pred trgovino in se zezali
    2. mučiti se, truditi se: že kar nekaj časa se zeza s svojim računalnikom
SSKJ²
zezljáti -ám [tudi zəzljatinedov. (á ȃ)
zastar. nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž, š; sesljati: otrok zezlja
    zezljáje :
    zezljaje govoriti
    zezljajóč -a -e:
    zezljajoč fant
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgábiti se -im se dov. (á ȃ)
zastar., z dajalnikom zagabiti se, pristuditi se: jed se mu je zgabila
SSKJ²
zgága -e ž (ȃ)
1. pekoč občutek v želodcu ali požiralniku: imeti zgago / zgaga me peče
2. ekspr. neprijetnost, težava: nakopal si je lepo zgago; ti plotovi so prava zgaga za avtomobile / z njim so imeli samo zgago
3. slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bil je velika zgaga; že spet je tu, ta zgaga / kot psovka nehaj že, zgaga salamenska
● 
ekspr. delati zgago s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, sitnosti, težave; ekspr. za samo zgago je pri hiši povzroča slabo voljo, sitnosti, težave
SSKJ²
zgágar -ja m (ȃ)
slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bali so se zgagarjev in prepirljivcev / politični zgagar
SSKJ²
zgagáriti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, neprijetnosti, težave: povsod zgagari
SSKJ²
zgágast -a -o prid. (ȃ)
ekspr. ki s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: zgagast človek
SSKJ²
zgágati -am dov. (ā)
ekspr. zadušiti se: zgagati od žeje; bilo je tako vroče, da bi človek zgagal
SSKJ²
zgájati se -am se nedov. (ā)
zastar. dogajati se: nesreče se pogosto zgajajo / povest se zgaja na kmetih
SSKJ²
zganíti in zgániti -em dov. (ī á)
1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti / zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se
3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce
● 
ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati
    zganíti se in zgániti se
    1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil
     
    ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati
    2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili
    3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom
    4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo
    zgánjen -a -o:
    zganjen list; v gube zganjen prtič
SSKJ²
zgánjati -am nedov. (ȃ)
1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da pride več oseb, živali skupaj, na eno mesto: redarji so zganjali ljudi na rob ceste; zganjati živino v ogrado / zganjati skupaj
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: zganjati hrup, trušč, vik in krik; zganjati nasilje / zganjati burke, škandale / zganjati ljubosumje, trmo, užaljenost
 
ekspr. ne zganjaj cirkusa, panike ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem; ekspr. poglej, kaj spet zganjajo pred vrati delajo, počenjajo; ekspr. zganjati norčije s kom norčevati se, šaliti se; pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost
SSKJ²
zgaránec tudi izgaránec -nca m (á)
zgaran človek: taki zgaranci ne zmorejo težkega dela; zgaranci in izčrpanci
SSKJ²
zgaránost tudi izgaránost -i ž (á)
stanje zgaranega človeka: kljub starosti in zgaranosti ni zaostajala za drugimi / zgaranost vprežne živali
SSKJ²
zgaráti -ám tudi izgaráti -ám dov. (á ȃ)
povzročiti, da se kdo z garanjem izčrpa, oslabi: gospodarji so zgarali delavce / gradnja hiše ga je zgarala / zgarati (si) roke / delo v rudniku mu je zgaralo moči
    zgaráti se tudi izgaráti se
    z garanjem se izčrpati, oslabiti: preveč delaš, se boš prehitro zgaral; zgarala se je za otroke; v tovarni se je zgaral; ekspr. zgarati se do smrti
    zgarán tudi izgarán -a -o:
    zgaran človek; ves zgaran se vrača z dela; suha in zgarana ženska; imeti zgarane roke; zgarana žival
SSKJ²
zgásniti -em dov. (á ȃ)
knjiž. ugasniti: ogenj bo kmalu zgasnil / luč je zgasnila / na pomlad je zgasnil umrl
SSKJ²
zgátiti -im dov., zgáčen in zgáten (á ȃ)
zastar. stlačiti: zgatiti stvari v vrečo
SSKJ²
zgáziti -im tudi izgáziti -im dov., zgazíla in zgázila tudi izgazíla in izgázila (á ȃ)
1. z gaženjem narediti kaj sprijeto, trdo: težko je bilo zgaziti visoki sneg / težki tovornjaki so zgazili zemljo
// z gaženjem narediti: zgaziti pot do planinske koče
2. z gaženjem poškodovati ali uničiti: živina je zgazila travo; pren. življenje jih je zgazilo
    zgážen tudi izgážen -a -o:
    zgažen sneg; zgažena pot, steza; zgaženo žito; 
prim. izgaziti
SSKJ²
zgenerírati -am dov. (ȋ)
s pomočjo elektronskih naprav narediti, povzročiti, da kaj nastane: uporabniki foruma so zgenerirali več tisoč sporočil; zgenerirati datoteko, kodo
// ekspr. narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh, ustvariti: z oživljanjem gospodarske dejavnosti jim je uspelo zgenerirati nova delovna mesta
SSKJ²
zgíb -a m (ȋ)
1. glagolnik od zgibati2: prestrašiti se ob zgibu zavese; rahel zgib listja / pozdravil ga je z zgibom glave; z odločnim zgibom ramen je ponudbo odklonil
2. premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega, zlasti kratkotrajen: narediti zgib z roko; rahel, sunkovit zgib; bolečine se ob vsakem zgibu povečajo / zgib mišic
// tak premik, s katerim se kaj izraža: pazil je na najmanjši zgib na njenem obrazu
3. vzgib: pesniku manjka čustvenih zgibov / zgib razuma, srca
4. del telesa ob sklepu; pregib: namazati kožo ob zgibu; v zgibu ga boli / kolenski, komolčni zgib
5. mesto, kjer je kaj zganjeno, upognjeno: zravnati zgib; oster zgib; cev je na zgibu počila
// knjiž. guba: poravnati zgibe na prtu / globoki zgibi na obrazu
6. strojn. naprava, ki prenaša vrtenje ene gredi na drugo, pri čemer se lahko nagib med gredema spreminja: mazati zgib z oljem / kardanski zgib priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi kot
SSKJ²
zgíba -e ž (ī)
star. guba: na krilu so se ji naredile zgibe / prve zgibe na obrazu
♦ 
šport. prehod iz visenja z iztegnjenimi rokami na telovadnem orodju v visenje s skrčenimi rokami
SSKJ²
zgibálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zgibanje: zgibalna hitrost / zgibalni stroj
SSKJ²
zgibálnik -a m (ȃ)
zgibalni stroj: zgibati papir, lepenko, pločevino z zgibalnikom / ročni zgibalnik
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgíbanje1 -a s (ī)
glagolnik od zgibati1: zgibanje perila / stroj za zgibanje / sestaviti škatlo z zgibanjem / zgibanje nog, rok
SSKJ²
zgíbanje2 -a s (ī)
glagolnik od zgibati2: zgibanje zaves ob pišu vetra / poskočna glasba za zgibanje ljudi
SSKJ²
zgíbanka -e ž (ī)
zal. tiskano delo z navadno kot meh pri harmoniki zloženimi stranmi: natisniti, vezati zgibanko; prospekti, slikanice in druge zgibanke
SSKJ²
zgíbati1 -am in -ljem nedov. (ī)
1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega delati, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: mornarji so zgibali jadra; zgibati perilo, rjuhe
 
teh. zgibati pločevino; tisk. zgibati potiskane pole pregibati jih tako, da nastane želeni format in ustrezno zaporedje strani
// na tak način izdelovati: otroci so zgibali škatle iz lepenke; zgibati pisemske ovojnice
2. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter jim je zgibal krila / bil je napet in obraz so mu neprestano zgibale mišice
3. zastar. premikati, pregibati1zlomljene roke ne more več tako zgibati; ročica se ritmično zgiba / poslušal ga je in zgibal z glavo zmajeval
    zgíban -a -o:
    zgiban bankovec; zgibane pole
SSKJ²
zgíbati2 -am in -ljem dov. (ī)
1. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: rahel veter je zgibal zavese; drevje se je zgibalo / zaradi burje se je jezero zgibalo je vzvalovilo
2. premakniti del telesa iz enega položaja v drugega: zgibal je ustnice in tiho spregovoril / v odgovor je zgibal z rameni skomignil; koristilo bi mu, če bi se malo zgibal na svežem zraku razgibal
3. spraviti v živahnejšo dejavnost: poskočna glasba jih je zgibala / te besede so zgibale poslušalce navdušile, razvnele
SSKJ²
zgibávati -am nedov. (ȃ)
1. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter ji zgibava široko krilo; zavese se rahlo zgibavajo / žitna polja so se zgibavala v vetru so valovila
2. premikati del telesa iz enega položaja v drugega: zgibavati noge, roke; telo plesalke se je začelo ognjevito zgibavati / zgibavati z glavo zmajevati; posmihal se mu je in zgibaval z rameni skomigal
SSKJ²
zgíbek -bka m (ȋknjiž.
1. guba: srajce zlika brezhibno, brez vsakega zgibka / krilo ima spredaj tri zgibke / na čelu so se ji naredili prvi zgibki
2. gib, gibljaj: nehoten zgibek rok
SSKJ²
zgíben -bna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zgib ali zgibanje: zgibni rob, šiv / zgibna vrata
 
strojn. zgibna gred kardanska gred
SSKJ²
zgibljáj stil. zgíbljaj -a m (ȃ; ȋ)
zgib, gib, zlasti malo zaznaven, rahel: boječ zgibljaj z roko / na njenem obrazu je opazil presenečen zgibljaj / zgibljaj srca vzgib
SSKJ²
zgibljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zganiti, zgibati: oblekel je frak in se pokril z zgibljivim klobukom / zgibljivi stol zložljivi stol
SSKJ²
zgíbniti -em dov. (í ȋ)
1. knjiž. migniti, zmigniti: bolnik je zgibnil z roko / nemočno zgibniti z rameni skomigniti
2. star. zganiti, zložiti: zgibniti časopis
SSKJ²
zginiti ipd. gl. izginiti ipd.
SSKJ²
zgladiti ipd. gl. izgladiti ipd.
SSKJ²
zglasíti se -ím se, in zglasíti se in zglásiti se -im se dov., zglásil se (ī í; ī á)
1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: dobil je sporočilo, naj se zglasi na občini; zglasiti se pri direktorju, v tajništvu / zglasite se v kadrovskem oddelku osebno ali pisno v desetih dneh / v treh dneh se mora zglasiti na delo
2. priti kam, navadno z določenim namenom: če boš kaj potreboval, se kar zglasi; mimogrede se je zglasil pri bratu; zglasite se lahko vsak dan popoldne
// oglasiti se, javiti se: zglasil se jim je z razglednico
3. star. prijaviti se, priglasiti se: zglasiti se k izpitu / zglasiti se za besedo
● 
zastar. takoj mu je zglasil novico povedal, sporočil; zastar. zglasiti se s pesmijo zapeti
SSKJ²
zglášati se -am se nedov. (á)
1. (uradno) prihajati na določeno mesto na zahtevo ali poziv: zglašati se na občini ob določenem času
2. prihajati kam, navadno z določenim namenom: na samotnih kmetijah se niso radi zglašali
// oglašati se, javljati se: le poredko se zglaša s kako razglednico
SSKJ²
zgláven -vna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zglavje: zglavna končnica / zglavna blazina blazina za pod glavo
 
pravn. zglavna štampiljka štampiljka na odpravku ali ovitku uradnega spisa
SSKJ²
zglávje -a s (ȃ)
1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnik je imel znožje višje od zglavja / posedeti ob babičinem zglavju
2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati zglavje; položiti knjigo pod zglavje; mehko, nizko zglavje / zglavje si je naredil iz jopiča; podložiti si roke za zglavje
● 
knjiž. zglavje njive, vinograda zgornji del
SSKJ²
zglávnica -e ž (ȃ)
blazina (za pod glavo): pernate zglavnice
SSKJ²
zglávnik -a m (ȃ)
1. blazina (za pod glavo): zrahljati zglavnik; inlet za zglavnike
2. nar. večje poleno, panj: v peči je gorel zglavnik
SSKJ²
zglèd zgléda m (ȅ ẹ́)
1. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema: sledili so njegovemu zgledu in sedli; vzgajati z dobrim zgledom / dati lep, slab zgled; pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled; dogodek naj bo vsem v svarilen zgled
 
preg. besede mičejo, zgledi vlečejo govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje
2. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: oče mu je zgled / učitelji ga postavljajo vsem za, v zgled
3. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka; taka vožnja je zgled lahkomiselnosti; odnos med njimi je zgled prijateljstva
4. stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem: dokazati trditev ob zgledih; podkrepiti kaj z zgledi; nazoren, poučen, značilen zgled / povedati kaj za zgled
 
jezikosl. samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost
// z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: zgledi baročnega stavbarstva; zgled zajedavstva med živalmi; prim. izgled
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgledati gl. izgledati
SSKJ²
zgledávati se -am se nedov. (ȃ)
star. zgledovati se: zgledavati se pri velikih pesnikih / gremo, da se ne bodo ljudje zgledavali zgražali, spotikali
SSKJ²
zgléden -dna -o prid., zglédnejši (ẹ́ ẹ̄)
ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti v taki meri, da je vreden zgledovanja, posnemanja: zgleden delavec / imeti zgleden red v stanovanju; zgledna strokovna raven; govoriti zgledno slovenščino; zgledno vedenje, znanje
    zglédno prisl.:
    zgledno opravljati svoje delo; zgledno živeti
SSKJ²
zglédnik -a m (ẹ̑)
knjiž. vzornik: postati komu zglednik
SSKJ²
zglédnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zglednega: njegova delovna zglednost / zglednost vedenja
SSKJ²
zgledovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zgledovati se: v pesmih je opaziti zgledovanje po starejših pesnikih; tedaj je bilo modno zgledovanje pri tujih vzorih; zgledovanja vredno dejanje / opotekel se je po cesti, ljudem v zgledovanje in posmeh
SSKJ²
zgledováti se -újem se nedov. (á ȗ)
1. delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem: zgledovati se po bratu; pesnik se je zgledoval po impresionizmu; otrok se zgleduje pri starših
2. nar. zgražati se, spotikati se: če se boš tako oblekla, se bodo vsi zgledovali; ljudje so se zgledovali nad njegovo pijanostjo
● 
star. zgledovati se med seboj spogledovati se; star. še otroci se zgledujejo za njim, ko gre po cesti gledajo, pogledujejo
SSKJ²
zglíhati -am dov. (ȋ)
nižje pog. pogoditi se, navadno za ceno: zglihati za konja; dolgo sta barantala, nazadnje sta se le zglihala
// poravnati, izravnati: zglihati pod
SSKJ²
zglòb zglóba in zglôba m (ȍ ọ́, ó)
1. knjiž. gibljiv stik dveh ali več kosti; sklep: zglob mu je otekel; bolečine v zglobih
2. členek, tečaj: lestev z zglobom / kardanski zglob kardanski zgib
SSKJ²
zglodati gl. izglodati
SSKJ²
zgnéčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
zastar. zgnesti: zgnečiti testo
// zmečkati, stlačiti: zgnečiti grozdje; zgnečiti muho
    zgnéčen -a -o:
    zgnečen kruh
     
    zastar. zgnečeni so stali na hodniku zgneteni, stlačeni
SSKJ²
zgnêsti zgnêtem dov., zgnêtel in zgnétel zgnêtla, stil. zgnèl zgnêla (é)
1. povzročiti, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: zgnesti glino, testo; zgnesti z rokami, s strojem / zgnesti moko z maslom in jajci; pren. pisatelj je v svoje delo zgnetel usode mnogo ljudi
2. z gnetenjem izoblikovati: zgnesti posodo iz gline; zgnesti maslo v kepo; pren. zgnesti novo podobo sveta
3. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so zgnetli v barake; množica se je zgnetla okrog govornika / ekspr. na nebu so se zgnetli črni oblaki
    zgnêsti se 
    s težavo se premikajoč v množici ljudi priti kam: zgnesti se na vlak, v avtobus; komaj so se zgnetli skozi vrata / vsi so se zgnetli k vhodu
    zgnetèn -êna -o:
    pravi kmet je, zgneten iz stare prsti; jezdili so zgneteni v gručo; okrog cerkve zgnetene hiše; zgnetena ilovica; zgnetena množica; zgneteno testo
     
    zastar. podajati snov v zgneteni obliki zgoščeni; ekspr. bil je majhne, zgnetene postave čokat, tršat
SSKJ²
zgnetênost -i ž (é)
stanje zgnetenega: zgnetenost testa / ekspr. zgnetenost dogodkov v povesti
SSKJ²
zgníti zgníjem dov. (í ī)
1. razkrojiti se, razpasti, navadno zaradi delovanja bakterij: krompir, zelje zgnije; deske so na vlagi, zaradi vlage zgnile; zgniti pri koreninah, v zemlji
2. ekspr. postati nedejaven, duševno otopel: moram delati, sicer bom zgnil; zgniti v ječi; v tej samoti bo še zgnil
    zgnít -a -o:
    zgnit les; zgnito sadje
SSKJ²
zgnjáviti -im dov. (á ȃ)
pog., ekspr. izmučiti, strpinčiti: zgnjaviti zapornike
SSKJ²
zgnojíti se -ím se dov., zgnójil se (ī í)
nav. 3. os. postati gnojen: rana se zgnoji
    zgnojèn -êna -o:
    zgnojene bezgavke
SSKJ²
zgnúsiti se -im se dov. (ú ȗ)
zastar., z dajalnikom zagnusiti se: jed se mu je zgnusila
SSKJ²
zgobezdati gl. izgobezdati
SSKJ²
zgóda -e ž (ọ̑)
knjiž. dogodivščina: pripovedoval je svoje zgode; junaške, vojne zgode
// dogodek, pripetljaj: primerila se je nenavadna zgoda
● 
zastar. take zgode ne boš več imel, izrabi jo priložnosti, prilike; knjiž. po mnogih zgodah in nezgodah se je vrnil domov veselih in neprijetnih doživljajih
SSKJ²
zgódaj prisl. (ọ̑)
izraža čas na začetku
a) jutra: biti zgodaj pokonci; odhajal je zgodaj in se vračal pozno zvečer; prebudila se je, vstala je zgodaj / v povedni rabi zgodaj je, ljudje še spijo / zgodaj zjutraj, zastar. zgodaj na jutro
b) predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: hoditi zgodaj spat; danes si pa zgodaj prišla; sneg je letos zgodaj zapadel; dovolj, zelo zgodaj / s trdim delom se je zgodaj prebil med najboljše; ekspr. zgodaj, prezgodaj je spoznala življenje
● 
že zgodaj je odšel od doma še zelo mlad; ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgódba -e ž (ọ̑)
1. kar kdo pripoveduje o resničnih ali izmišljenih dogodkih, povezanih v celoto: njuni zgodbi se razlikujeta; pripovedovati zgodbe; ve veliko zgodb; resnična, zanimiva zgodba; zgodba iz šole, življenja; zgodba o nezvesti ženi / zgodba se dogaja v prejšnjem stoletju; pesnikova življenjska zgodba / razložili so mu celo zgodbo
 
vsakdo ima svojo zgodbo vsakdo ima, živi svoje življenje; ekspr. to je že druga zgodba o tem zdaj ne bomo govorili
// lit. smiselno si sledeči dogodki v literarnem delu: avtor razplete zgodbo v romanu; besedilo nima izrazite zgodbe; okvirna, osrednja, stranska, vstavljena zgodba; nit zgodbe / dramska, filmska zgodba
2. krajše pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati zgodbo; dolga, kratka zgodba; humoristična, šaljiva, žalostna zgodba / detektivska, ljubezenska, lovska, živalska zgodba / časopisna zgodba objavljena v časopisu; ljudska zgodba; svetopisemske zgodbe / zgodba pripoveduje o strastnem lovcu
SSKJ²
zgódbar -ja m (ọ̑)
knjiž. kdor si izmišlja, pripoveduje zgodbe: on je zgodbar, iz vsega zna narediti zgodbo / ljudski zgodbar
SSKJ²
zgódbarski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zgodbarje: zgodbarski krožek; odlomek iz zgodbarskega vodnika; knjiga je napisana z osupljivo zgodbarsko veščino / zgodbarski natečaj
SSKJ²
zgódben -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zgodbo: zgodbena resničnost / osrednje zgodbene osebe
SSKJ²
zgódbenost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost zgodbenega: v romanih pogosto prevladuje zgodbenost; zgodbenost besedil
SSKJ²
zgódbica -e ž (ọ̑)
ekspr. manjšalnica od zgodba: pripovedovati zgodbice; zna veliko šaljivih, veselih zgodbic / pisec kratkih zgodbic za otroke
 
ekspr. ona ve za vse njegove zgodbice ljubezenske dogodivščine
SSKJ²
zgodbopísec -sca m (ȋ)
knjiž. pisec zgodbe, zgodb: zgodbopisec podaja tudi svoje mnenje
SSKJ²
zgóden -dna -o prid., zgódnejši (ọ̄)
1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka dovolj, veliko časa: danes je zgoden; zgodna si za gledališče / zgodni potniki so že čakali na avtobus potniki, ki so bili zgodni
2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgoden izid knjige; zgoden prihod avtobusa / zgodna smrt; zgodno staranje; njeno upanje, veselje je preveč zgodno / zgodna setev; zgodno cvetenje češenj; danes imamo zgodno kosilo zgodaj kosimo; letos je sadje zgodno je zgodaj dozorelo, zgodaj zori / ekspr. danes bom zgoden bom zgodaj prišel (domov)
3. od začetka trajanja malo oddaljen: bil je še zgoden večer, ko so že odšli; zgodna jesen, pomlad; zgodno popoldne / prišel je v zgodnih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj; ekspr. ura je še zgodna zgodaj je še / najzgodnejša mladost; zgodnejša leta življenja / pisateljevi zgodni romani
4. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času; zgodnji: zgodni krompir; pozne in zgodne sorte
SSKJ²
zgoditi gl. izgoditi
SSKJ²
zgodíti se -ím se dov., zgódil se (ī í)
nav. 3. os. izraža uresničitev dejanja, dogodka v stvarnosti: popisal je dogodke, ki so se zgodili tistega dne, pred nedavnim; zgodila se je nesreča; zgodilo se ni nič posebnega; zgodilo se je po naključju, v trenutku / zgodilo se mu je nekaj hudega, nenavadnega; krivica se mu je zgodila; v njej se je zgodila sprememba / ni se ji še zgodilo, da bi pozabila denarnico doma še nikoli je ni pozabila; prvič se je zgodilo, da ni prišel do zdaj je zmeraj prišel
// izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: zgodilo se je, da je šel na lov; zgodi se, da zamudi vlak
● 
šalj. to se zgodi (tudi) v najboljših familijah ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko vsakomur pripeti; ekspr. se bo zgodilo, je odgovoril zaželeno, zahtevano bo narejeno; ekspr. zgôdi se tvoja volja, po tvoji volji podrejam(o) se tvoji volji, želji; razbila je skledo. Se pač zgodi izraža zmanjševanje krivde; kar še ni, se lahko še zgodi
SSKJ²
zgodljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. močno skaliti: zgodljati vodo
● 
ekspr. vse je zgodljal zmešal, pomešal
    zgodlján -a -o:
    ovce ne pijejo zgodljane vode
SSKJ²
zgodnjáti se -ám se dov. (á ȃ)
star. postati goden: pustiti lan, da se zgodnja; mladiči so se že zgodnjali
SSKJ²
zgódnje... prvi del zloženk (ọ̄)
nanašajoč se na zgodnji: zgodnjebaročen, zgodnjejutranji, zgodnjekrščanski
SSKJ²
zgódnjebaróčen -čna -o prid. (ọ̄-ọ̑)
nanašajoč se na zgodnji barok: zgodnjebaročni slog / zgodnjebaročna opera
SSKJ²
zgódnjebronastodôben -bna -o prid. (ọ̄-ó ọ̄-ō)
nanašajoč se na zgodnjo bronasto dobo: zgodnjebronastodobna naselbina / zgodnjebronastodobno orodje
SSKJ²
zgódnjegótski -a -o prid. (ọ̄-ọ̑)
nanašajoč se na zgodnjo gotiko: cerkev v zgodnjegotskem slogu / zgodnjegotsko okno
SSKJ²
zgódnjejesénski -a -o prid. (ọ̄-ẹ́)
nanašajoč se na zgodnjo jesen: lep zgodnjejesenski dan / zgodnjejesensko vreme / zgodnjejesenski posevki
SSKJ²
zgódnjekapitalístičen -čna -o prid. (ọ̄-í)
nanašajoč se na zgodnji kapitalizem: zgodnjekapitalistična miselnost / zgodnjekapitalistično gospodarstvo
SSKJ²
zgódnjekrščánski -a -o prid. (ọ̄-ȃ)
nanašajoč se na zgodnje krščanstvo: zgodnjekrščanski mozaik; zgodnjekrščansko svetišče / zgodnjekrščanski mislec
SSKJ²
zgódnjepoléten -tna -o prid. (ọ̄-ẹ̑)
nanašajoč se na zgodnje poletje: zgodnjepoletno jutro / toplo zgodnjepoletno sonce
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgódnjepomladánski -a -o prid. (ọ̄-á)
nanašajoč se na zgodnjo pomlad: hladno zgodnjepomladansko jutro / nedeljski zgodnjepomladanski izlet
SSKJ²
zgódnjepomláden -dna -o prid. (ọ̄-ȃ)
nanašajoč se na zgodnjo pomlad: svež zgodnjepomladni dan / zgodnjepomladno sonce
SSKJ²
zgódnjepopoldánski tudi zgódnjepopôldanski -a -o [zgodnjepopou̯danskiprid. (ọ̄-á; ọ̄-ȏ)
nanašajoč se na zgodnje popoldne: toplota zgodnjepopoldanskega sonca / zgodnjepopoldanski mir
SSKJ²
zgódnjerenesánčen -čna -o prid. (ọ̄-ȃ)
nanašajoč se na zgodnjo renesanso: zgodnjerenesančno slikarstvo / zgodnjerenesančni kipar
SSKJ²
zgódnjerímski -a -o prid. (ọ̄-í)
nanašajoč se na zgodnje obdobje starih Rimljanov: zgodnjerimski nagrobni spomeniki / zgodnjerimska doba
SSKJ²
zgódnjerománski -a -o prid. (ọ̄-ȃ)
nanašajoč se na zgodnjo romaniko: zgodnjeromanski slog / cerkev iz zgodnjeromanske dobe
SSKJ²
zgódnjeromántičen -čna -o prid. (ọ̄-á)
nanašajoč se na zgodnjo romantiko: zgodnjeromantični slog / zgodnjeromantični skladatelj
SSKJ²
zgódnjeslovánski -a -o prid. (ọ̄-ȃ)
nanašajoč se na zgodnje obdobje Slovanov: zgodnjeslovanska plemena / zgodnjeslovanska keramika
SSKJ²
zgódnjesrednjevéški -a -o prid. (ọ̄-ẹ̑)
nanašajoč se na zgodnji srednji vek: zgodnjesrednjeveške najdbe / zgodnjesrednjeveška krščanska simbolika
SSKJ²
zgódnji -a -e prid. (ọ̄)
1. navadno z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgodnji izid knjige; zgodnji prihod avtobusa / zgodnja setev; navajen je na zgodnje vstajanje / zgodnje cvetenje; opažati zgodnje staranje / zgodnji sneg; zgodnja zima; zgodnje upanje, veselje
// ki je, se pojavi ob začetku dneva, jutra: njegov zgodnji obisk nas je presenetil / zgodnje sonce
2. od začetka trajanja malo oddaljen: zgodnja jesen, pomlad; zgodnje popoldne / prišel je v zgodnjih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj / zgodnji kapitalizem; zgodnji srednji vek prvo obdobje srednjega veka; zgodnja antika; zgodnja romantika; zgodnje krščanstvo / umetnikova zgodnja dela
3. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času: zgodnji krompir; pozne in zgodnje sorte sadja
♦ 
arheol. zgodnja bronasta doba; gozd. zgodnji les redkejša plast lesa v letnici; ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; rel. zgodnja maša prva maša zgodaj zjutraj; um. zgodnji barok; zgodnja gotika
SSKJ²
zgódnjik -a m (ọ̑)
knjiž. zgodnji krompir: saditi zgodnjik
♦ 
rel. zgodnjik nekdaj duhovnik, ki opravlja zgodnjo mašo
SSKJ²
zgódnost -i ž (ọ̄)
lastnost, značilnost zgodnega: zgodnost cvetenja češenj / zaradi zgodnosti odhoda vlaka ga je zamudil / zgodnost ure / zgodnost krompirja; zgodnost ali poznost sort
SSKJ²
zgodopísec -sca m (ȋ)
zastar. zgodovinopisec, zgodovinar: o tem pišejo različni zgodopisci
SSKJ²
zgodovína -e ž (í)
1. celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem: njihova zgodovina je težka, zapletena; narodi s pomembno zgodovino; o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist; gibalo, tek zgodovine; materialistično pojmovanje zgodovine / človeška, osebna zgodovina; geološka zgodovina zemlje; kitajska, slovenska, svetovna zgodovina; krajevna zgodovina; zgodovina filma, glasbe, tehnike / napisati zgodovino rodu / Zgodovina slovenskega naroda
2. obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri: položaj našega naroda skozi zgodovino; v zgodovini človeštva, zemlje se je zgodilo veliko katastrof; novejša, starejša zgodovina; zgodovina in prazgodovina / obdobje zgodovine
// veda o tem: viri za zgodovino / duhovna, gospodarska, kulturna, politična, umetnostna zgodovina; literarna zgodovina; primerjalna zgodovina ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov; splošna zgodovina / uradna zgodovina / predavati zgodovino; ocena iz zgodovine / pog. kupiti zgodovino za peti razred učbenik zgodovine
● 
vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. bil je mož, ki je delal zgodovino odločujoče posegal vanjo; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. priti v zgodovino postati zgodovinsko pomemben; ekspr. on je živa zgodovina domačega kraja vse pozna, ve; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu; ekspr. to je še zavito v temo zgodovine še ni pojasnjeno, raziskano
SSKJ²
zgodovínar -ja m (ȋ)
strokovnjak za zgodovino: biti bibliograf in zgodovinar / literarni, pravni, umetnostni zgodovinar / šola razpisuje delovno mesto zgodovinarja / bil je najboljši zgodovinar v razredu
SSKJ²
zgodovínarica -e ž (ȋ)
zgodovinarka: priznana zgodovinarica / literarna zgodovinarica
SSKJ²
zgodovínarka -e ž (ȋ)
strokovnjakinja za zgodovino: ugledna zgodovinarka / literarna, umetnostna zgodovinarka
SSKJ²
zgodovínarski -a -o prid.(ȋ)
nanašajoč se na zgodovinarje: to področje raziskuje večja zgodovinarska skupina / zgodovinarsko pisanje, razpravljanje
    zgodovínarsko prisl.:
    on je zgodovinarsko stvaren
SSKJ²
zgodovínarstvo -a s (ȋ)
1. dejavnost, ki se ukvarja s proučevanjem zgodovine: položaj našega zgodovinarstva in muzejstva / literarno zgodovinarstvo
2. poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev: zgodovinarstvo v književnih delih
SSKJ²
zgodovinopísec -sca m (ȋ)
kdor piše dela, knjige o zgodovini: dela slovenskih zgodovinopiscev
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgodovinopísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zgodovinopisce ali zgodovinopisje: zgodovinopisne raziskave / zgodovinopisni del knjige
SSKJ²
zgodovinopísje -a s (ȋ)
dejavnost, ki se ukvarja s pisanjem del, knjig o zgodovini: dosežki slovenskega zgodovinopisja / literarno, politično, umetnostno zgodovinopisje
// veda o tem:
SSKJ²
zgodovínski -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na zgodovino: zgodovinski proces, razvoj; zgodovinska resnica; to so zgodovinska dejstva / zgodovinsko ozadje politične krize / zgodovinski dogodek; zgodovinska osebnost / zgodovinski dokumenti / to so zgodovinski kraji; zgodovinska oblačila / naroda imata enako zgodovinsko usodo / zgodovinsko gledanje, mišljenje / starejša zgodovinska obdobja / zgodovinski viri; zgodovinske razprave; zbirati zgodovinsko gradivo / pomožne zgodovinske vede / zgodovinski učbeniki
2. ekspr. ki ima velik, trajen pomen: zanje je to zgodovinski dogodek; zgodovinski prelom v naši književnosti; zgodovinski sestanek; sprejeti zgodovinsko odločitev / odkritje je zgodovinskega pomena
♦ 
filoz. zgodovinski materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; jezikosl. zgodovinski slovar slovar, ki vsebuje besedni zaklad določenega preteklega obdobja; zgodovinska slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika; lit. zgodovinski roman; zgodovinska drama, povest; zgod. zgodovinski narod narod, ki ima svojo državnost
    zgodovínsko prisl.:
    zgodovinsko dokazana, potrjena osebnost; zgodovinsko pomemben dokument
SSKJ²
zgodovínskost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zgodovinskega: zgodovinskost junakov ljudske epike / ekspr. zgodovinskost odločitve
SSKJ²
zgodovínstvo -a s (ȋ)
zgodovinarstvo: razcvet zgodovinstva v tistem času / zgodovinstvo v pisateljevem delu poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev
SSKJ²
zgolčati gl. izgolčati
SSKJ²
zgolíti -ím in zgólim dov., zgólil in zgôlil; zgóljen tudi zgoljèn (ī í, ọ́)
narediti, povzročiti, da postane kaj golo: jesenski dež je zgolil drevje
    zgolíti se 
    menjati dlako: kunci so se že zgolili
SSKJ²
zgòlj1 -- prid. (ȍ)
knjiž. ki je brez česa drugega; gol3, čist: bilo je zgolj naključje, da sta se srečala
● 
ekspr. v hipu jih je bila zgolj ponižnost in ustrežljivost so bili zelo ponižni in ustrežljivi
SSKJ²
zgòlj2 člen. (ȍ)
1. izraža omejenost na navedeno; samo: zasaditi zemljišče zgolj s sadnim drevjem; slišati je bilo zgolj tujo govorico; to delo podcenjuje zgolj zato, ker ga ne razume
2. v vezniški rabi, navadno v zvezi ne zgolj – ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega; ne samo – ampak tudi: pri tem ne gre zgolj za denar, ampak tudi za poštenje
SSKJ²
zgóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄)
zastar. sam2, čist: to je zgoljna nesebičnost, popolnost
SSKJ²
zgoniti se gl. izgoniti se
SSKJ²
zgónje zgónj ž mn. (ọ́ ọ̑)
nar. pot, po kateri hodi živina na pašo: navzgor sta se vzpenjala po zgonjah
SSKJ²
zgònt zgónta m (ȍ ọ́)
etn. vsak od na štiri ali osem delov preklanega hloda za izdelovanje deščic za obode sit, rešet: skladovnica zgontov
SSKJ²
zgór prisl. (ọ̑)
pog. zgoraj: zgor in spod so počistili / tu zgor ne moreš čakati / zgor je bil premalo oblečen; prim. odzgor
SSKJ²
zgôraj prisl. (ó)
1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru višje; ant. spodaj: zagorelo je hkrati zgoraj in spodaj / zgoraj ga čakajo prijatelji; zgoraj je nekaj zaropotalo / na pobočju je videl skupino izletnikov, še bolj zgoraj cerkvico; daleč, visoko zgoraj / s prislovnim določilom kraja: poglej zgoraj na podstrešju; zgoraj v stavbi je dvorana; našli so jo zgoraj tik pod vrhom; tu zgoraj je hladno / tisti članek je na peti strani zgoraj / zgoraj navedeni podatki v predhodnem, dotakratnem besedilu; pisar. zgoraj navedene priče
// izraža položaj nad čim: stoli so oblečeni s penasto gumo, zgoraj pa je prevleka iz skaja; zlezi s stolpa, zgoraj ni več varno
2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani višje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena / elipt., pog. sončila se je zgoraj brez brez zgornjega dela (dvodelne) kopalne obleke
3. ekspr. izraža zelo pomemben družbeni položaj: pripomnil je, da zgoraj premalo mislijo na delavce; zgoraj mu niso bili naklonjeni / bili so prizadeti tako oni zgoraj kot ti spodaj tako vodilni ljudje kot delavci, ljudstvo
// izraža pripadnost socialno močnejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti zgoraj; želel je biti čim uspešnejši, čim bolj zgoraj
4. v zvezi od zgoraj izraža gibanje ali usmerjenost
a) iz višjega položaja v prostoru proti nižjemu: poklicala ga je od zgoraj; od zgoraj je bilo slišati glasbo; od zgoraj navzdol
b) iz položaja nad čim: gledati, osvetljevati od zgoraj; pihalo je od strani in od zgoraj; plezalca v steni so varovali od zgoraj; temenici zapirata lobanjo od zgoraj
c) pog. iz zelo pomembnega družbenega položaja: dobivati pobude, ukaze od zgoraj; ne upoštevati nasvetov od zgoraj / načrtovanje, vodenje od zgoraj; prim. odzgoraj
SSKJ²
zgôrajšnji -a -e prid. (ō)
star. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; zgornji, prej naveden: zgorajšnji stavki so podobni tem; utemeljitev zgorajšnje trditve
SSKJ²
zgórec -rca m (ọ̑)
nar. veter, ki piha z zgornje strani, s hribov: pihal je mrzel zgorec
SSKJ²
zgorelína -e ž (í)
kar ostane po gorenju: bencinske, plinske zgoreline; pepel, saje in druge zgoreline
SSKJ²
zgoréti -ím dov., zgôrel (ẹ́ í)
1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi
// biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma
2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu
● 
knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče
    zgôrel tudi zgorèl in zgorél -éla -o:
    zgoreli plin; zgorela hiša, vas; zgorela kraška planjava; 
prim. izgoreti
SSKJ²
zgoreválen tudi izgoreválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zgorevanje: zgorevalni proces / zgorevalni plini / zgorevalna toplota
 
teh. zgorevalni motorji; zgorevalni prostor ali zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgorévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zgorevati: pospeševati zgorevanje; pri zgorevanju nastaja dim; počasno, popolno zgorevanje / zgorevanje goriva, plinov, organskih snovi / zgorevanje hrane v organizmu
 
strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem
SSKJ²
zgorévati -am nedov. (ẹ́)
1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu: les zgoreva; brezdimno, počasi zgorevati / zgorevati v ognju
2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati energijo: bencin, gorivo, plin zgoreva
// razkrajati, razgrajevati se in pri tem dajati energijo: hrana, ki zgoreva v telesu, daje moč in toploto
3. ekspr., v zvezi z v, za izčrpavati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: zgorevati za svoje ideje; zgorevati v skrbi za otroke / zgorevati v ljubezni
    zgorevajóč -a -e:
    zgorevajoči plini; zgorevajoča snov; 
prim. izgorevati
SSKJ²
zgorljív -a -o prid. (ī í)
ki zgori: zgorljivi deli hiše; zgorljive snovi
SSKJ²
zgórnje... prvi del zloženk (ọ̑)
nanašajoč se na zgornji: zgornjenadstropen, zgornještajerski
SSKJ²
zgórnječeljústen -tna -o prid. (ọ̑-ȗ)
anat. nanašajoč se na zgornjo čeljust: zgornji čeljustnici oklepata zgornječeljustno votlino
SSKJ²
zgórnještájerski -a -o prid. (ọ̑-ȃ)
nanašajoč se na severni del avstrijske Štajerske: zgornještajerska mesta / zgornještajerska noša
SSKJ²
zgórnji -a -e prid., zgórnjejši in zgórnejši (ọ̑)
1. ki leži, je višje: zgornji del zidu se kruši; zgornji prostori hiše; poškodovan zgornji rob omare; zgornje police so prazne / doma je v zgornjem koncu vasi; pog. zgornja stranka se je odselila stranka, ki je stanovala nad našim stanovanjem / zgornji del telesa; zgornji mlinski kamen; zgornji zobje; zgornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; zgornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje / Zgornja Slivnica
// ki je, leži najvišje: zgornji kavelj se je odlomil; padel je z zgornje stopnice
2. ki je, se nahaja nad čim drugim, na površini: zgornja plast zemlje / zgornje usnje usnje za zgornje dele obutve
3. v zvezi zgornja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: zgornja stran preproge / zgornja stran listov
4. nanašajoč se na najvišjo stopnjo, velikost česa: zgornja starostna meja; zgornja dovoljena teža; zgornja vrednost
5. ki je v dotakratnem besedilu že napisan: iz zgornjega opisa je razvidno sedanje stanje; to potrjujejo zgornje ugotovitve; pisar. prosimo, da zgornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
● 
ekspr. zgornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; zgornji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo lordi; sedeti na zgornjem koncu mize delu mize, ki je blizu čela; publ. zgornji sloji družbe višji sloji; nar. zgornji veter veter, ki piha z zgornje strani, s hribov
♦ 
anat. zgornja čeljustnica; zgornja okončina roka; fiz. zgornja meja frekvence zvoka največja frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. zgornji tok reke začetni del reke blizu izvira; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; geol. zgornja kreda najmlajši del krede; mat. zgornja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. zgornji podaljšek vrhnji del sestavljenega jambora; sam.:, pog. zgornjih ni doma; iz zgornjega sledi, da je delo končano
SSKJ²
zgórnjica -e ž (ọ̑)
star. nadstropje kmečke hiše: v zgornjici ima hladno sobo
// soba v nadstropju kmečke hiše; zgornja hiša: spala je v zgornjici; zgornjica z enim oknom
SSKJ²
zgórnjik -a m (ọ̑)
nar. veter, ki piha z zgornje strani, s hribov: zapihal je mrzel zgornjik
SSKJ²
zgóršati se -am se dov. (ọ̑)
zastar. postati lepši: dekle se je v zadnjem letu zelo zgoršalo
SSKJ²
zgostítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zgostiti: moka za zgostitev omake / zgostitev prometa pred prazniki
SSKJ²
zgostíti -ím dov., zgóstil (ī í)
1. narediti (bolj) gosto: zgostiti belež, malto; zgostiti juho z jajcem / zgostiti mrežo, tkanje / ekspr. zgostiti obiske pogosteje priti na obisk
2. ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: znake je treba bolj zgostiti / zgostiti besedilo; poglavja bi se dala brez škode zgostiti / svoje izsledke je zgostil v tri točke
    zgostíti se 
    1. postati (bolj) gost: kuhati mezgo tako dolgo, da se zgosti; raztopina se je zgostila / para se zgosti v roso / megla se je zgostila; ekspr.: čakal je, da se mrak zgosti; tema se je zgostila, da niso videli ped pred seboj / gozd se je zgostil; čez zimo so se ji lasje zgostili / množica okrog njiju se je zgostila / kontrole so se zgostile postale bolj številne / proti večeru se promet zgosti
    2. knjiž. postati bolj intenziven: občutek negotovosti se je zgostil / tišina se je nenavadno zgostila / strah se zgosti v bolečino
    ● 
    knjiž. tovrstne dejavnosti so se zgostile v mestu jih je največ v mestu; knjiž. vse težave so se zgostile okrog tega problema ta problem je povzročil največ težav; knjiž. sredi popoldneva se je zrak zgostil v dušljivo soparo je postalo zelo soparno; knjiž. v kratkih zgodbah so se zgostile vse pisateljeve odlike so se izrazito pokazale, izrazile
    zgoščèn -êna -o:
    zgoščeni vodni hlapi; zapis je zelo zgoščen; v zgoščeni obliki podana vsebina; v želatinasto snov zgoščena tekočina; prisl.: zgoščeno označiti stališča; zgoščeno izražena misel
SSKJ²
zgostljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zgostiti: zgostljiva snov
SSKJ²
zgóščati -am nedov. (ọ́)
delati (bolj) gosto: zgoščati jedi / zgoščati mrežo
 
fiz. zgoščati plin manjšati mu prostornino zaradi večanja tlaka
    zgóščati se 
    1. postajati (bolj) gost: omaka se je začela zgoščati / megla se je zgoščala v roso / dim se je vse bolj zgoščal / krči so se zgoščali
     
    knjiž. delo se zgošča v oddelku za prvo pomoč največ dela je v oddelku za prvo pomoč
    2. knjiž. postajati bolj intenziven: tišina se zgošča / slutnje so se zgoščale v gotovost
    zgoščajóč -a -e:
    zgoščajoča se snov
SSKJ²
zgoščênka -e ž (é)
optična digitalna plošča za shranjevanje podatkov: uničiti zgoščenko s tajnimi podatki; skladbe na zgoščenki; stojalo, ovitki za zgoščenke / dvojna zgoščenka glasbeni album, ki zajema dve zgoščenki
// podatki, navadno glasba, posneti na taki plošči: izdati, posneti zgoščenko; koncert za promocijo nove zgoščenke; kasete in zgoščenke
SSKJ²
zgoščênost -i ž (é)
lastnost, značilnost zgoščenega: zgoščenost barve / ekspr. pomenska, vsebinska zgoščenost; velika zgoščenost sloga
SSKJ²
zgoščeválec -lca [zgoščevau̯ca in zgoščevalcam (ȃ)
sredstvo za zgoščevanje: razredčilo in zgoščevalec
SSKJ²
zgoščeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zgoščevanje: zgoščevalni postopek
 
mont. zgoščevalni boben boben za zgoščevanje snovi z zmanjševanjem količine vode pri bogatenju rudnin
SSKJ²
zgoščeválka -e ž (ȃ)
knjiž. tlačilka, črpalka: v akvarij dovaja zrak majhna zgoščevalka / zračna zgoščevalka
SSKJ²
zgoščeválnik -a m (ȃ)
1. mont. naprava za zgoščevanje rudnin pri postopku bogatenja z zmanjševanjem količine vode v njih: zgoščevalnik pri separaciji
2. teh. velika posoda ali priprava za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z usedanjem; usedalnik
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgoščevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zgoščevati: zgoščevanje beleža / zgoščevanje prometa
SSKJ²
zgoščeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati (bolj) gosto: zgoščevati preredko malto
// teh. odstranjevati iz snovi večji del tekočine: zgoščevati raztopine / zgoščevati tekoče gorivo
2. ekspr. delati, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: zgoščevati vrstice / zgoščevati besedilo
    zgoščeváti se 
    1. postajati (bolj) gost: omaka se je zgoščevala / para se zgoščuje v kapljice / megla se je začela zgoščevati; ekspr. mrak se je zgoščeval v temo / promet v mestih se vedno bolj zgoščuje
    2. knjiž. postajati bolj intenziven: tišina v prostoru se je vse bolj zgoščevala
    zgoščujóč -a -e:
    zgoščujoči se mrak je prehajal v noč
SSKJ²
zgoščína -e ž (í)
fiz. območje v snovi, kjer je tlak večji od povprečnega tlaka: zgoščine in razredčine / potujoča zgoščina zraka
SSKJ²
zgoščíšče -a s (í)
knjiž. tališče, strdišče
SSKJ²
zgotoviti ipd. gl. izgotoviti ipd.
SSKJ²
zgovárjati se -am se nedov. (ȃ)
star. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; pogovarjati se: zgovarjati se o poeziji; zgovarjati se s prijatelji
SSKJ²
zgovóren -rna -o prid., zgovórnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek; fant je po naravi zgovoren in dovtipen; nenavadno, zelo zgovorna je; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika
2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna; članek z zgovornim naslovom; njegov molk je zgovoren; ta primer je zelo zgovoren; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage
    zgovórno prisl.:
    dovolj zgovorno so mu povedali, da je nezaželen; esej zgovorno priča o pesnikovem razvoju
SSKJ²
zgovoríti se -ím se dov., zgovóril se; nam. zgovôrit se in zgovorít se (ī í)
1. z dogovorom doseči soglasje; dogovoriti se: tako bo, kot smo se zgovorili; zgovoriti se za sestanek; zgovoriti se z dekletom; natančno se zgovoriti
2. star. izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se: o tem se bomo pozneje zgovorili / znal je toliko nemško, da se je lahko zgovoril
    zgovorjèn -êna -o:
    prišla sta ob istem času, kot bi bila zgovorjena; zgovorjen je s prijatelji; vse je že zgovorjeno
SSKJ²
zgovórnež -a m (ọ̑)
ekspr. zgovoren človek: zgovornež se je počasi le unesel; zgovorneži in molčečneži
SSKJ²
zgovórnost -i ž (ọ́)
lastnost zgovornega človeka: znan je zaradi svoje zgovornosti; ženska zgovornost; zgovornost in molčečnost / vsi so se čudili zgovornosti tega zadržanega človeka / z vso zgovornostjo jih je skušal prepričati / zgovornost dokazov, podatkov
SSKJ²
zgrábek -bka m (ȃ)
pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino: raztrositi redi in zgrabke / seno v zgrabkih
// kar se zgrabi sploh: zgrabek listja, žita
SSKJ²
zgrabíti in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ)
1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke
2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo
3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti nasprotnikove vojake ujeti
4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg
6. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora
● 
ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim
    zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr.
    spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem
    zgrábljen -a -o:
    krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno
SSKJ²
zgrabljáj -a m (ȃ)
zastar. količina česa, ki se enkrat zgrabi, zagrabi: položiti zgrabljaj požete pšenice na poveslo
SSKJ²
zgrabljálnik -a m (ȃ)
agr. priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju: zgrabljalnik in obračalnik / vrtavkasti zgrabljalnik
SSKJ²
zgrábljati1 -am nedov. (á)
z grabljami spravljati skupaj: obračati in zgrabljati krmo
SSKJ²
zgrabljáti2 -ám dov. (á ȃ)
s kratkimi potegljaji z grabljami izravnati: zgrabljati krtine
SSKJ²
zgrabljív -a -o prid. (ī í)
1. knjiž. določljiv, opredeljiv: težko zgrabljiv pojav / dramatizacija ni bila zgrabljiva prepričljiva
2. zastar. roparski: zgrabljiva žival
SSKJ²
zgráda -e ž (ȃ)
zastar. zgradba, stavba: največja zgrada v mestu / grajska zgrada
SSKJ²
zgradarína -e ž (ī)
pravn., nekdaj davek na dohodek od zgradb: plačevati zgradarino
SSKJ²
zgrádba -e ž (ȃ)
1. objekt, ki ima navadno stene in streho: obnoviti, postaviti, sezidati zgradbo; ustavili so se pred nizko zgradbo; betonska, lesena, montažna zgradba; velika poštna zgradba; četrt s stanovanjskimi, upravnimi zgradbami
2. s prilastkom kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet: zgradba kamnine, lesa, vlakna; premog z jasno vidno lesno zgradbo; biti si podoben po zgradbi / telesna zgradba; zgradba organa / zgradba tal
3. s prilastkom razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: razčleniti dramsko zgradbo; jezikovna, stilna zgradba romana / zgradba stavkov je zapletena / miselna zgradba
4. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: njegova filozofska zgradba se je podrla / z oslabljenim pomenom: zgradba političnega sistema politični sistem; stara zgradba tlačanstva je začela pokati
5. knjiž. graditev: zgradba mostu je veliko stala
♦ 
anat. gobasta zgradba kosti pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. koridorska zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh; jezikosl. semantična zgradba gesla; urb. javne zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgrádben -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zgradbo: zgradbeni prostor / zgradbena prvina
SSKJ²
zgrádbica -e ž (ȃ)
manjšalnica od zgradba: sredi trga stoji okrogla zgradbica
SSKJ²
zgradítelj -a m (ȋ)
knjiž. graditelj: zgraditelj mesta, prekopa
SSKJ²
zgradítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zgraditi: zgraditev planinskega doma; zgraditev hlevov; zgraditev prekopa / zgraditev družbe, pravnega reda
SSKJ²
zgradíti -ím dov., zgrádil (ī í)
1. narediti z (gradbenim) materialom, da kaj nastane: zgraditi cesto, most, predor, stopnišče, zid; zgraditi iz lesa, opeke; hišo si je zgradil po svojem načrtu / mesto so zgradili na bregu reke; utrdbo so zgradili pred šeststo leti; hitro, trdno zgraditi / lastovke so si zgradile gnezdo v hlevu; ta greben so zgradile korale / telo zgradi nove celice iz beljakovin; pren. zgraditi lepšo prihodnost; zgraditi temelje gospodarstva
2. sestaviti, izdelati celoto iz delov: zgraditi atomsko bombo, elektronski mikroskop; zgraditi ladjo / pregledno in smiselno zgraditi stavek
3. publ., v zvezi z na narediti, ustvariti kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: zgraditi družbo na demokratičnih načelih; svojo filozofijo je zgradil na materialistični osnovi / zgraditi zakon na ljubezni
♦ 
lit. zgraditi zaplet in razplet drame, romana; meteor. nad srednjo Evropo se je zgradil greben visokega zračnega pritiska je nastal, se razvil
    zgrajèn -êna -o
    1. deležnik od zgraditi: dobro zgrajen roman; iz granita zgrajen spomenik; solidno zgrajena hiša; strnjeno zgrajeno naselje; človeško telo je zgrajeno podobno kot živalsko
    2. publ. izoblikovan, trden: bil je zgrajena pisateljska osebnost; ni bil še dovolj ideološko zgrajen / zgrajen značaj
     
    publ. njegov sošolec je bil zgrajen v socializmu član komunistične partije; 
prim. izgraditi
SSKJ²
zgrádnja -e ž (ā)
knjiž. zgradba, sestava: skladna zgradnja telesa / trdna dramska zgradnja / zgradnja stavka
SSKJ²
zgrája -e ž (ā)
1. zastar. zgradba, sestava: zgraja teh plasti je drugačna
2. nar. vzhodno živa meja: okrog vrta je zgraja
SSKJ²
zgrájati -am dov. (ā)
star. ugotoviti, poočitati napake, pomanjkljivosti: zgrajala je njegov izdelek
// opomniti, ošteti: velikokrat zgraja otroke
SSKJ²
zgrajênost tudi izgrajênost -i ž (é)
1. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: notranja zgrajenost melodije; vsebinska in oblikovna zgrajenost umetnine; zgrajenost drame
// knjiž. zgradba, sestava: zgrajenost predmeta / po osnovni zgrajenosti je kraj podoben utrdbi
2. publ. izoblikovanost, trdnost: notranja moč in zgrajenost posameznikov / politična zgrajenost koga
SSKJ²
zgrajevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zgrajevati: zgrajevanje elektrarne / zgrajevanje novih razmer; prim. izgrajevanje
SSKJ²
zgrajeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastane; graditi: zgrajevati elektrarne / organizem zgrajuje različne snovi; vitamini se zgrajujejo v rastlinah; prim. izgrajevati
SSKJ²
zgrážanje -a s (á)
glagolnik od zgražati se: vzbujati zgražanje; zgražanje množic je bilo vse glasnejše
SSKJ²
zgrážati se -am se nedov. (á)
izražati, imeti zelo odklonilen odnos, zlasti z moralnega stališča: čez čas so se ljudje nehali zgražati; zgražati se zaradi goljufije; nad njegovimi slikami se mnogi zgražajo; glasno se zgražati
    zgražajóč se -a -e:
    zgražajoč se je zmajeval z glavo
SSKJ²
zgrbánčenost -i ž (ȃ)
značilnost zgrbančenega: zgrbančenost kože
SSKJ²
zgrbánčiti -im dov. (á ȃ)
narediti gube, zlasti na koži: zgrbančiti čelo; obraz se mu je zgrbančil / sadje se v toplih shrambah hitro zgrbanči / listi, poganjki se zaradi suše zgrbančijo
    zgrbánčen -a -o:
    zgrbančen obraz; zgrbančeni sadeži; zgrbančena koža
     
    ekspr. osivela in zgrbančena ženica gubasta, zgrbljena
SSKJ²
zgŕbati -am dov. (r̄ ȓ)
zgrbančiti: zgrbati čelo
    zgŕban -a -o:
    zgrban obraz
SSKJ²
zgŕbiti -im dov. (ŕ ȓ)
dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: zgrbiti hrbet; tiger se je zgrbil in pripravil na skok
    zgŕbiti se 
    1. postati sključen: ves se je zgrbil od dela; zgrbiti se od strahu, zadrege / njegova čokata postava se je zgrbila pod težo bremena
    2. zastar. zgrbančiti se: čelo, obraz se zgrbi / jabolka so se zgrbila
    zgŕbljen -a -o:
    zgrbljen človek; zgrbljen hrbet; vsa zgrbljena je sedela na klopi
SSKJ²
zgŕbljenec -nca m (ȓ)
zgrbljen človek: zgrbljenci in pohabljenci
SSKJ²
zgŕbljenost -i ž (ȓ)
lastnost, značilnost zgrbljenega: zgrbljenost starih ljudi / zgrbljenost hrbtenice
SSKJ²
zgŕčiti se -im se dov. (r̄ ȓ)
zastar. skrčiti se, skriviti se: ves se je zgrčil; zgrčiti se od groze
    zgŕčen -a -o:
    zgrčen se je tiščal v kot; v pest zgrčena roka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgŕda prisl. (ȓ)
izraža, da se dejanje opravlja s silo, strogostjo, grobostjo; ant. zlepa: zgrda so ga odgnali; to so jim, če je bilo treba, tudi zgrda vbili v glavo / zgrda pri njem nič ne opraviš
 
ekspr. spraševal je, skušal izvedeti zlepa ali zgrda na vsak način; preg. bolje zlepa kakor zgrda; preg. kdor noče zlepa, mora zgrda
SSKJ²
zgrdíti -ím tudi izgrdíti -ím dov., zgŕdil tudi izgŕdil (ī íknjiž.
1. opomniti, ošteti: oče ga je zgrdil in poslal iz sobe
2. skaziti, iznakaziti: zgrditi komu obraz / trpljenje jo je zgrdilo
    zgrdíti se tudi izgrdíti se nar. vzhodno
    iztrebiti se: krave so se zgrdile na dvorišču
SSKJ²
zgrébati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
z grebenjem spravljati skupaj: zgrebati žerjavico; zgrebati s prsti / zgrebati na kup
SSKJ²
zgrêbsti zgrêbem dov., zgrébel zgrêbla; zgrebèn tudi zgrêben (é)
z grebenjem spraviti skupaj: zgrebsti pepel, žerjavico / zgrebsti ogorke na kup
SSKJ²
zgrenéti -ím dov. (ẹ́ í)
nav. 3. os. postati grenek: sir, smetana zgreni
SSKJ²
zgreníti -ím dov., zgrénil (ī í)
zagreniti: revščina mu je zgrenila življenje
SSKJ²
zgréšek -ška m (ẹ̑)
dejstvo, da kak predmet zgreši cilj: zadetki in zgreški
SSKJ²
zgrešênost -i ž (é)
ekspr. napačnost, neprimernost: idejna zgrešenost filma; zgrešenost načrta; zgrešenost take kmetijske politike
SSKJ²
zgreševáti -újem nedov. (á ȗ)
večkrat zgrešiti: zgreševati cilj
SSKJ²
zgrešítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zgrešiti: zgrešitev cilja / zgrešitev življenjskega smisla
SSKJ²
zgrešíti -ím tudi izgrešíti -ím dov., zgréši tudi izgréši; zgréšil tudi izgréšil (ī í)
1. pri metanju, streljanju ne zadeti: nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil; zgrešiti cilj, tarčo / krogla, strel zgreši / igralec je zgrešil žogo / vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico
2. pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti: voznik je zgrešil odcep; v temi je zgrešil pot, vrata; zgrešiti smer; v množici sta se zgrešila / hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili; tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa
// priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več: sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil / med grmovjem je pes sled zgrešil
3. ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata: predstava je zgrešila svoj namen; neprodane knjige zgrešijo pravi smisel
4. ekspr. narediti napako, zmotiti se: zgrešil je, ker ga ni poslušal; za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da je zgrešil / zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje
● 
ekspr. ljudje so ga že zgrešili ga ne poznajo, prepoznajo več; ekspr. njegovo ime sem čisto zgrešil se ga ne spomnim; ekspr. fant je zgrešil pravo pot ravna, dela nepravilno, moralno oporečno; take priložnosti gotovo ne boš zgrešil zamudil
    zgrešèn tudi izgrešèn -êna -o
    1. deležnik od zgrešiti: zgrešen cilj; zgrešena smer; uprizoritev je bila igralsko in režijsko zgrešena
    2. ekspr. napačen, neprimeren: zgrešen ukrep; zgrešena naložba; zgrešena politika; tako ravnanje je popolnoma zgrešeno / zgrešeno življenje; prisl.: zgrešeno razlagana pesem
SSKJ²
zgréti zgrêjem dov., zgrét (ẹ́ ȇ)
knjiž. segreti: sonce je zgrelo zrak; zgreti vodo / hitra hoja jih je zgrela
SSKJ²
zgrévati -am dov. (ẹ̑)
zastar. žal postati: zgrevalo ga je, da mu ni pomagal
    zgrévati se 
    skesati se: zgrevati se svojih grehov / zgrevajte se, ker niste prav ravnali
    zgrévan -a -o:
    z zgrevanim glasom reči; zgrevan grešnik; prisl.: zgrevano priznati
SSKJ²
zgrézati se -am se nedov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. ugrezati se, pogrezati se: zgrezati se v blato
SSKJ²
zgrézniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑knjiž.
1. ugrezniti se, pogrezniti se: tla so se zgreznila / zgrezniti se vase
2. sesesti se, zgruditi se: sunil ga je, da se je zgreznil na tla; od strahu, začudenja se zgrezniti
SSKJ²
zgrínjanje -a s (í)
glagolnik od zgrinjati: zgrinjanje peska, zemlje / opazoval je zgrinjanje ljudi od vseh strani
SSKJ²
zgrínjati -am nedov. (í)
1. imeti strnjeno razprostrto: drevesa zgrinjajo krošnje; lipa zgrinja veje nad kamnito mizo
2. spravljati skupaj, na kup: zgrinjati zemljo, sušeče se zrnje / ekspr. zgrinjati bogastvo kopičiti / zgrinjati na kup
3. star. zlagati: mati zgrinja sinovo obleko
● 
star. groza me zgrinja, ko to poslušam obhaja
    zgrínjati se s prislovnim določilom
    1. pojavljati se kje strnjeno v veliki količini: čez ladjo so se zgrinjali visoki valovi; nad dolino se zgrinjajo oblaki / ekspr. okrog nas se je zgrinjala tema je bila, je nastajala / ekspr.: nad družino se zgrinjajo skrbi in težave; pred njim se zgrinja vse več problemov
    2. prihajati skupaj v velikem številu: že od jutra se zgrinjajo množice od vseh strani; okoli ponesrečenca se zgrinjajo radovedneži; ljudje se zgrinjajo na trg, v gledališče
    zgrinjajóč -a -e:
    nad dolino zgrinjajoči se nevihtni oblaki
SSKJ²
zgrísti zgrízem dov. (í)
1. zdrobiti z zobmi: zgristi meso, orehe; dobro, slabo zgristi / zgristi z zobmi
// z grizenjem poškodovati, raniti: miši so zgrizle obleko / od živčnosti si je zgrizla nohte; zgristi si ustnice
2. ekspr. izčrpati, uničiti: bolezen ga je zgrizla; ljubosumje zgrize človeka
● 
ekspr. kritiki so ga zgrizli njegovo delo so ocenili zelo negativno; ekspr. na smrt sta se zgrizla zelo sta se sprla; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi
    zgrísti se 
    1. ekspr. postati zelo jezen sam nase: zaradi teh govoric bi se najraje zgrizel / zgristi se od jeze, žalosti biti zelo jezen, žalosten
    2. nar. sesiriti se: mleko se zgrize
    zgrízen -a -o:
    zgrizeni nohti; zgrizena hrana; zgrizene ustnice; 
prim. izgristi
SSKJ²
zgrívati -am dov. (ȋ)
zastar. žal postati: prepozno ga je zgrivalo
SSKJ²
zgrízek -zka m (ȋ)
zastar. kar je zgrizeno: izpljuniti zgrizek mesa
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgrmáditi -im dov. (ā ȃ)
spraviti v grmado, na kup: zgrmaditi veje; na nebu so se zgrmadili oblaki
    zgrmáditi se 
    pojaviti se kje v veliki količini: na trgu se je zgrmadila množica ljudi; pren., ekspr. veliko problemov se je zgrmadilo nanj
SSKJ²
zgrméti -ím dov. (ẹ́ í)
ekspr. grmeč se hitro premakniti: skočil je na konja in zgrmel čez lesen most / plaz je zgrmel na cesto, v dolino; vlak je zgrmel skozi predor
// grmeč pasti: polica se je podrla in kozarci so zgrmeli na tla; spotaknil se je in zgrmel po stopnicah; zgrmeti v prepad
● 
ekspr. ob potresu je hiša zgrmela na kup se je podrla, porušila; ekspr. načrt je zgrmel v prah je propadel, ni uspel
SSKJ²
zgrmévati -am nedov. (ẹ́)
ekspr. drug za drugim zgrmeti: plazovi zgrmevajo v dolino / letala vse bolj pogosto zgrmevajo na tla
SSKJ²
zgrníti in zgŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. strnjeno razprostreti: drevesa so zgrnila krošnje; nad lopo so se zgrnile veje
2. spraviti skupaj, na kup: zgrniti raztreseno seme / ekspr. vse to bogastvo so zgrnili starši in stari starši nakopičili / vzroke za stanje je zgrnil v nekaj stavkov strnil
3. star. zložiti: jezno je zgrnil svojo obleko in šel
● 
knjiž. nesreča je zgrnila nadenj zaničevanje zaradi nesreče so ga začeli zaničevati
    zgrníti se in zgŕniti se s prislovnim določilom
    1. pojaviti se kje strnjeno v veliki količini: ogenj se je zgrnil od vseh strani; okrog njiju so se zgrnile sence; na nebo se zgrnejo oblaki / ekspr. nad mesto se je zgrnila tema stemnilo se je / na družino se je zgrnilo gorje
    2. priti skupaj v velikem številu: otroci so se zgrnili okrog matere; k mizam so se zgrnili novi gostje; meščani so se zgrnili na ulice, pred magistrat
    zgŕnjen -a -o:
    razpeti zgrnjeno platneno streho; na kup zgrnjeno žito
SSKJ²
zgrozévati se -am se nedov. (ẹ́)
knjiž. (večkrat) čutiti grozo: zgrozevati se ob krikih; zgrozeval se je, ko je spoznaval njeno preračunljivost
    zgrozévati nav. 3. os.
    vzbujati, povzročati grozo: to dejstvo me zgrozeva
SSKJ²
zgrozítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zgroziti se: opazil je fantovo zgrozitev / ogorčenje in zgrozitev nad čim
SSKJ²
zgrozíti se -ím se dov., zgrózil se (ī í)
začutiti grozo: ko so to slišali, so se zgrozili; ob pogledu na kaj se zgroziti; zgroziti se nad čim / ekspr. zgroziti se v duši
// ekspr. začutiti veliko začudenost, ogorčenost: zgrozil se je, da učenec ne zna niti seštevati / kar zgroziš se, ko vidiš take otroke kaditi
    zgrozíti nav. 3. os., knjiž.
    vzbuditi, povzročiti grozo: novica ga je zgrozila / brezoseb. ob tem imenu jo je zgrozilo
    zgróžen -a -o in zgrožèn -êna -o
    1. deležnik od zgroziti se: zgroženi gledalci; bil je zgrožen zaradi takega ravnanja; poslušala je zgrožena in bleda
    2. ki vsebuje, izraža grozo: zgrožen klic; zgrožen obraz; gledati z zgroženimi očmi; prisl.: zgroženo je stal sredi sobe
SSKJ²
zgrozljáj -a m (ȃ)
knjiž. kratkotrajno občutenje groze: ob teh besedah ga je obšel zgrozljaj
SSKJ²
zgrozljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. grozljiv: zgrozljiv film; zgrozljiva znamenja
SSKJ²
zgróženost in zgrožênost -i ž (ọ̄; é)
stanje zgroženega: zgroženost ga je kmalu minila / izraziti zgroženost nad čim
SSKJ²
zgrúčiti se -im se dov. (ú ȗ)
ekspr. zbrati se, nakopičiti se: vse se je zgručilo na enem mestu / snov se je zgručila sprijela v kepe
    zgrúčen -a -o:
    bili so zgručeni okoli govornika
     
    knjiž. zgručena je obsedela za mizo sključena, zgrbljena
SSKJ²
zgrúditi se -im se dov. (ú ȗ)
1. zaradi slabosti, nemoči priti iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: opotekla se je in zgrudila; nezavesten se je zgrudil; zgruditi se na kolena; zgruditi se na tla, v naslanjač; zgruditi se kot mrtev, pokošen, ubit / zgruditi se od utrujenosti; zgruditi se pod bremenom / zgruditi se vznak pasti
 
vznes. zgrudil se je v grob umrl je
2. zastar. spremeniti se v grude: prst se zgrudi
    zgrúditi 
    1. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo pride iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: utrujenost človeka zgrudi; zgruditi koga na tla / Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi (F. Prešeren)
    2. ekspr. čustveno zelo prizadeti: če bi to vedela, bi jo zgrudilo
    ● 
    star. sovražnik jim je zgrudil obzidje porušil, podrl
SSKJ²
zgrúntati -am dov. (ú)
pog. ugotoviti, spoznati: zgruntal je, kaj hočejo od njega / nazadnje sta pismo le zgruntala dojela, razumela
SSKJ²
zgruzíti se -ím se dov., zgrúzil se (ī í)
zastar. zgruditi se: omedlel je in se zgruzil; zgruziti se na tla
SSKJ²
zgrúzniti se -em se dov. (ú ȗ)
knjiž. zgruditi se: starček se je zgruznil na tla
● 
knjiž. kozolec se je pod težo snega zgruznil vase sesedel, razpadel; knjiž. zakaj si se ves tako zgruznil dobil sključeno držo; postal malodušen
SSKJ²
zgúba -e ž (ȗ)
slabš. kdor je neuspešen pri delu, v življenju: kako ji more biti takšna zguba všeč / kot psovka poberi se, zguba pijanska; prim. izguba
SSKJ²
zgubánčiti -im dov. (á ȃ)
narediti gube, zlasti na koži: zgubančiti čelo; obraz se mu je zgubančil
    zgubánčen -a -o:
    zgubančena koža; lica je imela zgubančena kot suha hruška
SSKJ²
zgúbar -ja m (ȗ)
ekspr. neuspešen človek: možakar je popoln zgubar, ki se mu je ponesrečilo prav vse; pristati med zgubarji
SSKJ²
zgúbati -am dov. (ū)
narediti gube: skrbi so ji zgubale obraz; čelo se mu je zgubalo / zgubati papir, zavese / obleka se je zgubala zmečkala
    zgúban -a -o:
    zguban obraz; zgubana koža; bila je vsa zgubana in sključena
SSKJ²
zgúbiti1 -im dov. (ú ȗ)
zastar. zgubati: skrbi so mu zgubile obraz
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgubiti2 ipd. gl. izgubiti ipd.
SSKJ²
zgúliti -im dov., zgúlila in zgulíla (ú)
z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino: zguliti obleko; zguliti rokave na komolcih; usnje se je že precej zgulilo / zguliti kožo odrgniti
    zgúljen -a -o
    1. deležnik od zguliti: zguljen plašč; na kolenih zguljene hlače
    2. slabš. nezanimiv, navadno zaradi ponavljanja: zguljen glasbeni motiv; zguljena anekdota, fraza
SSKJ²
zgúncati -am dov. (ȗpog.
1. razmajati: zguncati stol
2. razgibati1posrečilo se mu je zguncati odbornike
    zgúncan -a -o:
    zguncana miza
SSKJ²
zguran gl. izguran
SSKJ²
zgúziti se -im se dov. (ū ȗ)
nar. sključiti se, zgrbiti se: zguzil se je in čakal / zguziti se v dve gubé / od začudenja se je zguzila na klop se je sesedla
    zgúžen -a -o:
    zguženi so se pretihotapili do hiše; zravnal je zguženo hrbtenico
SSKJ²
zgúzniti -em dov. (ú ȗ)
nizko umreti: to bom naredil, pa če zguznem
    zgúzniti se nar.
    sključiti se, zgrbiti se: sedeč za mizo, se je zguznil in zadremal
SSKJ²
zíb -a m (ȋ)
premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog njegove osi: odrinil se je z lahnim zibom
SSKJ²
zibálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zibanje: zibalna naprava
 
kor. zibalni korak
SSKJ²
zibálka -e [tudi zibau̯kaž (ȃknjiž.
1. zibelka: v materini sobi stoji stara zibalka; zibati se kot zibalka
2. gugalnica: gugati se na zibalki iz vej
SSKJ²
zíbanje tudi zibánje -a s (í; ȃ)
glagolnik od zibati: zibanje ga uspava; zibanje in guganje / zibanje otroka mu je prijetno / zibanje pri plesu
SSKJ²
zíbati tudi zibáti -ljem in -am, in zíbati -ljem in -am nedov. (í á í; í)
enakomerno premikati kaj sem in tja ali navzgor in navzdol okrog njegove osi: zibati zibelko / valovi zibljejo jadrnico / zibati otroka, da bi zaspal; zibati na kolenih, rokah; stal je na petah in se zibal / medved je zibal glavo
 
evfem. pri sosedovih bodo zibali dobili otroka; knjiž. zibali so ga v kmečki hiši rodil se je
    zíbati se tudi zibáti se, in zíbati se
    1. enakomerno se premikati sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: ob lepi melodiji se je njeno telo začelo zibati; zibati se po taktu; pri hoji se ziblje v bokih; cveti, veje se zibljejo v vetru; zibati se kot pijanec, raca / ekspr. drobna senca se je zibala po cesti zibajoč se šla
     
    navt. ladja se ziblje se premika navzgor in navzdol okrog vzdolžne osi
    2. zibajoč se biti, nahajati se kje: čoln se ziblje ob pomolu; ekspr. na prsih se mu zibljejo medalje / v vrču se je zibalo vino / ekspr. na ustnicah se mu ziblje sladek smehljaj / ekspr. cesta se je zibala pod njim zaradi vrtenja v glavi se mu je zdelo, da se cesta ziblje pod njim
    zibáje :
    zibaje se oditi, se približati
    zibajóč -a -e:
    zibajoč se premikati; zibajoči se koraki; v vetru zibajoča se svetilka
    zíban -a -o:
    ziban dojenček; ves rod je bil ziban v tej zibelki
SSKJ²
zíbav -a -o prid. (í)
ki se ziblje: zibava brv / zibava hoja
SSKJ²
zíbel in zibél -i [zibeu̯ž (ī; ẹ̑)
knjiž. zibelka: narediti, zibati zibel; otrok je spal v zibeli / za umetnost se je navdušil v Italiji, zibeli renesanse
 
knjiž. zibel mu je stekla v tej hiši rodil se je; knjiž. od zibeli do groba od rojstva do smrti
SSKJ²
zíbela in zibéla -e ž (ī; ẹ̑)
nar. zibelka: mati se je sklonila nad zibelo
SSKJ²
zíbelka -e [zibeu̯kaž (ī)
1. posteljica za dojenčka, narejena tako, da se lahko ziblje: narediti, zazibati zibelko; položiti otroka v zibelko
2. ekspr., z rodilnikom kraj, kjer se kaj začne: morje je zibelka življenja; zibelka človeške kulture
● 
knjiž. zibelka mu je stekla v tej hiši rodil se je; ekspr. od zibelke do groba od rojstva do smrti; ekspr. to mu je bilo položeno že v zibelko je dobil že v zgodnjih otroških letih
SSKJ²
zíbika -e ž (ī)
nar. štajersko zibelka: zibati zibiko
SSKJ²
zíbka -e ž (ȋ)
zibelka: stesati zibko; otrok je v zibki mirno zaspal / tu je zibka naše kulture
● 
pivna zibka nekdaj lesen, na spodnji strani ukrivljen predmet z vpetim pivnikom
SSKJ²
zíbkati -am nedov. (ȋ)
ekspr. na rahlo zibati: valovi zibkajo čoln / zibkati otroka
● 
evfem. soseda bo spet zibkala rodila; ekspr. starši ga preveč zibkajo zelo, pretirano skrbijo zanj
SSKJ²
zibljáj -a m (ȃ)
krajši premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: zibljaji ladje; lahni zibljaji in tresljaji
SSKJ²
zibljív -a -o prid. (ī í)
ki se (rad) ziblje: zibljiv čoln, stol
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zíc -a m (ȋpog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
sedež: sedel je na zadnjem zicu; udobni zici v dvorani; prevleka za zic
SSKJ²
zíd -a in m, mn. zidôvi (ȋ)
1. vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: v kleti so zidovi vlažni; porušiti, sezidati zid; krogla je prebila zid; pomakniti posteljo do zida, k zidu; obesiti sliko na zid; zabiti žebelj v zid; betonski, opečnat zid; stavba z debelimi zidovi; odprtina, razpoka v zidu; bled kot zid / hišni zid; samostanski, tovarniški zidovi / čelni zid pročelje; notranji, zunanji zidovi hiše; predelni, temeljni zid; slepi zid brez oken, odprtin / obrnil se je k zidu in zaspal k steni
// temu podoben samostojen objekt: parceli je ločil zid; postaviti zid okrog gnojišča; obdati, zapreti z zidom; nizek, visok zid; vodoraven zid pred odprtino kmečke peči; gore stojijo kot zid med obema pokrajinama / obrambni, požarni, zaščitni zid; pokopališki, vrtni zid; zid proti vetru / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom / ekspr.: množica je naredila živi zid; zid strmih hribov; pren., ekspr. obdaja jo gluhi zid samote
2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti zida med njima; predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid niso ga poslušali, upoštevali / z oslabljenim pomenom: loči ju zid predsodkov predsodki; med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti
● 
ekspr. govoriti zidu prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; hoteti, riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje; ekspr. med njima je kitajski zid velika ovira, zapreka; ekspr. naveličan je mestnih zidov življenja v mestu; ekspr. vedno je želel imeti svoje štiri zidove bivališče, dom; ekspr. okrog sebe je sezidal visok zid postal je nedostopen; prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka; gluh je kot zid popolnoma, zelo
♦ 
arhit. kiklopski zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami; grad. ojačevalni zid ki povzroča večjo nosilnost; podporni zid ki preprečuje premik zemlje, materiala; polnilni zid s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; teh. nosilni zid
SSKJ²
zidák -a m (á)
izdelek, navadno iz gline, za zidanje: zidar je položil, poravnal zidake; zid iz rdečih zidakov / betonski, opečni zidak; polni, votli zidak; dvakrat žgani zidak / protipotresni zidak navadno vogelni, skozi katerega se napelje armaturno železo
 
grad. elektrofiltrski zidak iz elektrofiltrskega pepela z dodatki apna in azbesta; klinkerski zidak
SSKJ²
zidalíšče -a s (í)
star. gradbišče: kjer so bile njive, je zdaj veliko zidališče
SSKJ²
zídanica -e ž (í)
manjša stavba v vinogradu za hranjenje vina: iz zidanice je slišati petje; pobočje je polno belih zidanic
SSKJ²
zídanje tudi zidánje -a s (í; ȃ)
1. glagolnik od zidati: zidanje lepo napreduje; zidanje brez malte, z malto / ukvarjati se z zidanjem / zidanje hiše; zidanje oboka je zamudno
2. kar je sezidano, zgrajeno: zidanje je obrnjeno proti jugu; novo, veliko zidanje
SSKJ²
zidár -ja m (á)
kdor se poklicno ukvarja z zidanjem: bil je dober zidar; pomagati, streči zidarjem / priučeni zidar / pog. jutri bomo imeli zidarje bodo prišli k nam zidarji, da bodo začeli zidati, graditi
SSKJ²
zidaríja -e ž (ȋ)
ekspr. zidanje: spet se je lotil zidarije / ogledali so si njegovo zidarijo
SSKJ²
zidáriti -im nedov. (á ȃ)
ukvarjati se z zidanjem: ima kmetijo in še zidari / čez poletje hodi zidarit
SSKJ²
zidárka -e ž (á)
ženska, ki se poklicno ukvarja z zidanjem: hotela je postati zidarka
SSKJ²
zidárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na zidarje ali zidarstvo: zidarsko delo / zidarski mojster, pomočnik / zidarska žlica; zidarsko kladivo
 
grad. zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; obrt. zidarski izravnalnik priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine
SSKJ²
zidárstvo -a s (ȃ)
zidarska obrt: mizarstvo, zidarstvo in pleskarstvo / opustiti zidarstvo opravljanje zidarskega poklica
SSKJ²
zídati tudi zidáti -am nedov. (í á í)
1. s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično eno na drugo delati, da kaj nastaja: začeli so zidati; zidati na betonske temelje; zidati s kamnom, z opeko; ta zidar dobro, hitro zida / zidati hišo, skladišče; zidati peč / ekspr. kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja; pog. cerkev je zidal znani arhitekt naredil zanjo načrte, vodil gradnjo; ekspr. občina bo zidala šolo v svoji režiji s svojimi sredstvi in delavci; pog. zidala bosta gradila bosta svojo hišo; brezoseb. tisti čas se je veliko zidalo / zidati zid
2. ekspr. sestavljati, tvoriti celoto iz delov; graditi: avtor zida stavek pregledno in smiselno; zidati svoj filozofski sistem
3. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč; graditi: svoje pesmi zida na ljudskem izročilu; zidati družbo na demokratičnih temeljih
● 
začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; publ. zidati na človeka upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj; knjiž. zidati na skalo ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi
    zídan -a -o:
    zidani štedilnik; spodnji del hiše je zidan, zgornji pa lesen; v dve nadstropji zidana stavba dvonadstropna
SSKJ²
zidáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od zidati: zidava dobro napreduje; letnica zidave je označena na pročelju; dovoljenje za zidavo / hiša je lepe zidave lepo zidana
2. kar je sezidano, zgrajeno: ustavil se je pred visoko opečno zidavo
SSKJ²
zidealizírati -am dov. (ȋ)
narediti, prikazati kaj boljše in lepše, kot je: pisatelj je zidealiziral svoje junake / zidealizirati resničnost
    zidealizíran -a -o:
    zidealizirano kmečko življenje
SSKJ²
zídec -dca m (ȋ)
1. manjšalnica od zid: ograditi vrt z zidcem / ded je hranil časopise na okenskem zidcu zidani polici pod oknom; zidec pri peči zapeček
2. arhit. iz stene izstopajoči del zidu za okras: pročelje je polno zidcev in drugih okraskov; zobčasti zidci in stolpiči nadzidki / venčni zidec ki oklepa stavbo
SSKJ²
zídek -dka m (ȋ)
manjšalnica od zid: podreti zidek / pašniki so ograjeni s kamnitimi zidki / nizek okenski zidek zidana polica pod oknom; ded je zlezel na topli zidek zapeček
SSKJ²
zíden -dna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zid: zidni omet; zidna ploskev / zidna razpoka, vdolbina; zidna vlaga / zidni vijak; zidni vložek; zidne barve; strešna in zidna opeka / zidni časopis stenski časopis
 
teh. zidna konzola; um. zidno slikarstvo stensko slikarstvo
SSKJ²
zídič -a m (ȋ)
knjiž. zidek, zidec: ob večerih posedajo na zidiču pred hišo
SSKJ²
zidína -e ž (í)
1. nav. mn., star. zid, zidovje: porušiti, preplezati zidine trdnjave; grajske zidine; kamnite, vlažne zidine starega samostana / mesto je bilo obdano z jarki in zidinami
2. nar. prekmursko zidana hiša: to je edina zidina v vasi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zidíšče -a s (í)
knjiž. zid, zidovje: izza drevja se je videlo belo zidišče
SSKJ²
zidôvje -a s (ȏ)
več zidov, zidovi: zidovje poka, se ruši; debelo, kamnito zidovje; zidovje starega gradu / mesto je obkrožalo visoko zidovje obzidje
SSKJ²
zigóta tudi cigóta -e ž (ọ̑)
biol. celica, ki nastane pri združitvi dveh spolnih celic, spojek: oplojena zigota; delitev zigote; prenos zigot
SSKJ²
zigrávati -am nedov. (ȃ)
star. vzigravati: mišice mu zigravajo / srce ji je začelo hitreje zigravati biti / v očeh mu zigrava poreden smeh / konj ni divji, samo zigrava se / otroci se zigravajo na dvorišču
SSKJ²
zíher -- prid. (ípog., zlasti v sproščenem ožjem krogu, v povedni rabi
gotov, prepričan: ziher sem, da bo ta film dobil oskarja
    zíher prisl.:, pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
    gotovo, nedvomno: tu ziher ni nobenega muzeja
SSKJ²
ziheráš -a m (ápog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
kdor je nagnjen k izraziti previdnosti in ima odpor do tveganja: bil je velik ziheraš; naložbe za ziheraše; hazarderji in ziheraši
SSKJ²
ziheráštvo -a s (ȃpog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
nagnjenost k izraziti previdnosti in nenaklonjenost, odpor do tveganja: očitati komu ziheraštvo; tveganje, preračunljivost in ziheraštvo / pretirano ziheraštvo
SSKJ²
zijáč -a m (á)
slabš. kdor se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: ljudje so se razšli, ostalo je le nekaj zijačev
♦ 
navt. škripec, narejen tako, da spreminja smer vrvi
SSKJ²
ziják -a m (á)
star. kdor se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje; zijalo: razgnati kup zijakov
 
star. delati zijake iz koga norčevati se, šaliti se; star. prodajati zijake prodajati zijala
SSKJ²
zijála -e ž (ā)
nar. zahodno dekle: všeč mu je njegova zijala
SSKJ²
zijálast -a -o prid. (á)
1. slabš. ki se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijalasti otroci; bil je precej zijalast / zijalast obraz / kot psovka kam pa gledaš, zijalo zijalasto
2. ekspr. ki zija, se ne prilega več: zijalaste klešče; zijalasta vrata
    zijálasto prisl.:
    zijalasto se razgledovati
SSKJ²
zijálo -a s (á)
1. slabš. kdor se (rad) kje zadržuje in si kaj ogleduje: odganjati zijala; okrog njega se je nagnetlo veliko zijal / kot psovka kaj tako buljiš, zijalo zijalasto
2. ekspr. odprtina: široka zijala dimnikov / slabš. odpri zijalo usta
3. slabš. kdor zelo glasno, hrupno govori: tega zijala ne morem poslušati
● 
ekspr. kazati zijala komu, za kom s široko odprtimi usti, moljenjem jezika iz ust kazati omalovaževanje, nasprotovanje; ekspr. pasti, prodajati zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj
SSKJ²
zijálost -i ž (á)
slabš. lastnost, značilnost zijalastega človeka: zaradi svoje zijalosti ni bil priljubljen
SSKJ²
zijánje -a s (ȃ)
glagolnik od zijati: zijanje razpok v zemlji / čas si je preganjal z zijanjem naokrog / izza stene se sliši zijanje
SSKJ²
zijáti -ám nedov. (á ȃ)
1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela
// biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje
// s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah
2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad
3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje
// zehati: ves večer že zija
4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo
5. slabš. kričati, vpiti2kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom
● 
slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti
    zijáje :
    zijaje ga je poslušala
    zijajóč -a -e:
    zijajoči gobci pošasti; zijajoča rana, razpoka
SSKJ²
zijàv -áva -o prid. (ȁ á)
1. ekspr. ki je razmeroma široko odprt: zijava usta; zijavo brezno
2. slabš. ki se rad kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijav človek / zijav obraz, pogled
SSKJ²
zijávka1 -e ž (ȃ)
slabš. ženska, ki se (rada) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zbralo se je veliko zijačev in zijavk
SSKJ²
zijávka2 in zijálka -e ž (ȃ)
jama, votlina z daleč vidnim vhodom: raziskati zijavko; iti, spustiti se v zijavko; nekdanji prebivalci zijavk / Potočka zijavka
SSKJ²
zijávost -i ž (á)
slabš. lastnost, značilnost zijavega človeka: zaradi njegove zijavosti ga nikjer niso marali
SSKJ²
zíljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na Ziljo: ziljski breg / ziljska inačica pesmi; ziljsko narečje
 
etn. ziljski rej; ziljsko štehvanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zíma -e ž (í)
1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla / ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime
 
astron. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja
// za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima
2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima
● 
star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi
SSKJ²
zimíka -e ž (í)
agr. zimsko jabolko, zimska hruška: poletne vrste, jesenke in zimike
SSKJ²
zimíšče -a s (í)
knjiž. prezimovališče: črede so se zbrale v zimiščih / urediti zimišče za lončnice
SSKJ²
zímiti1 -im nedov. (ī ȋ)
knjiž. preživljati zimo; prezimovati: dežela, kjer zimijo lastovke; pripraviti rastline, da lahko dobro zimijo
SSKJ²
zimíti2 -ím nedov. (ī í)
knjiž. shranjevati čez zimo: nageljne zimijo v svetlih prostorih
SSKJ²
zímnica -e ž (ȋ)
knjiž. ozimnica: shraniti zimnico / sadje za zimnico
// prostor za ozimnico: prinesti krompir iz zimnice
SSKJ²
zimolèz in zimoléz -éza m (ȅ ẹ́, ẹ̑)
nar. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina
SSKJ²
zimovalíšče -a s (í)
1. knjiž. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče: poiskati si zimovališče / ptice se vračajo iz zimovališč / zimovališče ladij
2. publ. kraj, primeren, ustrezno urejen za preživljanje zimskega oddiha, zimskih počitnic: razvoj letovišč in zimovališč
SSKJ²
zimovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zimovati: pripraviti se na zimovanje / organizirati zimovanja in letovanja
SSKJ²
zimováti -újem nedov. (á ȗ)
1. knjiž. preživljati zimo; prezimovati: zimovati na morju / v toplejših zimah te ptice zimujejo doma
2. publ. preživljati zimski oddih, zimske počitnice (zunaj stalnega bivališča): zimovati v gorah, v smučarskem središču; zimovati in letovati
SSKJ²
zimovíšče -a s (íknjiž.
1. kraj, primeren, ustrezno urejen za preživljanje zimskega oddiha, zimskih počitnic: tekmovanje v alpskem smučanju bo v znanem zimovišču / šolske prostore so med počitnicami preuredili v zimovišče
2. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče: poiskati si zimovišče
SSKJ²
zimôvnik -a m (ȏ)
knjiž. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče: vrnil se je v svoj zimovnik
SSKJ²
zímski -a -o prid. (í)
nanašajoč se na zimo: bil je mrzel zimski dan; zimski meseci / zasnežena zimska pokrajina / žival ima že zimsko dlako; zimske gume globoko narezane gume; zimska obleka; zimske zaloge (hrane); zimska jabolka jabolka, ki so primerna za uživanje čez zimo / zimske (šolske) počitnice / zimski čas
// nav. ekspr. značilen za zimo: pravo zimsko vreme je, čeprav je že pomlad / zimski mraz; hladno zimsko sonce
● 
zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; zimski športi smučanje, drsanje, sankanje; ekspr. zimsko veselje sneg; igre na snegu
♦ 
agr. čas zimskega počitka čas od odpadanja listja do brstenja; astron. zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; bot. zimska kolobarnica užitna goba s temno sivim klobukom in bledo rumenim betom, Tricholoma portentosum; čeb. zimska gruča gruča, v katero se stisnejo čebele pozimi zaradi ogrevanja; gastr. zimska salama suha salama iz zelo drobno sesekljanega svinjskega in govejega mesa in slanine; gozd. zimska sečnja; strojn. zimsko olje motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za zimski čas; šol. zimski semester; šport. zimske olimpijske igre olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo zimske olimpijske športe; vrtn. zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje; zimska solata solata, ki se seje jeseni in prezimi na prostem; zool. zimska raca rjavkasta raca, ki gnezdi v tundri, Clangula hyemalis; zimsko spanje medveda
    zímsko prisl.:
    zimsko hladno; biti zimsko oblečen
SSKJ²
zímskosmúčarski -a -o prid. (í-ȗ)
nanašajoč se na zimsko smučanje: zimskosmučarsko središče
SSKJ²
zímskošpórten -tna -o prid. (í-ọ̑)
nanašajoč se na zimski šport: zimskošportna prireditev / zimskošportne naprave; trgovina z zimskošportnimi oblačili / zimskošportno središče
SSKJ²
zímzelen1 -a m (ȋ)
plazeča se rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti: vejica zimzelena
 
bot. mali ali navadni zimzelen plazeča se gozdna rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti, Vinca minor
SSKJ²
zímzelèn2 -êna -o prid. (ȋ-ȅ ȋ-é)
ki mu jeseni listi ne odpadejo: zimzelen grm; te rastline so zimzelene / zimzeleni gozd / zimzeleni list
 
ekspr. zimzelene melodije dolgo časa priljubljene
 
bot. zimzeleni gornik brusnici podobna gorska rastlina z usnjatimi, zdravilnimi listi in rdečimi jagodami, Arctostaphylos uva-ursi
SSKJ²
zímzelênček -čka m (ȋ-é)
dolgo časa splošno priljubljena zabavnoglasbena skladba, zlasti popevka: na ploščo so uvrstili tudi dva stara zimzelenčka; album z zimzelenčki
SSKJ²
zindividualizírati -am dov. (ȋ)
knjiž. s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika: pisatelju je uspelo zindividualizirati like v romanu
// vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti: zindividualizirati jezik
    zindividualizírati se 
    začeti ravnati kot posameznik, ne oziraje se na skupnost, družbo: ljudje so se zindividualizirali
    zindividualizíran -a -o:
    zindividualiziran človek; zindividualizirano življenje
SSKJ²
zindustrializírati -am dov. (ȋ)
uvesti, razširiti industrijsko dejavnost na določenem območju: zindustrializirati deželo / zindustrializirati družbo
    zindustrializíran -a -o:
    sodobni zindustrializirani svet; zindustrializirano življenje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zíniti -em dov. (í ȋ)
1. odpreti usta, kljun: zinil je in ugriznil; ziniti od začudenja; široko ziniti
 
ekspr. čevelj mu je zinil, da se vidijo prsti podplat se mu je odtrgal od zgornjega dela; dan se je podaljšal za toliko, kolikor petelin zine malo se že pozna, da je dan daljši
2. ekspr. reči, povedati: premisli, kaj boš zinil; v pijanosti marsikaj zine; niti besede ni zinil / ni zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja
SSKJ²
zintelektualizírati -am dov. (ȋ)
knjiž. uveljaviti, poudariti um, razum v kaki dejavnosti: zintelektualizirati literarno ustvarjanje
    zintelektualizíran -a -o:
    zintelektualiziran dialog; preveč zintelektualizirani ljudje
SSKJ²
zintrigírati -am dov. (ȋ)
vzbuditi zanimanje: oddaja je poslušalce zintrigirala; zintrigirati gledalce z drznim scenarijem / poskušati zintrigirati množico, podpornike
SSKJ²
ziritírati -am dov. (ȋ)
vznemiriti, razburiti: predlog zakona je ziritiral tako javnost kot poslance
SSKJ²
zirkon ipd. gl. cirkon ipd.
SSKJ²
zíti se zídem se dov., zíšel se zíšla se (í)
zastar. sniti se: fantje se zidejo na vasi; zišli so se v mestu
SSKJ²
zíza -e ž (ī)
nar. dojka: imela je velike zize
SSKJ²
zízek -zka m (ȋnar.
1. sesek: vime in zizki
2. dojka: ob materinih zizkih se je dojenček umiril
SSKJ²
zízen -zna -o prid. (ȋ)
nar. ki je v starosti, ko še sesa; sesen: zizno tele
SSKJ²
zjáhati -am tudi zjášem dov. (ā)
1. z jahanjem izčrpati, oslabiti: zjahati konja
2. razjahati: jezdec se je ustavil in zjahal
SSKJ²
zjasnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zjasniti: zjasnitev neba / zjasnitev političnega ozračja
SSKJ²
zjásniti1 -im in zjasníti -ím dov., zjásnil (ā ȃ; ī í)
1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo; razjasniti1zjasniti skrivnost; stvari so se zjasnile v nekaj dneh / zjasnil ti bom, kako se je to zgodilo pojasnil
2. knjiž. narediti jasno, razumljivo: pisatelj je z leti zjasnil svojo izpoved / zjasniti svoj odnos do dela, družine
    zjásniti sein zjasníti se
    1. s smiselnim osebkom v dajalniku priti do spoznanja, začeti razumevati: zjasnilo se mu je, zakaj ga niso spoznali; nenadoma, v trenutku se mu je zjasnilo, kaj hočejo
    2. postati bolj določen, opredeljen, razviden: misel se je zjasnila
    ● 
    ekspr. v glavi se mu je zjasnilo prišel je k zavesti, razsodnosti
    zjásnjen -a -o:
    zjasnjeni nazori
SSKJ²
zjasníti2 -ím dov., zjásnil (ī í)
1. narediti, da je kaj brez oblakov: veter je zjasnil nebo; nebo se je zjasnilo; brezoseb. proti jutru se je popolnoma zjasnilo / vreme se je zjasnilo
// knjiž. narediti kaj bolj svetlo: zvezde so zjasnile noč
2. knjiž. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: otrok jima je zjasnil življenje
    zjasníti se ekspr.
    postati vesel, veder: prej žalostne oči so se zjasnile / njegov glas se je zjasnil
     
    ekspr. obraz se mu je zjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. ob teh besedah se mu je čelo zjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; vznes. pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila da se bodo razmere, okoliščine izboljšale
SSKJ²
zjêbati -em tudi -am tudi zjébati -em tudi -am dov. (ȇ; ẹ̑vulg.
1. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje ali propade; uničiti: ti nesposobneži so povsem zjebali projekt
// narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj: z ostrim člankom ga je dodobra zjebal
2. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: če preveč spiješ, te zjebe
SSKJ²
zjecljati gl. izjecljati
SSKJ²
zjedkati gl. izjedkati
SSKJ²
zjedríti -ím dov., zjédril (ī í)
knjiž. narediti (bolj) jedrnato: pisatelj je zjedril pripoved
    zjedríti se 
    1. postati čvrstejši, krepkejši: dekle se je zjedrilo v život / v življenjskih preizkušnjah se je zjedril
    2. zbrati se, osredotočiti se: vse življenje se je zjedrilo okoli domačije / razmišljanje se je zjedrilo v tak zaključek
SSKJ²
zjeklenéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. postati zelo odločen, nepopustljiv: v vojni je zjeklenel / njegova volja je zjeklenela
SSKJ²
zjekleníti -ím dov., zjeklénil (ī í)
knjiž. narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo: vojna je ljudi zjeklenila / težko življenje mu je zjeklenilo značaj
// okrepiti, utrditi: trdo delo mu je zjeklenilo mišice
SSKJ²
zjesti ipd. gl. izjesti ipd.
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zjezíti -ím dov., zjézil (ī í)
spraviti v jezo, razdraženost: njeno govorjenje, vedenje ga je zjezilo; taka stvar človeka zjezi
    zjezíti se 
    razjeziti se: ko je to slišal, se je zjezil; zjeziti se nad otroki / ti si vsega kriv, se je zjezila
SSKJ²
zjéžiti -im tudi zježíti -ím dov., zjéži; zjéžil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
naježiti: maček je zježil dlako / od strahu so se mu zježili lasje
SSKJ²
zjókati se tudi zjokáti se -am se, in zjókati se tudi zjokáti se zjóčem se dov., zjókajte se tudi zjokájte se in zjóčite se (ọ́ á ọ́)
izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami in glasovi: šel je ven in se zjokal; ob srečanju bi se skoraj zjokala; zjokati se od veselja, žalosti; krčevito, tiho se zjokati; zjokal se je kot otrok močno, brez obvladovanja / zjokati se nad svojo usodo
SSKJ²
zjútraj prisl. (ú)
v času od svita do dopoldneva: v šolo hodi zjutraj; zjutraj ga bom poklical; zdravilo mora jemati zjutraj, opoldne in zvečer; pridite jutri zjutraj; s poukom začnejo ob osmih zjutraj; bedel je do štirih zjutraj; vstajati zgodaj zjutraj / od zjutraj te že čakajo; ekspr. delati od zjutraj do noči od jutra
● 
ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo
SSKJ²
zjútranji -a -e prid. (ú)
star. jutranji: zjutranja megla; vstal je pred zjutranjo zarjo / zjutranji sprehod; zjutranja maša
SSKJ²
zjúžiti se -im se dov. (ú ȗ)
postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je zjužilo; brezoseb. čez noč se je zjužilo
// razmehčati se, začeti se topiti: sneg se je zjužil
SSKJ²
zk tudi zek [zə̀kmedm. (ə̏)
posnema glas pri prerezu, preseku: zk, si je s sekiro odsekala prst; zk, zk, zk, je rezal nož
SSKJ²
zlačniti gl. izlačniti
SSKJ²
zlagálec -lca [zlagau̯ca tudi zlagalcam (ȃ)
kdor kaj zlaga: dela kot zlagalec lesa / zlagalec opeke / zlagalec cerkvenih pesmi
SSKJ²
zlagálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zlaganje: zlagalna hitrost, norma / zlagalni stroj
SSKJ²
zlagalíšče -a s (í)
kraj, prostor za zlaganje česa: urediti zlagališče; prevzeti hlode na zlagališču; skladišče in zlagališče
SSKJ²
zlagálka -e [zlagau̯ka tudi zlagalkaž (ȃ)
ženska, ki kaj zlaga: delala je kot zlagalka nogavic
SSKJ²
zláganje -a s (ȃ)
glagolnik od zlagati: zlaganje perila / končati zlaganje desk; križno zlaganje vreč / navodilo za zlaganje škatel / zlaganje pesmi / zlaganje samostalnikov
SSKJ²
zláganka -e ž (ȃ)
1. igrača, pri kateri se elementi, deli zlagajo: sestavljati zlaganko; v škatlici je več kosov zlaganke iz trdih potiskanih ploščic; kocke, slikanice in zlaganke / plastične zlaganke; tridimenzionalne zlaganke
2. prospekt, voščilnica iz več zložljivih strani: izdati zlaganko o varni vožnji / izbrati fotografije za unikatno zlaganko
SSKJ²
zlagánost -i ž (á)
lastnost, značilnost zlaganega: očitali so mu zlaganost; boriti se proti zlaganosti družbe
SSKJ²
zlágati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati; natančno, površno zlagati perilo / zlagati padalo
2. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: delavci zlagajo deske; zlagati navzkriž; počasi, skrbno zlagati / zlagati snope na kup; zlagati puške v piramide; zlagati v skladovnico
// na tak način delati: zlagati kamnito ograjo; zlagati stolp iz kock
3. s prislovnim določilom s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod: zlagati zvezke iz torbe, na mizo; zlagati vreče s tovornjaka
4. dajati travo, snope med late kozolca: mož je zlagal, žena pa je podajala / zlagati snope v kozolec
5. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: zlagati opere / zlagati lepe melodije
// ustvarjati, pisati sploh: zlagati verze / star. zlagati slavnostni govor sestavljati, pisati
● 
star. ne znam zlagati besed tako kot vi govoriti, pisati; star. zlagati zemljišča komasirati; star. vse življenje se trudim in zlagam varčujem
♦ 
etn. zlagati snope v nasad; jezikosl. zlagati delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom; les. zlagati deske v škarje; lit. zlagati ode
    zlágati se star.
    ujemati se: barve se zlagajo / pijači se ne zlagata se ne moreta mešati, piti skupaj / take misli se slabo zlagajo z veselim razpoloženjem / moji nazori se ne zlagajo z njegovimi / z ženinimi starši se dobro zlaga / popolnoma se zlagam s teboj soglašam, se strinjam
    zlagáje :
    zlagaje pesem, je mislil nanjo; 
prim. izlagati1
SSKJ²
zlagáti se zlážem se dov. (á á)
zavestno izjaviti, reči kaj neresničnega z namenom zavesti v zmoto: nisem se zlagal; zlagal se ji je, da ga ni bilo doma; rad se zlaže; ekspr. debelo, nesramno se zlagati
// ekspr. reči, povedati kaj, kar ne ustreza resnici: kaj se ti je spet zlagal / časopisi se niso zlagali
    zlagán -a -o
    1. deležnik od zlagati se: ta zgodba ni zlagana; zlagano sporočilo
    2. ki le po videzu, na zunaj ustreza določenim normam, zahtevam: zlagana morala / njena črnina je zlagana
    // ki v resnici ni tak, kot se kaže: zlagan človek / pokazati svojo zlagano podobo
    // ki je po videzu, na zunaj tak kot pravi: zlagan napredek / njen strah je bil zlagan; zlagana veselost; prisl.: zlagano prijazen
SSKJ²
zlágoma prisl. (ȃ)
1. izraža, da se dejanje opravlja brez hitenja, naglice: zlagoma brati, oblačiti se; hoditi zlagoma; ekspr. poletje se zlagoma nagiba h koncu
2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah; polagoma: napredovati zlagoma; vid ji zlagoma peša / zlagoma spoznati kaj počasi
SSKJ²
zláhka prisl. (ȃ)
1. izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora; z lahkoto: zlahka dvigovati, nositi kaj; zlahka premagati nasprotnike / zlahka vse doseže / ne daj se tako zlahka pregovoriti / vozilo se zlahka premika po kopnem in v vodi
 
tega ni tako zlahka razumela to je težko razumela
2. izraža, da se v ravnanju, odločitvah premalo misli na mogoče posledice: vse jemlje preveč zlahka; zlahka obljublja, a se ne drži obljub
SSKJ²
zláhkoma prisl. (ȃ)
star. z lahkoto, zlahka: zlahkoma dobiti, najti, pozabiti; zlahkoma se prilagodi razmeram / preveč zlahkoma obljubljaš
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zlahkôtiti -im dov. (ó ȏ)
nar. olajšati: zlahkotiti komu življenje / zlahkotiti si delo s stroji
SSKJ²
zlájdrati se -am se dov. (ȃ)
pog., slabš. postati vlačuga; zvlačugati se: dekle se je zlajdralo
SSKJ²
zlájnati -am dov. (ȃ)
slabš. enolično, brez poudarkov povedati naučeno besedilo: učenec je zlajnal pesem
    zlájnan -a -o:
    zlajnano besedilo
     
    slabš. ta popevka je preveč zlajnana nezanimiva zaradi ponavljanja
SSKJ²
zlájšati -am dov. (ȃ)
star. olajšati: zlajšati komu bolečine, trpljenje; zlajšati si usodo / zlajšati pot; zlajšati si delo / zlajšati voz z odstranitvijo tovora
 
star. odkrit pogovor mu je zlajšal srce zmanjšal duševno bolečino
SSKJ²
zlajševáti -újem nedov. (á ȗ)
star. olajševati: zlajševati komu bolečine, trpljenje
SSKJ²
zlakati gl. izlakati
SSKJ²
zlakotiti ipd. gl. izlakotiti ipd.
SSKJ²
zlámati -am in -ljem dov. (ȃ)
nar. zlomiti: zlamati palico
    zláman -a -o:
    zlamana deska
     
    nar. domov je prišel čisto zlaman zelo utrujen
SSKJ²
zlámljati -am nedov. (á)
lomiti: zlamljati veje
SSKJ²
zlasáti -ám dov. (á ȃ)
prijeti za lase in stresti: fanta je ozmerjal in zlasal; pren., ekspr. veter se je zagnal v kostanj in ga zlasal
    zlasáti se ekspr.
    1. stepsti se: fantje so se zlasali
    2. spreti se, sporeči se: zaradi otrok se večkrat zlasata
SSKJ²
zlásti člen. (ȃ)
1. izraža, da je kaj na prvem mestu glede na druge nenavedene stvari: tehnične predmete so si ogledovali zlasti fantje; prstne odtise uporabljajo zlasti v kriminologiji; suša je izrazita zlasti tam, kjer je zemlja plitva / mišica postavi las pokonci zlasti ob neprijetnih dražljajih; piše se tudi z vejico: priporočajo sončenje, zlasti ob morju; sadja je bilo dovolj, zlasti zato, ker je drevje dobro obrodilo / v noge ga rado zebe, zlasti kadar ima mokre
// izraža, da je kaj dodanega na prvem mestu glede na prej navedeno: razpravljali so o vprašanjih urbanizma, zlasti o cestah; primeri iz svetovne, zlasti francoske književnosti; otroka, zlasti še mladostnika, ni mogoče vzgajati brez poznavanja njegove duševnosti; samota ni zmeraj prijetna, zlasti takrat ne, ko je človek bolan
2. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: v razpravi so zlasti poudarjali pomanjkanje surovin; pri mleku je vprašanje embalaže zlasti pereče; za oprijemanje je zlasti pomemben gibljiv sklep / nasprotja so obstajala že od začetka, zlasti pa so se poglobila ob krizi
SSKJ²
zlát1 -a m (ȃ)
star. zlatnik: kovati zlate; sto zlatov / beneški zlati
SSKJ²
zlát2 -a -o prid. (ȃ á; četrti pomen ȃ)
1. nanašajoč se na zlato: najti v pesku zlata zrna; zlata žila / zlati rudnik; zlata ruda / zlate zaloge / zlati pesek zlatonosni pesek
// ki je iz zlata: zlat nakit, prstan; napisati ime na spomenik z zlatimi črkami; zlata krona / zlati okviri slik pozlačeni; zlate kupole / pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono / zlata kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; zlata obreza obreza, na katero se nanese tanka plast zlata
2. take barve kot zlato: zlati čevlji; pletenine z zlatimi nitkami / ekspr. zlati sončni žarki / zlata bronsa bakrova bronsa / zlata barva
// ekspr. rjavkasto, rdečkasto rumen: dekle z zlatimi lasmi; piti zlato kapljico; zlata pšenica / zlati oktober
3. ki predstavlja petdeseto obletnico česa: zlati jubilej organizacije / praznovati zlato poroko petdesetletnico poroke
4. ekspr. zelo dober, dobrosrčen: bil je zlat človek, iskren prijatelj; ima zlate starše; bil bi zlat, če ne bi pil / tisti dan je bila vsa zlata in je vsem stregla ustrežljiva, pozorna / v nagovoru moj zlati otrok, varuj se
// ki vzbuja zelo pozitiven čustveni odnos: bili so zlat razred; ta otrok je zlat / v nagovoru sinek moj zlati, hitro se vrni
5. ekspr. zelo dragocen, koristen: ni poslušal zlatega nauka; to so zlate besede; zlato spoznanje / posnemati zlat zgled koga; zlato pravilo pravilo, ki ga je v kaki zadevi zelo koristno upoštevati
// zelo ugoden: ponuja se mu zlata priložnost / bili so zlati časi za špekulante
6. ekspr. poln uspehov, pomembnih del: minili so zlati časi reprezentance; zlati vek italijanskega slikarstva; zlata doba znanosti
// poln zadovoljstva, sreče: zlati trenutki življenja; zlata mladost, prihodnost / sanjati zlate sanje
7. ekspr. zvonek, svetel: ima zlat glas; zlat smeh
8. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: izgubil je svoj zlati mir; zlata resnica, sreča; hrepeni po zlati svobodi; zlato upanje
● 
ekspr. imaš zlat čas, da to narediš veliko prostega časa; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; zlati prinašalec srednje velik lovski pes z mehko, dolgo, rahlo valovito dlako smetanove do zlate barve; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; ekspr. njegovo ime je zapisano v zlati knjigi zgodovine on je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlato knjigo nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov; ekspr. to zbirko poezij so označili za zlato knjigo izredno dobro knjigo; iron. zlata mladina razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin; zlata malina nagrada za najslabše filmske dosežke, ki se vsako leto podeljuje v Hollywoodu; ekspr. zlata mrzlica povečano iskanje zlata; zlata parmena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami; otr. ti si pa danes zlata ptička kot pohvala pri jedi si prvi pojedel; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve; ekspr. ta fant ima zlate roke zna dosti stvari spretno narediti, izdelati; ekspr. bila je dobrega srca in zlatih rok zelo radodarna; ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; ekspr. vkovati koga v zlate verige dati mu dober gmotni položaj, a odvzeti mu samostojnost; zlato jabolko kaki; zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje; ekspr. ima zlato srce je zelo dobrosrčen; zlato tele po bibliji zlat kip živali, ki so ga častili Izraelci med Mojzesovim bivanjem na gori Sinaj; ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže; preg. srednja pot – zlata pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen; preg. rana ura – zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ 
agr. zlati delišes sladko rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike; astron. zlato število število, ki določa zapovrstnost leta v Luninem krogu; bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža; zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; ekon. zlate palice zlato v obliki kvadrov; zlate rezerve zlato, ki ga ima centralna banka; zlata valuta denarni sistem, v katerem je vrednost denarne enote določena z vrednostjo zlata; etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Jezusom Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu pravilo, po katerem naj človek ne stori drugim, česar ne želi, da drugi storijo njemu; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; glasb. zlata plošča plošči podobno priznanje, ki se podeli izvajalcu za 50.000 prodanih plošč; med. zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; obl. zlata košuta najvišje priznanje na mednarodnem sejmu mode v Beogradu; šport. zlata lisica priznanje, ki se podeli najboljši tekmovalki na tradicionalnem ženskem tekmovanju v slalomu in veleslalomu na Pohorju; um. zlati oltar rezljan in bogato pozlačen leseni oltar, značilen za 17. stoletje; zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto; vrtn. zlati šeboj grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri; zool. zlata minica hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata
    zláto prisl.:
    posoda se je zlato svetila; zlato obrobljena očala; zlato vezeni plašči / piše se narazen ali skupaj: zlato pisano ali zlatopisano listje; zlato rjava skorja
    zláti -a -o sam.:
    dvorana je bila v belem in zlatem; star. dal mu je pet zlatih zlatnikov / ljubk., kot nagovor: zlata moja, nič ne skrbi; zdaj pa spančkaj, zlato moje
SSKJ²
zlatár -ja m (á)
1. izdelovalec ali prodajalec izdelkov iz zlata, plemenitih kovin: izučiti se za zlatarja; naročiti prstane pri zlatarju; zlatar in juvelir
2. zastar. iskalec, izpiralec zlata: zlatarji so metali pesek na široke deske
SSKJ²
zlatárna -e ž (ȃ)
delavnica, obrat za izdelovanje izdelkov iz zlata, plemenitih kovin: prodajati staro zlato v zlatarno / Zlatarna Celje
// prodajalna izdelkov iz zlata, plemenitih kovin: vlomiti v zlatarno; bogate izložbe zlatarn
● 
ekspr. na sebi je imela celo zlatarno zelo veliko (zlatega) nakita
SSKJ²
zlatárnica -e ž (ȃ)
zastar. zlatarna: tatvine v zlatarnicah
SSKJ²
zlatárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na zlatarje ali zlatarstvo: zlatarski izdelki / zlatarska delavnica / zlatarski mojster
♦ 
obrt. zlatarska oslica kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; preizkusni kamen
SSKJ²
zlatárstvo -a s (ȃ)
zlatarska obrt: izučiti se zlatarstva; razvoj zlatarstva
SSKJ²
zlátast -a -o prid.(ā)
po barvi podoben zlatu: zlatasti lasje / zlatasta svetloba
    zlátasto prisl.:
    zlatasto prosojna meglica
SSKJ²
zlátek -tka m (ȃ)
ekspr. drag, ljubljen človek, navadno otrok: mlada mati je bila polna skrbi za svojega zlatka / kot nagovor samo da se ti ni nič hudega zgodilo, zlatek moj
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zláten1 -tna -o prid. (ā)
zastar. zlat2zlaten nakit
SSKJ²
zlatén2 -a -o prid. (ẹ̄)
knjiž. zlat2zlatene verige / zlatena naplavina zlatonosna / ogenj zlatene barve
SSKJ²
zlaténica -e ž (ẹ̑)
1. rumenkasta obarvanost kože, sluznic in beločnic zlasti zaradi povečanja žolčnih barvil v krvi: pri bolniku se je pojavila zlatenica; zlatenica pri hepatitisu; zlatenica pri novorojenčkih
2. vnetje jeter, med. hepatitis: imeti, preboleti zlatenico; epidemija zlatenice
SSKJ²
zlaténičen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zlatenico: obraz je imel zlateničen; zlatenična koža / zlatenični bolnik
SSKJ²
zlatênje -a s (é)
glagolnik od zlatiti: ročno zlatenje; zlatenje rezbarij / zlatenje neba ob sončnem vzhodu
SSKJ²
zlaténkast -a -o prid. (ẹ̑)
po barvi nekoliko podoben zlatu: zlatenkasti lasje / zlatenkast sijaj
SSKJ²
zlatéti -ím nedov. (ẹ́ íekspr.
1. postajati po barvi podoben zlatu: žito začenja zlateti
2. zlato se odražati, kazati: na nebu je zlatel lunin srp; trobentice so zlatele v travi
SSKJ²
zlatíca -e ž (í)
1. travniška ali njivska rastlina z majhnimi, navadno rumenimi cveti: trgati marjete in zlatice
2. ekspr. zlatnik: šteti zlatice
3. zastar. zlata ribica: imeti v akvariju zlatice
♦ 
bot. ripeča zlatica travniška rastlina z dlanastimi listi in zlato rumenimi cveti, Ranunculus acris; vodna zlatica rastlina z belimi cveti, ki raste v stoječih ali počasi tekočih vodah, Batrachium; zool. kuna zlatica kuna z rumeno liso na prsih, Martes martes
SSKJ²
zlatíčnica -e ž (ȋ)
nav. mn., bot. zelnate ali lesnate rastline z zvezdastimi ali somernimi cveti različnih barv, Ranunculaceae: košarice in zlatičnice
SSKJ²
zlatílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zlatenje: zlatilni postopek
 
tisk. zlatilna preša nekdaj ročni stroj za odtiskovanje vinjet, črk iz zlate folije na platnice
SSKJ²
zlatílo -a s (í)
sredstvo za zlatenje: nanašati zlatilo; okviri brez zlatila
SSKJ²
zlatína -e ž (íknjiž.
1. lastnost zlatega, zlata barva: zlatina zorečega polja
2. kar je zlato: nebo na zahodu je bilo polno zlatin in rdečin / obrobiti srebrn izdelek z zlatino z zlatom
SSKJ²
zlatíti -ím nedov. (ī í)
prekrivati s tanko plastjo zlata: zlatiti okvire; zlatiti bogoslužno posodo
// ekspr. delati kaj po barvi podobno zlatu: jesen zlati gozdove; zahajajoče sonce zlati valove; zarja je zlatila nebo
● 
ekspr. ta dejanja zlatijo življenje ga delajo lepega, prijetnega
    zlatíti se ekspr.
    1. postajati po barvi podoben zlatu: pšenica se že zlati; kmalu se bodo začeli zlatiti vinogradi
    2. zlato se odražati, kazati: med listi so se zlatile limone; mesec se je zlatil na nebu
    zlatèč -éča -e:
    sonce zahaja, zlateč nebo; zlateče se listje
SSKJ²
zlátka -e ž (ȃ)
ekspr. draga, ljubljena ženska, zlasti deklica: vse bi naredila za svojo zlatko / kot nagovor zakaj pa jokaš, zlatka moja
SSKJ²
zlátkan -a -o prid. (ȃ)
ljubk. zelo dober, dobrosrčen: zlatkan je, rad pomaga
// prikupen, prijeten: bila je res zlatkana punčka / v nagovoru ti moj zlatkani sonček, zdaj pa lepo zaspi
SSKJ²
zlátnat -a -o prid. (ȃ)
knjiž. ki ni popolnoma zlat: zlatnata barva / zlatnati lasje
    zlátnato prisl.:
    zlatnato se bleščati
SSKJ²
zlátnica -e ž (ȃ)
zool. zlatoritka: zlatnica in gobar
SSKJ²
zlatník -a m (í)
zlat kovanec: kovati zlatnike; podariti komu zlatnik; zlatniki in srebrniki
SSKJ²
zlatnína -e ž (ī)
1. izdelki iz zlata: prodajati zlatnino; zlatnina in srebrnina / ne nosi zlatnine zlatega nakita
2. knjiž. lastnost zlatega, zlata barva: zlatnina zrele pšenice; zlatnina sonca
SSKJ²
zlató s (ọ̑)
1. mehka, težka žlahtna kovina rumene barve: zlato se sveti; pridobivati zlato; uporabljati zlato za plačilno sredstvo; prekriti kaj z zlatom; čisto zlato; barva starega zlata; cena, tržišče zlata; meriti čistoto zlata s karati; iskalci zlata; zrnca zlata; svetiti se kot zlato / kovano zlato zlat kovanec, zlatnik
// pog. izdelki iz zlata: prodajajo zlato in srebrnino; z zlatom izvezeni okraski z zlato nitjo; roke je imela polne zlata zlatega nakita / bili so oblečeni v zlato z zlatom okrašena oblačila; dvorana je bila vsa v zlatu polna zlatih okraskov
// ekspr. zlat denar: plačati v zlatu, z zlatom; prešteval je rumeno zlato zlatnike; za to bi dal cel kup zlata
2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno zlatu: sonce je razsipalo svoje zlato; zlato dekliških las, zorečih plodov zlata barva
3. ekspr. kar je dobro, kvalitetno: ni vse zlato, kar je napisal; tudi nepomembno skladbo je s svojim igranjem spremenil v zlato / njegova žena je zlato je zelo delovna, skrbna
● 
publ. braniti zlato s svetovnega prvenstva prvo mesto; ekspr. česar se prime, se spremeni v zlato v vsaki stvari je zelo uspešen; ekspr. takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati je zelo dober, marljiv; ekspr. vaših besed ne morem vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjamem vam popolnoma; ekspr. prodajati laž za čisto zlato prikazovati jo, kot da je resnica; publ. črno zlato premog; publ. olimpijsko zlato olimpijska zlata medalja; star. skrinja je polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. rogovje te živali prodajajo za suho zlato zelo drago; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; publ. tekoče zlato nafta; ekspr. dal mi je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; publ. obirati zeleno zlato hmelj; preg. čas je zlato razpoložljivi čas je treba dobro izkoristiti; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove; preg. ni vse zlato, kar se sveti videz stvari ne pove, kakšna je stvar v resnici
♦ 
med. zobno zlato ki se uporablja za prevleke zob in mostičke; metal. nordijsko zlato zlitina bakra, aluminija, cinka in kositra, ki se uporablja za izdelavo kovancev; min. mačje zlato sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja; samorodno zlato; mont. izpirati zlato; obrt. lomljeno zlato kosi zlatih predmetov, rabljeni zlati predmeti, namenjeni za pretalitev; teh. belo zlato zlitina zlata, ki ima platinasto srebrno barvo; rumeno zlato zlitina zlata zlato rumene barve
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zlato...1 prvi del zloženk
nanašajoč se na zlato: zlatoiskalec, zlatonosen, zlatorezen
SSKJ²
zlato...2 prvi del zloženk, kakor zlatopisan, zlatordeč, zlatorumen, ipd., gl. zlat2
SSKJ²
zlato...3 ali zláto... prvi del zloženk (ā)
nanašajoč se na zlat: zlatolas, zlatopolt, zlatozrn
SSKJ²
zlatobárven -vna -o prid. (ȃ)
take barve kot zlato; zlat2zlatobarvni cvetovi; zlatobarvna polt
SSKJ²
zlatobròv -ôva m (ȍ ó)
zool. v Sredozemskem morju živeča večja riba z zelenkasto srebrnim telesom in plavutmi spreminjajočih se barv; orada
SSKJ²
zlatoglàv in zlatogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
ekspr. ki ima zlato rumeno glavo: zlatoglave papige / zlatoglave cerkve s pozlačenimi stolpi, kupolami
SSKJ²
zlatogrív -a -o prid. (ȋ ī)
ekspr. ki ima zlato rumeno grivo: zlatogriv konj
SSKJ²
zlatoklás in zlatoklàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á)
ekspr. ki ima zlato rumene klase: zlatoklasa pšenica
SSKJ²
zlatokljún -a -o prid. (ȗ ū)
ekspr. rumenokljun: zlatokljun kos
SSKJ²
zlatokódrast -a -o prid. (ọ́)
ekspr. ki ima zlato rumene kodre: zlatokodrasto dekle
SSKJ²
zlatokòp -ópa m (ȍ ọ́)
1. kdor koplje, izpira zlato: naselje zlatokopov; črtice iz življenja zlatokopov
2. zastar. zlati rudnik, zlato polje: zlatokopi in diamantna polja
SSKJ²
zlatokríl -a -o prid. (ȋ ī)
ekspr. ki ima zlato rumena krila: zlatokril hrošč, metulj
SSKJ²
zlatolás in zlatolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á)
ekspr. ki ima zlato rumene lase: zlatolasa deklica
SSKJ²
zlatolásec -sca m (ȃ)
ekspr. kdor ima zlato rumene lase: zlatolasec z otroškim obrazom
SSKJ²
zlatoláska -e ž (ȃ)
ekspr. ženska, ki ima zlato rumene lase: pisati pesmi o zlatolaskah
♦ 
bot. do en meter visoka šopasta trava z ozkimi klaski, ki so v spodnjem delu rumeno rdeče dlakavi, Chrysopogon gryllus
SSKJ²
zlatomášnik -a m (ȃ)
rel. duhovnik, ki je dosegel petdeset let mašništva: srečanje zlatomašnikov
SSKJ²
zlatonôsen -sna -o prid. (ó ō)
petr. ki vsebuje zrna, drobce zlata: zlatonosni pesek; zlatonosna reka
SSKJ²
zlatopén -a -o prid. (ẹ̄)
zastar. zlato penast: zlatopeno morje
SSKJ²
zlatopér -a -o prid. (ẹ̄)
ekspr. ki ima zlato rumeno perje: zlatopera ptica
SSKJ²
zlátoporočênec -nca m (ā-é)
nav. dv. in mn. kdor praznuje petdesetletnico poroke: čestitati zlatoporočencema
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zlatorítka -e ž (ȋ)
zool. bel metulj z zlato rjavim zadkom, katerega v skupinah živeče gosenice uničujejo liste zlasti sadnega drevja, Euproctis chrysorrhoea: zlatoritke in gobarji
SSKJ²
zlatoróg1 -a m (ọ̑)
po ljudskem verovanju kozorog z zlatimi rogovi, ki živi visoko v gorah: zgodbe o zlatorogu / pesnitev Zlatorog
SSKJ²
zlatoróg2 -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
v pravljicah ki ima zlate rogove: zlatorog kozel
SSKJ²
zlatorún -a -o prid. (ȗ ū)
knjiž. ki ima zlato rumeno runo: žrtvovati Perunu zlatoruna jagnjeta
SSKJ²
zlatoslédec -dca m (ẹ̑)
knjiž. iskalec zlata: zlatosledci na Aljaski
SSKJ²
zlatotôpen -pna -o prid. (ó)
ki topi zlato: zlatotopna snov
SSKJ²
zlatotópka -e ž (ọ̑)
kem. zmes solne in solitrne kisline, ki topi zlato: preizkusiti zlato z zlatotopko
SSKJ²
zlatoúst -a m (ȗ)
ekspr. kdor modro, pametno govori: ubogati nasvete zlatousta; iron. ne nasedaj takšnim zlatoustom
SSKJ²
zlatôvčica -e ž (ó)
zool. postrvi podobna pisana sladkovodna riba, Salvelinus: gojiti zlatovčice v hladni in čisti vodi / jezerska zlatovčica
SSKJ²
zlatovránka -e ž (ȃ)
zool. zelenkasto modra ptica golobje velikosti, ki živi na obrobju gozdov, Coracias garrulus: šoje in zlatovranke
SSKJ²
zlatozób -a -o prid. (ọ̑ ọ̄)
ekspr. ki ima zlat zob, zlate zobe: zlatozob moški
SSKJ²
zlatožáren -rna -o prid. (ā)
knjiž. ki ima zlat žar: zlatožarno sonce
SSKJ²
zlécati se -am se nedov. (ẹ̄star.
1. (po)legati z iztegnjenimi udi: utrujeno so se zlecali po ležiščih; kljub slabemu vremenu so se zlecali po plaži
 
star. za cesto so se zlecale zelene jase so bile, se razprostirale
2. pretegovati se, iztegovati se: otroci so počasi vstajali in se zlecali
SSKJ²
zlécniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑star.
1. zlekniti se: zlecniti se v naslanjač; zlecniti se vznak
 
star. zagrgral je in se zlecnil na zemljo zgrudil
2. stresti se, zdrzniti se: zakričal je, da so se vsi zlecnili; od strahu se zlecniti
SSKJ²
zleči ipd. gl. izleči ipd.
SSKJ²
zledenéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda v steklenici je zledenela
// prekriti se z ledom; poledeneti: v osojnih legah je cesta zledenela / jezero je zledenelo
2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: roke so mu zledenele
3. ekspr. postati negiben, tog: ob tem prizoru so vsi zledeneli; zledeneti od groze
// v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: ob kriku mu je zledenela kri v žilah; ko ga je zagledala, ji je srce zledenelo
● 
ekspr. njegov prijazni pogled je nenadoma zledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob pogledu na žrtev mu je zledenel nasmeh izginil
    zledenèl in zledenél -éla -o:
    pasti na zledenelem snegu; zledenela cesta; zledenela reka
SSKJ²
zledeníti -ím dov., zledénil (ī í)
1. knjiž. spremeniti v led: mraz je zledenil sneg
2. ekspr. narediti kaj zelo hladno, mrzlo: burja jim je hitro zledenila roke
3. ekspr., v zvezi s kri, srce povzročiti velik strah, grozo: prizor mu je zledenil kri, srce
    zledeníti se zastar.
    zmrzniti: voda se je zledenila
SSKJ²
zlèk zléka m (ȅ ẹ́)
zastar. zavih, zavihek: zleki na rokavih
SSKJ²
zlékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
spraviti v ležeč položaj z iztegnjenimi udi: zleknil ga je po tleh; zlekniti otroka po trebuščku
// narediti, da je kaj v ležečem položaju, iztegnjeno, zravnano: zlekniti hrbet, telo / ekspr. trudne ude je zleknil po travi / star. zlekniti roke proti čemu iztegniti
    zlékniti se 
    uleči se z iztegnjenimi udi: zlekniti se na bok, hrbet; zleknil se je na klop, v travo, po postelji; udobno se zlekniti v naslanjač; zlekniti se nazaj, vznak; pren. na trate in parke se je zleknila pomlad
    // postati iztegnjen, zravnan: vrat se mu je čudno zleknil / hrib se je zleknil v raven greben polagoma prešel; žival se je zleknila v dolg skok
    ● 
    ekspr. zleknil se je po tleh, kakor je dolg in širok padel je tako, da je bil ves na tleh
    zléknjen -a -o:
    imeti zleknjen križ; zleknjen v naslanjaču je bral; sedela je napol zleknjena na klopi
SSKJ²
zléknjenost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zleknjenega: zleknjenost hrbta / vstati iz zleknjenosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zlekováti -újem nedov. (á ȗ)
star. pretegovati, iztegovati: leno je zlekovala otrdele noge
    zlekováti se 
    (po)legati z iztegnjenimi udi: zlekovali so se po travi
SSKJ²
zlépa prisl. (ẹ̑)
1. izraža, da se dejanje opravlja brez sile, strogosti, grobosti; ant. zgrda: zlepa marsikaj opraviš pri njih; zlepa se pogovoriti; zlepa mu to povej / elipt. poslušajte, je začela zlepa / poskušala je že zlepa in zgrda, a ni nič pomagalo
2. ekspr., v nikalnih stavkih izraža, da se dejanje redko uresniči: zlepa ne dobite koga, ki bi bil tako prijazen kot ona; to ste junaki, da zlepa ni takih / take priložnosti zlepa ne bo več / obračal se je in zlepa ni mogel zaspati zelo dolgo
● 
ekspr. voda je dobra, da zlepa ni take je zelo dobra; preg. bolje zlepa kakor zgrda; preg. kdor noče zlepa, mora zgrda
SSKJ²
zlépek -pka m (ẹ̑)
kar je zlepljeno: zlepki se prijemljejo na podplate; zlepki filmskega traku
SSKJ²
zlepíti in zlépiti -im, tudi zlépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑)
z uporabo lepila povzročiti, da se kaj sprime: zlepiti razbite kose; zlepiti s klejem; lepilo je slabo zlepilo; trdno zlepiti; pren. zlepiti življenje iz drobcev
// zaradi lepljivosti povzročiti, da se kaj sprime: gnojni izcedek mu je zlepil veke
    zlepíti se in zlépiti se, tudi zlépiti se
    zaradi lepljivosti pritrditi se drug k drugemu: lasje so se ji zlepili; zaradi vlage so se znamke zlepile / zlepiti se v kepo
    zlépljen -a -o:
    zlepljeni drobci kamnin; karton, zlepljen iz več plasti; šop zlepljene dlake; veke so ostale zlepljene
SSKJ²
zlépljanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zlepljati: zlepljanje listov
SSKJ²
zlépljati -am nedov. (ẹ́)
z uporabo lepila povzročati, da se kaj sprime: zlepljati sloje lepenke
// zaradi lepljivosti povzročati, da se kaj sprime: snovi, ki zlepljajo papir
    zlépljati se 
    zaradi lepljivosti pritrjevati se drug k drugemu: mastni lasje se zlepljajo
    zlepljajóč -a -e:
    od vnetja zlepljajoče se oči
SSKJ²
zlépljenje -a s (ẹ́)
glagolnik od zlepiti: zlepljenje z lepilom / preprečevati zlepljenje med zrni / zlepljenje drobcev v kepo
SSKJ²
zlépljenka -e ž (ẹ́)
publ. kar je narejeno iz zelo različnih elementov ali delov: knjiga je nekakšna zlepljenka
SSKJ²
zlépšati -am dov. (ẹ̑)
narediti kaj (bolj) lepo: zlepšati hišo, sobo; zlepšati svoj videz
    zlépšati se 
    postati lepši: dekle je zraslo in se zlepšalo
SSKJ²
zlesenéti -ím dov. (ẹ́ í)
oleseneti: steblo zleseni / zlesenel je kot kip
SSKJ²
zlésti zlézem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z lezenjem priti: kača je zlezla na skalo / ščurek zleze pod smeti, v kot
2. priti kam, od kod, pomagajoč si z rokami in nogami: zlesti iz jame, izpod postelje; zlesti na peč, voz; zlesti pod mizo; zlesti skozi okno v hišo; previdno je zlezel v vodo / zlesti čez ograjo, na drevo splezati
// ekspr. počasi, navadno tudi s težavo iti, priti: zlesti izza mize; zlesti za omaro
3. počasi premikajoč se priti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je zlezla z rame; očala so mu zlezla na nos; ruta ji je zlezla za vrat
4. ekspr. izleči se: iz bube zleze metulj; iz jajca je zlezla račka
● 
ekspr. fant jim je zlezel v srce vzljubili so ga; ekspr. hiša je zlezla na kup se je podrla, razpadla; ekspr. hvala mu je zlezla v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo, v lase opil se je; šalj. pijača mu je zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. strah mu je zlezel v kosti zbal se je; pog. učenec je komaj zlezel s težavo izdelal v šoli; pog. veke so mu zlezle skupaj zadremal je; ekspr. zdaj je tudi on zlezel iz plenic, povojev postal odrasel, samostojen; ekspr. navadno zleze iz postelje ob devetih vstane; ekspr. zlesti iz težav rešiti se iz neugodnega položaja; ekspr. zlesti na zeleno vejo gmotno si opomoči; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. zgodaj je zlezel pod odejo šel spat; ekspr. zlesti v dolgove zadolžiti se; ekspr. zlesti v dve gubé dobiti sključeno držo; ekspr. zlesti v hlače, v škornje obleči se, obuti se; evfem. zlezla je z njim v posteljo imela je spolni odnos z njim; pog. kar zlezla je skupaj omedlela; ekspr. v družbi, službi je visoko zlezel dosegel visok družbeni, službeni položaj; prim. izlesti
SSKJ²
zléščiti -im dov. (ẹ̄)
knjiž. zloščiti, osvetliti: zleščiti čevlje, parket
    zléščen -a -o:
    zleščena tla
SSKJ²
zlèt zléta m (ȅ ẹ́)
1. nekdaj slavnostna prireditev, na kateri množično nastopajo člani telovadnih društev: udeležiti se zleta; prirediti zlet / vsesokolski zlet v Pragi / zlet tabornikov
2. knjiž. vzlet: zlet rac z jezera
3. knjiž. polet: zlet na mesec / zavirati zlet misli
SSKJ²
zlétati -am nedov. (ẹ̑)
1. zletavati: golobi zletajo s strehe, v golobnjak
2. vzletavati: ptice zletajo z jezera / letala zletajo vsako uro; prim. izletati se
SSKJ²
zletávati -am nedov. (ȃ)
1. večkrat zleteti: vrabci zletavajo z drevesa na tla / okrog njega so zletavale vrane letale
2. vzletavati: letala zletavajo
SSKJ²
zletéti -ím dov., zlêtel (ẹ́ í)
1. premakniti se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: počakaj, da čebele zletijo; kanarček je zletel iz kletke; pikapolonica je zletela otroku z dlani; jata ptic je zletela na jezero; škrjanček zleti visoko pod nebo; frfotaje, plahutaje zleteti; ekspr. tako sem lahek, da bi kar zletel / mušica mu je zletela v oko leteč padla
2. vzleteti: ob poku so golobi zleteli / letalo je zletelo z letališča
3. premakniti se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva so zletele iskre; trske so zletele na vse strani; žoga je zletela mimo gola; izstrelek je zletel proti cilju / ekspr. most je zletel v zrak bil razstreljen
4. ekspr. zaradi močnega sunka, izgube opore prenehati biti na določenem mestu: zleteti iz sedla, na tla; ob trčenju je zletel s sedeža; sunil ga je, da je zletel po pločniku / spodrsnilo mu je in zletel je v prepad; zletel je, kakor je dolg in širok tako je padel, da je bil ves na tleh
// hitro prenehati se premikati v prvotni smeri: avtomobil je zletel z mokrega cestišča; zaradi prevelike hitrosti je motor zletel čez ograjo
5. pog. steči, hitro oditi: fant je zletel k sosedom; kot strela je zletel po hodniku / konj je zletel v dir začel dirjati
6. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): zagrozili so mu, da bo zletel; fant je zletel iz šole; ob stavki je precej delavcev zletelo iz službe / kot sekretar je zletel
● 
ekspr. besede so mu kar zletele iz ust hitro, nepričakovano jih je izgovoril; ekspr. rdečica ji je zletela čez obraz za kratek čas je zardela; ekspr. sum je zletel nanj on je (bil) osumljen; pog. bal se je, da bo zletel na cesto da ga bodo dali iz službe ali iz stanovanja; šol. žarg. zleteti pri izpitu ne opraviti ga; prim. izleteti1
SSKJ²
zletíšče -a s (í)
nekdaj prostor za slavnostne prireditve, na katerih množično nastopajo člani telovadnih društev: nastop naraščajnikov na zletišču
SSKJ²
zlévanka -e ž (ẹ́)
nav. mn., nar. vzhodno jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi; zlivanka: peči zlevanke / ajdove, pšenične zlevanke
SSKJ²
zleviti se gl. izleviti se
SSKJ²
zlicitirati gl. izlicitirati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zlíčkati -am dov. (ȋ)
odstraniti s koruznega storža krovne liste: zličkati koruzo
SSKJ²
zlíjati -am nedov. (í)
star. zlivati: zlijati vodo v posodo
 
nar. dež se zlija močno dežuje
SSKJ²
zlíkanost tudi izlíkanost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zlikanega: zlikanost obleke / knjiž. družabna zlikanost / star. zlikanost parketa zloščenost
SSKJ²
zlíkati -am tudi izlíkati -am dov. (ȋ)
1. s potegovanjem vročega likalnika po tkanini zgladiti: zlikati hlače, obleko; oprati in zlikati perilo
// narediti kaj gladko, nezmečkano: pred obdelavo je treba pločevino zlikati / ekspr. ležišče, posteljo si vsako jutro skrbno zlika
2. knjiž. slovnično, stilno izboljšati: članek bo treba še zlikati; Prešeren je slovenski jezik poplemenitil in zlikal
3. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: v zavodu so ga dobro zlikali; izobraziti in zlikati človeka
4. star. zloščiti, osvetliti: zlikati čevlje, parket; zdrgniti in zlikati komate, bakren kotliček
    zlíkan tudi izlíkan -a -o
    1. deležnik od zlikati: bleščeče zlikan avtomobil; skrbno zlikani robovi na hlačah; zlikana obleka, srajca; pospraviti zlikano perilo
     
    ekspr. bil je ves zlikan, kakor iz škatlice zelo skrbno oblečen, urejen
    2. ekspr. ki je zelo skrbno oblečen, urejen: zlikan moški; vedno je vsa zlikana
SSKJ²
zlíkovec -vca m (í)
knjiž. kdor naredi kaj neprimernega, nedovoljenega, navadno nedorasel fant: zlikovci so mu obrali češnjo; neznan zlikovec je razbil okno, ukradel kolo; zlikovca še niso izsledili, prijeli / mladostni zlikovci
SSKJ²
zlímati -am dov. (ȋ)
pog. zlepiti, sklejiti: zlimati deske
SSKJ²
zlítek -tka m (ȋ)
knjiž. kar je zlito: zlitek različnih teorij
SSKJ²
zlíti zlíjem dov. (í)
1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec; zliti vodo po tleh; zliti proč, skupaj; vino se je zlilo čez rob kozarca
 
ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisala
    zlíti se 
    1. tekoč priti skupaj: v dolini se potoka zlijeta
    2. preiti drug v drugega: barve, zvoki se zlijejo / vozila in ljudje so se pred njegovimi očmi zlili v pisano gmoto / ekspr. pričevanja so se zlila v celoto
    // ekspr. postati eno, enovito: pesem se je zlila z ropotom koles; krošnje dreves so se zlile s temo / konj in jezdec sta se zlila v eno / priseljenci so se zlili z domačim prebivalstvom / njune ustnice so se zlile v poljub
    3. ekspr. (hitro) množično priti: ljudje so se zlili na trg / pevski zbori so se zlili od blizu in daleč
    4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: vedrili smo, dokler se ni zlilo / kaže, da se je zlilo
    zlít -a -o:
    v njem sta zlita dva človeka; program je zlit v en sam stavek; z življenjem zlita književnost
     
    jezikosl. zliti glas glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; 
prim. izliti
SSKJ²
zlítina tudi zlitína -e ž (ȋ; í)
zmes, spojina ali raztopina dveh ali več kovin ali kovine in nekovine, ki se dobi s taljenjem: kovati, taliti zlitine; proti rjavenju odporna zlitina; trda, trdna zlitina; razmerje sestavin v zlitini / bakrove, železove zlitine; lahko taljiva zlitina
 
metal. antikorozijska zlitina odporna proti koroziji; ležajne zlitine zlitine bakra, svinca, kositra, antimona in cinka, ki se uporabljajo za ležaje; ugotavljati čistino zlitine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v njej; teh. nerjavna zlitina
SSKJ²
zlítje -a s (ȋ)
glagolnik od zliti: zlitje potokov / zlitje barv / zlitje dveh glasov / zlitje z množico
 
fiz. jedrska reakcija, pri kateri se združujejo jedra z majhno atomsko maso in sprošča energija; lit. združitev dveh samoglasnikov pri izgovoru v en zlog
SSKJ²
zlítnik -a m (ȋ)
jezikosl. glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine:
SSKJ²
zlítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zlitega: doseči glasovno, zvočno zlitost / ekspr. zlitost pevskega zbora / ekspr. zlitost priseljencev z novim okoljem
SSKJ²
zlív -a m (ȋ)
zlitje: preprečiti zliv barv / zvočni zliv
SSKJ²
zlívalica -e ž (ī)
nar. dolgotrajen močen dež: zlivalica ni prenehala dva tedna / komaj sta pobegnila pred zlivalico nalivom
SSKJ²
zlivalnik gl. izlivalnik
SSKJ²
zlívanje -a s (í)
glagolnik od zlivati: zlivanje vode v vino / zlivanje barv / zlivanje dveh kultur
SSKJ²
zlívanka -e ž (í)
nav. mn., gastr. jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi: peči zlivanke / koruzne, skutne zlivanke
SSKJ²
zlívati -am nedov., tudi zlivájte; tudi zlivála (í)
1. z nagnjenjem posode delati, da kaj tekočega kam pride: zlivati vodo iz vedra, po tleh; zlivati juho na krožnik; umazanijo zlivajo v jamo; voda se je zlivala čez rob
 
ekspr. zlivati gnojnico na ljudi, po ljudeh grdo, nesramno govoriti o njih; ekspr. zlivati jezo, žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. zlivati vodo v morje delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. zlivati alkohol vase v velikih požirkih piti; zelo piti
2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zlivati srečo in veselje v pesem / svoje gorje je zlivala na papir ga popisovala
    zlívati se 
    1. tekoč prihajati skupaj: pred mestom se reki zlivata / tu se zlivata Sava in Sora
    2. prehajati drug v drugega: barve, vonji se zlivajo; večji kolobarji se zlivajo v manjše / ekspr.: zgodovina se je zlivala z legendo; v njegovi liriki se narodnostne teme zlivajo z ljubezenskimi
    // ekspr. postajati eno, enovito: glas trobente se je zlival z drugimi glasovi; obrisi so se zlivali s temo / tam, kjer se morje in nebo zlivata / sence se zlivajo v eno
    3. ekspr. (hitro) množično prihajati: množice so se zlivale na trg / od severa se zliva sovražna vojska
    4. ekspr. v veliki količini tekoč pojavljati se kje: voda se je zlivala po skalni steni; znoj se mu zliva s čela, po hrbtu
    ● 
    ekspr. dež se je zlival ves dan močno padal; ekspr. sredstva se zlivajo v sklad stekajo; ekspr. ulica se zliva na trg vodi
    ♦ 
    fiz. jedra lažjih elementov se zlivajo v težja
    zlivajóč -a -e:
    z bučanjem valov zlivajoči se kriki; 
prim. izlivati
SSKJ²
zlizati ipd. gl. izlizati ipd.
SSKJ²
zljubíti se in zljúbiti se -im se dov. (ī ūs smiselnim osebkom v dajalniku
1. izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ni se mu zljubilo odgovoriti; ko bi se mu zljubilo pomisliti, bi se že spomnil; če se ti zljubi priti, bom vesel
2. začutiti, dobiti voljo, željo uresničiti kako dejanje: otroci naj delajo, kar se jim zljubi; če se mu zljubi, gre na sprehod; kadar se mu je zljubilo, je lahko prišel
// nar. začutiti, dobiti željo, poželenje po čem: zljubilo se ji je mleka, sadja; če se ti zljubi vina, ga natoči
● 
ekspr. hišice so stale, kakor se jim je zljubilo neenakomerno oddaljene, brez določenega reda; zastar. fant se je vsakemu zljubil priljubil
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zlò zlà s (ȍ ȁ)
1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča: v njem je prevladovalo zlo; delati, hoteti zlo; kaznovati, odpraviti, preprečiti zlo; ekspr. sejati zlo; ločevati med dobrim in zlom; hudo, majhno, veliko zlo / družbeno zlo; potres je naravno zlo
2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave: to še ni največje zlo; izbrati manjše zlo; prizadejati komu zlo / zlo nepismenosti; kar je enim v zlo, je drugim v dobro
● 
šteti komu kaj v zlo upoštevati, da je kdo kaj zlega naredil; pog. tega mu ne smete vzeti za zlo zameriti; ekspr. kupčija je šla po zlu; ekspr. ti pojavi so nujno zlo se jih ne da odpraviti; se jim ne da izogniti; prim. pozlu
SSKJ²
zlôba -e ž (ó)
želja, da se komu namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zloba ga je minila; šalo mu je vrnil brez najmanjše zlobe; to mu je prizadejal iz zlobe; z zlobo v duši mu je razkrival napake otrok
// zlobnost: spoznati zlobo ljudi; velika zloba paznikov
 
ekspr. človek z zlobo v očeh z zlobnim izrazom
SSKJ²
zlôbec -bca m (ó)
1. knjiž. zlobnež: zlobec mu je spodmaknil stol
2. evfem. hudič: sam črni zlobec je prišel ponj
SSKJ²
zlôben -bna -o prid., zlôbnejši (ó ō)
ki drugim želi, namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zlobni ljudje so se smejali njegovi nesreči; bil je čemeren in zloben; zloben kot hudič / biti zloben do koga; ne bodi (tako) zloben
// ki izraža, kaže zlobo: zloben izraz okrog ustnic; njegove oči so dobile zloben lesk; reči kaj z zlobnim nasmeškom; zloben pogled
// ki vsebuje zlobo: zloben namen; zlobna misel, pripomba
● 
on se tega ni spomnil ali, če sem malo zloben, ni vedel izraža neprimernost trditve; ekspr. ima zloben jezik rad zelo slabo govori o ljudeh, opravlja; ekspr. varovati se zlobnih jezikov opravljivcev
    zlôbno prisl.:
    zlobno namigovati na kaj; zlobno se posmihati
SSKJ²
zlobírati -am dov. (ȋ)
uveljaviti določene interese z načrtnim vplivanjem na tistega, ki odloča o kaki stvari: pri oblasteh so zlobirali sprejetje zakona / zlobirati za vodovod
SSKJ²
zlobíti se -ím se nedov. (ī í)
zastar. jeziti se, hudovati se: vsi nejevoljni so se zlobili nanj
SSKJ²
zlôbnež -a m (ȏ)
zloben človek: zlobneži so ga mučili; izogibati se zlobnežev; razkrinkati zlobneže
SSKJ²
zlôbnica -e ž (ȏ)
zlobna ženska: hoteli so se rešiti zlobnice, ki je povzročala prepire / kot psovka zlobnica, zakaj si to storila
SSKJ²
zlôbnost -i ž (ó)
lastnost zlobnega človeka: bali so se ga zaradi zlobnosti; zlobnost paznikov / izdal jih je iz zlobnosti zlobe
 
v očeh se mu je zasvetila zlobnost dobil je zloben izraz
// zlobno, hudobno dejanje: niso še pozabili njihovih zlobnosti
SSKJ²
zločést -a -o prid. (ẹ̑knjiž.
1. hudoben, zloben: zločest človek; po srcu ni zločest; zločesta opravljivka / zločest smeh; zločeste oči / zločeste spletke
2. nevaren2, poguben: zločesta bolezen
♦ 
med. zločesta bula bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula
    zločésto prisl.:
    zločesto se je rogal nasprotnikom
SSKJ²
zločín -a m (ȋ)
hudo kaznivo dejanje: narediti, storiti, ekspr. zagrešiti zločin; razkriti zločin; sodelovati pri zločinu; hud, velik zločin; zločini teroristov / vojni zločin / kaznovati zločin zločinca / zločin zoper naravo dejanja, ki rušijo ravnotežje v naravi, onemogočajo življenje organizmov; zločin nad narodom / ekspr. ali je to zločin, če ga je udaril kaj hudega
 
pravn. kapitalni zločin kapitalno hudodelstvo
SSKJ²
zločínec -nca m (ȋ)
storilec zločina, zločinov: kaznovati, ovaditi, preganjati, prijeti zločinca; hud zločinec / vojni zločinec
SSKJ²
zločínka -e ž (ȋ)
storilka zločina, zločinov: aretirati zločinko
SSKJ²
zločínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zločince ali zločin: zločinski človek; zločinska družba / ekspr. zločinski obraz / zločinski načrt, naklep; zločinski ukazi / zločinski pohlep po zlatu; zločinsko nagnjenje
SSKJ²
zločínskost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zločinskega: zločinskost okupatorjev / pojavljanje zločinskosti v kom zločinskih nagnjenj / poudarjal je zločinskost smrtne kazni
SSKJ²
zločínstvenost -i ž (ȋ)
knjiž. zločinska dejavnost, kriminal: boriti se proti zločinstvenosti / naraščanje zločinstvenosti kriminalitete; mladostniško prestopništvo in zločinstvenost
// zločinskost: zločinstvenost fašizma
SSKJ²
zločínstvo -a s (ȋknjiž.
1. zločinska dejavnost, kriminal: preganjati zločinstvo; organizirano zločinstvo / zločinstvo kakega dejanja zločinskost
// kriminaliteta: naraščanje zločinstva
2. zločin, hudodelstvo: strast ga je zapeljala v zločinstvo / obsodba vojnih zločinstev
SSKJ²
zlódej -a in zlódja m (ọ̑)
1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot vzklik: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti
2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju
3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir
// oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve
4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar / v povedni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti
5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup / malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili
6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho
7. v členkovni zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse
// sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti
// za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto
8. v medmetni rabi izraža
a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal
b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate
c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je
● 
ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili
    zlódja in zlódeja ekspr.:
    zlodja, tak da je; zlodja, kaj pa še čakate; kdo zlodja ga je ovadil / kaj zlodja je treba imeti vedno odprto ni treba / gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo ne bo mu
SSKJ²
zlódejev in zlódjev -a -o prid. (ọ̑)
1. evfem. hudičev: taki ljudje so zlodejevi pomočniki / imel je naravnost zlodejev videz / zlodejev monolog v drami / kot psovka baba zlodejeva, bodi že tiho
2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: zlodejevi ljudje mi zavidajo; ves čas so imeli za petami zlodejevega policista / kaj bereš te zlodejeve knjige
3. ekspr., v povedni rabi ki se mu posreči izpeljati tudi kaj na videz nerešljivega: ves zlodejev je; take ženske so zlodejeve
4. slabš. zloben, hudoben: ti otroci so zlodejevi, vse se jih boji
5. ekspr. zelo neprijeten, težek: smo v zlodejevem položaju
    zlódejevo in zlódjevo
    1. prislov od zlodejev: zlodejevo se obnašati
    2. ekspr. zelo, hudo: zlodejevo nerodna zadeva
SSKJ²
zlódejevec in zlódjevec -vca m (ọ̑)
slabš. zloben, hudoben človek: iz zlodejevca je postal dobrotnik ljudi / kot psovka le čakajte, zlodejevci, ko vas dobim
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zlódejevka in zlódjevka -e ž (ọ̑)
slabš. zlobna, hudobna ženska: zlodejevka jim še jesti ni dala / kot psovka pusti nas pri miru, zlodejevka
SSKJ²
zlódejevski in zlódjevski -a -o prid. (ọ̑)
slabš. zloben, hudoben: zlodejevski načrt; navdalo ga je zlodejevsko veselje
    zlódejevsko in zlódjevsko prisl.:
    zlodejevsko mu je nagajal
SSKJ²
zlódejka -e ž (ọ̑)
1. slabš. zlobna, hudobna ženska: zlodejka si je izmišljala zanje najrazličnejše kazni / kot psovka za samo nesrečo si, zlodejka
2. zastar. čarovnica: zlodejka s Kleka
SSKJ²
zlódejski -a -o prid. (ọ̑)
slabš. zloben, hudoben: zlodejski smeh; zlodejsko načelo
SSKJ²
zlódejstvo1 -a s (ọ̑)
slabš. zlobnost, hudobnost: s tem ravnanjem je razkril vse svoje zlodejstvo
SSKJ²
zlodêjstvo2 -a s (ȇ)
knjiž. zločin: očitati komu zlodejstva; preiskava zaradi zlodejstva
SSKJ²
zlòdélo -a s (ȍ-ẹ́)
zastar. hudodelstvo, zločin: kaznovati zlodelo
SSKJ²
zlòg1 zlóga m (ȍ ọ́)
izgovorna enota iz zlogotvornega glasu ali iz zlogotvornega glasu in enega ali več soglasnikov, ki tvori besedo ali del besede: izgovarjati razločno vse zloge; izpuščati, ekspr. požirati zloge; deliti besedo na zloge; končni, prvi zlog besede; dolžina zloga / brati po zlogih s presledki med zlogi
♦ 
glasb. solmizacijski zlog s katerim se poimenuje določen ton v lestvici; jezikosl. kratki zlog s kratkim samoglasnikom; odprti zlog brez soglasnika za samoglasnikom; zaprti zlog s soglasnikom za samoglasnikom; lit. nadštevilni zlog ki je v nekaterih verzih dodan osnovni metrični shemi; rač. zlog kombinacija bitov, ki ustreza enemu znaku
SSKJ²
zlòg2 zlóga m (ȍ ọ́)
knjiž. zgradba (snovi): zmrzal izboljša zlog prsti; grudičast, zrnat zlog
● 
nar. potegniti poleno iz zloga skladovnice
♦ 
min. kristalni zlog kristalna struktura; papir. zlog papir, zložen v obliki kvadra; petr. zlog razmerje med velikostjo zrn v kamnini; struktura; porfirski zlog
SSKJ²
zloglásen -sna -o prid. (ā)
znan po slabih lastnostih, značilnostih: zloglasen ropar; zloglasen ženskar / ekspr.: jesti je moral zloglasni ričet; zloglasna drobtinčarska politika
// znan po hudih, slabih stvareh, dogodkih: zloglasen lokal, zapor; zloglasna mestna četrt / preplezati zloglasno steno
SSKJ²
zloglásnež -a m (ȃ)
ekspr. zloglasen človek: izogibati se zloglasnežev
SSKJ²
zlogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ekspr. ki hudobno, neprijazno gleda: zlogled človek
SSKJ²
zlogôlk -a -o [zlogou̯kprid. (ȏ ōzastar.
1. opravljiv: bala se je zlogolkih sosedov / zlogolki časopis
2. zlovešč: zlogolki molk; zlogolka ptica
SSKJ²
zlógoma prisl. (ọ̑)
knjiž. po zlogih, zlogovaje: bral je počasi, zlogoma
SSKJ²
zlogomérje -a s (ẹ̑)
knjiž. metrika: poglavje o zlogomerju
SSKJ²
zlogotvóren -rna -o prid. (ọ̄)
jezikosl. ki lahko tvori zlog: samoglasniki so zlogotvorni / zlogotvorni glas; zlogotvorni r
SSKJ²
zlogotvórnost -i ž (ọ́)
jezikosl. značilnost zlogotvornega: zlogotvornost samoglasnikov
SSKJ²
zlogoválen -lna -o prid. (ȃ)
pri katerem se zloguje: zlogovalna metoda branja
SSKJ²
zlogovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zlogovati: odpraviti pri branju zlogovanje / zlogovanje imena
SSKJ²
zlogováti -újem nedov. (á ȗ)
izgovarjati, brati po zlogih: pri branju je zlogoval / zlogovati besede
 
ekspr. množica je navdušeno zlogovala predsednikovo ime skandirala
    zlogováje :
    zlogovaje brati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zlogôven -vna -o prid. (ō)
nanašajoč se na zlog: zlogovna dolžina, meja / zlogovno znamenje / zlogovna križanka križanka, pri kateri se besede vpisujejo v vodoravne in navpične vrste po zlogih; zlogovna pisava pisava, pri kateri znaki zaznamujejo zloge
♦ 
lit. zlogovni metrični sistem verzni sistem, ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena
SSKJ²
zlogôvnica -e ž (ȏ)
uganka, pri kateri se iz navedenih zlogov sestavljajo po opisih nove besede: reševati zlogovnico
♦ 
jezikosl. zlogovnica urejen seznam znakov zlogovne pisave; silabar; šol. zlogovnica nekdaj učni pripomoček iz zlogov, iz katerih učenci sestavljajo besede
SSKJ²
zlohôten -tna -o prid. (ó ō)
ki hoče, želi zlo, slabo: zlohotni nasprotniki, ocenjevalci / zlohotno natolcevanje, podtikanje / ekspr. zlohoten vpliv slab
SSKJ²
zlohôtnež -a m (ȏ)
ekspr. zlohoten človek: skriti pismo pred zlohotneži
SSKJ²
zlohôtnost -i ž (ó)
lastnost, značilnost zlohotnega: vzbuditi v kom zlohotnost; zlohotnost kritikov / zlohotnost ocene
SSKJ²
zlokôben -bna -o prid. (ó ōknjiž.
1. zloben, hudoben: zlokobna mačeha; zlokobne sile; zlokobna usoda / zlokoben obraz / zlokoben namen
2. zlovešč: temni zlokobni oblaki; zlokobna tišina pred spopadom; zlokobno znamenje
3. grozljiv, neprijeten: izogibati se zlokobnega kraja; nastala je zlokobna tema
    zlokôbno prisl.:
    zlokobno je molčal; veter je zlokobno udarjal v trhla vrata
SSKJ²
zlòm zlôma m (ȍ ó)
1. glagolnik od zlomiti: zlom držala zaradi pritiskanja; zlom kosti ob padcu; zlom osi / zlom glavnega junaka ob koncu romana; duševni, moralni zlom koga / zlom idealov, vere v avtoriteto / zlom armade razpad, uničenje; zlom stavke / zlom fašizma, komunizma; zlom režima odprava / po zlomu stare Jugoslavije
2. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: gospodarski zlom države; zlom banke
3. poškodba, pri kateri je kost prelomljena: ugotoviti zlom; ukrepi pri zlomu kosti / uravnati zlom zlomljenost
● 
živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa
♦ 
med. komplicirani zlom pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; odprti zlom pri katerem kost predre kožo
SSKJ²
zlomástiti -im dov. (á ȃ)
silovito, hrupno priti skozi kaj ovirajočega: zlomastil je skozi gozd
// ekspr. silovito, hrupno iti, priti: zlomastil je po stopnicah / najraje bi zlomastil nadenj; pren. nevihta je zlomastila čez gore
SSKJ²
zlómek -mka m (ọ̑)
1. evfem. hudič: zlomek ga je skušal; zlomka ima v sebi, tako je zvit; bali so se ga kot samega zlomka / ekspr. zlomek te razumi, jaz te ne / kot vzklik: da bi te zlomek; o ti zlomek ti; tristo zlomkov
2. ekspr. zloben, hudoben človek: zmeraj se najde kakšen zlomek, da zažge; boj se ga, ta zlomek je vsega zmožen
3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: kateri zlomek je razbil šipo; zlomek se ni hotel predati / nekam sem založil tega zlomka; vse pohodi ta kurji zlomek / kot psovka: govori, zlomek; zlomek mali, kaj pa nagajaš
// oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kako ta zlomek igra; zlomek je tako močen, da vsakega vrže / napekla je vsega zlomka veliko različnih stvari
4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: napil se je, spet bo zlomek / če denarja ni, je zlomek / v povedni rabi zlomek je takole stati na mrazu
5. v členkovni zvezi za zlomka popolnoma, prav: s fronte pa za zlomka nikogar niso spustili; zna za zlomka vse
// sploh, nikakor: za zlomka se ni dalo priti blizu; za zlomka se mu ne posreči
// za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlomka pa so zagrešili
6. v medmetni rabi izraža
a) podkrepitev trditve: zlomek, da se mi bo posrečilo; posodil ti bo, ni zlomek
b) jezo, nejevoljo: zlomek, kam pa bežite; za zlomka, kdo vam je pa dovolil; počakajte, za zlomka; o ti zlomek ti, zmeraj je kaj narobe
c) začudenje, presenečenje: za zlomka, bolan da je / ušel je. Ni zlomek
● 
ekspr. počeli so takega zlomka, da nihče ni mogel spati hrup, nemir; ekspr. če boš prišel prepozno, boš videl zlomka boš imel neprijetnosti; od zlomka ekspr. ljudje so od zlomka zelo prebrisani, podjetni; zmožni tudi zelo hudih dejanj; ekspr. od zlomka je, kaj počnejo zelo hude, neprijetne stvari; zelo nenavadne, presenetljive stvari; ekspr. ne boji se živega zlomka prav nikogar, ničesar; ekspr. prepih je od zlomka nevaren zelo; teče kot zlomek zelo hitro
    zlómka ekspr.:
    zlomka, so že na vrhu; zlomka, celo dopoldne vas čakamo; kje zlomka pa tičite / gotovo bodo prišli. Zlomka bodo ne bodo
SSKJ²
zlomíseln -a -o [zlomisələn in zlomisəlnprid. (ȋ)
ki zlo, slabo misli: godrnjav, zlomiseln človek
SSKJ²
zlomíti zlómim dov. (ī ọ́)
1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
// poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik
2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je
// telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila
3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti nasprotnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
● 
ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
♦ 
pravn. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)
    zlomíti se 
    1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
    2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
    3. ekspr. na hitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
    4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se na hitro konča
    // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
    ● 
    v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati
    zlómljen -a -o:
    zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
    ● 
    ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli
SSKJ²
zlómkov -a -o prid. (ọ̑)
1. evfem. hudičev: ujel se je v zlomkove zanke / kot psovka zlomkovi otroci, boste dali mir
2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: kdo je pasel te zlomkove ovce
    zlómkovo prisl., ekspr.
    zelo, hudo: zlomkovo so ga iskali; zlomkovo rad jih ima
SSKJ²
zlómljenost -i ž (ọ́)
stanje zlomljenega: zlomljenost osi / zlomljenost in nebogljenost glavne osebe
SSKJ²
zlomljív -a -o prid. (ī í)
ki se (rad) zlomi: zlomljiva palica / odpornost vsakega človeka je zlomljiva / biti upogljiv, a ne zlomljiv
SSKJ²
zlonaméren -rna -o prid.(ẹ́ ẹ̄)
ki ima zle, nepoštene namene: klevete so širili zlonamerni ljudje; vsi niso bili zlonamerni / zlonameren pogled; zlonamerna kritika, propaganda
    zlonamérno prisl.:
    zlonamerno širiti govorice
SSKJ²
zlonamérnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost zlonamernega: očitati komu zlonamernost / zlonamernost članka
SSKJ²
zlonôsen -sna -o prid. (ó ō)
knjiž. ki prinaša zlo, nesrečo: zlonosni tujci; zlonosna ženska / zlonosni oblaki; zlonosne iskre; zlonosno nagnjenje / zlonosno pokanje ledu
SSKJ²
zlorába -e ž (ā)
1. uporaba česa pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zloraba dosežkov psihiatrije; zloraba svobode; zloraba književnosti v ideološke namene
// uporaba koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji: zaščititi človeka proti zlorabam; zloraba ljudi za poskuse / kaznovati spolno zlorabo otrok
2. uporaba v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: razkrinkavati zlorabe; huda, velika zloraba; zloraba položaja, pooblastil
// preračunana uporaba v svojo korist: zloraba zaupanja / zloraba delavcev
// ekspr. neupravičena uporaba česa, sklicevanje na kaj: zloraba gesla
SSKJ²
zlorábiti -im dov. (á ȃ)
1. uporabiti kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zlorabil je svoje darove; zlorabiti moč, pamet za grozodejstva; zlorabiti svobodo, znanje / zlorabil je svojo avtoriteto proti ljudstvu uporabil v njegovo škodo
// uporabiti koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji: zlorabiti otroke; zlorabili so jih za vohune / spolno zlorabiti koga opraviti s kom spolno združitev, imeti z njim spolni odnos kljub njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji
2. uporabiti v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: zlorabiti položaj, pooblastila, predpise / zlorabiti ime firme
// preračunano uporabiti v svojo korist: zlorabiti gostoljubnost, zaupanje koga / ekspr. zlorabiti potrpežljivost poslušalcev
// ekspr. neupravičeno uporabiti kaj, se sklicevati na kaj: zlorabiti besedo ljubezen; zlorabiti pesnika
    zlorábljen -a -o:
    zlorabljeni mladoletniki; zlorabljena ljubezen
SSKJ²
zlorábljanje -a s (á)
glagolnik od zlorabljati: zlorabljanje naravnih dobrin; zlorabljanje svobode / zlorabljanje otrok, zapornikov / zlorabljanje uradnega položaja / zlorabljanje naklonjenosti koga
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zlorábljati -am nedov. (á)
1. uporabljati kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zlorabljati premoženje za lahkoživo življenje; zlorabljati sposobnosti, svobodo, znanje jezikov / zlorabljati računalnik
// uporabljati koga za kaj negativnega proti njegovi volji: zlorabljati jetnike za nevarna dela; zlorabljati otroke / spolno zlorabljati koga imeti s kom spolne odnose kljub njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji
2. uporabljati v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: zlorabljati uradni položaj; zlorabljati zakone
// preračunano uporabljati v svojo korist: zlorabljati gostoljubnost, zaupanje koga / zlorabljati čustva ljudi / zlorabljati delavce izkoriščati
// ekspr. neupravičeno uporabljati kaj, se sklicevati na kaj: zlorabljati ime koga; zlorabljati pesnikove misli
    zlorábljan -a -o:
    zlorabljani mladoletniki; zlorabljano besedilo
SSKJ²
zloràd -áda -o prid. (ȁ á)
zastar. hudoben, škodoželjen: zlorad človek / zlorad smeh
    zlorádo prisl.:
    zlorado gledati
SSKJ²
zlorádost -i ž (á)
zastar. hudobnost, škodoželjnost: nasprotnikova zloradost / to je storil iz zloradosti
SSKJ²
zloslúten -tna -o prid. (ū)
knjiž. ki sluti, napoveduje zlo, nesrečo: zlosluten pisatelj, prerok / zloslutne pretnje, vesti / zloslutna tišina pred spopadom
// ki izraža, kaže slutnjo nesreče, zla: po telesu mu je zagomazel zlosluten drget; vprašal je z zloslutnim glasom
SSKJ²
zlosréčen -čna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. nesrečen: smrt zlosrečnih bratov; zlosrečni otroci / zlosrečna dežela
 
knjiž. postaviti zlosrečne preroke na laž zlovešče
SSKJ²
zlóst -i ž (ọ̑knjiž.
1. lastnost, značilnost zlega: spoznati zlost greha, naklepov / zlost bolezni / odpraviti zlost na svetu zlo; umirali so od zlosti hudega; zlost presitih ljudi zla dejanja
2. zlobnost, hudobnost: priznavati svojo zavrženost in zlost / zlost epigramov / buditi v kom zlost zlobo; v glasu ni bilo več prejšnje zlosti jeze
SSKJ²
zlostáviti -im nedov. in dov. (á ȃstar.
1. slabo ravnati s kom: zlostavili so otroke
2. dov. spolno zlorabiti, onečastiti: zlostaviti dekle
    zlostávljen -a -o:
    zlostavljena ženska
SSKJ²
zlostávljati -am nedov. (ástar.
1. slabo ravnati s kom: ko se je uprl, so ga nehali zlostavljati
2. spolno zlorabljati, onečaščati: v zaporih so ženske zlostavljali
SSKJ²
zlósten -tna -o prid., zlóstnejši (ọ̑)
knjiž. zloben, sovražen: zlosten pogled / vsak dan so postajali zlostnejši in močnejši
SSKJ²
zlóščiti -im dov. (ọ̄)
1. prekriti z loščem: te lonce je treba še zloščiti
2. dati površini lesk z mazanjem in drgnjenjem: zloščiti čevlje, parket / premazati pod z voščenimi čistili in zloščiti; zloščiti s suho krpo
    zlóščen -a -o:
    zloščeno pohištvo; skrbno zloščena obutev
SSKJ²
zlót -a m (ọ̑)
denarna enota Poljske: najeti več milijard zlotov posojila; bankovec za petdeset zlotov
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:
SSKJ²
zlótati -am dov. (ọ̑)
teh. spojiti kovinske dele z lotom: zlotati žlebove
    zlótan -a -o:
    zlotan spoj
SSKJ²
zlotvòr -ôra m (ȍ ó)
zastar. hudodelstvo, zločin: kaznovati koga za zlotvore
SSKJ²
zlotvóren -rna -o prid. (ọ̄zastar.
1. nevaren2, poguben: zlotvorni mikrobi; zlotvorna bolezen
2. hudodelski, zločinski: zlotvoren človek
SSKJ²
zlousóden -dna -o prid. (ọ́ ọ̄)
knjiž. poguben, usoden1njegova smrt je imela za politično življenje zlousoden pomen / to se je zgodilo v zlousodni noči
SSKJ²
zlovésten -tna -o prid. (ẹ̄)
knjiž. zlovešč: zlovesten molk, smeh; zlovestne novice
SSKJ²
zlovéšč -a -e prid.(ẹ̄)
ki napoveduje zlo, nesrečo: zlovešči obiskovalci; sova je zlovešča ptica / zlovešča hišna preiskava; zlovešča tišina pred napadom; zlovešče brnenje letal; zlovešče grmenje; zlovešče ozračje v tragediji / zlovešč pogled grozeč
// ki vzbuja grozo, strah: zlovešči trenutki na strmini; zlovešče napovedi, novice; zlovešča prikazen; zlovešče tuljenje volkov
    zlovéšče prisl.:
    zlovešče se je bliskalo; oči so se mu zlovešče zasvetile; sam.: napovedovali so nekaj zloveščega
SSKJ²
zlovólja -e ž (ọ̄)
knjiž. slaba volja, nerazpoloženje: premagati zlovoljo; na njihovih obrazih je bilo videti zlovoljo / razpust društva bi povzročil zlovoljo ljudi nejevoljo, jezo
SSKJ²
zlovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄)
knjiž. ki je slabe volje, nerazpoložen: ves večer je bil molčeč in zlovoljen; bolezen ga je delala zlovoljnega; iz mesta se je vrnil zlovoljen / bil je zlovoljen zaradi navzočnosti tujca nejevoljen, jezen / zlovoljen obraz, pogled
    zlovóljno prisl.:
    zlovoljno mu je segel v besedo
SSKJ²
zlovóljnost -i ž (ọ́)
knjiž. slaba volja, nerazpoloženost: polastila se ga je zlovoljnost / napadi zlovoljnosti nejevolje, jeze
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zlovrážen -žna -o prid. (ā)
zastar. sovražen: zlovražni pogledi / zlovražna sreča
SSKJ²
zlóžba -e ž (ọ̑)
star. združitev zemljišč vseh posestnikov na določenem območju v enoten kompleks; komasacija: nasilna zložba / zložba zemljišč
SSKJ²
zlóžek -žka m (ọ̑)
knjiž. kar je zloženo, sestavljeno iz več kosov, predmetov: zložek se je podrl; hiša je podobna zložku večje in manjše kocke
♦ 
adm. stenografski znak za dva ali več soglasnikov brez vmesnega samoglasnika
SSKJ²
zložêljen -jna -o prid. (é ē)
ki drugemu privošči zlo, slabo: zloželjen človek / zloželjen nasmeh
SSKJ²
zlóžen1 -žna -o prid., zlóžnejši (ọ́ ọ̄)
1. položen: vzpenjati se po zložnem bregu; zložna pot, steza / zložno gorovje s položnimi pobočji / zložne stopnice / zložen ovinek reke neoster, rahel
2. zmerno hiter: zložen sprehod; prijetna zložna hoja / stopal je z zložnimi koraki / zložen razvoj
3. star. udoben, prijeten: zložen naslanjač; zložna kočija / njegova mladost je bila srečna in zložna brez težav
● 
knjiž. za zložne goste hiša ni primerna udobja vajene, zahtevne; knjiž. zložni turisti so počakali na vzpenjačo neprizadevni, lagodni; zložna postelja zložljiva; ekspr. izbrati zložno pot do česa nenaporen način za dosego česa
    zlóžno prisl.:
    steza se zložno spušča v dolino; popoldne so vozili zložneje
SSKJ²
zlóžen2 -žna -o prid. (ọ́ ọ̄)
1. nar. miroljuben: bil je zložen in mil človek
2. zastar. složen: bili so zložni in so se zmeraj ozirali drug na drugega
SSKJ²
zlóžen3 -žna -o prid. (ọ̄)
jezikosl. ki ima zlogotvorni glas: zložna osnova / zložni r zlogotvorni r
    zlóžno prisl.:
    izgovarjati zvočnik zložno
SSKJ²
zložênka -e ž (é)
1. kar je iz česa zloženo: dati na rano zloženko iz gaze
// knjiž. jed, sestavljena iz več jedi: skuhati zloženko / krompirjeva, zelenjavna zloženka
2. jezikosl. beseda, narejena z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom: tvoriti zloženke; domača, tuja zloženka; samostalniška zloženka; sestavljenke in zloženke
● 
knjiž. kupiti otroku zloženko zgibanko
SSKJ²
zložênost -i ž (é)
lastnost, značilnost zloženega: zloženost opeke, perila / zloženost stavka
● 
knjiž. razmišljati o človeški zloženosti zapletenosti, kompliciranosti
SSKJ²
zložítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zložiti: zložitev drv v skladovnico / zložitev zemljišč
SSKJ²
zložíti -ím dov., zlóžil (ī í)
1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: zložil je načrt in ga dal v žep; zložiti na pet delov; zložiti najprej po dolgem in potem počez / zložiti mizo, stol; pahljačasto zložiti krila; padalo se samo zloži / zložiti hlače po robovih
2. dati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: zložiti deske, liste; zložiti prekle v obliki piramide; navzkriž zložiti / zložiti na kup; zložiti v pahljačo, skladovnico
// na tak način narediti: zložil je grmado in jo zažgal; iz kamenja zložiti zid / zložiti škatlo
3. s prislovnim določilom s prelaganjem narediti, da pride kaj kam, od kod: zložiti obleko iz kovčka; zložiti pohištvo s tovornjaka; zložiti knjige na svoje mesto, po policah; zložiti nazaj v predal
4. dati travo, snope med late kozolca: še en voz trave moramo zložiti / zložiti žito v kozolec
5. ustvariti, napisati glasbeno delo, skladbo: zložiti opero / zložiti napev
// ustvariti, napisati sploh: to pesem je zložil posebej zanjo / star. včeraj sem zložil čestitko za njegov rojstni dan sestavil, napisal
6. star. združiti: kako zložiti podjetji / zložita svoje moči in ga napadita / zložiti zemljišča komasirati
● 
pog. zložil ga je po tleh vrgel, podrl; pog. pred avtobusno postajo me zložite dol ustavite, da bom izstopil; pog. zložiti skupaj za darilo, pijačo zbrati (denar)
♦ 
jezikosl. narediti besedo z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom
    zložíti se ekspr., navadno s prislovnim določilom
    uleči se: zložil se je na posteljo in zaspal
    ● 
    pog. fant se je zložil, ko me je hotel udariti je padel; star. niso se mogli zložiti sporazumeti; star. zložiti se z življenjem sprijazniti se
    zložèn -êna -o
    1. deležnik od zložiti: zložen stol; škatle so zložene v skladovnico; pravilno zloženo padalo
    2. knjiž. kompliciran, zapleten: njegovo vprašanje je zloženo
    ♦ 
    jezikosl. zloženi stavek ali zložena poved poved z več stavki; podredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem je ena sestavina odvisna od druge; priredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem sta sestavini enakovredni; zložena glagolska oblika glagolska oblika iz pomožnega glagola in deležnika na -l ali na -n in -t; lit. pesem je zložena v dvovrstičnicah; 
prim. izložiti
SSKJ²
zložljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zložiti: zložljiv otroški voziček; ta lestev je zložljiva / zložljivi cilinder; zložljivi dežnik
SSKJ²
zlóžnost -i ž (ọ́)
star. udobnost, prijetnost: bil je vajen zložnosti na potovanju; zložnost sobe / duhovna zložnost neprizadevnost, lagodnost
SSKJ²
zluknjati gl. izluknjati
SSKJ²
zluščiti ipd. gl. izluščiti ipd.
SSKJ²
zlužiti ipd. gl. izlužiti ipd.
SSKJ²
zmága -e ž (ȃ)
dejstvo:
a) da kdo zmaga: zmaga je še negotova; zmaga jih je opogumila, razveselila; izbojevati, publ. izboriti zmago; proslavljati zmago; igrati na zmago; hitra, lahka, težka, publ. gladka zmaga; ekspr. poceni zmaga pridobljena brez velikega truda, žrtvovanja / vojaška zmaga; zmaga nad nasprotnikovo vojsko / dan zmage praznik zmage nad nacistično Nemčijo 9. maja / zmaga stavkajočih delavcev / z dobro igro si zagotoviti zmago; zmaga nogometašev; zmaga na domačem igrišču; zmaga v teku / zmaga na volitvah / ekspr.: zmaga dobrega nad zlim; zmaga pravice
b) da kdo doseže, za kar si zelo prizadeva: vsaka zmaga ga utrjuje v dobrem; delovna, moralna zmaga
● 
publ. zmaga je šla k Francozinjam zmagale so Francozinje; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; doseči, publ. odnesti, praznovati, slaviti zmago zmagati; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so; knjiž. Pirova zmaga zmaga, uspeh, ki je glede na velike žrtve malo vredna, nekoristna
♦ 
voj. strateška zmaga ki lahko vpliva na izid vojne ali na dosego predvidenih strateških ciljev
SSKJ²
zmagálec -lca [zmagau̯ca tudi zmagalcam (ȃ)
star. zmagovalec: zmagalec v bitki; zmagalci in premaganci / zmagalec težav premagovalec
SSKJ²
zmagálen -lna -o prid. (ȃ)
star. zmagovit: zmagalno moštvo / zmagalna bitka / čutiti zmagalni ponos zmagovalni
● 
knjiž. prisoditi komu zmagalni venec zmago
SSKJ²
zmágati -am dov. (ȃ)
1. v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: zmagati po hudem boju; zmagati v odločilni bitki; zmagati z velikimi izgubami / zmagati nad sovražnikom premagati ga / vojaško zmagati
// v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha: v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi
// v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače; zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja / ne dovoli, da otrok zmaga doseže uveljavitev svojih zahtev; star. zmagati v pravdi dobiti tožbo; moralno zmagati / zmagalo je človekoljubje
2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši rezultat: zmagal je francoski kolesar; publ. zmagala je Slovenija pred Italijo; zmagati s pet proti tri / zmagati na tekmovanju, v drugi igri / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati
 
šport. zmagati na sto metrov hrbtno; zmagati v mnogoboju, slalomu; zmagati s točko prednosti
3. dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagal je do zdaj neznan režiser; z zadnjim filmom je zmagal / zmagala je zadnja popevka, skladba / zmagati na natečaju
4. na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov: zmagal je naš kandidat; zmagati z večino glasov / zmagala je kandidatna lista socialistične stranke / zmagati na volitvah, pri volitvah
5. dobiti delo, službo, razpisano z natečajem: zmagal je mlad arhitekt / podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta
6. ekspr. v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega: njegovo mnenje je zmagalo; ta predlog ne bo zmagal / zmagal je obup / zmagala bo pravica; končno je zmagala resnica izkazalo se je, kaj je res / dobro je zmagalo nad zlim
7. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmagala jih je utrujenost; pijača ga je zmagala, da je zaspal / zmagal jo je spanec zaspala je
8. preh., star. premagati: zmagati sovražnika / zmagati jezo, strah
9. preh., star. zmoči: žena ne zmaga vsega dela; zmagati velik napor / ne zmagamo vseh naročil ne moremo jih izpolniti; zdaj ne zmagam poti v mesto nimam dovolj moči, da bi jo prehodil
    zmágati se star.
    premagati se: čutim, da se ne bi mogla zmagati
    zmágan -a -o star.
    premagan: zmagani vojaki; strmina je zmagana
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zmagljív -a -o prid. (ī í)
star. premagljiv: zmagljiv sovražnik / zmagljiva težava / zmagljiva bitka zmagovita
SSKJ²
zmagonôsen -sna -o prid. (ó ō)
star. zmagovit: zmagonosna vojska / zmagonosni boji / zmagonosen pogled zmagoslaven
    zmagonôsno prisl.:
    zmagonosno pogledati
SSKJ²
zmagosláven -vna -o prid., zmagoslávnejši (á)
1. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagoslaven nasmeh, pogled / zmagoslaven sprejem
2. ekspr. zmagovit: zmagoslavna četa / zmagoslaven boj
3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagoslavna lepota / zmagoslaven dokaz moči zelo velik, prepričljiv
● 
knjiž., ekspr. kdo bo dobil zmagoslavno palmo zmagal; publ. igra je opravila zmagoslavno pot po odrih je bila uspešno igrana
♦ 
rel. zmagoslavna cerkev skupnost svetnikov v nebesih
    zmagoslávno prisl.:
    zmagoslavno pokazati avtomobil
SSKJ²
zmagosláviti -im nedov. in dov. (á ȃ)
zastar. slaviti, praznovati zmago: zmagovalci so zmagoslavili; hrupno zmagoslaviti / vnaprej vem, kdo bo zmagoslavil zmagal; zmagoslaviti nad sovražnikom premagati ga
SSKJ²
zmagoslávje -a s (ȃ)
1. veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: prevzelo ga je zmagoslavje; pogled je izdajal zmagoslavje; občutek zmagoslavja / z zmagoslavjem pokazati dovoljenje
2. ekspr. zmaga: praznovati, pričakovati zmagoslavje / zmagoslavje sodobne tehnologije
 
publ. napredno gibanje je slavilo zmagoslavje zmagalo
SSKJ²
zmagosvésten -tna -o prid. (ẹ̄)
zastar. prepričan v zmago: zmagosvesten poveljnik
    zmagosvéstno prisl.:
    zmagosvestno govoriti
SSKJ²
zmagoválec -lca [zmagovau̯cam (ȃ)
kdor zmaga: vdati se zmagovalcu; zmagovalec in poraženec; vrniti se kot zmagovalec / moralni zmagovalec / olimpijski zmagovalec; zmagovalec zadnje igre / festivalski zmagovalec / zmagovalec na volitvah / star. zmagovalec sovražne vojske premagovalec
 
publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati
SSKJ²
zmagoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zmagovanje ali zmago: zmagovalna vojska / zmagovalni čoln / zmagovalna pesem / zmagovalni oder / ozreti se na koga z zmagovalnim pogledom zmagoslavnim
 
publ. povzpeti se, stopiti na najvišjo stopnico zmagovalnega odra zmagati; publ. dobiti zmagovalni venec zmagati; publ. tekmovalec je že večkrat stal na zmagovalnih stopnicah zmagal
    zmagoválno prisl.:
    zmagovalno pokimati
SSKJ²
zmagoválka -e [zmagovau̯kaž (ȃ)
ženska ali država, ustanova, ki zmaga: slaviti zmagovalko / olimpijska, pokalna zmagovalka; zmagovalka turnirja; zmagovalka v smuku, teku / zmagovalka volitev / popevka zmagovalka
SSKJ²
zmagoválski -a -o [zmagovau̯skiprid. (ȃ)
nanašajoč se na zmagovalce ali zmagovanje: zmagovalski venec / zmagovalski ponos
SSKJ²
zmagovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zmagovati: navaditi se na zmagovanje / zmagovanje zdravih načel / imeti dovolj moči za zmagovanje težav
SSKJ²
zmagováti -újem nedov. (á ȗ)
1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati
// v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice
// v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih
2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo; zmagovati na velikih tekmovanjih; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo
3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi; take pesmi pogosto zmagujejo
4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah
5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo
6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša
7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra / konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih / kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo
8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan / brezoseb. zmagovalo ga je
9. preh., star. premagovati: zmagovati ovire, težave
    zmagujóč -a -e:
    zmagujoča vojska
     
    publ. zmagujoči podvigi naših alpinistov zmagoviti, veliki
SSKJ²
zmagovít -a -o prid. (ȋ)
1. ki zmaga, zmaguje: zmagovita vojska / zmagoviti košarkarji; zmagovito moštvo / zmagovita popevka / publ. v tem trenutku so zmagoviti nasprotniki zmagujejo; zmagovit se vrniti
2. s katerim se zmaga, zmaguje: zmagovita karta; zmagovita kombinacija / njegovi nastopi so zmagoviti uspešni
 
šport. zmagoviti gol, koš
3. v katerem se zmaga, zmaguje: zmagovit boj; zmagovita vojna / ekspr. bojevati se do zmagovitega konca zmage
4. ekspr. na katerem se doseže, dosega velike uspehe: zmagovito potovanje gledališča po evropskih mestih
5. ekspr. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagovit krik / doživeti zmagovit sprejem
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagovita lepota / zmagovit uspeh predstave zelo velik
● 
publ. avtomobilizem je na zmagovitem pohodu se vedno bolj širi
    zmagovíto prisl.:
    zmagovito se bojevati
SSKJ²
zmagovítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zmagovitega: zmagovitost čete / ekspr. zmagovitost resnice
SSKJ²
zmáhan -a -o prid. (ánižje pog.
1. izčrpan, zdelan: plezalci se zmahani vračajo v dolino
2. poškodovan, obrabljen: zmahano pohištvo
SSKJ²
zmáj in zmàj zmája m (ā; ȁ á)
1. v pravljicah hudobna krilata žival z eno ali več glavami, levjimi kremplji in kačjim repom, ki navadno bruha ogenj: zmaj čuva grad; odsekati zmaju glavo; pastir je premagal zmaja; strašen, velik zmaj; rjove kot zmaj / dvoglavi zmaj
2. kip ali podoba, ki predstavlja tako žival: na mostni ograji so zmaji; slika svetega Jurija z zmajem
3. igrača iz lesenega okvira, na katerega je napet papir, za spuščanje po zraku: zmaj dobro leti; delati, spuščati zmaje; igrati se z zmajem; pisan, velik zmaj / papirnati zmaj
4. ekspr. človek, zlasti ženska, ki silovito napada, navadno z besedami: njegova žena je zmaj; kako si se mogel poročiti s tem zmajem / kdaj bo stari zmaj sklical sestanek šef
5. ekspr. neugnan, zelo živahen otrok: naš mali zmaj je šel spat; kdo bo krotil tega zmaja
6. šport. naprava s krili za letenje, spuščanje po zraku, navadno s hriba v dolino: nad mestom kroži zmaj; leteti z zmajem / letalni zmaj
● 
ekspr. stanovanjska stiska je stoglavi zmaj zelo huda, neprijetna stvar; publ. njihova vojska je papirnat zmaj nestvarna, navidezna nevarnost; knjiž. peklenski zmaj hudič
♦ 
obl. ljubljanski zmaj nekdaj najvišje priznanje na sejmu mode v Ljubljani; zool. leteči zmaj kuščar, ki živi v jugovzhodni Aziji, Indiji in Avstraliji in ima med sprednjimi in zadnjimi nogami kožno gubo za letenje, Draco volans; morski zmaji majhne morske ribe s strupenimi žlezami ob bodicah prve hrbtne plavuti, Trachinidae
SSKJ²
zmájar -ja m (ȃ)
športnik, ki leta, se spušča z zmajem: zmajar je pristal v dolini; izkušen zmajar
SSKJ²
zmájarstvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki je v zvezi z letanjem, s spuščanjem z zmaji: razvoj zmajarstva / prvenstvo v zmajarstvu
SSKJ²
zmajáti zmájem tudi zmájati -em tudi -am dov., zmájaj zmájajte tudi zmajájte; zmajál tudi zmájal (á á; á; ā)
1. navadno v zvezi zmajati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izraziti osuplost, presenečenje, ogorčenje: na vprašanje je zmajal z glavo; sočutno, zamišljeno zmajati z glavo / star. zmajal je z rameni in utihnil skomignil / nič ni rekel, samo zmajal je
2. star. zamajati: lahen veter je zmajal veje / potres je zmajal tla
3. star. razmajati: eksplozije so zmajale stari mlin / čas je zmajal temelje starih vrednot
4. star. omajati: zmajala sta ga jok in vpitje; radi bi ga zmajali, pa ga ne morejo
● 
star. nihče ni upal zmajati jezika spregovoriti, oglasiti se
    zmajáti setudi zmájati se ekspr., s prislovnim določilom
    opotekajoč se, okorno iti, oditi: zmajejo se v šotore in zaspijo; počasi se zmaje v hlev / zmajejo se na vozove nerodno, počasi zlezejo
    zmajávši star.:
    zmajavši z glavo, napiše recept
    zmaján tudi zmájan -a -o:
    po zmajanih stopnicah sta šla v klet
SSKJ²
zmájček -čka m (ā)
manjšalnica od zmaj: iz jajca se je izvalil zmajček / spuščati zmajčka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zmajeglàv -áva m (ȁ á)
zool. morska riba s strupenimi bodicami; bodika: ujeti zmajeglava
SSKJ²
zmájev -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na zmaja: zmajev gobec, rep / zmajevo ogrodje
♦ 
bot. zmajevo drevo na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih; dracena; šah. zmajeva varianta varianta sicilijanske otvoritve, pri kateri črni premakne lovca na kraljevi strani z osnovnega polja na sosednje polje velike diagonale
SSKJ²
zmajeváti -újem nedov. (á ȗ)
navadno v zvezi zmajevati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izražati osuplost, presenečenje, ogorčenje: zmajeval je z glavo, rekel pa ni nič; osupel, presenečen zmajevati z glavo / to vendar ni mogoče, so ljudje zmajevali z glavami / nejevoljno zmajevati
    zmajeváje :
    poslušalci odhajajo, zmajevaje z glavami
    zmajujóč -a -e:
    gledal jo je, zmajujoč z glavo
SSKJ²
zmájevec -vca m (ā)
1. bot. na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih; dracena: posekati zmajevec
2. vrtn. lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali suličastimi zelenimi ali pisanimi listi, Dracaena:
SSKJ²
zmájevka -e ž (ā)
v pravljicah zmajeva žena: zmajevka se je razjezila
♦ 
bot. alpska rastlina z listi v rozeti in vijoličastimi cveti v grozdastem socvetju, Horminum; vrtn. lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali suličastimi zelenimi ali pisanimi listi; zmajevec
SSKJ²
zmájski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na zmaje: zmajski grad / pregrinjalo z zmajskimi glavami / zmajska hudobnost / Zmajski most
SSKJ²
zmakniti ipd. gl. izmakniti ipd.
SSKJ²
zmála prisl. (ȃ)
knjiž. od malega, od otroških let: zmala je tako navajen
SSKJ²
zmálati -am dov. (ȃ)
nižje pog. poslikati: zmalati cerkev
    zmálan -a -o:
    lepo zmalana kapela
SSKJ²
zmaličiti ipd. gl. izmaličiti ipd.
SSKJ²
zmáma -e ž (ȃ)
kar koga zmami: uporabiti kaj za zmamo
● 
zastar. okusiti bridke, grenke zmame slepila
SSKJ²
zmamíti in zmámiti -im, in zmámiti -im dov. (ī á; á ȃekspr.
1. s čim želenim, vabljivim spraviti koga kam, kamor sicer ne bi šel: zmamiti koga k sebi / zmamiti koga z obljubami; zmamiti koga proč, ven / denar ga je zmamil v svet
2. s svojimi vabljivimi lastnostmi povzročiti, da kdo naredi, stori kaj, česar sicer ne bi naredil, storil: visoka cena je zmamila marsikaterega lastnika, da je živino prodal
● 
zastar. pijača, vročina človeka zmami omami; prim. izmamiti
SSKJ²
zmámljati -am nedov. (áekspr.
1. s čim želenim, vabljivim spravljati koga kam, kamor sicer ne bi šel: zmamljati ženske k sebi / želje jih zmamljajo v nesrečo
2. s svojimi vabljivimi lastnostmi povzročati, da kdo naredi, stori kaj, česar sicer ne bi naredil, storil: možnost dobrega zaslužka zmamlja ljudi, da podpisujejo pogodbe; prim. izmamljati
SSKJ²
zmandráti -ám dov. (á ȃ)
zmendrati: zmandrati travo / ekspr. kolesa so ga zmandrala
SSKJ²
zmanevrírati -am tudi izmanevrírati -am dov. (ȋ)
1. s spreminjanjem smeri, načina vožnje spraviti vozilo od kod, kam: zmanevrirati ladjo iz pristanišča; zmanevrirati avtomobil skozi ozke ulice
2. ekspr. s spretnostjo, zvijačnostjo spraviti koga od kod, kam: zmanevriral jo je iz sobe / zmanevrirali so ga v odbor
● 
ekspr. to zadevo je dobro zmanevriral s spretnostjo, zvijačnostjo opravil; prim. izmanevrirati
SSKJ²
zmanikírati -am dov. (ȋ)
strokovno urediti nohte na roki: zmanikirati koga / zmanikirati nohte
SSKJ²
zmanipulírati -am dov. (ȋ)
slabš. s preračunljivim ravnanjem, dejanjem oškodovati, ogoljufati: ugotovil je, da ga hočejo zmanipulirati
    zmanipulíran -a -o:
    kmetje so bili izigrani in zmanipulirani
SSKJ²
zmánjkati -am dov. (ȃ)
1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehati biti na razpolago: zmanjkalo mu je denarja; vode večkrat zmanjka; potapljaču je zmanjkalo zraka / poguma, potrpežljivosti ji ne zmanjka / zmanjkalo mu je besed, vprašanj / sredi gozda zmanjka poti
2. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: spet mu je zmanjkala ena knjiga; z mize je zmanjkal rokopis; naštel je, kaj vse mu je že zmanjkalo
● 
ekspr. dali so mu injekcijo, da ga ne bi spet zmanjkalo da ne bi spet omedlel; ekspr. čez noč jih je zmanjkalo so izginili, pobegnili; ekspr. od utrujenosti jo je takoj zmanjkalo je takoj zaspala; ekspr. pred težavami ga bo zmanjkalo težav ne bo mogel premagati; se jim bo izognil; ekspr. hitro ji zmanjka sape postane zadihana, izčrpana
    zmánjkati se ekspr., s smiselnim osebkom v rodilniku, z nikalnico
    izraža obstajanje česa v veliki količini: lepih deklet se ne zmanjka; poleti se rib ne zmanjka
SSKJ²
zmanjkováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehavati biti na razpolago: zmanjkuje jim hrane, kurjave; v trgovini že zmanjkuje olja; ekspr. pridelali so vina, da jim je posode zmanjkovalo / zmanjkuje ji moči, poguma / govorcu je zmanjkovalo besed; zmanjkuje jim snovi za pogovor
2. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da je na oddelku začel zmanjkovati material
● 
ekspr. zmanjkuje je, kot bi jo sesale pijavke zelo hujša; ekspr. proti vrhu jim je zmanjkovalo sape so težko dihali; ekspr. zmanjkuje jim tal pod nogami imajo ogrožen (družbeni) položaj; niso več prepričani o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. začelo ga je zmanjkovati začel je izgubljati zavest; začenjal je spati
SSKJ²
zmánjšanje -a s (ȃ)
glagolnik od zmanjšati: zmanjšanje izvoza, proizvodnje / publ. zmanjšanje napetosti med državama / zmanjšanje števila zaposlenih
// količina, vrednost, za katero se kaj zmanjša: izračunati zmanjšanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zmánjšati -am dov. (ȃ)
narediti kaj (bolj) majhno: zmanjšati igrišče, odprtino; z novo cesto se je razdalja med mestoma zmanjšala / oteklina se je zmanjšala / zmanjšati dotok, hitrost; zmanjšati izdatke, uvoz / zmanjšati posadko, število zaposlenih / prizadevati si zmanjšati moč, vpliv koga / bolezen mu je zmanjšala delovno sposobnost / zmanjšati kislost, slanost jedi; zmanjšati sevanje na najnižjo mero / zmanjšati ovinek, strmino / zmanjšati pomen vzgojnega dela
// narediti kaj enakega, vendar manjših razsežnosti; pomanjšati: zmanjšati kroj
    zmánjšan -a -o:
    zmanjšan obseg, prostor; zmanjšana poraba; risati v zmanjšanem merilu
SSKJ²
zmánjšek -ška m (ȃ)
količina, vrednost, za katero se kaj zmanjša; zmanjšanje: izračunati zmanjšek; zmanjšek in poveček
SSKJ²
zmanjševálec -lca [zmanjševau̯ca tudi zmanjševalcam (ȃ)
1. kar, kdor kaj zmanjšuje: zmanjševalci apetita; zmanjševalci strahu, stresa / bil je uspešen kot zmanjševalec porabe in stroškov
2. mat. število, ki se odšteva; odštevanec
SSKJ²
zmanjševálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zmanjševanje: zmanjševalno merilo / zmanjševalna leča pomanjševalna leča
 
knjiž. zmanjševalna beseda manjšalnica, pomanjševalnica
SSKJ²
zmanjševánec -nca m (á)
mat. število, od katerega se odšteva: zmanjševanec in odštevanec
SSKJ²
zmanjševánje -a s (ȃ)
glagolnik od zmanjševati: zmanjševanje prostora; zmanjševanje teže / zmanjševanje števila zaposlenih / zmanjševanje nasprotij
SSKJ²
zmanjševáti -újem nedov. (á ȗ)
delati kaj (bolj) majhno: prostor je mogoče povečevati in zmanjševati s premakljivimi stenami; zmanjševati razmik med dvema predmetoma / zmanjševati dozo zdravil / zmanjševati izvoz, proizvodnjo / zmanjševati čete, kolektive / zmanjševati moč, vpliv koga; vidljivost se zmanjšuje / bolezen zmanjšuje delovno sposobnost / zavese zmanjšujejo svetlobo / zmanjševati padec; z ovinki se strmina zmanjšuje
// delati kaj enakega, vendar manjših razsežnosti; pomanjševati: zmanjševati črke, znake
SSKJ²
zmártrati -am dov. (ȃ)
nižje pog. izmučiti: pot ga je zmartrala; hitro se zmartra
    zmártran -a -o:
    zmartran jetnik
SSKJ²
zmasakrírati -am dov. (ȋ)
1. pomoriti, poklati: razjarjena množica je zmasakrirala begunce
// ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: zmasakriral mu je obraz do nerazpoznavnosti; zmasakrirati truplo z nožem
2. ekspr. uničiti, onemogočiti: mediji so ga zmasakrirali
SSKJ²
zmasírati -am dov. (ȋ)
mehanično obdelati telo ali del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih razlogov: zmasirati lasišče; zmasirati roke s kremo; na lahko, močno zmasirati; skrbno, temeljito se zmasirati
● 
pog. zmasiral ga bom, da me do smrti ne bo pozabil natepel, pretepel
SSKJ²
zmastíti1 -ím dov., zmástil; zmaščèn (ī í)
1. narediti kaj mastno: izločki zmastijo kožo; lasje se zmastijo
2. umazati z mastjo, maščobo: zmastiti obleko
SSKJ²
zmastíti2 -ím dov., zmástil (ī í)
zmečkati, zmleti, zlasti grozdje: pred stiskanjem grozdje zmastijo / zmastiti posušen list med prsti
♦ 
agr. uničiti rastlinske škodljivce s stiskanjem
    zmaščèn -êna -o:
    zmaščen mrčes; zmaščeno grozdje
SSKJ²
zmaščeváti -újem dov. (á ȗ)
zastar. maščevati: zmaščevati bratovo čast; zmaščevati se za storjeno krivico; zmaščevati se nad kom
SSKJ²
zmašílo -a s (í)
ekspr. slaba, neprimerno sestavljena, narejena stvar: iz pločevinaste strehe, pritrjene na star vagon, narejeno zmašilo / ta povest je romantično zmašilo
SSKJ²
zmašíti -ím dov., zmášil (ī íekspr.
1. s silo spraviti v kaj: zmašiti stvari v nahrbtnik / ujetnike so zmašili v živinske vagone / preveč je zmašil vase pojedel
2. pog. narediti, sestaviti: zmašiti izdelek, košarico / zmašiti članek, pismo / mimogrede je zmašila kosilo skuhala, pripravila
    zmašíti se 
    stlačiti se, zriniti se: vsi so se zmašili v avtobus; komaj se je zmašil skozi vrata
    zmašèn -êna -o:
    v naglici zmašen članek, načrt; iz slame zmašeno strašilo
SSKJ²
zmaterializírati -am dov. (ȋ)
1. napraviti kaj materialno: čustveno življenje se ne da zmaterializirati
2. nav. slabš. povzročiti, da kdo ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine: ugodne življenjske razmere so ga zmaterializirale
    zmaterializíran -a -o:
    zmaterializirana potrošniška miselnost
SSKJ²
zmátrati -am dov. (ȃ)
nižje pog. izmučiti: prenašanje bremen ga je zmatralo; danes sem se preveč zmatral
    zmátran -a -o:
    tako je zmatran, da še zaspati ne more
SSKJ²
zmàz zmáza m (ȁ á)
nar. prekmursko namaz, premaz iz blata, ilovice: zmaz v peči odpada
SSKJ²
zmázati zmážem dov., zmázala in zmazála (á ȃ)
1. razmazati: dež je zmazal barve na letaku
2. ekspr. zmečkati: zmazati muho med prsti / kolesa tovornjaka so ga zmazala
3. pog. premagati: naši nogometaši so zmazali goste / v jurišu so zmazali sovražnika
4. pog. pojesti: zmazal je cel hlebec kruha; s slastjo je zmazal kosilo
5. slabš. slabo, nekvalitetno napisati: v naglici je zmazal članek; prim. izmazati
SSKJ²
zmázek -zka m (ȃ)
1. ekspr. kar nima jasnih, ostrih obrisov: namesto ostre svetle točke videti zmazek / progasti zmazki na sprednji šipi avtomobila
2. slabš. kar je slabo, nekvalitetno: ta članek je navaden zmazek; takega zmazka že ne obesim na steno / filmski, literarni zmazek / to je zmazek, ne pa lovski pes
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zmečíti -ím in zméčiti -im dov., zméči tudi zmêči; zméčil (ī í; ẹ̄ ẹ̑)
star. zmehčati: zmečiti trdo kožo; kruh se je v mleku zmečil / njega bomo že zmečili
SSKJ²
zmečkanína -e [zməčkanina tudi zmečkaninaž (í)
1. nav. ekspr. kar je zmečkano: razlikati zmečkanine / po trčenju je od avtomobila ostala le zmečkanina
2. med. poškodba podkožnega tkiva zaradi udarca, stisnjenja: dobiti zmečkanine; odrgnina in zmečkanina
SSKJ²
zmečkáti -ám [zməčkati tudi zmečkatidov. (á ȃ)
1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: zmečkati obleko, papir; oblačila so se v kovčku zmečkala; v avtomobilu si je zmečkala krilo
2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: zmečkati borovnice, krompir; zmečkati med prsti, z roko / zmečkati grozdje pred stiskanjem; zmečkati sadje s tolkačem / zmečkati cigaretni ogorek
3. s pritiskom, stiskom kaj poškodovati, da izgubi naravno, pravilno obliko: hlod mu je zmečkal nogo, roko; pri prekladanju zabojev si je zmečkal prste; brezoseb. v rudniku ga je zmečkalo / pri trčenju si je zmečkal blatnik in razbil luč
4. ekspr. slabo, nezadovoljivo narediti, napisati: na hitro zmečkati nalogo, spis / pravilnika še niso zmečkali naredili, napisali
● 
ekspr. zmečkala je nekaj v opravičilo težko razumljivo, nerazumljivo rekla
    zmečkán -a -o:
    zmečkan krompir; bil je ves umazan in zmečkan; zmečkana obleka
SSKJ²
zméda -e ž (ẹ̑)
1. stanje, ko nad stvarmi, položajem ni pregleda: delati, povzročati zmedo; zmeda na pisalni mizi / zmeda misli in pojmov
2. stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti: na cesti je nastala zmeda; v državi vlada zmeda / družbena, gospodarska zmeda; prometna zmeda / ekspr. sejati zmedo med ljudi
3. stanje, ko kdo nima urejenih, jasnih misli, predstav: njegovo govorjenje razkriva zmedo / ekspr. v glavi ima zmedo; spravljati koga v zmedo
SSKJ²
zmédenec -nca m (ẹ̑)
zmeden človek: od tega zmedenca se ne da nič izvedeti; vede se kot zmedenec / duševni zmedenec
SSKJ²
zmédenka -e ž (ẹ̑)
zmedena ženska: imeli so jo za zmedenko / duševna zmedenka
SSKJ²
zmédenost -i ž (ẹ̑)
stanje zmedenega človeka: skušal je prikriti zmedenost; v zmedenosti je pozabil vzeti denar; popolna, trenutna zmedenost / duševna zmedenost / zmedenost misli, pojmov
SSKJ²
zmedíti -ím dov., zmédil (ī í)
povzročiti, da postane kaj medno, mehko: zmediti sadje; hruške so se že zmedile
SSKJ²
zmedléti -ím [zmedleti in zmədletidov., tudi zmedlì (ẹ́ íknjiž.
1. izgubiti moč, oslabeti: v enem tednu je zmedlel; zmedleti od bolezni, zaradi slabe hrane / živina je čez zimo zmedlela / obraz mu je zmedlel postal bled, upadel
2. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zmedlele / proti jutru je luč zmedlela
3. ekspr. postati malo slišen: glasovi so počasi zmedleli
    zmedlèl in zmedlél -éla -o:
    zmedlel obraz; postati shujšan in zmedlel
SSKJ²
zmeglíti -ím [zməglitidov., zmeglì in zmègli; zmèglil (ī í)
narediti kaj nejasno, motno: dim je zmeglil ozračje / solze so ji zmeglile oči; pren., knjiž. strah mu je zmeglil smisel življenja
    zmeglíti se 
    postati meglen: nebo se je zmeglilo
    ● 
    ekspr. pred očmi se mu je zmeglilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zazdelo, da vidi pred očmi meglo
SSKJ²
zmehanizírati -am dov. (ȋ)
1. uvesti stroje za opravljanje kakega dela: zmehanizirati košnjo / zmehanizirati gospodinjstvo
// opremiti s stroji: zmehanizirati obrat
2. s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti: zmehanizirati gibe
// ekspr. povzročiti, da kaj sploh poteka brez sodelovanja volje, zavesti: zmehanizirati čustva / tak način življenja človeka zmehanizira
    zmehanizíran -a -o:
    zmehaniziran postopek; ljudje so postali preveč zmehanizirani
SSKJ²
zmehčánje -a s (ȃ)
glagolnik od zmehčati: zmehčanje kože / sredstvo za zmehčanje vode
SSKJ²
zmehčáti -ám dov. (á ȃ)
1. narediti, povzročiti, da postane kaj (bolj) mehko: milnica zmehča kožo, nohte; sonce je zmehčalo sneg / zmehčati vosek s segrevanjem / zmehčati meso; zmehčati zelenjavo v sopari / sadje v kleti se je že zmehčalo / zmehčati usnje
2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: z grožnjami, pretepanjem so ga zmehčali; ni se dal zmehčati
3. ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj prijazen, naklonjen: njegova bližina jo je zmehčala; ob tem dogodku so se tudi starši zmehčali / glas se mu je zmehčal
● 
ekspr. pijača, strah zmehča človeku kolena zaradi vinjenosti, strahu postane človek negotov v hoji
♦ 
kem. zmehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli
    zmehčán -a -o:
    zmehčan sneg; ob slovesu je bil čisto zmehčan; zmehčana voda
SSKJ²
zmehčíšče -a s (í)
teh. temperatura, pri kateri se trdna snov začne mehčati: segreti steklo do zmehčišča; zmehčišče plastične mase
SSKJ²
zmehkúžiti -im dov. (ú ȗ)
pomehkužiti: udobno življenje ga je zmehkužilo; živali se v hlevu zmehkužijo / s tako hrano se želodec zmehkuži
SSKJ²
zmehúriti -im dov. (ú ȗ)
knjiž. narediti, povzročiti mehurje: nekatere kužne bolezni zmehurijo kožo; opečena roka se mu je zmehurila
SSKJ²
zmena gl. izmena2
menjava
SSKJ²
zmencáti -ám [zməncatidov. (á ȃ)
s premikanjem dela česa z roko sem in tja podrgniti ob drug del, navadno pri pranju: namiliti in zmencati perilo
// premikajoč prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa večkrat močno pritisniti: zmencati otroku roke / zmencati si zaspane oči
● 
zmencati cvet, list s prsti zmečkati, zdrobiti; prim. izmencati
SSKJ²
zmendráti -ám [zməndratidov. (á ȃ)
s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in zdrobiti, stlačiti ter pri tem poškodovati ali uničiti: konji so zmendrali travo, žito / zmendrati klobuk / ekspr. vojaki so zmendrali sled čez zasneženo dvorišče z mendranjem, hojo naredili
// ekspr. s hojo, stopanjem zmečkati, povzročiti smrt koga: razjarjena žival ga je zmendrala / zmendrati kači glavo
    zmendrán -a -o:
    zmendrani posevki
SSKJ²
zmenè1 -éta m (ȅ ẹ́)
slabš. ničvreden človek, slabič: on je navaden zmene / kot psovka prekleti zmene
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zmenè2 -éta s (ȅ ẹ́slabš.
1. bitje s prirojeno telesno napako, posebnostjo: njen sin je zmene / skotilo se je zmene
2. ničvreden človek, slabič: namesto njega so poslali to zmene; postal je sprijeno zmene
SSKJ²
zmének -nka m (ẹ̑)
1. dogovorjeno srečanje, navadno prijateljev, zaljubljencev: iti na zmenek; dogovoriti se za zmenek / imeti zmenek s kom / ljubezenski zmenek
2. star. dogovor: skleniti zmenek; po zmenku bo on njegov dedič
● 
star. sta že v zmenkih dogovarjata se za poroko; sta zaročena
SSKJ²
zmeníti se in zméniti se -im se, tudi zméniti se -im se dov. (ī ẹ́; ẹ́)
1. dogovoriti se: končno so se le zmenili; zmenil se je za dobro plačilo / zmenimo se za prihodnji teden; s prijatelji se je zmenil za v hribe
 
ekspr. na hitro, na tihem sta se zmenila dogovorila za poroko; ekspr. tako se pa nismo zmenili izraža nestrinjanje s čim, nasprotovanje čemu
2. navadno z nikalnico, v zvezi z za pokazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ni zmenil za njegove ideje / ptič se še zmenil ni za meso ga ni hotel jesti / ne zmeni se za znance, živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ne zmeni ne čuti potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// poskrbeti za kaj: za te grobove se nihče ne zmeni / tudi za lastne otroke se ni dosti zmenil; bila je edina, ki se je zmenila zanj med boleznijo
3. navadno z nikalnico, v zvezi z za vzpostaviti do česa tak odnos
a) da vpliva na ravnanje: ni se zmenil za nevarnost, svarila
b) da vzbudi čustven odziv: za njene solze se ni zmenil; niso se zmenili za trpljenje ljudi; toliko se zmeni zanj kot za lanski sneg nič
    zménjen -a -o:
    dati zmenjeno znamenje; bilo je zatrdno zmenjeno
     
    pog. zvečer sem zmenjena s fantom dogovorjena sem s fantom, da se zvečer sestaneva; torej prideva ob petih. Zmenjeno izraža konec pogovora s sprejetjem sklepa
SSKJ²
zménjati tudi zmenjáti -am, in zménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́)
1. dati ali dobiti za bankovec, kovanec enakovredno vsoto bankovcev, kovancev manjše vrednosti: zmenjati komu sto evrov; nimam drobiža, moram zmenjati
2. menjati, zamenjati: zmenjati dolarje za evre / zmenjati gramofonsko ploščo / gostje se vsak teden zmenjajo; prim. izmenjati
SSKJ²
zmenjávati -am nedov. (ȃzastar.
1. dajati ali dobivati za bankovce, kovance enakovredno vsoto bankovcev, kovancev manjše vrednosti: zmenjavati bankovce po petdeset evrov
2. menjavati, zamenjavati: zmenjavati evre za dolarje / zmenjavati prte / pri valitvi se samica in samec zmenjavata; prim. izmenjavati
SSKJ²
zmenkaríja -e ž (ȋnav. mn.
dogovorjeno, organizirano srečanje, namenjeno spoznavanju novih ljubezenskih partnerjev: komaj je čakala na zmenkarijo z neznancem; ukvarjati se z zmenkarijami; vodnik po zmenkarijah; servis za zmenkarije / spletne zmenkarije; portal, stran za zmenkarije / hitre zmenkarije na katerih ljudje spoznavajo morebitne partnerje v obliki kratkih pogovorov
SSKJ²
zmér prisl. (ẹ̑)
star. zmeraj: zmer dosti pridela / zmer bolj je vidno, da se ne razumejo
SSKJ²
zméraj prisl. (ẹ̑)
1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: zmeraj se mu mudi; zmeraj je zatrjevala, da ničesar ne ve; zmeraj je prijazen; zmeraj mora imeti zadnjo besedo; ekspr. zmeraj in povsod hoče biti zraven / imaš kaj pijače? Zate zmeraj; ekspr. tak je od zmeraj odkar živi, obstaja
2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: zmeraj so prišli ob istem času; bila je dobra kot zmeraj; zmeraj, ko je pomislil na domače, ga je obšlo domotožje / zmeraj znova kaj išče
3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: še zmeraj delajo; še zmeraj se rad šali; še zmeraj je bolna; stari običaji so ponekod še zmeraj znani
4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: dobiti kaj za zmeraj; oditi, ostati za zmeraj / zdaj in za zmeraj
5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: delo se je zmeraj bolj kopičilo; vztrajali so, toda z zmeraj manjšim upanjem; živimo v zmeraj slabšem zraku
● 
evfem. za zmeraj je zaspala umrla je; iron. tako, zmeraj lepše izraža nejevoljo
SSKJ²
zméren -rna -o prid., zmérnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki se drži prave mere, ne pretirava: zmeren človek / biti zmeren v jedi, pijači, zahtevah / njegova kritika je zmerna
// ki ne zagovarja, zastopa skrajnih stališč, nazorov: zmeren politik; pripadnik zmerne smeri; zmerno krilo stranke / zmeren nazor; zmerne ideje
2. ki je, nastopa v ne preveliki, še sprejemljivi meri: zmerna telesna dejavnost; zmerna hitrost; poraba je zmerna; zmerno uživanje alkohola / zmerne cene; piti v zmernih količinah / ples v zmernem taktu; zmerno podnebje podnebje z ne prehudim mrazom in ne preveliko vročino
// ki po količini, stopnji ne presega sprejemljive, mogoče mere: zmeren mraz; kuhati na zmernem ognju; sušiti pri zmerni temperaturi / cesta z zmernim klancem / zmerna razvitost; jagode z zmerno rodnostjo
♦ 
meteor. zmerna oblačnost oblačnost, pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba; polit. zmerna levica
    zmérno prisl.:
    zmerno delati, uživati; zmerno hiter, navdušen; zmerno visoka temperatura
     
    geogr. zmerno topli pas območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim pasom; glasb. zmerno označba za hitrost izvajanja moderato
SSKJ²
zmeriti ipd. gl. izmeriti ipd.
SSKJ²
zmerjalec gl. zmerjavec
SSKJ²
zmerjálen -lna -o prid. (ȃ)
ki izraža zmerjanje: zmerjalne besede
SSKJ²
zmerjalka gl. zmerjavka1
SSKJ²
zmérjanje tudi zmerjánje -a s (ẹ́; ȃ)
glagolnik od zmerjati: že od daleč se je slišalo vpitje in zmerjanje
SSKJ²
zmerjáški -a -o prid. (áekspr.
ki je za zmerjanje: zmerjaški besednjak; zmerjaška pisma
SSKJ²
zmérjati -am nedov., tudi zmerjájte; tudi zmerjála (ẹ́)
izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: začel je vpiti in zmerjati; glasno, hudo, javno zmerjati; zmerjati koga kot psa zelo / zmerjati koga s pijancem; ekspr. zmerjati koga z bedakom, cepcem, norcem; zmerjata se z živalskimi imeni
    zmerjáje :
    zmerjaje in preklinjaje se je prerinil v ospredje
    zmerjajóč -a -e:
    zmerjajoč ga vso pot, ga je peljala domov; zmerjajoča ženska
    zmérjan -a -o:
    zmerjani otroci; biti od vseh zmerjan
SSKJ²
zmerjávec -vca in zmerjálec -lca [zmerjau̯cam (ȃ)
kdor zmerja: v jezi je zmerjavca udaril
SSKJ²
zmerjávka1 in zmerjálka -e [zmerjau̯kaž (ȃ)
ženska, ki zmerja: zmerjavka je za hip utihnila
SSKJ²
zmerjávka2 -e ž (ȃ)
zmerljivka: izreči zmerjavko; ekspr. na nerodneža so se usule zmerjavke
SSKJ²
zmerljívka -e ž (ȋ)
groba, nespoštljiva, žaljiva beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: izreči zmerljivko; ekspr. obsuti koga z zmerljivkami; kletve in zmerljivke
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zmérnež -a m (ẹ̑)
ekspr. kdor zagovarja, zastopa zmerne nazore, zmerna stališča: zmerneži in skrajneži
SSKJ²
zmérnost -i ž (ẹ́)
lastnost zmernega človeka: manjka mu zmernosti / zmernost v jedi in pijači
SSKJ²
zmérnosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na zmernost: zmernostna načela / zmernostno društvo, gibanje nekdaj društvo, gibanje, ki si prizadeva za (skrajno) zmernost zlasti pri pitju alkoholnih pijač
SSKJ²
zmérom prisl. (ẹ̑)
1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: zmerom so ji nagajali; ključ nosi zmerom s seboj; ekspr.: zmerom in zmerom je vstajal izza mize; spremlja nas zmerom in povsod
2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: zmerom se vrača ob istem času; kadar mu je pisala, mu je zmerom priložila denar / zmerom znova začenja prepir
3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: še zmerom dežuje; še zmerom upajo, da se bodo vrnili; državi sta še zmerom v vojnem stanju
4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: tam bo ostal za zmerom; ta stvar je za zmerom izgubljena; to je njegova last za zmerom
5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: hrup je prihajal zmerom bliže; zmerom bolj tiho je bilo; zmerom več je ljudi, ki mislijo tako; plezali so zmerom više
● 
evfem. zaspati za zmerom umreti
SSKJ²
zmés -í in -i ž, daj., mest. ed. zmési (ẹ̑)
snov iz več snovi: narediti, pripraviti zmes; gosta, kašasta zmes; plinska, tekoča zmes; zmes goriva in zraka; sestavine zmesi / eksplozivna, vnetljiva zmes; hladilna zmes / zmes različnih barv mešanica
// navadno s prilastkom kar je iz različnih sestavin: njegova govorica je zmes različnih narečij; zmes krščanstva in poganstva / do njega je čutil nekakšno zmes naklonjenosti in groze
SSKJ²
zmesáriti -im dov. (á ȃ)
razmesariti: napadalci so ga grdo zmesarili
SSKJ²
zmesárna -e ž (ȃ)
teh. obrat za pripravljanje zmesi za steklo: dograditi topilnico in zmesarno / vodja zmesarne
SSKJ²
zmésen -sna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zmes: zmesno razmerje / zmesni kruh kruh iz zmesne moke; zmesna moka moka iz dveh ali več žit
 
ekon. zmesni račun račun za določanje deležev sestavin snovne mešanice glede na predpisano kvaliteto; fiz. zmesna temperatura temperatura, ki se v toplotno izoliranem sistemu vzpostavi iz toplega in hladnega dela v ravnovesju
SSKJ²
zmesíti in zmésiti -im dov. (ī ẹ́)
povzročiti, narediti, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: zmesiti testo; zmesiti z rokami / zmesiti kruh
// ekspr. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov; zmešati: zmesiti jelenjo mast s soljo in zelišči; znoj in kri sta se zmesila
    zméšen tudi zmésen -a -o:
    slabo zmešeno testo
SSKJ²
zmesnína -e ž (ī)
petr. sestavina zmesi: zmesnine v kamnini
SSKJ²
zmésoma prisl. (ẹ̑)
zastar. vsevprek, brez razlike: zmesoma zabavljati na ves svet
SSKJ²
zmésti1 zmédem in zmétem in zmêsti zmêdem in zmêtem dov., stil. zmèl zméla in zmêla (ẹ́; é)
narediti, da se iz smetane izloči maslo: zmesti smetano
SSKJ²
zmêsti2 zmêdem tudi zmésti zmédem dov., zmêdel in zmédel zmêdla tudi zmédel zmédla, stil. zmèl zmêla tudi zméla (é; ẹ́)
1. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: nove ideje so zmedle mladino; pijača, ženska ga je popolnoma zmedla; načrtno zmesti koga / ekspr. časopisi so mu zmedli glavo, pamet; misli so se ji zmedle; brezoseb. v glavi se mu je zmedlo / to jim je zmedlo pojme o poštenosti
// povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno misliti, ravnati: njegov gib, pogled jo je zmedel; z vprašanji zmesti govornika
2. povzročiti, da kaj ni več urejeno: zmesti prejo; pri branju so se mu vrste zmedle / ekspr. koraki so se jim zmedli
 
ekspr. zmesti komu načrte, pog. štrene preprečiti komu njegove načrte; zmesti komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne
    zmêsti setudi zmésti se
    navadno za krajši čas ne moči urejeno, pravilno misliti, ravnati: zmesti se pred kom; ni se dal zmesti; za hip, ekspr. do kraja se je zmedel
    zméden -a -o
    1. deležnik od zmesti: bili so zmedeni in prestrašeni; zmedena glava, pamet; zaradi takih idej je mladina zmedena; duševno zmeden
    2. ki vsebuje, izraža neurejene, nepravilne misli, predstave: zmeden pogled; njihovi pojmi so zmedeni / zmedene kretnje; prisl.: zmedeno govoriti; zmedeno tekati sem in tja
SSKJ²
zmêsti3 zmêtem tudi zmêdem dov., zmêtel in zmétel zmêtla tudi zmêdel in zmédel zmêdla, stil. zmèl zmêla (é)
s pometanjem spraviti kam: zmesti smeti k vratom; zmesti na kup
SSKJ²
zmestíti -ím tudi zméstiti -im dov., zmésti; zméstil; zmeščèn tudi zméščen (ī í; ẹ̄ ẹ̑)
knjiž. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: zmestiti goste v hotelu
● 
knjiž. taborniki so se zmestili ob ognju so se postavili, posedli
SSKJ²
zméšanec -nca m (ẹ́ekspr.
1. duševno bolan človek: pusti ga, sirota je, zmešanec; sedel je kot zmešanec in molčal
2. kdor po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta zmešanec je spet pozabil denarnico; kaj siliš med tiste zmešance
SSKJ²
zméšanka -e ž (ẹ́ekspr.
1. duševno bolna ženska: zmešanka jo je nepremično gledala
2. ženska, ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta zmešanka je spet pustila denarnico doma
SSKJ²
zméšanost -i ž (ẹ́)
lastnost zmešanega: zmešanost kart / ekspr. zaradi zmešanosti je moral v bolnišnico / ekspr. zmešanost zaljubljencev
SSKJ²
zméšati tudi zmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. s premikanjem delcev kake snovi narediti, da se ta združi, enakomerno porazdeli: zmešati cement, pesek in vodo; sestavine dobro zmešamo; zmešati v mešalniku; zmešati z žlico; strojno zmešati / zmešati v kašo
2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: zmešati barve; pijače zna dobro zmešati / zmešati vino z vodo / zmešati več vrst žita / zmešati malto
// pog. združiti, sestaviti posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto: zmešati klasično glasbo in razbijanje električnih kitar; zmešati orkestralno glasbo in vokal / zmešati novo kompilacijo
// dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: čisto perilo je zmešal z umazanim / zmešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve / zmešati telefonske linije; strani so se zmešale
3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zmešati formule, podatke; pojmi so se mu zmešali / sanje se zmešajo z resničnostjo
// uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: zmešal je ruske in poljske besede
4. ekspr. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: s svojimi nazori ga je samo zmešal; zmešati ljudstvo / knjige so mu zmešale glavo, pamet; pijača, vročina zmeša možgane / megla ga je tako zmešala, da se je obrnil v napačno smer; brezoseb. ko je prišla na križišče, jo je zmešalo, da ni vedela kam
● 
ekspr. to dekle mu je zmešalo pamet zaljubil se je vanjo; pog. računalnik mu je zmešal glavo, pamet povzročil, da je veliko premišljeval, govoril o njem; zmešati komu korak povzročiti, da mu postane neurejen, neusklajen; ekspr. zmešati komu niti, račune, pog. štrene preprečiti njegove načrte; zmešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne
    zméšati se tudi zmešáti se
    1. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku postati duševno bolan: zmešalo se mu je; od vsega hudega se ji je zmešalo
    2. knjiž. zmesti se: ko jo je zagledal, se je ves zmešal / govorica se mu je zmešala
    zméšan -a -o
    1. deležnik od zmešati: zmešan človek; imajo ga za zmešanega; zmešane barve; telefonske linije so zmešane; moka, zmešana s pecilnim praškom; poročilo je zmešano in nenatančno
    2. ekspr. ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta je pa res zmešan; ali je čisto zmešana, da to pripoveduje
    // ki je po mnenju koga brez vrednosti, cene: nehaj brati te zmešane romane
    ● 
    ekspr. od vročine so bili vsi zmešani niso mogli normalno misliti, odgovarjati; ekspr. plete kot zmešana zelo veliko, hitro; prisl.: zmešano govoriti; gleda čisto zmešano
SSKJ²
zmešetáriti -im tudi izmešetáriti -im dov. (á ȃ)
pog. pogoditi se za ceno: dolgo sta mešetarila, nazadnje sta le zmešetarila / zmešetaril je za deset tisoč; prim. izmešetariti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zmešétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
nar. pogoditi se za ceno: po dolgem pregovarjanju sta le zmešetila / zmešetiti za vola
SSKJ²
zmešnjáva -e ž (ȃ)
1. stanje, ko so dane, postavljene skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: na knjižnih policah je zmešnjava; doma ima veliko zmešnjavo nered / ekspr.: veter je naredil zmešnjavo med papirji; babilonska zmešnjava / ta filozofska smer vnaša zmešnjavo v teorije zmedo
2. stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti: vsa zmešnjava je nastala zaradi nekega pisma / v državi vlada zmešnjava zmeda
3. ekspr. velika količina neurejenih predmetov, stvari: med zmešnjavo na mizi je stala skodelica kave; pisana sejmarska zmešnjava / zmešnjava glasov, pojmov
SSKJ²
zmeštráti -ám [zmeštrati in zməštratidov. (á ȃ)
1. pog. zaplesti, zavozlati: zmeštrati štreno
2. zastar. izučiti, izuriti, navaditi: učitelj jih je dobro zmeštral
SSKJ²
zmét ž, daj., mest. ed. zméti (ẹ̑)
star. vzmet2zmet ure se je zlomila
SSKJ²
zmetáti zméčem dov., zmêči zmečíte; zmêtal (á ẹ́)
1. z metanjem spraviti kaj
a) kam: zmetati seno na svisli; zmetati vse na tla, skozi okno; zmetati star papir v koš / ekspr. letala so zmetala bombe na mesto spustila / zmetati veje na kup
b) s česa: zmetati drva z voza
2. pog., ekspr. porabiti, potrošiti: za obleko zmeče veliko denarja; za to bi lahko zmetal celo premoženje
● 
pog., ekspr. zmetati hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. zmetati stvari v kovček hitro, brez reda spraviti; ekspr. zmetati vse v en koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ves svoj prezir mu je zmetal v obraz brez obzirov izrazil; ekspr. v naglici je nekaj zmetal na papir napisal; prim. izmetati
SSKJ²
zmetávati -am nedov. (ȃ)
1. z metanjem spravljati kaj
a) kam: zmetavati seno na svisli / zmetavati gnoj na kup
b) s česa: zmetavati drva z voza
2. pog., ekspr. porabljati, trošiti: za neumnosti zmetava denar; prim. izmetavati
SSKJ²
zmétek -tka m (ẹ̑)
nav. mn., knjiž. tekočina, ki ostane pri izdelavi surovega masla; pinjenec: izlivati zmetke iz pinje / jesti močnik na zmetkih
SSKJ²
zméti zmánem dov., nam. zmét in zmèt (ẹ́ á)
z metjem kakega dela telesa doseči določen učinek: zmeti otroku premrle roke / zmeti si oči
// z metjem zmečkati, zdrobiti: zmeti bilko, list / zmeti klas v dlaneh
● 
star. zmeti nasprotnika premagati; ekspr. zmanem te, če ne boš ubogal uničim
SSKJ²
zmetírati -am dov. (ȋ)
tisk. urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani), zlomiti: zmetirati stran
SSKJ²
zmezgáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. zmendrati, steptati: zmezgati sneg, razmočeno zemljo
● 
ekspr. zmezgal je nekaj besed omahujoče rekel; zastar. zmezgati hrano za otroka zmečkati, pretlačiti
    zmezgán -a -o:
    zmezgana zemlja
SSKJ²
zméziti -im dov. (ẹ̄)
nar. počasi, komaj zaznavno premakniti: veter je zmezil veje; v grmovju se je nekaj zmezilo / strmel je vanj, ne da bi zmezil obraz / zmezi se, kaj še čakaš
SSKJ²
zmežljáti -ám dov. (á ȃ)
knjiž. zmešati, zaplesti: zmežljati komu lase; niti so se zmežljale
    zmežlján -a -o:
    zmežljani lasje
SSKJ²
zmíg -a m (ȋ)
glagolnik od zmigniti: odgovoril mu je samo z zmigom ramen
SSKJ²
zmígati -am dov. (ȋ)
1. z delom telesa narediti gib sem in tja: zmigati z glavo, ušesi; starec je značilno zmigal z usti
2. z gibi izraziti kaj: v odgovor je samo nekaj zmigal / ob tem je zmigal z rameni
3. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo dejaven: zmigati kolektiv, lenuha
    zmígati se ekspr.
    narediti kaj, ukreniti: nihče se ne zmiga, da bi se stvar uredila; na drugi strani se še niso zmigali
SSKJ²
zmigávati -am nedov. (ȃ)
zmigovati: brada mu zmigava / samo zmigavali so z glavami, rameni ob tej novici
SSKJ²
zmigljáti -ám dov. (á ȃ)
hitro, lahkotno se premakniti sem in tja: trava je zmigljala v večerni sapici; pren., ekspr. neke noči so zmigljali spomini
 
ko je začela brati, so ji črke zmigljale pred očmi je dobila občutek, da črke niso pri miru
SSKJ²
zmígniti -em dov. (í ȋ)
1. narediti gib z delom telesa: pes zmigne z uhljem / prst je zmignil, ko je sedla muha nanj
2. z gibom izraziti kaj: pomenljivo je zmignil z glavo / v odgovor zmigne z rameni
● 
ekspr. žena mu je ušla, pa še zmignil ni za njo nič se ni vznemiril
SSKJ²
zmigovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zmigovati: zmigovanje brade / zmigovanje z rameni
SSKJ²
zmigováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z delom telesa delati gibe sem in tja: zadovoljno je zmigoval z brado / ustnice so mu živčno zmigovale
2. z gibi izražati kaj: ljudje so ravnodušno zmigovali z glavami / zmigovati z rameni
SSKJ²
zmíja -e ž (ī)
zastar. kača: zmija se je plazila v travi; vest ga je grizla kakor zmija
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zmiják -a m (á)
bot. navadno enoletna rastlina s svetlo rumenimi cveti v koških, Podospermum:
SSKJ²
zmikástiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. natepsti, pretepsti: fanta so zmikastili; pošteno so jih zmikastili
SSKJ²
zmíkati1 -am dov. (ȋ)
tekst. z mikalnikom razčesati, uravnati predivo: zmikati bombažno, laneno predivo; zmikati volno
    zmíkan -a -o:
    zmikana žima
SSKJ²
zmíkati2 -am tudi zmíčem dov. (ī ȋ)
zastar. stresti: zmikal je vrata, bila so zaklenjena / zmika z glavo in ponovi: Ne
SSKJ²
zmíkati3 -am stil. zmíčem dov. (ȋ)
nav. 3. os., ekspr. z vzbujanjem velikega zanimanja, privlačevanja narediti, povzročiti
a) da kdo kam odide: zmikalo ga je življenje v tujini / brezoseb., elipt. zmikalo ga je v kino
b) da kdo kaj vzame, ukrade: druge dragocenosti vlomilca niso zmikale; prim. izmikati
SSKJ²
zmikávt -a m (ȃ)
evfem. tat, kradljivec: iskati, odkriti zmikavta; spreten zmikavt
SSKJ²
zmikávtski -a -o prid. (ȃ)
evfem. kradljiv, tatinski: zmikavtski fant / zmikavtski triki
SSKJ²
zmíksati -am dov. (īpog.
1. zmešati, stepsti, zmleti z mešalnikom: zmiksati sadje, smetano
2. združiti, sestaviti posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto, zmešati: producenti so tokrat posnetke zmiksali povsem drugače; zmiksati pesem na novo / zmiksati ploščo v studiu
SSKJ²
zminimizírati -am dov. (ȋ)
zmanjšati do najmanjše mogoče mere: glavni cilj je bil zminimizirati stroške
// pripisati čemu manjši pomen, težo: zadevo je poskušal zminimizirati
SSKJ²
zminírati -am dov. (ȋ)
1. razstreliti kaj z minami, eksplozivom: med vojno so zminirali vse hiše v vasi
2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ali kaj ne doseže svojega cilja, namena: zminirati javni razpis na sodišču; zminirati projekt, sporazum
SSKJ²
zmiriti ipd. gl. izmiriti ipd.
SSKJ²
zmísliti -im dov. (í ȋ)
star. pomisliti, spomniti se: na otroke bi morala zmisliti; strah me je, če zmislim, kako je bilo
● 
star. vedno se razjezi, kadar mu kdo zmisli dekle omeni
    zmísliti se 
    spomniti se, domisliti se: zmislil se je njenih oči; skušal se je zmisliti, kaj mu je rekel / večkrat se zmisli na dom, prijatelje / zmislil se je, da bi se vrnil domov
SSKJ²
zmisliti si ipd. gl. izmisliti si ipd.
SSKJ²
zmíšljati -am nedov. (í)
star. premišljati: molči in zmišlja
SSKJ²
zmiti ipd. gl. izmiti ipd.
SSKJ²
zmláda prisl. (ȃknjiž.
1. v mladosti: zmlada sta rada plesala; to je bilo v njem že zmlada
2. od mladosti: tako so zmlada navajeni; rad jo ima že zmlada
SSKJ²
zmladléta prisl. (ẹ́)
nar. štajersko spomladi: sejati zmladleta; lani zmladleta
SSKJ²
zmladlétje -a s (ẹ̑)
nar. štajersko pomlad: bliža se zmladletje / vrnil se bom na zmladletje
SSKJ²
zmlatíti in zmlátiti -im dov. (ī á)
1. s cepcem, mlatilnico spraviti zrnje iz klasja, latja: zmlatiti ajdo, pšenico, žito / zmlatili so v enem dnevu
2. ekspr. natepsti, pretepsti: fantje so zmlatili vsiljivce; pošteno so ga zmlatili / zmlatiti sovražnika premagati
3. ekspr. pojesti: zmlatiti skledo žgancev
    zmláčen -a -o:
    zmlačen snop
SSKJ²
zmlétek -tka m (ẹ̑)
kar je zmleto: iti v mlin po zmletek / kavni zmletek
 
agr. kostni zmletek kostna moka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zmléti zméljem dov., zmêlji zmeljíte (ẹ́)
1. z napravo zdrobiti žito: zmleti koruzo, pšenico; na debelo, na drobno zmleti / zmleti na žrmlje / zmleti v moko
// s pripravo, napravo zdrobiti kako drugo snov sploh: zmleti kosti, orehe; zmleti meso z mesoreznico / zmleti suh kruh v drobtine
// z napravo razkosati sadje: sadje najprej zmeljejo in nato stisnejo
2. ekspr. zdrobiti, streti: težki tovornjaki so zmleli nasuto kamenje / voz ga je zmlel pod seboj
3. ekspr. uničiti, porušiti: potres je zmlel celo naselje / čas ga je zmlel
● 
ekspr. zmleti nasprotnika, sovražnika uničiti, onemogočiti ga; ekspr. zmlel je velik kos kruha pojedel; ekspr. če ga dobim v roke, ga bom zmlel natepel, pretepel; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo
    zmlét -a -o:
    zmleti orehi; sadje je zmleto
SSKJ²
zmlezívo -a s (í)
agr. kravje mleko prve dni po porodu; mlezivo: zmlezivo je posesal teliček
SSKJ²
zmlínčiti -im dov. (í ȋ)
povzročiti, da kaj pod pritiskom spremeni obliko, se iznakazi: zmlinčiti cigaretni ogorek; kovanec se pod kolesom zmlinči / kolo mu je zmlinčilo roko
// nav. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konj je zmlinčil jezdeca; skala se je odkrušila in zmlinčila več ljudi
● 
ekspr. tako sem jezen nanj, da bi ga zmlinčil zelo; ekspr. zmlinčiti sovražnika v prah uničiti, onemogočiti ga
    zmlínčen -a -o:
    zmlinčen avtomobil; bil je ves polomljen in zmlinčen
SSKJ²
zmnóžek -žka m (ọ̑)
mat. število, ki se dobi pri množenju: izračunati zmnožek; zmnožek števil; pren., knjiž. inteligenca je zmnožek dednosti in okolja
 
fiz., mat. zmnožek vektorjev
SSKJ²
zmnožíti -ím dov., zmnóžil (ī í)
mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: zmnožiti dve števili
SSKJ²
zmobilizírati -am dov. (ȋ)
napraviti, da je kdo v vojaški službi, vpoklicati: zmobilizirati večje število borcev
// napraviti, da kdo zaradi posebnih razmer obvezno opravlja kako delo: ob potresu so zmobilizirali vse strokovnjake / ekspr. za gradnjo hiše si je zmobiliziral prijatelje in znance
SSKJ²
zmôči zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́)
1. izraža sposobnost osebka
a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse
b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov
c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel
č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima
// z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi
d) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati
e) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati
2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec
4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli
SSKJ²
zmočíti zmóčim dov. (ī ọ́)
narediti kaj mokro, navadno z vodo: zmočiti brisačo, obleko; v rosni travi si je zmočil noge; zmočiti si ustnice s pijačo; zmočiti s sečem, slino / knjiž. otrok je zmočil hlačke opravil malo potrebo v hlačke / dež je zmočil seno; brezoseb. zmočilo jih je do kože
 
ekspr. stopil je v klet, da bi si zmočil grlo kaj malega popil
    zmočíti se knjiž.
    opraviti malo potrebo: pijanec se je zmočil kar pred vrati / zmočiti se v posteljo nehotno, bolezensko izprazniti mehur v spanju
    zmóčen -a -o:
    zmočen robec; zmočen od rose
     
    star. opazil je, da ima zmočene oči solzne
SSKJ²
zmodelírati -am tudi izmodelírati -am dov. (ȋ)
1. narediti kaj iz gnetljive snovi, izoblikovati: zmodelirati figurice; zmodelirati iz gline, plastelina
// izoblikovati po modelu: zmodelirati opeko / ekspr. pisatelj je zmodeliral osebe po kalupu
2. um. dati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: zmodelirati kip, spomenik; kipar je obraz dobro, natančno zmodeliral
    zmodelíran tudi izmodelíran -a -o:
    po kalupu zmodelirani predmeti
SSKJ²
zmodernizírati -am dov. (ȋ)
opremiti z najnovejšimi tehničnimi in strokovnimi pridobitvami: zmodernizirati delavnico / zmodernizirati proizvodnjo
    zmodernizírati se 
    prilagoditi se zahtevam sodobnega časa: ljudje so se zmodernizirali
    zmodernizíran -a -o:
    zmodernizirana proizvodnja; zmodernizirano življenje
SSKJ²
zmodriti ipd. gl. izmodriti ipd.
SSKJ²
zmodrovati gl. izmodrovati
SSKJ²
zmogljív -a -o prid., zmogljívejši (ī í)
1. ki zmore sorazmerno velik napor: zmogljiv človek; fizično manj zmogljivi tekmovalci / z vajami so noge postale zmogljivejše; zmogljivo srce
2. ki zmore dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije: zmogljiv parni kotel; zmogljiv računalnik
3. ki se zmore plačati, poravnati: zmogljiva dajatev, vsota; cene za marsikoga niso zmogljive
// ki se zmore opraviti: komaj zmogljivo delo
SSKJ²
zmogljívost -i ž (í)
1. sposobnost koga, določena z dejanjem, delom, ki ga zmore: upoštevati zmogljivost učencev; z vajami si večati zmogljivost; duševna, telesna, umska, ustvarjalna zmogljivost; meje človekovih zmogljivosti / zmogljivost srca, vida / tehnične zmogljivosti letala; zmogljivost mikroskopa
// sposobnost česa, določena z največjo količino izdelkov, največjim številom dejanj, ki jih zmore v določenem času: kuhinja ima zmogljivost dva tisoč obrokov dnevno; delati, obratovati s polno, polovično zmogljivostjo; zmogljivost elektrarne, računalnika / proizvodna zmogljivost
2. sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini: zmogljivost ladje, skladišča je tisoč kubičnih metrov / zmogljivost ceste, pristanišča, vodovoda / prenočitvene zmogljivosti hotela
3. mn., publ., navadno s prilastkom vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za opravljanje kake dejavnosti: gostinske, industrijske, proizvodne zmogljivosti / izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih zmogljivosti / hotel je oddal vse proste zmogljivosti
SSKJ²
zmogljívosten -tna -o prid. (í)
nanašajoč se na zmogljivost: zmogljivostno stanje / zmogljivostni test
SSKJ²
zmojstriti ipd. gl. izmojstriti ipd.
SSKJ²
zmolíti zmólim tudi izmolíti -mólim dov. (ī ọ́)
rel. izgovoriti besedilo molitve: zmoliti očenaš; zmoliti prvi del rožnega venca; prim. izmoliti
SSKJ²
zmomljati gl. izmomljati
SSKJ²
zmonopolizírati -am dov. (ȋ)
uvesti, pridobiti monopol: trudijo se zmonopolizirati trg
SSKJ²
zmontírati -am dov. (ȋ)
1. pritrditi, dati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; namestiti, postaviti: zmontirati luč na strop
2. narediti napravo iz prej pripravljenih delov, sestaviti: zmontirati motorno kolo / zmontirati hišo; pren. zmontirati radijsko oddajo
3. film. načrtno povezati, urediti posnetke v film: zmontirati prizore v celoto / zmontirati film
    zmontíran -a -o:
    zmontirani posnetki; film je zmontiran
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zmóta -e ž (ọ̑)
1. prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo: odpovedati se zmoti; junakova zmota o samem sebi / spraviti, zavesti koga v zmoto; biti, ravnati, živeti v zmoti; pustiti koga v zmoti
2. kar temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: to je bila zmota; popraviti, spoznati svojo zmoto; razširjati zmote; huda, neodpustljiva, velika zmota; zmota in resnica / človeške zmote; politična, verska, znanstvena zmota
3. glagolnik od zmotiti se: preprečiti zmoto; zmota v ugotavljanju dejstev
♦ 
pravn. justična ali sodna zmota v ugotavljanju dejstev ali uporabi prava, zaradi katere je sodna odločba napačna; rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku
SSKJ²
zmótati -am tudi zmotáti -ám dov.(ọ̄; á ȃ)
1. narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: pazi, da ne zmotaš preje; niti so se zmotale; pren. misli so se mu zmotale; v glavi se ji je vse zmotalo
2. knjiž. zviti: zmotati jadro, vrv; zmotati prejo v klobčič / zmotati si cigareto
    zmótati setudi zmotáti se ekspr.
    priti, oditi, navadno skozi kaj ovirajočega: s težavo se je zmotal na drugo stran; zmotati se skozi vrata
    zmótan tudi zmotán -a -o:
    zmotana vrv; vse je zmotano
SSKJ²
zmóten -tna -o prid. (ọ̑)
1. ki temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: zmoten nazor; zmotne navedbe v življenjepisu; ta misel je zmotna; zmotno sklepanje / zmotno prepričanje o čem
 
pravn. zmotna sodba sodba, ki temelji na zmoti
2. knjiž. napačen, nepravi: zmotni vtisi o čem / pluli so v zmotno smer / ekspr. biti na zmotni poti
    zmótno prisl.:
    zmotno misliti
SSKJ²
zmotíti in zmótiti -im dov. (ī ọ́)
1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku; ni se dala zmotiti, delala je naprej; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim; prosim, ali smem zmotiti
2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor; nenaden trušč je zmotil pouk; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil
3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile; take navade bi zmotile še koga drugega
4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce
5. ekspr. povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce
    zmotíti se in zmótiti se
    1. narediti napako pri kakem delu, navadno duševnem: zmotila se je za veliko vsoto; pri petju se velikokrat zmoti; spet se je zmotil pri računanju; zmotiti se v svojo škodo
    2. narediti kaj v prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: kdo se je zmotil, ti ali jaz; človek se lahko tudi zmoti; ekspr. hudo, krepko se je zmotil, ko se je poročil s to žensko / zmotiti se v sodbi
    // narediti kaj, kar ni v skladu s hotenim, nameravanim: če sem to rekel, sem se pač zmotil; zmotil se je in potrkal pri sosedih / zmotil se je v hiši, sobi imel je za pravo drugo hišo, sobo
    3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku zavrteti se v glavi, postati omotičen: vrtel, zibal se je, dokler se mu ni zmotilo / zmotilo se ji je v glavi
    ● 
    star. redkokdaj se kdo zmoti k nam pride; zmotiti se o kom, v kom priti do drugačnega mnenja, prepričanja o kom, kakor je bilo prvotno; zastar. zmotiti se z delom zamotiti se
    zmóten -a -o
    1. deležnik od zmotiti: zmoten nočni mir; pri delu je večkrat zmoten
    2. star. zmeden, zbegan: zmoten je obstal; bila je vsa zmotena in sram jo je bilo
SSKJ²
zmotljív -a -o prid. (ī í)
ki se lahko zmoti: ljudje smo zmotljivi / človekova zmotljiva narava
SSKJ²
zmotljívost -i ž (í)
lastnost zmotljivega človeka: priznati svojo zmotljivost
SSKJ²
zmotnjáva -e ž (ȃknjiž.
1. zmota: odpovedati se zmotnjavi / zapletel se je v lastne zmotnjave; živeti, ekspr. tavati v zmotnjavi / popraviti, spoznati zmotnjavo
2. pomota, zmešnjava: da ne bo zmotnjave, denar prej preštej
3. (duševna) zmedenost: v zmotnjavi je hotel zažgati hišo
SSKJ²
zmótnost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost zmotnega: zmotnost trditve / zastar. spoznati človekovo zmotnost zmotljivost
SSKJ²
zmotogláviti -im dov. (á ȃ)
star. v omotici oditi: zmotoglavil je iz sobe / po tem dogodku je zmotoglavil v tujino odšel
● 
star. predrznost ga je zmotoglavila, da se je podal na to pot premotila; star. zaradi nje se je marsikateri moški zmotoglavil je izgubil glavo
SSKJ²
zmotovíliti -im dov. (í ȋ)
ekspr. narediti koga omotičnega: žganje jih je zmotovililo / zmotoviliti komu pamet
    zmotovíliti se 
    počasi, nerodno priti kam: s težavo se je zmotovilil na voz
    ● 
    ekspr. v njegovih mislih se je vse zmotovililo zmešalo
SSKJ²
zmozníčiti -im dov. (í ȋ)
obrt. zvezati z moznikom, mozniki: zmozničiti trame
    zmozníčen -a -o:
    zmozničen strop; zmozničene stene
SSKJ²
zmožátiti se -im se dov. (á ȃ)
ekspr. postati možat: v kratkem času se je zmožatil
SSKJ²
zmóžen -žna -o prid., zmóžnejši (ọ́ ọ̑)
1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: zmožen človek, strokovnjak; trgovsko je zelo zmožen
// ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo zmožni fantje; zmožen za delo / biti zmožen mirnega razmišljanja; življenja zmožen zarodek; zaradi bolezni ni zmožen delati / spolno zmožen / nisem zmožen pametne misli; zmožen prijateljstva / ta nazor ni zmožen rešiti socialnega vprašanja
2. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega zmožen; zmožen je narediti vsakršno hudobijo / ta človek je zmožen goljufati
SSKJ²
zmóžnost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost koga, da lahko uresniči, opravlja kako dejanje, dejavnost: izgubiti zmožnost regeneracije; duševne, telesne zmožnosti; človekove ustvarjalne zmožnosti; občudovati pisateljevo zmožnost vživeti se v ljudi; zmožnost za presojanje / spolna zmožnost / čutiti zmožnost za kaj / denarne zmožnosti staršev; plačilna zmožnost kupcev
SSKJ²
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í)
1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
 
knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan
    zmračíti se 
    1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
    2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
    ● 
    zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
    zmračèn -êna -o:
    zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
SSKJ²
zmrazíti -ím tudi zmráziti -im dov., zmrázil (ī í; ā ȃnav. 3. os.
1. brezoseb. začutiti mraz, drgetanje: ko je stopil iz hiše, ga je zmrazilo; zmrazilo ga je po hrbtu, po vsem telesu; od strahu ga je zmrazilo; ob pogledu na ponesrečenca jo je zmrazilo; tako je zavpila, da je vse zmrazilo
2. ekspr. povzročiti neprijetne občutke: njeno govorjenje ga je zmrazilo; prizor jo je zmrazil
    zmrazíti setudi zmráziti se knjiž.
    postati mrzel: proti jutru se je zrak zmrazil; brezoseb. po dežju se rado zmrazi
    zmrážen -a -o tudi zmražèn -êna -o in zmrázen -a -o tudi zmrazèn -êna -o:
    bil je ves zmražen
SSKJ²
zmrazljív -a -o prid. (ī íknjiž.
1. ki povzroča občutek mraza: zmrazljivo vreme
2. ki povzroča neprijetne občutke: žabe so zanj zmrazljive, ostudne
SSKJ²
zmrcváriti -im dov. (á ȃekspr.
1. povzročiti komu hude rane, poškodbe: krogla mu je zmrcvarila roko; volkovi so zmrcvarili ovce; v pretepu so ga hudo zmrcvarili; pren. zasliševanje ga je duševno zmrcvarilo
2. poškodovati, uničiti: pes je zmrcvaril copate; zmrcvariti igračo
// pokvariti, poslabšati: uredništvo mu je zmrcvarilo članek / staro ime kraja so čisto zmrcvarili popačili
    zmrcvárjen -a -o:
    zmrcvarjen človek; našli so ga vsega zmrcvarjenega
SSKJ²
zmŕda -e ž (ȓ)
ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: kaj pomeni ta zmrda / delati zmrde / obraz se mu je spremenil v jezno, smešno zmrdo / odurna zmrda na obrazu izraz
SSKJ²
zmŕdati -am dov. (ȓ)
zmrdniti: zmrdati obraz / zaradi tega se še zmrdal ni
    zmŕdan -a -o
    1. deležnik od zmrdati: zmrdan obraz; bil je ves zmrdan
    2. ekspr. zguban, zgrbančen: zmrdana koža; v lica je zmrdan
Število zadetkov: 97669